Jedro

Kaznivo dejanje preprečitve uradnega dejanja uradni osebi bi bilo podano tudi v primeru nezakonitega ravnanja uradne osebe, le da bi to lahko bila okoliščina iz 1. točke 42. člena KZ, ki sodišču omogoča milejše kaznovanje, oziroma podlaga za odpustitev kazni na podlagi 1. odstavka 44. člena KZ.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega S.K. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenec je dolžan plačati povprečnino v znesku 1.000 EUR kot strošek, nastal v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Novi Gorici je s sodbo z dne 24.5.2005 obsojena S.K. in A.G. spoznalo za kriva kaznivega dejanja preprečitve uradnega dejanja uradni osebi po četrtem v zvezi s prvim odstavkom 302. člena KZ. Obsojenemu S.K. je po 50. in 51. členu KZ izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je po četrtem odstavku 302. člena KZ določilo kazen pet mesecev zapora, ki ne bo izrečena, če obsojenec v preizkusni dobi dveh let ne bo storil novega kaznivega dejanja, naložilo pa mu je tudi plačilo stroškov kazenskega postopka. Višje sodišče je z uvodoma navedeno pravnomočno sodbo zavrnilo pritožbo zagovornika obsojenega S.K. kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencu pa naložilo v plačilo stroške pritožbenega postopka.

Zoper to pravnomočno sodbo je zagovornik obsojenega S.K. vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi "absolutnih kršitev kazenskega zakona" in zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 371. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi.

Vrhovni državni tožilec mag. A.F. v odgovoru na zahtevo navaja, da v njej zatrjevane kršitve zakona niso podane, vložena pa je tudi zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj zahtevo obsojenčevega zagovornika za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno.

Obsojeni S.K. in njegov zagovornik se o odgovoru vrhovnega državnega tožilca nista izjavila.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zahteva obsojenčevega zagovornika za varstvo zakonitosti se vsebinsko v celoti prekriva s pritožbo, ki jo je vložnik vložil zoper sodbo sodišča prve stopnje. S procesnega vidika ni nobenih ovir, ki bi obsojencu in njegovemu zagovorniku preprečevale, da ne bi mogel v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom uveljavljati kršitev zakona, ki jih je navajal že v pritožbi, saj ni mogoče izključiti možnosti, da bi bila odločba pritožbenega sodišča z vidika kršitev zakona, relevantnih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom, nezakonita. Če pa vrhovno sodišče v celoti sprejema presojo, ki jo je opravilo sodišče druge stopnje, samo ni dolžno znova ponavljati argumentacije pritožbenega sodišča, ampak zadošča, da se nanjo sklicuje.

Vložnikov očitek, da je bila pred sodiščem prve stopnje obsojenemu S.K. zaradi spremembe obtožnice na glavni obravnavi, na kateri ni bil navzoč, kršeno jamstvo iz 29. člena Ustave Republike Slovenije (Ustave) oziroma določba drugega odstavka 344. člena ZKP, ter da je zato podana kršitev pravic obrambe iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ki je vplivala na zakonitost sodbe, je argumentirano zavrnilo že pritožbeno sodišče (zadnji odstavek na drugi in prvi odstavek na tretji strani sodbe). Kršitev pravic obrambe na tej podlagi ni podana, saj sodišče prve stopnje ni upoštevalo sprememb obtožbe v delu, v katerem je državna tožilka razširila obtožbeni očitek. Vrhovno sodišče ugotavlja, da vložnik pri uveljavljanju te kršitve ni zadostil zahtevi iz prvega odstavka 424. člena ZKP. Po tej določbi se Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi. To določbo je treba razlagati tako, da mora vložnik zatrjevane kršitve določno opredeliti, saj sicer utemeljenosti njegovih navedb ni mogoče preizkusiti. Obsojenčev zagovornik pa v zahtevi glede navedene kršitve posplošeno navaja, da je državna tožilka spremenila obtožnico, spremenila kvalifikatorni znak kaznivega dejanja in opis dejanja, ki da je v precejšnjem nasprotju z opisom dejanja iz prvotne obtožbe, pri čemer pa teh navedb sploh podrobneje ne konkretizira.

Obsojenčev zagovornik v zahtevi tudi ne pove, katero kršitev zakona uveljavlja z navedbami, s katerimi povzema opis dejanja po spremenjeni obtožbi in v nasprotju z ugotovitvami v prvostopenjski sodbi in s spisovnimi podatki navaja, da naj bi bilo iz opisa dejanja razvidno, da je obsojeni S.K. tudi z grožnjami policistoma preprečil uradno dejanje in da je udaril policista I.M. ter ga podrl na tla, zato tako zatrjevane kršitve zakona ni mogoče preizkusiti.

Ni točna navedba v zahtevi, da je pri obravnavanem kaznivem dejanju zakonito ravnanje uradne osebe objektivni pogoj kaznivosti. Objektivni pogoj kaznivosti je tista materialnopravna predpostavka kaznivosti, ki se navezuje na kaznivo dejanje, vendar ne vpliva niti na protipravnost niti na krivdo in povzroči, da dejanje, ki bi že samo zase lahko bilo kaznivo dejanje, postane kaznivo šele ob izpolnitvi v zakonu predpisanega pogoja (Bavcon, Ljubo, Šelih, Alenka in soavtorji, Kazensko pravo, Splošni del, četrta izdaja, Ljubljana 2003, stran 196). Da je vložnikovo stališče napačno, je razvidno že iz določbe petega odstavka 302. člena v času storitve veljavnega KZ (enaka določba je v šestem odstavku istega člena veljavnega zakona), da se v primerih, ko je bil storilec dejanja iz prvega do četrtega odstavka tega člena izzvan z nezakonitim ali surovim ravnanjem uradne osebe, mileje kaznuje oziroma se mu sme kazen tudi odpustiti. Kaznivo dejanje je podano tudi v primeru nezakonitega ravnanja uradne osebe, le da je to okoliščina iz 1. točke 42. člena KZ, ki sodišču omogoča milejše kaznovanje, oziroma podlaga za odpustitev kazni na podlagi 1. odstavka 44. člena KZ.

