Jedro

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil dne 27. 9. 2021 ob 15.24 uri v eRCO za tožnico narejen neresničen vpis podatkov, da je bila tožnica s prvim odmerkom cepiva proti Covid-19 cepljena dne 16. 7. 2021, z drugim odmerkom pa 13. 8. 2021. Datuma sta neresnična oziroma lažna, tožnica namreč ni bila cepljena, kar ni bilo sporno. Na podlagi navedenega vnosa je bilo izdano lažno digitalno COVID potrdilo s QR kodo, ki je bilo prevzeto 28. 9. 2021 ob 10.13 uri preko portala Zvem.eZdrav.si. Tožnica je večkrat uporabila lažno Covid potrdilo kot pravo, in sicer pri preverjanju izpolnjevanja pogojev PCT ob vstopu v Zdravstveni dom F. (7. 10. 2021, 13. 10. 2021, 21. 10. 2021, 25. 10. 2021, 4. 11. 2021 in 16. 11. 2021), pri čemer je vedela, da gre za lažno potrdilo. Potrdilo je tožnica hranila doma in je bilo dne 18. 11. 2021 zaseženo med hišno preiskavo. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je z očitanim ravnanjem tožnica naklepno huje kršila obveznosti iz delovnega razmerja (2. alineja prvega odstavka 110. člena ZDR-1), kršitev pa ima tudi vse znake kaznivega dejanja ponarejanja listin po tretjem odstavku 251. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) - 1. alineja prvega odstavka 110. člena ZDR-1, zaradi česar je izredna odpoved zakonita. Ker se je izkazala s ponarejenim Covid potrdilom, je namreč tožnica izpolnila znake zakonsko določenega izvršitvenega dejanja uporabe ponarejene listine kot prave.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek, da se ugotovi, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 6. 1. 2022 nezakonita; da se razveljavita sklep št. ... z dne 6. 1. 2022 in sklep Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja št. ... z dne 23. 2. 2022; da se ugotovi, da tožnici delovno razmerje pri toženki ni prenehalo in še traja z vsemi pravicami in obveznostmi in delovnega razmerja. Zavrnilo je zahtevek za reintegracijo in reparacijo ter podredni zahtevek za plačilo denarnega povračila v višini 13.000,00 EUR (I. in II. točka izreka). Odločilo je, da tožeča stranka sama krije svoje stroške postopka (III. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje v celoti na pa zgolj deloma verjeti njenemu zunajzakonskemu partnerju A. A. Izpostavlja, da glede okoliščin predložitve ponarejenega potrdila ne gre verjeti priči B. B., saj ni vedel izpovedati, kje konkretno se je nahajal takrat, ko je bila tožnica pozvana k predložitvi ponarejenega PCT potrdila in ko ga je izročila. Priča B. B. je v tem postopku neutemeljeno priglasil stroške prihoda na sodišče, kar izkazuje, da ni verodostojna priča. Enako neverodostojna priča je C. C. Iz izpovedi priče D. D., osebne zdravnice tožnice, izhaja, da ji je C. C. dal navodilo, kaj naj tožnico ob njenem naslednjem obisku vpraša, kar je smiselno potrdil tudi C. C. Gre za izsiljeno pridobivanje izjav o osumljencih po tretjih osebah, kar je nedovoljen dokaz. Takšno postopanje vzbuja dvom v celoten postopek pridobivanja dokazil in njihovo dokazno vrednost. Izpoved C. C. je tudi v neskladju z izpovedjo priče E. E. Medtem ko je C. C. povedal, da je obrazce pregledoval vodja (E. E.) in da sam pri tem ni sodeloval, je E. E. pojasnil, da on osebno obrazcev v arhivu ZD F. ni iskal. Sodišče nadaljnjega zasliševanja v tej smeri ni dovolilo, ker naj ne bi bilo ustrezne trditvene podlage, na koncu pa je ravno okoliščino, da obrazci niso bili najdeni, štelo