Jedro

Če ni pritožbene izjave o tem, kateri del odločbe se izpodbija, velja domneva, da se obseg izpodbijanja v celoti pokriva s pritožbenim interesom. Kadar se zoper sodbo pritožuje stranka, ki ni uspela v določenem delu, v pritožbi pa navede, da se pritožuje zoper sodbo, sodišče torej lahko šteje, da odločbo izpodbija samo v delu, v katerem ni zmagala.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se ugovoru tožene stranke z dne 10. 10. 2013 zoper nalog za plačilo sodne takse z dne 18. 9. 2013, delno ugodi tako, da se navedeni plačilni nalog razveljavi v delu, ki presega znesek 78,00 EUR, v preostalem delu pa se ugovor zavrne.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor tožene stranke zoper nalog za plačilo sodne takse, opr. št. VI Pg 4787/2012 z dne 18. 9. 2012. 2. Zoper takšno odločitev se pravočasno pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Tožena stranka sodišču prve stopnje očita, da je takso za pritožbo zoper sodbo in sklep napačno odmerilo od prvotno vtoževanega zneska, saj je tožnik med postopkom tožbo delno umaknil. Z izpodbijano sodbo in sklepom je Okrožno sodišče v Ljubljani dovolilo spremembo tožbe, tožbenemu zahtevku delno ugodilo in ga v preostalem delu zavrnilo. Tožena stranka je v pritožbi zoper takšno odločbo navedla zgolj, da se pritožuje zoper sodbo in sklep, ne da bi natančneje opredelila, na katere točke izreka oziroma na kateri del odločbe se pritožba nanaša. V takšnih primerih velja pravilo, da gre obseg izpodbijanja do koder sega pritožnikov pravovarstveni interes. Če torej ni pritožbene izjave o tem, kateri del odločbe se izpodbija, velja domneva, da se obseg izpodbijanja v celoti pokriva s pritožbenim interesom. Kadar se zoper sodbo pritožuje stranka, ki ni uspela v določenem delu, v pritožbi pa navede, da se pritožuje zoper sodbo, sodišče lahko šteje, da odločbo izpodbija samo v delu, v katerem ni zmagala (1. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP) (1). Da se tožena stranka pritožuje zgolj v takšnem obsegu, je v obravnavanem primeru mogoče razbrati tudi iz obrazložitve pritožbe.

5. Zakon o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1) v 5. odstavku 18. člena določa, da se vzame kot podlaga za plačilo takse za pravno sredstvo le vrednost izpodbijanega dela, če se s pravnim sredstvom odločba le deloma izpodbija. Kot je bilo obrazloženo, v obravnavanem primeru pritožba izpodbija zgolj ugodilni del sodbe. Pritožba tako pravilno opozarja, da vrednost predmeta ne znaša 663,12 EUR. Znaša zgolj 562,95 EUR. Sodno takso je zato potrebno odmeriti od tega zneska.

6. Višina takse po tabeli iz 16. člena ZST-1 s količnikom 1 pri vrednosti spora med 300,00 EUR in 600,00 EUR znaša 26,00 EUR. Za izračun sodne takse za postopek o pritožbi zoper odločbo sodišča prve stopnje o glavni stvari je po tar. št. 1121 ZST-1 potrebno uporabiti količnik 3. Sodna taksa za pritožbo tako v obravnavanem primeru znaša 78,00 EUR (in ne 102,00 EUR).

7. Ker sodišče prve stopnje ni uporabilo določbe 5. odstavka 18. člena ZST-1, je zmotno uporabilo materialno pravo in posledično napačno zaključilo, da vrednost spora znaša 663,12 EUR. Višje sodišče je zato pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da je izpodbijani plačilni nalog razveljavilo v delu, ki se nanaša na plačilo 24,00 EUR (355. člen v zvezi s 3. točko 365. člena ZPP). V preostalem delu (glede plačila 78,00 EUR) je pritožbo zavrnilo (353. člen ZPP).

8. Izpodbijani sklep se nanaša na odločitev o stroških postopka, ki ne presegajo 800,00 EUR. Skladno s 366.a členom ZPP je zato o pritožbi odločala sodnica posameznica.

(1) Glej J. Zobec: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, str. 413.