Jedro

Uporaba varovalne delovne obutve je bila (tudi) stvar odgovornega ravnanja tožnika samega. Dejanske ugotovitve omogočajo sklepanje, da je tožniku pridobitev nove obutve bila omogočena, sicer pa bi moral uporabiti staro ali delo odkloniti. Zato posledice opustitve ukrepov za lastno varnost ni mogoče pripisati toženkama. Tožnikovo malomarno ravnanje je prispevalo k nastanku škodnega dogodka v ugotovljenem obsegu.

Obrazložitev

Revizija se zavrne.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za poznejšo sodbo.

OBRAZLOŽITEV:

1. Tožnik je dne 12. 6. 2000 v M. utrpel škodo v nesreči pri delu. Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo odločilo, da sta prva in druga tožena stranka dolžni tožniku solidarno plačati 75 % odškodnine. Pri tem je z delno sodbo toženima strankama naložilo solidarno plačilo zneska 146.05 EUR iz naslova odškodnine za premoženjsko škodo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 7. 2004 dalje do plačila. Višji odstotek za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo in plačilo višje odškodnine za premoženjsko škodo z drugačnim tekom zamudnih obresti je zavrnilo. Pri tem je odločilo, da bo o višini odškodnine za nepremoženjsko škodo odločeno s končno sodbo, kar velja tudi za zahtevek iz naslova povrnitve pravdnih stroškov.

2. Sodišče druge stopnje je obravnavalo pritožbe tožeče stranke ter obeh toženih strank, pri čemer je pritožbam delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo v izreku o premoženjski škodi ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ostalem delu, torej glede odločitve, vsebovane v vmesni sodbi, pa je pritožbe zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v nerazveljavljenem delu potrdilo. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je pridržalo za končno odločbo.

3. Tožeča stranka vlaga revizijo zoper pravnomočno odločitev o vmesni sodbi ter uveljavlja revizijska razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev sodb sodišč druge in prve stopnje in vrnitev zadeve v novo odločanje, podrejeno pa njuno spremembo z ugotovitvijo tožbenemu zahtevku v celoti. Ne strinja se s stališčem, da bi tožnik soodgovarjal za nastalo škodo. Pojasnil je, da je imel varovalne čevlje (ti bi lahko preprečili padec z lestve) uničene, zaradi česar je zaprosil za nove. Ker jih ni dobil, je delo opravljal v lastnih čevljih. Sodišče prve stopnje v svoji sodbi ni zavzelo stališča, „da tožnik ni izkazal, da so bili njegovi obstoječi čevlji uničeni, zato ni jasno, na kakšni podlagi je takšno stališče oblikovalo pritožbeno sodišče“. Opisano stališče nima podlage v navedbah strank in izvedenih dokazih, zaradi česar je sodišče druge stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka. V sodbi sodišča druge stopnje ni pojasnjeno, na kateri pravni podlagi sloni sklepanje, da bi moral tožnik do prejema novih čevljev uporabljati stare. Nesprejemljivo je, da bi moral tožnik uporabljati stare, neprimerne in nevarne čevlje, dokler mu ne bi bili zagotovljeni novi. Pri tem se revizija sklicuje na izpoved priče Sitarja. Kadar delavcem ni bila pravočasno zagotovljena ustrezna delovna oprema, so bili primorani delo opravljati v lastni obutvi. Sicer pa bi morala tožena stranka zagotoviti ustrezno varovalno opremo in poskrbeti, da bi se tudi uporabljala. Ker tega ni storila in je dopustila, da je tožnik delo opravljal v lastnih čevljih, je v celoti odgovorna za nastalo škodo. Sicer je delo v izrabljenih in uničenih delovnih čevljih nevarnejše od dela v supergah, tožnik pa si zaradi odvisnosti od svojega delodajalca ni mogel privoščiti, da bi delo odklonil. 4. Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS in toženima strankama, od katerih je nanjo odgovorila druga tožena stranka in predlagala njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Dejanske ugotovitve so sodiščema druge in prve stopnje narekovale sklepanje, da je med vzroke tožnikovega padca (zdrsa) z lestvine prečke treba uvrstiti tudi neprimerne čevlje, v katere je bil obut med delom. Uporabljal je namreč lastno obutev (superge) s trdim, gladkim podplatom, čeprav so med predpisano opremo v skladu z določili Zakona o varnosti in zdravju pri delu (Uradni list RS, št. 56/99 – ZVZD in Pravilnika o varstvu pri delu pred nevarnostmi električnega toka (Uradni list RS, št. 29/92) spadali tudi čevlji z rebrasto gumo in zaščitno kapico (izpovedi prič J. U. in M. O.). Ker bi moral za uporabo varnostne obutve, ki mu je bila na razpolago, poskrbeti (tudi) sam, je sprejeta pravna presoja v skladu z določbo 192. člena ZOR: za posledice padca z lestve je tožnik odgovoren v obsegu 25 % o celote. Čeprav je pred odhodom na delo zaprosil za novo obutev, bi moral delati še v stari, saj ni izkazal, da je ta že bila uničena.