za odločujočo. Tožnici je s tem odvzelo pravico do učinkovite obrambe in nasprotnega dokazovanja, s tem pa je kršilo 14., 22. in 23. člen Ustave. Opisano neskladje v izpovedih priče preprečuje zaključek o tem, da zunajzakonski partner tožnice vprašalnikov (obrazcev) ni izpolnjeval, kot je to izpovedal. C. C. je glede okoliščin pregledovanja arhiva očitno lažno izpovedoval. Toženka neobstoja obrazcev ni uspela dokazati. Nasprotno sta tožnica in njen partner s svojo izpovedjo dokazala, da je A. A. na sprejemnem pultu izpolnil obrazce. Izpovedi C. C. in B. B. nista verodostojni zgolj zato, ker sta policista in se od njiju pričakuje, da bosta ravnala skladno s predpisi. Meni, da enaki vatli ne veljajo za vse, kar potrjuje trditve tožnice glede diskriminatornega ravnanja tožene stranke. Sodišče prve stopnje ni prišlo do zaključka, da bi tožnica sporno potrdilo hranila z namenom njegove uporabe. To pa dokazuje, da je tožnica po pozivu policista res partnerja vprašala, kje se ta listina nahaja. Izostanek očitka glede hrambe listine z namenom njene nadaljnje uporabe, v celoti ovrže tudi zaključke prvostopenjskega sodišča glede tožničine uporabe te listine pri vstopih v prostore ZD F. Iz dokaznega postopka ne izhaja, da bi tožnica pri vstopu v ZD F. osebno uporabila ponarejeno potrdilo o cepljenju. Obrazložitve o tem, da je ponarejeno potrdilo pokazala prav tožnica, ni, zato sodbe ni mogoče preizkusiti. Protispisna je ugotovitev, da v prostore ZD F. ni bilo mogoče vstopiti brez izpolnjevanja PCT pogoja, razen če je šlo za urgenten primer. Priča E. E. je izpovedal nasprotno, pri čemer je pojasnil, da je bilo postopanje, kot sta ga opisovala tožnica in priča A. A., povsem možno. Protispisna je tudi ugotovitev, da je zdravnica D. D. vedno imela pri sebi potrdilo o cepljenju in ga pokazala, saj slednjega zdravnica ni izpovedala. Okoliščina, da so jo študentje kasneje brez predložitve PCT spuščali v ZD dokazuje, da kontrola na vstopni točki ni bila tako stroga in natančna. Prvostopno sodišče ni vzelo v obzir okoliščine, da se je tožnica pri pooblaščenih organizacijah testirala najmanj dne 27. 9. 2021 in 11. 10. 2021. Sodišče ne pojasni, zakaj bi se tožnica 27. 9. 2021 sploh testirala, če pa je bil takrat že opravljen vnos v bazo e-RCO, niti zakaj bi se testirala 11. 10. 2021, če je razpolagala s ponarejenim potrdilom. Potrdilo je bilo zaseženo le v enem izvodu in se je nahajalo v posebni mapi, v omari pisarne priče A. A. Drugje, na telefonu ali denarnici tožnice, tega potrdila niso našli. Glede na to, da je bilo potrdilo potrebno za vsak vstop v javni prostor, ni logično, da bi tožnica najprej iz predala vzela potrdilo in ga potem po povratku domov vanj spret shranila. Tožnica vztraja da ne medicinski sestri ne zdravnici nikoli ni izjavila, da je cepljena. Tudi ni zatrjevala, da so njene zdravstvene težave posledica cepljenja, temveč je imela težave z želodcem, kar potrjuje tudi predpisano zdravilo. Pa tudi če bi, to še ne dokazuje, da bi ona osebno za vstop v ZD F. v spornih dneh predložila ponarejeno listino. Dokazni postopek tega ni potrdil. Zgolj izgubljeno zaupanje ne more biti razlog za prenehanje delovnega razmerja. Predlaga spremembo sodbe in ugoditev zahtevku, podredno pa razveljavitev izpodbijane sodbe. Priglaša pritožbene stroške.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. Po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba.

