Jedro

Za uveljavljanje škode, ki naj bi bila povzročena s kršitvijo konkurenčne klavzule, ni dovolj le pavšalno navajanje zakonskih razlogov iz 38. čl. ZDR, temveč morajo biti le ti vsebinsko (pravilno) opredeljeni. „Tehnična, proizvodna in poslovna znanja“ so splošen pojem, le tega pa mora vsebinsko in v vsakem primeru posebej konkretizirati posamezen delodajalec, ki ščiti ta znanja, ker jih šteje za svojo lastnino in so nanj tudi vezana. Ker tožeča stranka ni niti v pogodbi o zaposlitvi navedla, katera konkretna znanja, ki so nedvomno njena lastnina in jih delavec pridobiva pri svojem delu, ščiti s konkurenčno klavzulo, niti teh konkretnih znanj ni uspela dokazati v dokaznem postopku, kot tudi ni dokazala, da bi toženec pridobil poslovna znanja oz. poslovne zveze, tožena stranka ni uspela dokazati, da je toženec kršil konkurenčno klavzulo. Zato tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine zaradi kršitve konkurenčne klavzule ni utemeljen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati znesek 100.398,46 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila in ji povrniti stroške postopka (I. tč. izreka). Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna tožencu povrniti stroške postopka v višini 4.086,86 EUR v 15 dneh od prejema sodbe, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila, pod izvršbo.

2. Zoper zgoraj navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 338. čl. ZPP in predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oz. podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje prvostopenjskemu sodišču. Navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje, v kolikor je štelo konkurenčno klavzulo za nemoralno in nično, v zvezi s tem natančno podati svoje razloge. Sodišče pa je le zapisalo, da je bila konkurenčna klavzula dogovorjena za predolgo obdobje. Zgolj dolžina dogovorjenega trajanja konkurenčne klavzule ne sme biti razlog, da se jo šteje za nedopustno. Tudi v ugotovitvi, da toženec pri tožeči stranki v času veljavnosti zadnje pogodbe o zaposlitvi ni pridobil tehničnih, proizvodnih ali poslovnih znanj in tudi ne poslovnih zvez, sodišče ni pravilno ocenilo dejanskega stanja. V tožbenih navedbah so vsa ta znanja natančno opredeljena. Da se je toženec vsega navedenega naučil pri tožeči stranki, sta potrdila tako A.A. kot B.B.. Toženec se je vsega, kar ve o igralništvu in delu internega nadzornika, naučil pri tožeči stranki. Sodišče prve stopnje je v sodbi svojo odločitev večkrat oprlo na izpovedbe C.C., njegovim izpovedbam pa je večkrat dalo nerazumno visoko težo, glede na to, da je bila toženčeva priča. C.C. je bil tožencu nadrejen, hkrati pa je zanj izkazal velik interes in posebno naklonjenost že v času, ko je bil toženec zaposlen še pri tožeči stranki. Pričanje C.C. je bilo izrazito pristransko in v korist toženca. Glede na to, da je sodišče v celoti sledilo njegovim navedbam, tudi ravnanje sodišča ni nepristransko. Sodišče prve stopnje ni razumelo navedb tožnika in izjave B.B., ki je pojasnil, zakaj je le zoper toženca vložil tožbo, zoper ostale štiri nadzornike, ki jim je v prvi polovici leta 2007 prenehalo delovno razmerje, pa ne. Sodišče utemeljenih in premišljenih razlogov B.B. sploh ni upoštevalo, temveč je tožeči stranki zgolj pavšalno in nekritično očitalo, da je konkurenčno klavzulo uveljavljala le zoper enega od petih internih nadzornikov. Sodišče prav tako ni pravilno povzelo podatkov Urada D.. Sodišče je brez kakršnihkoli obrazložitev zaključilo, da zmanjšanje prometa pri tožeči stranki v obdobju od julija do septembra 2007 ni mogoče pripisati odhodu enega internega nadzornika. Tožeča stranka je pojasnila, kako je škodo izračunala ter je za to predložila tudi ustrezne listine. Predloženi dokumenti s strani E. so potrdili vse navedbe tožeče stranke, da ji je promet in dobiček upadel neposredno po toženčevi kršitvi konkurenčne klavzule. Sodišče si je predloženi dokument razložilo povsem drugače in določenim pomembnim kazalcem sploh ni posvetilo pozornosti. Toženec je z namernim kršenjem dogovorjene konkurenčne klavzule odšel k neposredni konkurenci, se tam zaposlil in s svojim znanjem in izkušnjami omogočil konkurenci boljše poslovanje, tožeči stranki pa je povzročil škodo. Priglaša pritožbene stroške.

