Jedro

V skladu z določilom 24. člena ZBPP se pri presoji upravičenosti do brezplačne pravne pomoči presojajo tudi okoliščine in dejstva o zadevi, predvsem da zadeva ni očitno nerazumna. Glede tožnikove navedbe, da želi BPP za vložitev predloga za družbeno koristno delo, tožena stranka ugotavlja, da je tožnikova prošnja očitno nerazumna, saj je tožnik že zamudil rok za podajo predloga za nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Okrožno sodišče v Krškem – Služba za brezplačno pravno pomoč odločila, da se zavrne tožnikova prošnja za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP). Iz obrazložitve je razvidno, da je tožnik 17. 1. 2014 podal prošnjo za BBP zaradi podaje ugovora zoper sklep o spremembi denarne kazni v kazen zapora in zaradi spremembe statusa zapornika. Tožnik je prošnjo 24. 1. 2014 vložil na predpisanem obrazcu ter navedel, da želi BPP za zastopanje zaprte osebe, ki ji je odvzeta prostost, pravica do milejšega kaznovanja - družbeno koristno delo, enakopravno obravnavanje kadilcev in nekadilcev, zaradi vložitve tožbe zaradi kršitve enakopravnosti, enakosti pred zakonom in zaradi podaje pritožbe Odboru Sveta Evrope za preprečevanje mučenja. Služba za BPP ugotavlja, da je bila tožniku s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 3584/2010 z dne 19. 4. 2011 v zvezi s sklepom Vrhovnega sodišča RS I Kp 3584/2010 z dne 23. 6. 2011 zaradi žalitev sodišča v pritožbi z dne 4. 2. 2011 izrečena denarna kazen v višini 500,00 EUR, ki jo je dolžan plačati v 15 dneh po pravnomočnosti sklepa. S sklepom Okrajnega sodišča v Brežicah II Kr 3584/2010 z dne 14. 11. 2013 je bil neplačan del denarne kazni v višini 495,27 EUR spremenjen v kazen zapora v trajanju 12 dni. Tožnik navedeno kazen prestaja v ZPKZ Novo mesto od 15. 1. 2014 dalje.

Služba za BPP se sklicuje na Zakon o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP), ki v prvem odstavku 1. člena določa, da je namen BPP po tem zakonu uresničevanje pravice do sodnega varstva po načelu enakopravnosti, upoštevajoč socialni položaj osebe, ki brez škode za svoje preživljanje in preživljanje svoje družine te pravice ne bi mogla uresničevati. Za sodno varstvo po tem zakonu se poleg varstva pravic, obveznosti in pravnih razmerij ter varstva pred obtožbami v kazenskih zadevah pred za to ustanovljenimi domačimi in mednarodnimi sodišči štejejo tudi vse oblike izvensodnega poravnavanja sporov, določene z zakonom. Vrste BPP, ki jih je navedel v svoji prošnji tožnik, ne predstavljajo sodnega postopka, zato tožnik ne izpolnjuje pogojev za dodelitev BPP. Kolikor so tožniku na prestajanju zaporne kazni kršene pravice, ima v skladu s 85. členom Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju ZIKS-1) pravico, da se pritoži generalnemu direktorju uprave. V skladu z določilom 24. člena ZBPP se presoja okoliščine in dejstva o zadevi, predvsem da zadeva ni očitno nerazumna. Glede tožnikove navedbe, da želi BPP za vložitev predloga za družbeno koristno delo, tožena stranka ugotavlja, da je tožnikova prošnja očitno nerazumna, saj je tožnik že zamudil rok za podajo predloga za nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist. Drugi odstavek 129.a člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) določa, da se lahko predlog za nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist vloži v petnajstih dneh po pravnomočnosti sodbe. Služba za BPP ugotavlja, da je sklep II K 3584/2010 z dne 14. 11. 2013, s katerim je sodišče denarno kazen spremenilo v kazen zapora v trajanju 12 dni, postal pravnomočen 3. 12. 2013. Prošnja tožnika je zato v tem delu očitno nerazumna. Iz navedenih razlogov je tožnikovo prošnjo zavrnila.