6. Pritožba ne več mestih uveljavlja kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Navaja, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, kar pa ne drži. Preizkus prvostopenjske sodbe je bil mogoč, saj je sodišče prve stopnje odločitev o tem, zakaj je štelo odpoved za zakonito obrazložilo z ustreznimi dejanskimi in pravnimi razlogi, ti pa med seboj tudi niso v nasprotju. S sklicevanjem na navedeno absolutno bistveno kršitev postopka pritožba dejansko uveljavlja nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem oziroma dokazno oceno, vendar pa tudi ta kršitev po presoji pritožbenega sodišča ni podana, saj prvostopenjska dokazna ocena ustreza metodološkemu napotku iz 8. člena ZPP. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna.

7. Predmet presoje sodišča prve stopnje je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je toženka podala tožnici, na podlagi 1. in 2. alineje prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1). Toženka je tožnici v izredni odpovedi očitala kršitve pogodbenih obveznosti, ki imajo znake več kaznivih dejanj (kaznivo dejanje dajanja podkupnine po prvem odstavku 262. člena Kazenskega zakonika (KZ-1), kaznivo dejanje ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena KZ-1 in kaznivo dejanje napeljevanja h kaznivemu dejanju ponareditve ali uničenja uradne listine, knjige, spisa ali arhivskega gradiva po prvem odstavku 259. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 37. člena KZ-1) in naklepno hujšo kršitev pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja.

8. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil dne 27. 9. 2021 ob 15.24 uri v eRCO za tožnico narejen neresničen vpis podatkov, da je bila tožnica s prvim odmerkom cepiva proti Covid-19 cepljena dne 16. 7. 2021, z drugim odmerkom pa 13. 8. 2021. Datuma sta neresnična oziroma lažna, tožnica namreč ni bila cepljena, kar ni bilo sporno. Na podlagi navedenega vnosa je bilo izdano lažno digitalno COVID potrdilo s QR kodo, ki je bilo prevzeto 28. 9. 2021 ob 10.13 uri preko portala Zvem.eZdrav.si. Tožnica je večkrat uporabila lažno Covid potrdilo kot pravo, in sicer pri preverjanju izpolnjevanja pogojev PCT ob vstopu v Zdravstveni dom F. (7. 10. 2021, 13. 10. 2021, 21. 10. 2021, 25. 10. 2021, 4. 11. 2021 in 16. 11. 2021), pri čemer je vedela, da gre za lažno potrdilo. Potrdilo je tožnica hranila doma in je bilo dne 18. 11. 2021 zaseženo med hišno preiskavo. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je z očitanim ravnanjem tožnica naklepno huje kršila obveznosti iz delovnega razmerja (2. alineja prvega odstavka 110. člena ZDR-1), kršitev pa ima tudi vse znake kaznivega dejanja ponarejanja listin po tretjem odstavku 251. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) - 1. alineja prvega odstavka 110. člena ZDR-1, zaradi česar je izredna odpoved zakonita. Ker se je izkazala s ponarejenim Covid potrdilom, je namreč tožnica izpolnila znake zakonsko določenega izvršitvenega dejanja uporabe ponarejene listine kot prave. Pritožbeno sodišče soglaša z izčrpnimi dejanskimi in pravnimi razlogi, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek tožnice. Po nepotrebnem jih ne ponavlja, v nadaljevanju pa se opredeljuje do pritožbenih navedb odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

9. V pretežnem delu pritožbe tožnica nasprotuje dokazni oceni sodišča prve stopnje v zvezi z izpovedmi prič in strank s tem, da izpostavlja posamezne dele izpovedi, ki so ji v korist. V bistvenem skuša diskreditirati priči C. C. in B. B., vendar pritožbeno sodišče njenim izvajanjem ne sledi, ker pritožba ne ponudi nobenega prepričljivega razloga, s katerim bi lahko vnesla dvom v njuno verodostojnost ter posledično dokazno oceno sodišča prve stopnje. Slednje je tisto, ki lahko ob zaslišanju dobi neposreden vtis, ali priča oziroma stranka izpoveduje verodostojno, ali ne, poleg tega pa ima možnost in dolžnost ta vtis primerjati tudi z ostalimi izvedenimi dokazi. Izpoved priče mora oceniti kot vsak drug dokaz, torej samega zase in v povezavi z drugimi dokazi. Svoj zaključek o verodostojnosti oziroma neverodostojnosti posamezne priče mora ustrezno argumentirati. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi prepričljivo in argumentirano pojasnilo, zakaj je svojo odločitev med drugim oprlo tudi na izpoved priče C. C. in B. B., ki sta izpovedovala o pravno pomembnih dejstvih v zvezi s tožnici očitanimi in ugotovljenimi kršitvami. Iz obrazložitve izhaja, da jima ni sledilo zgolj zato, ker sta policista, temveč tudi zato, ker sta v bistvenem skladni z drugimi izvedenimi dokazi.

