Jedro

V izpodbijanem sklepu ugotovljene okoliščine, da ima obtoženi stalno prebivališče prijavljeno v ..., kjer naj bi bival z očetom v najetem stanovanju, da naj obtoženec že pet let ne bi imel stikov s svojima otrokoma, da naj bi bil razvezan, brez zaposlitve in brez premoženja, zaključek sodišča prve stopnje o nevarnosti obtoženčevega pobega, zlasti ob upoštevanju močnih naveznih okoliščin na državo Srbijo, povsem na mestu.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. S pritožbeno izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so razlogi za pripor zoper obtoženega A. A. še podani.

2. Zoper sklep se je pravočasno pritožil obtoženčev zagovornik, ki ne navaja razlogov za izpodbijanje, smiselno pa uveljavlja pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja in predlaga da se obtoženega spusti na prostost oziroma odreditev milejšega ukrepa.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Uradni preizkus pritožbeno izpodbijanega sklepa, ki ga je pritožbeno sodišče opravilo v smislu določila petega odstavka 402. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ni pokazal kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega sklepa pa tudi pritožbene navedbe ne morejo postaviti pod vprašaj. V nasprotju s pritožnikom namreč pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zanesljivo ugotovilo ter razumno in prepričljivo utemeljilo danost vseh pogojev za pripor. Gre za utemeljen sum storitve obtožencu očitanega kaznivega dejanja, ugotovljenega v pravnomočni obtožnici, njegovo ponovitveno nevarnost in begosumnost ter za sorazmernost in neogibno potrebnost pripora v smislu določila 20. člena Ustave Republike Slovenije.

5. Iz pritožbenih trditev izhaja, da se pritožnik dejansko ne strinja z v napadenem sklepu ugotovljenim dejanskim stanjem glede obstoja pripornih razlogov begosumnosti in ponovitvene nevarnosti, pri čemer podaja svojo interpretacijo okoliščin, ki je dokazno ne podpre. Pritožniku zato ni mogoče pritrditi. Prvostopenjsko sodišče je namreč v 7. in 8. točki izpodbijanega sklepa, tudi po oceni pritožbenega sodišča, natančno in celovito obrazložilo danost pripornega razloga begosumnosti, kot tudi v 9. do 15. točki objektivne in subjektivne okoliščine ponovitvene nevarnosti.

6. Za pritožbeno sodišče je v celoti sprejemljiv zaključek sodišča prve stopnje, da se je obtoženec skril in da je pri tem izkazano njegovo aktivno ravnanje, ki je relevantno pri presoji begosumnosti, česar pa ni omajalo pritožbeno izraženo nestrinjanje. Sodišče prve stopnje je izpostavilo številne okoliščine, ki v medsebojni povezavi in v povezavi z obtoženčevim ravnanjem, kažejo na njegovo begosumnost v smislu določila 1. točke prvega odstavka 201. člena ZKP. Pritožnik ne zanika obtoženčevega študija v Srbiji kot tudi ne dejstva, da ima tam sorodnike. Glede na v izpodbijanem sklepu ugotovljene okoliščine, da ima obtoženi stalno prebivališče prijavljeno v ..., kjer naj bi bival z očetom v najetem stanovanju, da naj obtoženec že pet let ne bi imel stikov s svojima otrokoma, da naj bi bil razvezan, brez zaposlitve in brez premoženja, ki pritožbeno niso problematizirane, je zaključek sodišča prve stopnje o nevarnosti obtoženčevega pobega, zlasti ob upoštevanju navedenih močnih naveznih okoliščin na državo Srbijo, povsem na mestu. Sicer pa so sedanje pritožbene navedbe smiselni prepis zagovornikovih dosedanjih navedb v preteklih pravnih sredstvih. Okoliščine, ki kažejo na obtoženčevo begosumnost, ostajajo nespremenjene vse od odreditve pripora dalje. Ob tem, ko so se o teh okoliščinah doslej izrekala že sodišče prve stopnje, pritožbeno sodišče in Vrhovno sodišče, in ko tokratna pritožba ne vnaša ničesar novega, pritožbeno sodišče tudi nima razloga, da bi svoje stališče spremenilo.

7. Drugostopenjsko sodišče tudi glede pritožbenih navedb, ki na pavšalni ravni problematizirajo obtoženčevo ponovitveno nevarnost, zaključuje, da je sodišče prve stopnje celovito in razumsko ugotovilo številne objektivne in subjektivne okoliščine, ki prav tako ostajajo nespremenjene vse od odreditve pripora. Pritožbena trditev, da ponovitvena nevarnost ob izpustitvi na prostost še posebej ne bi bila podana, če bi obtožencu bilo priskrbljeno ustrezno zdravljenje od odvisnosti od drog, pa po presoji pritožbenega sodišča, le še potrjuje zaključek prvostopenjskega sodišča glede obstoja ponovitvene nevarnosti. Ker tako pritožba tudi v tem delu ne vnaša nič novega in ko tudi sodišče prve stopnje ni ugotovilo spremenjenih okoliščin, čemur se pridružuje tudi pritožbeno sodišče, tako ne more biti dvoma v pravilnost in zakonitost zaključka sodišča prve stopnje.

8. Sodišče druge stopnje pa nadalje pritrjuje tudi presoji prvostopenjskega sodišča glede sorazmernosti in neogibni potrebnosti odrejenega ukrepa, česar ne omaje pritožbeni pomislek, da je pripor pretiran in nesorazmeren poseg v obtoženčeve človekove pravice in na povsem načelni ravni zatrjevani obtoženčevi zdravstveni problemi. Popolnoma nesprejemljiv je tudi pritožbeni predlog, da naj se obtoženega spusti na prostost, napoti v ustrezno zdravstveno ustanovo oziroma naj se mu odredi milejši ukrep – hišni pripor. V izpodbijanem sklepu je po presoji sodišča druge stopnje, povsem utemeljeno navedeno, da je pripor edini primeren ukrep za preprečitev obtoženčeve ponovitvene nevarnosti in begosumnosti, ter da milejši ukrepi ne pridejo v poštev. Pritožba razlogov, ki jih je sodišče prve stopnje navedlo za utemeljitev neogibne potrebnosti pripora, ne problematizira. Zato zgolj načelnemu izpodbijanju zaključka o neogibni potrebnosti pripora, ko je slednji za pritožbeno sodišče v celoti sprejemljiv, ni bilo moč priznati uspeha.

9. Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da pritožbene navedbe niso utemeljene, da je torej sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo pravno relevantno dejansko stanje. Ker pa tudi uradni preizkus izpodbijanega sklepa, v smislu petega odstavka 402. člena ZKP, ni pokazal kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno. Pravno podlago za odločitev pritožbenega sodišča daje določilo tretjega odstavka 402. člena ZKP.

10. Če bo za obtoženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (prvi odstavek 95. člena ZKP), bo sodno takso za pritožbo zoper sklep o priporu, odmerilo sodišče prve stopnje, po pravnomočnosti sodbe.