Jedro

Sodišče je v prejšnji pravdi v zvezi z vprašanjem neveljavnosti darilne pogodbe presojalo in ugotovilo, da ne obstojijo tedaj zatrjevani razlogi izpodbojnosti darilne pogodbe, in sicer prisila, grožnja in zmota, v zvezi z ničnostjo pa se je ukvarjalo zgolj s trditvijo tožene stranke, da je predmetna darilna pogodba nična, ker naj tožeča stranka ob podpisu pogodbe ne bi imela statusa kmeta. O vprašanju ničnosti obravnavane darilne pogodbe iz razloga, ker naj bi bila le-ta sklenjena brez odobritve v smislu 20. člena ZKZ, pa vsebinsko (še) ni odločalo ter se zatorej pravnomočnost sodbe Okrajnega sodišča v Trebnjem (in načelo ne bis in idem) ne more raztezati tudi na to vprašanje.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je toženka dolžna tožniku plačati znesek 9.448,17 EUR z evrsko protivrednostjo zakonskih zamudnih obresti, ki tečejo od zneska 2.264.160,00 SIT od 24.12.2003 do vključno 31.12.2006, preračunano po tečaju zamenjave, in z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 9.448,17 EUR od 01.01.2007 do plačila, v 15 dneh. Odločilo je še, da je toženka tožniku dolžna povrniti njegove pravdne stroške v znesku 584,08 EUR v 15 dneh od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku 15-dnevnega roka do plačila.

Zoper sodbo je tožena stranka vložila pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in Višjemu sodišču predlaga, da sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne in ji naloži v plačilo vse pravdne stroške tožene stranke, vključno z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožena stranka poudarja, da je izpodbijana sodba nepravilna in nezakonita in v pritožbi navaja, da je v postopku zatrjevala, da je sklenila obravnavano pogodbo dne 01.10.2001, kar izhaja tudi iz sodbe II Ips 608/2005 Vrhovnega sodišča Republike Slovenije in iz zemljiškoknjižnega izpiska. Navaja, da sodišče prve stopnje ni zaslišalo tožene stranke in ni ugotavljalo datuma sklenitve pogodbe. Izostanek zaslišanja tožene stranke je povzročil zmotno ugotovitev dejanskega stanja, hkrati pa je sodišče prve stopnje storilo tudi bistveno kršitev določb postopka, saj toženi stranki ni bila dana možnost, da se izjasni. Sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaza z zaslišanjem tožene stranke, tega pa tudi ni obrazložilo. S tem je kršilo ustavne pravice tožene stranke. Tožena stranka se pri tem sklicuje na 22. člen Ustave (enako varstvo pravic), ki vsakomur zagotavlja, da sodišče ne sme obravnavati neenakopravno tako, da bi v določeni zadevi odločilo drugače, kot sicer redno odloča o vsebinsko enakih primerih, kršitev navedene ustavne pravice pa je podana tudi, če je bila odločitev sprejeta v postopku, v katerem pritožnik ni mogel uveljavljati pravice do poštenega sojenja. Tožena stranka poudarja, da je za presojo torej bistveno, ali je sodišče zagotovilo pošten dokazni postopek in ali je bilo spoštovano načelo kontradiktornosti postopka. Enako varstvo pravic v