10. Pravilna in na izvedenih dokazih utemeljena je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnica večkrat uporabila lažno Covid potrdilo kot pravo, in sicer pri preverjanju izpolnjevanja pogojev PCT ob vstopu v Zdravstveni dom F. dne 7. 10. 2021, 13. 10. 2021, 21. 10. 2021, 25. 10. 2021, 4. 11. 2021 in 16. 11. 2021. Do takšne ugotovitve je sodišče prve stopnje pripeljal niz nedvomno ugotovljenih indicev, ki so med seboj trdno in logično povezani, zaradi česar je bilo na njihovi podlagi mogoče z gotovostjo napraviti gornji dokazni zaključek. Bistvene ugotovljene okoliščine, ki utemeljujejo tak zaključek sodišča prve stopnje pa so sledeče: tožnica je imela v posesti ponarejeno Covid potrdilo; izkazovala se je za cepljeno; obrazci, za katere sta tožnica in njen partner A. A. zatrjevala, da jih je slednji za tožnico izpolnil ob vsakem vstopu v prostore ZD F., pa se v arhivu ZD F. ne nahajajo.

11. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnica lažno COVID potrdilo imela v posesti in je tudi vedela, kje se nahaja. Takšno ugotovitev je pravilno utemeljilo s sklicevanjem na vsebino uradnega zaznamka C. C. (B20) ter na pojasnila priče B. B., ki je opisal potek hišne preiskave in je tudi prepričljivo izpovedal, da je tožnica navedenega dne sama izročila preiskovalcu potrdilo, pri čemer o tem, kje se potrdilo nahaja, ni spraševala svojega izvenzakonskega partnerja. Ne drži pritožbena navedba, da priči B. B. ne gre verjeti, ker naj ne bi vedel izpovedati, kje konkretno se je nahajal takrat, ko je bila tožnica pozvana k predložitvi ponarejenega PCT potrdila in ko ga je izročila. Iz zaslišanja navedene priče navedeno ne izhaja. B. B. je namreč pojasnil, da so se takrat vsi nahajali v istem prostoru, in sicer v dnevni sobi. Zgolj zato, ker je sodišče verjelo tožničinemu izvenzakonskemu partnerju v delu izpovedbe, in sicer da je on uredil in pridobil lažno Covid potrdilo za tožnico, to še ne pomeni, da bi njegovi izpovedi moralo slediti tudi glede preostalih zatrjevanih dejstev. Sodišče lahko priči sledi v celoti ali zgolj deloma, pri tem pa mora izpoved priče oceniti kot vsak drug dokaz, torej samega zase in v povezavi z drugimi dokazi. Svoj zaključek o tem, ali posamezna priča glede določenega zatrjevanega dejstva govori resnico ali ne pa mora ustrezno argumentirati, kar je sodišče prve stopnje tudi storilo, saj je natančno pretehtalo izpovedi tožnice in prič, ki so o tem dogodku izpovedovale. S tem v zvezi je presodilo tudi listinske dokaze ter nato ustrezno pojasnilo, zakaj določeni izpovedi sledi in zakaj drugi oziroma ji v drugem delu ne. Tudi sicer pa že sama, povsem neprepričljiva izpoved tožnice, utrjuje pravilnost ugotovitve sodišča prve stopnje, da je sporno potrdilo imela v posesti, da je vedela, kje se nahaja in se je tudi hotela izkazovati za cepljeno. Tožnica je namreč izpovedala, da ko ji je partner en večer dal potrdilo v papirnati obliki, je bila šokirana in mu rekla, da s tem noče imeti nič. Če bi to držalo, bi bilo seveda življenjsko in tudi edino logično, da potrdilo takoj uniči. Tako pa je dokazano, da ga ni uničila, temveč ga je še naprej hranila doma, kar pa je lahko zgolj v povezavi s tem, da ga je hotela uporabiti, ker se je hotela (in se tudi je) z njim izkazovati za cepljeno.