Tožnik navedeno odločitev izpodbija in v tožbi uveljavlja tožbene razloge zmotne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb postopka ter kršitev človekovih pravic iz 2., 14., 22., 23. in 25. člena Ustave RS. Ni pravilna navedba v izpodbijani odločbi, da je tožnik 17. 1. 2014 podal prošnjo za BPP zaradi vložitve ugovora zoper sklep o spremembi denarne kazni v kazen zapora in zaradi spremembe statusa zapornika, saj je tožnik zahteval pravno pomoč takoj, ko je ugotovil, da bo pripeljan v Zavod za prestajanje kazni zapora v Novem mestu. Tožnik opisuje dogajanje, ko mu ni bilo omogočeno, da bi si pridobil BPP. Tudi po prihodu v zapor niso hoteli prevzeti njegove vloge za BPP. Tožnik opisuje na kakšen način mu je uspelo oddati vlogo za BPP, za katero se mora šteti, da je oddana 15. 1. 2014 in ne 17. 1. 2014. Tožnik je bil nato pozvan naj vloži prošnjo za BPP na predpisanem obrazcu, kljub temu, da je bila vloga podana tako, kot to dopuščajo razmere v zaporu. Tožnik navaja, da želi BPP za zastopanje v konkretnem pritožbenem postopku II Kr 3584/2010 kot temeljnem postopku, ostali postopki pa so navedeni kot priloga na obrazcu Zavoda za prestajanje kazni zapora, kar je predmet druge vloge za BPP v zvezi ugotovitve odškodninske in kazenske odgovornosti s podajo predloga za izvedbo preiskovalnih dejanj.

Tožnik nadalje navaja, da iz izpodbijane odločbe izhaja, da se tožnika obravnava kot obsojenca, s čimer se ne strinja, saj je bil disciplinsko kaznovan in se ga ne bi smelo obravnavati kot obsojenca. Pri zaključku, da je sklep II K 3584/2010 postal pravnomočen 3. 12. 2013, ni upoštevano dejstvo, da je bila pred izdanim sklepom izvedena izvršba na premičnine in denarna sredstva, ki ni bila uspešna, saj je tožnik od leta 2008 brezposeln in nima sredstev za preživljanje. Gre torej za vlogo z dne 15. 1. 2014, ki bi se morala obravnavati kot predlog za obnovo postopka za potrebe prava neuke stranke. Tožnik med drugim navaja, da v postopku ni bilo ugotovljeno, kako mu je od 15. 1. 2014 omogočena pravica do sodnega varstva po načelu enakopravnosti, upoštevajoč socialni položaj osebe, ki brez škode za svoje preživljanje in preživljanje svoje družine te pravice ne bi mogla uresničevati. V zvezi z navedbami, da je tožnik zahteval BPP glede enakopravne obravnave kadilcev in nekadilcev, nesorazmernosti kaznovanja upravno zaprtih in kazensko zaprtih pod istimi pogoji, tožnik pojasnjuje, da je že v zaporu bila oddana pritožba varuhu človekovih pravic o tem, s čimer se Odbor Sveta Evrope za preprečevanje mučenja lahko seznani. V zvezi z navedbami v izpodbijani odločbi, da ima tožnik na prestajanju zaporne kazni pravico se pritožiti generalnemu direktorju uprave, pa navaja, da je to že storil, ter da je bilo o tem že odločeno. Opisuje razmere v zaporu, kjer mora vdihavati zrak, poln izpušnih dimov cigaret. Ne strinja se z zaključkom iz izpodbijane odločbe, da je zadeva očitno nerazumna in da tožnik v zadevi nima verjetnih izgledov za uspeh. Meni, da so bile kršene njegove osebnostne pravice, ter da gre za protipravno zavrnitev dostopa do BPP ter s tem za protipraven poseg v tožnikovo pravico do sodnega varstva. Tožnik predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo razveljavi (pravilno odpravi) ter zadevo vrne organu v ponovno odločanje oziroma, da izpodbijano odločbo spremeni tako, da v celoti ugodi tožniku. Hkrati predlaga, da se ga oprosti plačila sodnih taks.

Tožena stranka je poslala upravne spise, odgovora na tožbo pa ni podala.

Tožba ni utemeljena.

Po mnenju sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče se z razlogi izpodbijane odločbe strinja in jih na podlagi drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) v izogib ponavljanju posebej ne navaja, glede tožbenih navedb pa dodaja: Tožena stranka je v predmetnem postopku odločila na podlagi določbe 24. člena ZBPP, ki jo je tudi pravilno uporabila. Po navedeni določbi je pri presoji glede dodelitve BPP kot pogoj potrebno upoštevati okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev BPP. Predvsem je potrebno upoštevati, da zadeva ni očitno nerazumna oz., da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, poleg pogoja, da je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno-ekonomski položaj. V obravnavanem primeru tudi po mnenju sodišča pogoj, da so podani verjetni izgledi za uspeh, ni izkazan.

