Jedro

V fazi postopka, ko je bil zoper osumljenca odrejen takoimenovani začasni ekstradicijski pripor, katerega namen je zagotoviti navzočnost tujca v postopku odločanja o izročitvi in s tem zgolj možnost njegove dejanske izročitve, se ni mogoče spuščati v utemeljenost navedb, da bo obsojenčevo življenje z njegovo izročitvijo resno ogroženo.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Kopru je s sklepom z dne 18.12.2009 zoper osumljenega Z.T. odredila pripor iz pripornega razloga po 1. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 525. členom ZKP in 6. členom Konvencije Združenih narodov zoper nezakonit promet mamil in psihotropnih snovi. Zunajobravnavni senat istega sodišča je s sklepom z dne 23.12.2009 pritožbo osumljenčevega zagovornika zavrnil kot neutemeljeno.

2. Zoper navedeni pravnomočni sklep je osumljenčev zagovornik dne 4.1.2010 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navaja, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka in po drugem odstavku 371. člena v zvezi s 1. točko 370. člena ZKP, zaradi kršitve prvega odstavka 3. člena Konvencije Združenih narodov proti mučenju in drugim nečloveškim in ponižujočim kaznim ali ravnanju, zaradi kršitve 8. člena Ustave Republike Slovenije ter zaradi kršitve 3. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah. V nadaljevanju zahteve navaja, da Interpolova tiralica nima bistvenih sestavin – navedbe, da je bil zoper osumljenca v Urugvaju odrejen pripor ter navedbe, da bo Urugvaj za njegovo izročitev zaprosil po redni poti, izročitev osumljenca pa tudi sicer ni dopustna, ker zanjo prosi država Urugvaj, ki velja za kršiteljico človekovih pravic. Vrhovnemu sodišču predlaga, da odpravi izpodbijani pravnomočni sklep zaradi nedovoljenosti osumljenčeve izročitve državi Urugvaj.

3. Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo, podanem skladno z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP dne 11.1.2010, predlaga zavrnitev zahteve.

4. Z odgovorom vrhovnega državnega tožilca sta bila osumljenec dne 13.1.2010 in njegovi zagovornik dne 11.1.2010 seznanjena.

B-1

5. Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja: - da je to izredno pravno sredstvo mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, in sicer zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe; - da je kot razlog za vložitev zahteve izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso pravilno ali v celoti ugotovljena; - da se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP) in katere mora vložnik konkretizirati tako, da je mogoč preizkus njihove utemeljenosti; - da je Vrhovno sodišče že v sodbi I Ips 103/2004 z dne 15.4.2004 presodilo, da je sporočilo Interpola, v katerem je navedena opravilna številka tiralice, sodišče, ki jo je izdalo in zaradi katerega kaznivega dejanja, ter kazen, predpisana za to kaznivo dejanje, z navedbo, da Interpol poseduje tudi fotokopijo fotografije in prstnih odtisov in da naj policija v primeru prijetja osumljencu odvzame prostost ter ga privede k preiskovalnemu sodniku, da bo proseča država zanj zahtevala izročitev po redni diplomatski poti, po vseh svojih značilnostih listina, ki je enakovredna odločbi o priporu oziroma zapornemu nalogu.

B-2

6. Po določbi 525. člena ZKP sme preiskovalni sodnik na prošnjo tuje države, še preden je ta država vložila prošnjo za izročitev, odrediti pripor, če je podana nevarnost, da se bo tujec s pobegom ali skrivanjem skušal izogniti izročitvi. Po prvem odstavku citirane zakonske določbe mora tuja država v prošnji navesti podatke za ugotovitev tujčeve istovetnosti, naravo in označbo kaznivega dejanja, številko odločbe ter datum, kraj in naslov tujega organa, ki je odredil pripor in izjavo, da bo izročitev zaprošena po redni poti.

7. Ni mogoče pritrditi navedbi zahteve za varstvo zakonitosti, da je v izpodbijanem pravnomočnem sklepu podana kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker Interpolova tiralica nima navedbe, da je bil zoper osumljenca v Urugvaju odrejen pripor. Obsojenčev zagovornik očitno prezre, da je v tiralici Interpola (listovna številka 3 spisa) določno navedeno, da je bil z odločbo številka N – 131 z dne 20.10.2009 zoper osumljenca odrejen pripor, iz navedene tiralice je tudi razvodno, da je datum zastaranja pripornega naloga oziroma enakovredne sodne odločbe 20.10.2029. 8. Prav tako ni mogoče pritrditi osumljenčevemu zagovorniku, da Interpolova tiralica nima navedbe, da bo za osumljenčevo izročitev Urugvaj zaprosil po redni poti, zato da se ne ve, ali bo Urugvaj sploh zahteval njegovo izročitev. Iz Interpolove tiralice in njenega prevoda (listovni številki 2 in 13 spisa) izhaja, da je podana zahteva, da se osumljenec najde in pripre zaradi izročitve.

9. Vlagatelj v zahtevi za varstvo zakonitosti obsežno navaja, da izročitev osumljenca državi Urugvaj ni dopustna, ker bi predstavljala kršitev prvega odstavka 3. člena Konvencije Združenih narodov proti mučenju in drugim nečloveškim ali poniževalnim kaznim ali ravnanju ter 3. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah. V zvezi s tem navaja, da je država Urugvaj kršiteljica več mednarodnih pravnih aktov s področja človekovih pravic, kar je po zatrjevanju zahteve razvidno iz poročila dr. M.N. Generalni skupščini Organizacije združenih narodov. Razmere v urugvajskih zaporih naj bi bile tako slabe, da obstajajo resni razlogi za sum, da bo osumljenec tam izpostavljen mučenju.

10. Kot v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti pravilno ugotavlja vrhovni državni tožilec se v tej fazi postopka ni mogoče spuščati v utemeljenost teh navedb. Zoper osumljenca je bil odrejen takoimenovani začasni ekstradicijski pripor v skladu s 525. členom ZKP, katerega namen je zagotoviti navzočnost tujca v postopku odločanja o izročitvi in s tem zgolj možnost njegove dejanske izročitve državi prosilki. Vrhovno sodišče je že v sodbi XI Ips 24/2009 z dne 2.4.2009 presodilo, da navedb zahteve, da bo obsojenčevo življenje z njegovo izročitvijo resno ogroženo, ni moč upoštevati pri presoji zakonitosti odreditve pripora, saj gre za okoliščino, ki jo bo sodišče presojalo ob ugotavljanju obstoja pogojev za obsojenčevo izročitev iz 522. člena ZKP, ko bo država prosilka poslala prošnjo za izročitev z vso potrebno dokumentacijo (prvi odstavek 523. člena ZKP).

C.

11. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Zato je zahtevo zagovornika osumljenega Z.T. za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člen ZKP).