12. Pritožbeno sodišče ne sledi pritožbeni navedbi, da je priča B. B. neverodostojna priča tudi iz razloga, ker je neutemeljeno priglasil stroške prihoda na sodišče. Priča namreč priglasi stroške tudi v primeru, kadar sama nima stroškov, temveč ima stroške v zvezi z njenim prihodom na sodišče delodajalec in se povrnejo delodajalcu (npr. tudi nadomestilo plače zaradi prihoda na sodišče). Zato zgolj dejstvo, da je priglasil stroške na relaciji PU F. do G., ki jo je opravil s službenim vozilom, glede na preostale izvedene dokaze, ne poraja dvoma v verodostojnost njegovega pričanja.

13. Tožnica se je, kot nadalje izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje, izkazovala za cepljeno. Navedeno ugotovitev je sodišče pravilno utemeljilo na izpovedi tožničine osebne zdravnice D. D. in priče H. H. (medicinske sestre v ZD F.). Obe sta izpovedali, da je tožnica v novembru 2021, ko je prišla na prevezo, na vprašanje, če je cepljena, potrdila, da je dvakrat cepljena, pri čemer je H. H. izpovedala, da ji je tožnica tudi dne 29. 9. 2021 po telefonu pojasnila, da se po cepljenju slabo počuti in da bo zato ostala doma, kar je tudi zapisala na listek in je bilo nato zavedeno v tožničinem zdravstvenem kartonu. Tožnica v pritožbi vztraja, da ne medicinski sestri ne zdravnici nikoli ni izjavila, da je cepljena, kot tudi ni zatrjevala, da so njene zdravstvene težave posledica cepljenja, temveč je imela težave z želodcem, kar potrjuje tudi predpisano zdravilo. Pritožbeno sodišče tega, ali je sodišče prve stopnje dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo, ne preverja po uradni dolžnosti (glej drugi odstavek 350. člena ZPP). Očitki v tej smeri morajo biti zato konkretizirani in obrazloženi. Ob dejstvu, da ima ugotovitev sodišča prve stopnje, da se je tožnica izkazovala za cepljeno, podlago v izvedenem dokaznem postopku (predvsem v izpovedbi D. D. in H. H. in dokazni oceni, izvedeni v skladu z 8. členom ZPP ter utemeljeni v jasnih in popolnih razlogih, pritožnica le z vztrajanjem, da ni nikoli izjavila, da je cepljena, ne more uspeti.

14. V pritožbi tožnica izpostavlja tudi, da naj bi priča C. C. izsiljeno pridobil izjavo od tožnice po tretji osebi (njeni osebni zdravnici) in sicer na način, da je osebno zdravnico tožnice poučil in ji dal natančna navodila, kako naj postopa pri komuniciranju s tožnico. Kaj takšnega ne izhaja niti iz zaslišanja priče C. C. niti iz zaslišanja priče D. D. Priča D. D. namreč ni izpovedala, da bi ji C. C. dal navodila o tem, kako naj postopa pri komunikaciji s tožnico, niti da bi ji naročil, kaj naj jo vpraša. Iz izpovedi obeh prič izhaja le, da sta govorila o tem, ali je možno preveriti status cepljenja, kar je bilo možno, ker ima zdravnica dostop do podatkov NIJZ, kot je pojasnila. Ne izhaja pa iz izpovedi, da bi C. C. zdravnici naročil, da vpraša tožnico, če je cepljena. Pritožbene navedbe o nezakonito pridobljenih dokazih, na katere sodišče po stališču pritožbe, ne bi smelo opreti svoje odločitve, so neutemeljene.