Tožnik se v tožbi sklicuje, da želi BPP za zastopanje v konkretnem pritožbenem postopku II Kr 3584/2010 kot temeljnem postopku. Sodišče ugotavlja, da je bil s sklepom Okrajnega sodišča v Brežicah II Kr 3584/2010 z dne 14. 11. 2013 neplačan del denarne kazni v višini 495,27 EUR, izrečen tožniku, spremenjen v kazen zapora v trajanju 12 dni. S sklepom istega sodišča II Kr 3584/2010 z dne 22. 1. 2014 pa je bila tožnikova pritožba zavržena kot prepozna. Ugotovljeno je, da je omenjeni sklep postal pravnomočen 3. 12. 2013. Ob navedenih ugotovitvah, ki niso sporne, in izhajajo tudi iz podatkov v spisu, tudi po presoji sodišča tožnik nima izgledov za uspeh pri izpodbijanju sklepa II Kr 3584/2010. Na drugačen zaključek v predmetni zadevi ne more vplivati dejstvo, na katerega se sklicuje tožnik, da je bila pred izdanim sklepom izvedena izvršba na premičnine in denarna sredstva, ki ni bila uspešna. Prav tako se v zadevi ne more upoštevati tožnikovega sklicevanja, da bi se tožnikova vloga morala obravnavati kot predlog za obnovo postopka za potrebe prava neuke stranke. Ob ugotovitvi, da je predmetni sklep, s katerim je bila tožniku denarna kazen spremenjena v kazen zapora v trajanju 12 dni, postal pravnomočen 3. 12. 2013, je pravilen tudi nadaljnji zaključek organa, da je tožnik zamudil rok, v katerem bi lahko predlagal, da se mu kazen zapora nadomesti z delom v splošno korist. Iz drugega odstavka 129.a člena ZKP namreč izhaja, da se tak predlog lahko vloži v petnajstih dneh po pravnomočnosti sodbe.

Čeprav tožnik sam navaja, da želi BPP za postopek II Kr 3584/2010, pa navaja še druge okoliščine, iz katerih naj bi izhajalo, da so mu bile kršene človekove pravice. Glede slednjih sicer sam navaja, da so predmet druge vloge za BPP. V zvezi z navedbami glede enakopravne obravnave kadilcev in nekadilcev, nesorazmernosti kaznovanja upravno in kazensko zaprtih pod istimi pogoji, tožnika sam navaja, da je že oddal pritožbo varuhu človekovih pravic. Prav tako navaja, da je vložil pritožbo generalnemu direktorju uprave ZPKZ. Po presoji sodišča za odločitev v konkretni zadevi ni relevantno sklicevanje tožnika, da je tožnik že 15. 1. 2014 in ne 17. 1. 2014, kot izhaja iz izpodbijane odločbe, podal prošnjo za BPP. Navedeno namreč v zadevi ni bistveno in na odločitev ne vpliva. Na podlagi vsega povedanega tudi po presoji sodišča tožnik ni izkazal, da ima v zadevi, v zvezi s katero je prosil za dodelitev BPP, verjetne izglede za uspeh v postopku.

Ker tudi po mnenju sodišča ni izpolnjen pogoj iz prvega in tretjega odstavka 24. člena ZBBP je tako izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče zavrača tožbene ugovore, da gre za protipravno zavrnitev dostopa do BPP ter za protipraven poseg v tožnikovo pravico do sodnega varstva. Po presoji sodišča je bilo v konkretni zadevi pravilno uporabljeno materialno pravo, sodišče pa ni ugotovilo, da bi bile tožniku v postopku kršene pravice iz Ustave RS, prav tako ni ugotovilo kršitev pravil postopka.

Neutemeljen je tudi tožnikov predlog, naj sodišče odloči o taksni oprostitvi v zadevi. Na podlagi četrtega odstavka 10. člena ZST-1 se taksa ne plačuje v postopkih odločanja o dodelitvi BPP.

Ker je izpodbijana odločba po presoji sodišča pravilna in zakonita, sodišče pa v postopku pred njeno izdajo tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.