sodnem postopku zahteva, da morajo imeti stranke možnost, da se izjavijo o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo. Spoštovano mora biti torej načelo zaslišanja strank, na podlagi možnosti strank in udeležbe v postopku. Stranki mora biti zagotovljena udeležba tako, da je vabljena in vključena v postopek in tudi tako, da ji je dana možnost obravnavanja, na primer možnost komentiranja izjave priče, možnost komentiranja s strani priče navedenih dejstev in okoliščin, in možnost sodelovanja v dokaznem postopku z možnostjo predlaganja dokazov. Prizadeti mora imeti torej možnost udeležbe kot stranka v postopku nasploh, pa tudi možnost konkretne udeležbe v kateremkoli delu postopka, ki je za stranko pomemben in dostopen. Nadalje tožena stranka meni, da je bila kršena tudi pravica iz 25. člena Ustave (pravica do pravnega sredstva), v zvezi s katero navaja, da je spoštovana le, če je sodna odločba obrazložena, saj je le takšno sodno odločbo mogoče izpodbijati s pritožbo. Kot izhaja iz odločitev Ustavnega sodišča, pravica do poštenega sojenja ne predstavlja obveze sodišča, da odgovori na vse navedbe pritožbe (in tudi navedbe strank nasploh v postopku na prvi stopnji), pač pa mora svojo odločitev utemeljiti le glede navedb, ki so po razumni oceni sodišča bistvene za odločitev v zadevi. Sodišče prve stopnje pa ni povedalo, zakaj tožene stranke ni zaslišalo. Poleg tega tožena stranka navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, saj je darilna pogodba z dne 15.10.2001 nična. Sodišče prve stopnje je priznalo, da je bila pogodba sklenjena brez odobritve v smislu sedmega odstavka 20. člena takrat veljavnega Zakona o kmetijskih zemljiščih, vendar pa je nato sodišče zaključilo, da je tožena stranka (sodišče piše tožnica) po navedeni darilni pogodbi bila dolžna na tožečo stranko (sodišče piše toženca) prenesti lastninsko pravico na sporni parceli, vendar je izpolnitev pogodbe onemogočila, ker je sporno nepremičnino dne 30.11.2001 prodala R.S. Iz dopisa tožene stranke izhaja, da pogodbe oziroma podpisa ne bo overila pri notarju. Na podlagi nične pogodbe tožeča stranka ne more zahtevati ničesar. Če je darilna pogodba nična, ni bila s strani tožene stranke zagrešena nobena kršitev pogodbe in s tem tudi ne obstoji odškodninska odgovornost tožene stranke. Tožena stranka opozarja, da sodišče prve stopnje glede teh ugovornih navedb tožene stranke v izpodbijani sodbi nima nikakršnih razlogov, to pa predstavlja kršitev zgoraj omenjene ustavne pravice tožene stranke. Glede na navedeno tožena stranka v pritožbi zaključuje, da je potrebno ob pravilni ugotovitvi dejanskega stanja in ob pravilni uporabi materialnega prava ugotoviti, da je bila kupoprodajna pogodba sklenjena že 01.10.2001 in je tožena stranka že tedaj prenesla lastninsko pravico na sporni parceli na R.S. V vsakem primeru pa je darilna pogodba z dne 15.10.2001 nična in tožeča stranka na tej podlagi ne more od tožene stranke uveljavljati ničesar.