15. Tožnica je zanikala, da bi ob vstopu v prostore ZD F. pri preverjanju izpolnjevanja pogojev PCT uporabila neveljavno oziroma lažno Covid potrdilo o cepljenju. Trdila je, prav tako njen partner A. A., da je slednji za tožnico ob vsakem vstopu v ZD F. izpolnil posebni obrazec, pri takšni trditvi pa tožnica vztraja tudi v pritožbi. Tožnica trditev o izpolnjevanju obrazcev ni dokazala. Sodišče prve stopnje je namreč upoštevajoč izpoved E. E. in C. C., ki sta oba skladno izpovedala, da so se obrazci v arhivu ZD F., ki hrani vse obrazce, pregledali, pri čemer obrazci za tožnico niso bili najdeni, pravilno ugotovilo, da trditve tožnice in njenega partnerja o izpolnjevanju obrazcev ne držijo. Kljub temu, da sta se priči razhajali v izpovedi glede tega, kdo je obrazce pregledoval, navedeno neskladje ni razlog za dvom v verodostojnost priče C. C. Kdo je obrazce pregledoval, ni relevantno, bistveno je, da kljub temu, da ZD hrani vse obrazce, obrazci za tožnico nisi bili najdeni. Dejstvo neobstoja obrazcev, ki jih je bilo v spornem obdobju pred zdravstvenim domom potrebno izpolniti v primeru neizpolnjevanja pogoja PCT, in ki naj bi jih na ime tožnice ob vsakem obisku zdravstvenega doma izpolnil njen partner, pa poleg izpovedi E. E. in C. C. potrjuje tudi uradni dopis ZD F.j št. ... z dne 15. 12. 2021, ki ga je pridobil Oddelek za preiskovanje in pregon uradnih oseb s posebnimi pooblastili Specializiranega državnega tožilstva v okviru preverjanja obstoja vprašalnika tožnice (B8) in je bil podan kmalu po očitku o storjenem dejanju tožnice. Z ozirom na navedeno pritožbeni očitek glede neverodostojnosti priče C. C. ne drži. 16. Prav tako ne drži pritožbeni očitek, da je sodišče tožnici odvzelo pravico do učinkovite obrambe ter kršilo 14., 22. in 23. člen Ustave RS, ker ni dovolilo nadaljnjega zasliševanja priče C. C. v smeri dejstev, povezanih s preverjanjem obrazcev. Iz prepisa zvočnega posnetka naroka z dne 18. 1. 2023 namreč izhaja, da je sodišče pooblaščenki tožnice dovolilo, da priči C. C. postavlja vprašanja v okviru predhodno zatrjevanih dejstev. Razvidno je tudi, da je s tem v zvezi bistvena vprašanja priči postavila, na njih pa je priča tudi odgovorila. Katero relevantno dodatno vprašanje v zvezi s predhodno zatrjevanimi dejstvi je tožnica želela tej priči še postaviti, pa ji to s strani sodišča ni bilo dovoljeno, pa pritožba ne navede, pri čemer tudi iz prepisa ni razvidno, da sodišče kakšnega konkretno zastavljenega vprašanja ne bi dovolilo. Tovrstne posplošene pritožbene navedbe tako ne morejo vnesti dvoma v vodenje postopka s strani sodišča prve stopnje. Je pa iz zapisnika razvidno, da je bila pooblaščenka tožnice tista, ki je priči postavljala zelo ozko oblikovana vprašanja in ji ni dopustila dodatnega pojasnjevanja.