Zagovornik obsojenega S.K. v nasprotju z ugotovitvami v izpodbijani pravnomočni sodbi navaja, da sta policista od obsojenega S.K. zahtevala le premaknitev njegovega vozila, čeprav je sodišče v pravnomočni sodbi ugotovilo, da sta policista od obsojenca kot lastnika vozila, ki je pred lokalom B. kavarna v C. oviralo promet, zahtevala, naj stopi iz lokala zaradi razjasnjevanja okoliščin povzročitve prometne nesreče, k čemur sodi tudi ugotavljanje identitete povzročitelja. Prvostopenjsko sodišče je tudi navedlo (drugi odstavek na osmi strani sodbe), da je soobsojeni A.G., lastnik drugega vozila, udeleženega v prometni nesreči, od policistov zahteval, naj prometno nesrečo obravnavata. Iz pravnomočne sodbe je razvidno, da je sodišče zavrnilo obsojenčeve navedbe, da sta mu policista le ukazala, naj premakne vozilo, česar pa da ni hotel storiti, ker je bil vinjen, pa tudi zato, ker so mu dve uri pred dogodkom policisti ravno iz tega razloga začasno odvzeli vozniško dovoljenje. S temi navedbami vložnik po vsebini ponuja drugačno dokazno presojo in s tem izpodbija v pravnomočni sodbi ugotovljeno dejansko stanje. Da je tako, je razvidno tudi iz trditev v zahtevi, da dokazni postopek ni potrdil navedb v izreku obtožnice glede vsebine ukaza.

Svoje videnje dejanskega stanja vložnik jemlje kot izhodišče, na podlagi katerega zatrjuje, da je šlo za nezgodo I. kategorije, torej za primer, ko policisti po 122. členu Zakona o varnosti cestnega prometa (ZVCP) ne bi smeli posredovati, saj da za tako dejanje niso imeli nikakršnih pooblastil, ker jih noben od udeležencev prometne nesreče za to ni zaprosil. Pri tem vložnik prezre, da je pomenila zapustitev vozila v položaju, ki je oviral druge udeležence v cestnem prometu, prekršek po drugem odstavku 48. člena ZVCP, vožnja po začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja in kljub prepovedi pa prekršek iz četrtega odstavka 130. člena ZVCP. Policista sta imela pooblastilo za izvedbo uradnega dejanja ne le v določbah Zakona o policiji (ZPol), ki jih je navedlo sodišče, ampak tudi v določbah 14. člena ZVCP. Nasprotne vložnikove trditve zato niso utemeljene.

Tudi z zatrjevanjem, da dokazni postopek ni potrdil navedb obtožbe, da je obsojenec udaril policista I.M. (take ugotovitve v izpodbijani sodbi ni), da je policist R.P. povedal, da se je obsojenec upiral tako, da je mahal z rokami in si ni pustil nadeti lisic, kasneje pa zamahoval proti glavi policista P. ter ga pri tem z lisico udaril po glavi, da s pepelnikom ni nikomur grozil ter da je policist P. uporabil plinski razpršilec proti obsojencu takrat, ko je bil ta že obvladan in za kaj takega ni bilo nobene potrebe, vložnik v zahtevi uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Iz pravnomočne sodbe je razvidno, da sta policista I.M. in R.P. delno uspela nadeti lisice, da je njuno nadaljnje ravnanje med drugim s svojim ravnanjem preprečil tudi obsojeni S.K., ko je R.P. podrl na tla, ga udaril v obraz in mu skušal iztrgati iz rok službeno pištolo. Tako ravnanje je sodišče opredelilo kot preprečitev uradnega dejanja uradni osebi, ne glede na to, kaj je obsojenec nameraval storiti s keramičnim pepelnikom, ki ga je prijel v roke in za katerega je obramba zatrjevala, da z njim ni nikomur grozil (tretji odstavek na tretji strani drugostopenjske sodbe). Da vložnik tudi s temi navedbami ne uveljavlja nobene kršitve zakona, ampak izpodbija dejansko stanje, je razvidno tudi iz njegove nadaljnje navedbe, da je opis v sodbi v precejšnjem nasprotju z ugotovljenimi okoliščinami primera v dokaznem postopku na glavni obravnavi. Zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja po drugem odstavku 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

Vložnik sicer navaja, da je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker da je sodba pomanjkljiva in je ni mogoče preizkusiti. Zatrjevano kršitev pa utemeljuje zgolj z zatrjevanjem drugačnega dejanskega stanja, kot ga je sodišče ugotovilo v izpodbijani pravnomočni odločbi.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da kršitve zakona, ki jih v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja zagovornik obsojenega S.K., niso podane, vložil pa jo je tudi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je po 425. členu ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

Glede na tak izid je obsojeni S.K. po 98.a členu v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP dolžan plačati povprečnino v znesku 1.000 EUR kot strošek, nastal v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom. Pri odmeri pavšalnega zneska je Vrhovno sodišče upoštevalo obsojenčeve gmotne razmere in da je šlo z vidika odločanja v tej fazi postopka za razmeroma nezahtevno zadevo.