7. Pri graji opisane presoje revizija v veliki meri izpodbija dejanske ugotovitve, ki pa ne morejo biti predmet revizijske obravnave (tretji odstavek 370. člena ZPP). Ob nespornem dejstvu, da je uporaba napačne obutve soprispevala k zdrsu z lestve, sta sodišči druge in prve stopnje svojo presojo o tožnikovem krivdnem ravnanju naslonili po eni strani na pravilo o dokaznem bremenu (tožnik ni „izkazal“, da je bila stara obutev uničena – 7. in 212. člen ZPP), po drugi strani pa na izpovedi prič o načinu uporabe varnostne obutve in o njeni zamenjavi. Tako je po oceni izpovedi vodje operative J. U. sprejeta dejanska ugotovitev, da je tožnik prejel predpisane čevlje v letu 1999, nesreča pa se je pripetila v juniju leta 2000. Ker se je obutev menjavala na eno leto, je bil do novih čevljev sicer upravičen, vendar je do njihovega prejema moral uporabljati stare, ali pa, če bi res bili neuporabni, delo odkloniti. V skladu z določbami ZVZD (9. člen in prvi odstavek 36. člena) mora tudi delavec spoštovati in izvajati ukrepe za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu. Pri tem je sprejeta izpoved J. U., da bi tožnik mogel delovne čevlje dobiti tudi na samem delovišču in ne le od skladiščnika.

8. V navedenem obsegu revizija izpodbijani sodbi neutemeljeno očita procesno kršitev bistvene narave, ker naj bi sodišče druge stopnje v nasprotju s sodbo sodišča prve stopnje ugotovilo, da „tožnik ni izkazal, da so bili njegovi obstoječi čevlji uničeni“. Sodišče prve stopnje je namreč izhajajo iz enake ugotovitve (7. stran sodbe): „tožnik ni predložil starih čevljev, niti jih ni uporabljal pri delu“. Trditev o uničenosti starih čevljev je ostala nedokazana. Razlogi sodbe sodišča prve stopnje se v tem obsegu vsebinsko ne razlikujejo od razlogov izpodbijane sodbe.

9. c je bila (tudi) stvar odgovornega ravnanja tožnika samega. Dejanske ugotovitve omogočajo sklepanje, da je tožniku pridobitev nove obutve bila omogočena (že omenjena izpoved J. U.), sicer pa bi moral uporabiti staro ali delo odkloniti. Zato posledice opustitve ukrepov za lastno varnost ni mogoče pripisati toženkama. Tožnikovo malomarno ravnanje je prispevalo k nastanku škodnega dogodka v ugotovljenem 25% obsegu. Materialno pravo je torej glede tožnikovega soprispevka k nastali škodi pravilno uporabljeno.

10. Neutemeljeno revizijo je bilo treba zavrniti po določbi 378. člena ZPP. Pri tem pa je bilo o stroških revizijskega postopka odločeno v skladu z določbo 164. člena ZPP. Sodišči druge in prve stopnje sta namreč odločali le o temelju tožbenega zahtevka. Stroški bodo odmerjeni v poznejši, končni sodbi, skupaj z ostalimi pravdnimi stroški.