3. Toženec v odgovoru na pritožbo predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in nadalj.) in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, tudi ne tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje in jih ne ponavlja, glede na pritožbene navedbe pa le še dodaja:

7. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadaljnji) v 1. odst. 38. čl. določa, da če delavec pri svojem delu ali v zvezi z delom pridobiva tehnična, proizvodna ali poslovna znanja in poslovne zveze, lahko delavec in delodajalec v pogodbi o zaposlitvi dogovorita prepoved opravljanja konkurenčne dejavnosti po prenehanju delovnega razmerja (v nadaljnjem besedilu: konkurenčna klavzula).

8. Iz dokaznega postopka v tem individualnem sporu izhaja, da sta pravdni stranki sklenili pet pogodb o zaposlitvi za določen čas. Prva je bila sklenjena 9. 3. 2005 (priloga A1), zadnja pa dne 15. 12. 2006 (priloga A2) z veljavnostjo od 1. 2. 2007 do 29. 2. 2008. Vse pogodbe so bile sklenjene zaradi priprave na delo in usposabljanja za delo ali pa iz razloga povečanega obsega dela in sicer za delovno mesto interni nadzornik - receptor (oz. interni nadzornik - zadnja pogodba o zaposlitvi). Toženec je dne 20. 2. 2007 odpovedal pogodbo o zaposlitvi, vendar, ker se s tožečo stranko ni uspel dogovoriti o datumu prenehanja pogodbe o zaposlitvi, je ostal na delu do poteka odpovednega roka. Toženec se je kot notranji nadzornik dne 21. 4. 2007 zaposlil pri novem delodajalcu v podjetju F. d.o.o.. V 15. členu zadnje pogodbe o zaposlitvi med pravdnima strankama je bila dogovorjena t.i. konkurenčna klavzula. V tem členu je določeno, da delavec 24 mesecev po prenehanju delovnega razmerja ne bo za svoj ali tuj račun pridobival in izvajal poslov s področja dejavnosti, ki jo opravlja delodajalec; da ne bo ustanovil podjetja s področja dejavnosti, ki jo opravlja delodajalec in pomeni ali bi lahko pomenila za delodajalca konkurenco; da ne bo družbenik, direktor, vodilni delavec ali zaposleni delavec v podjetju z enako ali podobno dejavnostjo, kot jo opravlja delodajalec. Tožeča stranka je ves čas postopka na prvi stopnji, kasneje pa smiselno tudi v pritožbi zatrjevala, da je toženec izrabil tehnična, tehnološka in poslovna znanja, ki jih je pridobil pri tožeči stranki in s tem tožeči stranki povzročil škodo v višini 100.398,46 EUR. Posledice kršenja konkurenčne klavzule so razvidne iz upada prometa (in posledično upada dobička) tožeče stranke v mesecih julij, avgust in september 2007, v primerjavi z letoma 2006 in 2005. Toženec je v nov igralni salon privabil goste, ki jih je kot poslovne zveze pridobil pri tožeči stranki, s svojim znanjem in izkušnjami pa je omogočil nemoten začetek poslovanja in nadzora, kot tudi organiziranje in vodenje iger pri konkurenčnem podjetju.

9. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da v pogodbi o zaposlitvi ni bilo konkretizirano, katera so tehnična, tehnološka in poslovna znanja, ki bi jih delavec pridobival v zvezi z delom in ki so za tožečo stranko takšnega pomena, da jih varuje s konkurenčno klavzulo. Navedeno s strani tožeče stranke, na kateri je dokazno breme kršitve konkurenčne klavzule, ni bilo konkretizirano niti tekom postopka pred sodiščem prve stopnje. Nadalje tožeča stranka ni konkretizirala, katera so tista specialna tehnična, tehnološka in poslovna znanja, pridobljena pri tožeči stranki, ki jih je toženec izrabljal v korist novega delodajalca ter na ta način tožeči stranki povzročal škodo.