Pritožba je utemeljena.

Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da je bilo v predmetni zadevi že pravnomočno odločeno o neobstoju razlogov za ničnost darilne pogodbe z dne 15.10.2001 in da nepredložitev navedene darilne pogodbe upravni enoti v odobritev po določilih 20. člena tedaj veljavnega Zakona o kmetijskih zemljiščih (ZKZ, Uradni list RS, št. 59/1996) na ničnost pogodbe v konkretni zadevi ne more imeti vpliva.

S sodbo Okrajnega sodišča v Trebnjem z dne 06.04.2004, opr. št. P 100/2001 (list. št. 119-129), je bilo sicer res razsojeno, da se zavrne tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi tožene stranke na ugotovitev neveljavnosti (v splošnem le-ta obsega tako izpodbojnost v smislu relativne neveljavnosti kot tudi ničnost v smislu absolutne neveljavnosti) darilne pogodbe z dne 15.10.2001 in na njeno razveljavitev, pri čemer je bila sodba Okrajnega sodišča v Trebnjem potrjena s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 25.05.2005, opr. št. II Cp 1551/2004 (list. št. 143-149), ter je tako postala pravnomočna, naposled pa je bila s sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 31.01.2008, opr. št. II Ips 608/2005 (list. št. 160-164), zavrnjena tudi revizija zoper navedeno odločitev. Vendar pa je sodišče prve stopnje spregledalo, da je Okrajno sodišče v Trebnjem v zvezi z vprašanjem neveljavnosti darilne pogodbe z dne 15.10.2001 presojalo in ugotovilo, da ne obstojijo tedaj zatrjevani razlogi izpodbojnosti darilne pogodbe, in sicer prisila, grožnja in zmota (gl. zadnji odstavek na 9. strani sodbe Okrajnega sodišča v Trebnjem, list. št. 127), v zvezi z ničnostjo pa se je ukvarjalo zgolj s trditvijo tožene stranke, da je predmetna darilna pogodba nična, ker tožeča stranka ob podpisu pogodbe naj ne bi imela statusa kmeta, pri čemer je zaključilo, da glede na določila ZKZ takšna trditev tožene stranke ni upoštevna (gl. prvi odstavek na 10. strani sodbe Okrajnega sodišča v Trebnjem, list. št. 128). O vprašanju ničnosti obravnavane darilne pogodbe iz razloga, ker naj bi bila le-ta sklenjena brez odobritve v smislu 20. člena ZKZ, pa vsebinsko (še) ni odločalo ne Okrajno sodišče v Trebnjem ne Višje sodišče v Ljubljani in ne Vrhovno sodišče Republike Slovenije ter se zatorej pravnomočnost sodbe Okrajnega sodišča v Trebnjem (in načelo ne bis in idem) ne more raztezati tudi na to vprašanje. Obstoj navedenega ničnostnega razloga je namreč tožena stranka navajala šele v reviziji zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani (Vrhovno sodišče Republike Slovenije je tedaj to revizijsko navedbo tožene stranke označilo za nedovoljeno revizijsko novoto), nato pa še v postopku pred sodiščem prve stopnje, ko je le-to odločalo o podrejenem zahtevku tožeče stranke zaradi plačila 9.448,17 EUR.

Glede na navedeno in ob upoštevanju določil 19. in 20. člena ZKZ, iz katerih izhaja, da so pravni posli za pridobitev lastninske pravice na kmetijskem zemljišču, gozdu ali kmetiji, sklenjeni brez odobritve oziroma potrdila upravne enote ali v nasprotju z njima, nični, ter določil Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Uradni list SFRJ, št. 29/1978, 39/1985, 45/1989, 57/1989 in Uradni list RS, št. 88/1999, uporaba na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika, OZ, Uradni list RS, št. 97/2007-UPB1) o ničnih pogodbah, ki določajo, da na ničnost pazi sodišče po uradni dolžnosti in se lahko nanjo sklicuje vsaka zainteresirana oseba, pravica do uveljavljanja ničnosti pa ne ugasne (109. in 110. člen ZOR, isto določata tudi 92. in 93. člen OZ), je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da je že pravnomočno odločeno o tem, da ni razlogov za ničnost darilne pogodbe z dne 15.10.2001 in da nepredložitev navedene darilne pogodbe v odobritev upravni enoti na ničnost pogodbe ne more imeti vpliva. Tožena stranka tako v pritožbi utemeljeno navaja, da izpodbijana sodba nima razlogov glede njenega ugovora, da je darilna pogodba z dne 15.10.2001 nična, ker je bila sklenjena brez odobritve v smislu sedmega odstavka 20. člena ZKZ.

Ker se sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi do tega odločilnega vprašanja ni opredelilo, je storilo bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 73/2007-UPB3, 45/2008). Sodišče druge stopnje je glede na naravo stvari in okoliščine primera ocenilo, da sámo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti omenjene pomanjkljivosti – to v predmetnem postopku pomeni na novo ugotoviti pravno relevantno dejansko stanje (torej tisto, ki je povezano z ničnostjo oziroma pogoji za veljavnost obravnavane darilne pogodbe po določilih ZOR v povezavi z določili ZKZ) – zato je razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (354. člen ZPP). S spremembo sodbe bi sodišče druge stopnje prekomerno poseglo v pravico do pritožbe (25. člen Ustave RS, Uradni list RS, št. 33/91 s spremembami).

Sodišče prve stopnje naj v ponovljenem postopku upošteva gornja izhodišča in o zadevi ponovno odloči. Pri tem bo moralo v okviru odločanja o ugovoru, da je darilna pogodba z dne 15.10.2001 iz navedenega razloga nična, v predhodnem vprašanju odločiti, ali bi tožeča stranka (kot zatrjevani pridobitelj) glede predmetne darilne pogodbe dobila odobritev upravne enote v smislu določil 19. in 20. člena ZKZ.

Ker je že iz zgoraj navedenih razlogov sodišče druge stopnje razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje, na ostale pritožbene navedbe tožene stranke ni odgovarjalo.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.