Jedro

Pisna oporoka pred pričami, na kateri je le ročni znak in ne podpis oporočitelja, ni veljavna.

Če stranka uveljavlja neveljavnost takšne pisne oporoke, sodišče ne sme presojati ali je ta oporoka veljavna kot ustna oporoka.

O konverziji oblično pomanjkljive pisne oporoke v ustno oporoko je zato dopustno odločati le ob ustrezno postavljenem zahtevku. Sodišče druge stopnje je s spremembo podlage (z ugotavljanjem pogojev za veljavnost ustne oporoke), posredno spremenilo tudi tožbeni predlog. Odločilo je, da je ustna oporoka veljavna, čeprav se je tožbeni predlog nanašal na veljavnost pisne oporoke.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se tako spremeni, da se pritožba tožene stranke zavrne kot neutemeljena in v celoti potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega in revizijskega postopka v znesku 28.800,00 SIT, v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke. Ugotovilo je, da je listina z naslovom "Dopolnitev oporoke z dne 24.1.1990" pravno neveljavna. Sodišče druge stopnje je ugodilo pritožbi tožene stranke in prvostopno sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo. Ugotovilo je, da je dopolnitev oporoke veljavna kot ustna oporoka.

Proti sodbi sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožeča stranka. Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V reviziji trdi, da je pritožbeno sodišče napačno ravnalo, ko je dopolnitev oporoke z dne 24.1.1990 štelo za veljavno ustno oporoko. Tožeča stranka je s tožbo uveljavljala neveljavnost pisne oporoke pred pričami, nasprotna stranka pa ni uveljavljala in zatrjevala veljavnosti ustne oporoke. Če bi tožena stranka imela pravni interes za ugotovitev veljavnosti ustne oporoke, bi ona morala vložiti ustrezno tožbo. Sodišče je tako v nasprotju z veljavnimi postopkovnimi določbami odločalo o nečem, kar ni bilo predmet tožbenega zahtevka. Zato tožeča stranka predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in tožbenemu zahtevku stroškovno ugodi.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija je utemeljena.

Tožeča stranka je v tej pravdi uveljavljala tožbeni zahtevek z naslednjim tožbenim predlogom: "Ugotovi se, da je listina z naslovom ""dopolnitev oporoke z dne 24.1.1990"" zapustnice .... pravno neveljavna". V izreku je torej beseda "listina", kar lahko pomeni le to, da je tožeča stranka uveljavljala neveljavnost pisne oporoke. Sodišče druge stopnje zato zmotno trdi, da tožeča stranka v izreku ni definirala dopolnitve oporoke ne kot pisne ne kot ustne. Da pa ta listina po obliki ne ustreza pisni oporoki, je ugotovilo tudi sodišče druge stopnje. V obrazložitvi svoje odločbe je celo izrecno navedlo, da je ves dotedanji dokazni postopek več kot dovolj prepričljivo pokazal, da v konkretni zadevi ni bila sestavljena pravnoveljavna pisna dopolnitev oporoke pred pričami po 1. odstavku 64. člena zakona o dedovanju (2. stran sodbe).

Revizijsko sodišče ugotavlja, da je sodišče po 2. členu zakona o pravdnem postopku (ZPP) vezano na obseg tožbenega zahtevka. Vezano je na dejansko podlago spora in tožbeni predlog. O konverziji oblično pomanjkljive pisne oporoke v ustno oporoko je zato dopustno odločati le ob ustrezno postavljenem zahtevku. Sodišče druge stopnje je s spremembo podlage (z ugotavljanjem pogojev za veljavnost ustne oporoke), posredno spremenilo tudi tožbeni predlog. Odločilo je, da je ustna oporoka veljavna, čeprav se je tožbeni predlog nanašal na veljavnost pisne oporoke. Ker je odločalo o zahtevku, ki ga ni bilo, je sodišče druge stopnje prekoračilo pooblastila, ki jih ima pri odločanju v pravdnem postopku. Revizija tožeče stranke je zato utemeljena.

Po 396. členu ZPP lahko revizijsko sodišče v primeru prekoračitve tožbenega zahtevka izpodbijano sodbo spremeni ali razveljavi. Revizijsko sodišče se je odločilo za spremembo, ker je prvostopno sodišče o tožbenem zahtevku pravilno odločilo, sodišče druge stopnje pa je presojo glede veljavnosti pisne oporoke pred pričami sprejelo kot pravilno. Materialno pravo je bilo tako glede vprašanja veljavnosti izpodbijane dopolnitve oporoke na obeh stopnjah pravilno uporabljeno. K takšni odločitvi je prispevalo še dejstvo, da na prvi in drugi stopnji ni bila storjena nobena od kršitev, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti (386. člen ZPP).

Po 2. odstavku 166. člena ZPP mora revizijsko sodišče ob spremembi sodbe odločiti o stroških vsega postopka. Ker je sodišče prve stopnje tožeči stranki prisodilo stroške prvostopnega postopka z zamudnimi obrestmi od razsoje dalje, revizijsko sodišče v ta izrek ni posegalo, temveč s potrditvijo prvostopne sodbe vzpostavilo tudi njen stroškovni izrek. Stroške pritožbenega in revizijskega postopka pa je v okviru zahtevka (povrnitve stroškov za plačilo sodne takse tožeča stranka ni zahtevala) odmerilo po veljavni odvetniški tarifi.