17. Očitki o protispisnosti in torej kršitvi 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, niso utemeljeni. Pri protispisnosti gre za napako pri povzemanju vsebine listin oziroma zapisnikov o izvedbi dokazov, ne pa za očitek zmotne presoje izvedenih dokazov, kar s pritožbenimi navedbami na več mestih, uveljavlja tožnica. Nasprotij, ki bi utemeljevala protispisnost v izpodbijani sodbi ni, saj je sodišče prve stopnje tako izpoved priče E. E. kot priče D. D. ustrezno povzelo. Ob dejstvu, da je tožnica trdila, da je zanjo ob obisku ZD F. obrazec vedno izpolnil njen partner, kar ni dokazala, pa za presojo ni relevantna niti v pritožbi izpostavljena okoliščina, da kontrola na vstopni točki ni bila tako stroga in natančna, ker se je lahko zgodilo, kot je to izpovedal E. E., da so nekatere osebe spustili naprej tudi, če obrazca niso hoteli izpolniti ali so njegovo izpolnitev zavrnili.

18. V pritožbi tožnica izpostavlja tudi, da se (v primeru, da bi uporabila lažno potrdilo o cepljenju) na dneva 27. 9. 2021 in 11. 10. 2021 ne bi testirala, saj je bil takrat že opravljen vnos o njenem cepljenju v bazo e-RCO. Tudi te navedbe ne vnašajo dvoma v dokazno oceno sodišča prve stopnje. Kot izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje, se je tožnica namreč dne 27. 9. 2021 testirala ob 13.36 uri, vnos cepljenj v sistem e-RCO pa je bil opravljen kasneje, ob 15.24 uri, pri čemer je bilo potrdilo prevzeto naslednjega dne ob 10.13 uri. Testiranje 11. 10. 2021 pa je bilo opravljeno na dan operacije tožnice. Dejstvo, da je tožnica na ta dan opravila testiranje v bolnišnici, ne potrjuje, da lažnega potrdila ni uporabila pri vstopih v ZD F. 19. Tudi, če bi tožnica uspela dokazati, da ponarejene listine ni uporabila, pa za obstoj kaznivega dejanja ponarejanja listin niti ni potrebno, da bi takšno listino tožnica dejansko uporabila. Ena od izvršitvenih oblik kaznivega dejanja ponarejanja listin pomeni tudi hranjenje takšne listine z namenom uporabe. Ne glede na to, da sodišče prve stopnje te izvršitvene oblike kaznivega dejanja ni ugotovilo (ker je ugotovilo, da je tožnica ponarejeno listino dejansko uporabila), pa iz ugotovljenega dejanskega stanja vsekakor izhaja tudi ta izvršitvena oblika kaznivega dejanja. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo, da je bila listina ponarejena, da se je tožnica hotela izkazovati za cepljeno, glede na mesto najdbe te listine (tožnica jo je hranila doma kljub temu, da je vedela, da je ponarejena in je bila torej tožnici listina v vsakem trenutku na voljo za uporabo), pa je dokazan tudi namen nadaljnje uporabe. Na takšen namen kaže tudi obstoj listine v fizični obliki, ki je bila zasežena na hišni preiskavi. Drugačnega zaključka pritožba ne more doseči niti s sklicevanjem na dejstvo, da tožnica listine ni hranila v denarnici, ali na telefonu, kar naj bi kazalo na to, da potrdila ni hranila z namenom nadaljnje uporabe. Z ozirom na pojasnjeno je tako neutemeljena pritožbena trditev, da izostanek očitka sodišča prve stopnje glede hrambe listine z namenom njene nadaljnje uporabe, v celoti ovrže tudi zaključke sodišča glede tožničine uporabe te listine pri vstopih v prostore ZD F. 20. Glede na vse obrazloženo, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je tožnica z naklepnim ravnanjem izpolnila zakonske znake kaznivega dejanja ponarejanja listin po tretjem odstavku 251. člena KZ-1 in s tem razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, določen v 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. 21. Pritožbeno sodišče pritrjuje tudi pravilni presoji, da gre za hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, v zvezi s katero je sodišče prve stopnje utemeljeno poudarilo pomen zakonitega in etičnega ravnanja policistov. Ob tem se je utemeljeno sklicevalo na 93. člen Zakona o javnih uslužbencih (ZJU)1, na Zakon o nalogah in pooblastilih policije (ZNPPol), na Pravila policije in Kodeks policijske etike2. Prav tako je utemeljeno štelo, da je hujšo kršitev tožnica storila naklepno, s tem ko je pri vstopu v ZD F. z namenom izkazovanja PCT pogoja uporabila lažno Covid potrdilo o cepljenju, naklep pa je izkazan tudi s tem, ko je tožnica doma hranila ponarejeno potrdilo o cepljenju proti Covid-19, kar je razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, določen v 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Delo v policiji predpostavlja, da policisti in uslužbenci policije tudi v zasebnem življenju spoštujejo in upoštevajo veljavne predpise (sodba VS RS VIII Ips 66/2014).

22. Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi je zakonita, če je podan eden od razlogov, določenih v prvem odstavku 110. člena ZDR-1 in če, kot določa prvi odstavek 109. člena ZDR-1, ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je ugotovilo obstoj razlogov, zaradi katerih nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka ne bi bilo več mogoče. Materialnopravno je pravilno štelo, da je ta pogoj izpolnjen in je svojo odločitev tudi ustrezno obrazložilo. Pri tem je upoštevalo izpoved takratnega generalnega direktorja Policije, ki se je skliceval na okoliščine in interese izhajajoče iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ter izpoved I. I. o tem, da so ravnanja tožnice škodovala ugledu policije, saj je bila z zadevo seznanjena širša javnost in je s tem izgubila na ugledu celotna policija. Ovrednotilo je poslanstvo Policije in naloge policista, od katerega se je še posebej upravičeno pričakovalo, da ne bo ravnal v nasprotju s predpisi, saj je zakonitost ravnanja policistov bistvena za zaupanje javnosti v Policijo. Zaupanje delodajalca v konkretnem primeru je tesno povezano s poslanstvom in vrednotami policije, ki jih s svojim načinom življenja in ravnanja udejanjajo policisti. Slednje pa je bilo v posledici ravnanj tožnice porušeno, kot to pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje. Zmotno je pritožbeno uveljavljanje, da izgubljeno zaupanje, ne glede na to, na katerih razlogih temelji, ne more biti razlog za prenehanje delovnega razmerja. Ob ugotovljeni kršitvi, ki utemeljuje izredno odpoved, je namreč ravno dejstvo, kako je kršitev vplivala na medsebojno razmerje med strankama, odločilno pri presoji interesa strank za nadaljevanje delovnega razmerja, kot merila, ki ga s tem v zvezi uvaja 109. člen ZDR-1. 23. Tudi očitki tožnice o diskriminaciji se niso izkazali za resnične, kot to pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje v 52. točki obrazložitve, pritožbeno sodišče pa se podanim razlogom v celoti pridružuje. Pritožba s tem v zvezi določno ne opredeljuje dejstev, ki naj bi bila s tem v zvezi zmotno ugotovljena, niti ne navede okoliščin, iz katerih bi bilo mogoče razumno sklepati, da je sodišče prve stopnje dejstva napačno ugotovilo. Nekonkretizacija pritožbenih razlogov pa je izenačena z njihovo odsotnostjo. Tudi sicer bi bilo s sklicevanjem na dolžnost enake obravnave delavcev od tožene stranke nesprejemljivo zahtevati, da ob ugotovljenih pogojih za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, tožnici ne sme podati izredne odpovedi samo zato, ker je morda nekaterim drugim delavcem ob drugih kršitvah ni. Ni namreč enakosti v nepravu.

24. Ker niso podani uveljavljeni pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

25. Odločitev, da tožnica, ki s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, temelji na prvem odstavku 154. člena ZPP v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP.

1 Javni uslužbenec mora opravljati delo v skladu s predpisi, kolektivno pogodbo, pogodbo o zaposlitvi, splošnimi akti organa in kodeksom etike. 2 Ta v 4. členu določa, da policisti pri opravljanju svojega dela in v zasebnem življenju skrbijo za varovanje ter utrjevanje lastnega ugleda in ugleda policijske organizacije. Posebej skrbijo za krepitev integritete v policijski organizaciji. Pri svojem delu so načelni, dosledni, odločni, vztrajni, pravični, strokovni, pri stiku z ljudmi, državnimi organi, nevladnimi organizacijami in drugimi ustanovami pa vljudni in korektni.