10. Pritožbeno sodišče poudarja, da za uveljavljanje škode, ki naj bi bila povzročena s kršitvijo konkurenčne klavzule, ni dovolj le pavšalno navajanje zakonskih razlogov iz 38. čl. ZDR, temveč morajo biti le ti vsebinsko (pravilno) opredeljeni. „Tehnična, proizvodna in poslovna znanja“ so splošen pojem, le tega pa mora vsebinsko in v vsakem primeru posebej konkretizirati posamezen delodajalec, ki ščiti ta znanja, ker jih šteje za svojo lastnino in so nanj tudi vezana. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da skuša tožeča stranka pod pojem „tehnična, proizvodna in poslovna znanja“ uvrstiti poznavanje splošnih del in nalog, ki jih je toženec pri njej opravljal v okviru pogodbe o zaposlitvi, kar je nepravilno. Znanje in izkušnje, ki jih delavec pridobi z delom pri delodajalcu, namreč niso „last delodajalca“, temveč „last delavca“, zato uporaba teh znanj in delovnih izkušenj pri drugem delodajalcu ni kršitev konkurenčne klavzule. Do kršitve bi tako prišlo izključno v primeru izrabljanja nekih konkretnih znanj, ki so nedvomno lastnina delodajalca. S konkurenčno klavzulo naj bi organizacija (delodajalec) namreč zaščitila določene postopke, znanja in tehnologijo, ki so plod lastnih raziskav, dela in izkušenj, ne pa splošnih znanj, ki jih delavec sicer pridobi z delom v organizacijah iste panoge. Nasprotno stališče ne vzdrži, saj bi privedlo do absurda, ko se delavci po prenehanju zaposlitve pri enem delodajalcu sploh ne bi mogli več zaposliti pri drugem delodajalcu, ki se ukvarja z enako ali podobno dejavnostjo, brez da bi tvegali plačilo odškodnine. Takšno tolmačenje bi bilo nedopustno, saj bi v pretirani meri poseglo v zagotovljeno svobodo dela, ki jo zagotavlja 49. člen Ustave RS (Uradni list RS, št. 33/91 s spremembami) in bi doseglo nasproten namen, ki ga je zasledoval zakonodajalec pri ureditvi instituta konkurenčne klavzule, to pa je pravo sorazmerje med dvema ustavnima pravicama: pravico delavca do svobode dela, na eni, in pravico delodajalca do gospodarske pobude (podjetništva), na drugi strani.

11. Ker tožeča stranka ni niti v pogodbi o zaposlitvi navedla, katera konkretna znanja, ki so nedvomno njena lastnina in jih delavec pridobiva pri svojem delu, ščiti s konkurenčno klavzulo, niti teh konkretnih znanj ni uspela dokazati v dokaznem postopku, kot tudi ni dokazala, da bi toženec pridobil poslovna znanja oz. poslovne zveze, tudi pritožbeno sodišče ocenjuje, da ni uspela dokazati, da je toženec kršil konkurenčno klavzulo.

12. Tožeča stranka v tem postopku vtožuje odškodnino zaradi kršitve konkurenčne klavzule. Subjektivna odškodninska odgovornost, na kateri temelji tožbeni zahtevek v obravnavani zadevi, je opredeljena v 1. odstavku 131. člena Obligacijskega zakonika (OZ – Ur. l. RS, št. 83 - 4281/2001 s spremembami), ki določa, da kdor povzroči škodo drugemu, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde. Za uspešno uveljavljanje odškodninskega zahtevka morajo biti kumulativno izpolnjene naslednje predpostavke: nastanek škode, da le-ta izvira iz protipravnega ravnanja (v konkretnem primeru – kršitve konkurenčne klavzule), vzročna zveza med nastalo škodo in protipravnim ravnanjem ter odškodninska odgovornost povzročitelja škode. Tožencu ni dokazano nobeno protipravno ravnanje v odnosu do tožeče stranke, ki je predpostavka za odškodninsko odgovornost. Slednja zato nasproti tožencu ne more uspešno uveljavljati predmetnega zahtevka, saj že zaradi neobstoja ene od zahtevanih predpostavk (protipravnega ravnanja) odškodninska odgovornost ne more biti podana.

13. V skladu z vsem obrazloženim je sodišče prve stopnje o tožbenem zahtevku odločilo na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja, ter zahtevek zaradi neobstoja uveljavljane odškodninske odgovornosti tožene stranke tudi materialnopravno utemeljeno zavrnilo. Ker so s pritožbo uveljavljani razlogi neutemeljeni, bistvene kršitve določb postopka, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, pa v obravnavani zadevi tudi niso podane, je sodišče druge stopnje na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

14. Pritožbeno sodišče je sklenilo, da stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka, tožeča stranka iz razloga, ker s pritožbo ni uspela, toženec pa iz razloga, ker odgovor na pritožbo ni bil potreben (1. odst. 165. čl. ZPP v zvezi s 155. čl. ZPP).