Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Sodišče prve stopnje je tožnici pravilno priznalo stroške za sestavo listin in zastopanje na narokih za glavno obravnavo po tar. št. 15/1-b, tretja alineja, oziroma po tar. št. 15/3 OT. V sporu, v katerem delavec kot tožnica uveljavlja sodno varstvo v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja, se stroški priznajo na podlagi navedenih postavk, ne pa namesto ali poleg tega še po postavkah, ki veljajo za denarne zahtevke, tudi če delavec poleg zahtevka za ugotovitev nezakonitosti ali razveljavitev odpovedi uveljavlja reparacijo. Odločanje o reparaciji je sestavni del spora o prenehanju delovnega razmerja.
I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep delno spremeni, tako da se pravdni stroški, ki jih je tožeči stranki dolžna plačati tožena stranka, zvišajo na 1.704,34 EUR.
II. V ostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni izpodbijani sklep.
III. Tožena stranka je v roku 15 dni dolžna tožeči stranki plačati stroške pritožbe v višini 16,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.
1. Sodišče prve stopnje je odločilo, da je dolžna toženka tožnici plačati pravdne stroške v višini 1.572,28 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.
2. Zoper navedeni sklep se pritožuje tožnica. Uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP in absolutno bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Navaja, da tožnica ni uveljavljala le oblikovalnega zahtevka za razveljavitev odpovedi ampak tudi dajatveni zahtevek, za kar je upravičena do stroškov po tar. št. 15/1-a. Ti stroški so višji od stroškov po tar. št. 15/1-b, tretja alineja, kot jih je priznalo sodišče prve stopnje. Svoje odločitve ni utemeljilo. Tožnici neutemeljeno ni priznalo urnine za narok dne 18. 9. 2019 in stroškov za posvet s stranko. Ti so še toliko bolj utemeljeni, saj je v delovnih sporih po prejemu sodbe treba izračunati neto zneske in zakonske zamudne obresti. Neutemeljeno ji ni priznalo davka na dodano vrednost na kilometrino. Tožnica pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni, tako da tožnici dodatno prisodi stroške v višini 1.444,36 EUR.
3. Pritožba je delno utemeljena.
4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah pritožbenih razlogov. V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) v zvezi s 366. členom ZPP je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja tožnica v pritožbi. Izpodbijani sklep o pravdnih stroških je ustrezno utemeljilo, tako da ga je mogoče preizkusiti.
5. Sodišče prve stopnje je pri presoji, katere stroške priznati tožnici, upoštevalo prvi odstavek 155. člena ZPP (za pravdo potrebni stroški) in Odvetniško tarifo (OT; Ur. l. RS, št. 2/2015 in nadalj.).
6. Sodišče prve stopnje je tožnici pravilno priznalo stroške za sestavo listin in zastopanje na narokih za glavno obravnavo po tar. št. 15/1-b, tretja alineja, oziroma po tar. št. 15/3 OT. V sporu, v katerem delavec kot tožnica uveljavlja sodno varstvo v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja, se stroški priznajo na podlagi navedenih postavk, ne pa namesto ali poleg tega še po postavkah, ki veljajo za denarne zahtevke, tudi če delavec poleg zahtevka za ugotovitev nezakonitosti ali razveljavitev odpovedi uveljavlja reparacijo. Odločanje o reparaciji je sestavni del spora o prenehanju delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje tožnici utemeljeno ni priznalo stroškov za posvet s stranko, saj so ti že zajeti v priznanih postavkah (pri čemer tožnica v dosedanjem postopku upravičenosti do teh stroškov niti ni posebej utemeljila).
7. Pritožba utemeljeno opozarja, da tožnici sodišče prve stopnje ni priznalo priglašene urnine za narok z dne 18. 9. 2019. Narok je bil razpisan ob 10.30 uri in se je začel ob 12.00 uri, kar bi utemeljilo urnino v višini 250 točk (drugi odstavek 6. člena OT; vsake začete pol ure nad 15 minut). Trajal je do 13.01 ure, kar bi utemeljilo še urnino v višini 50 točk (prvi odstavek 6. člena OT; začete pol ure nad eno uro). Tožnica je po tej postavki priglasila 150 točk (navedba v stroškovniku: prisotnost in čas). Upoštevaje prvi odstavek 164. člena ZPP je ob pravilni odmeri upravičena do dodatnih 150 točk, kar znaša skupaj z 1 % materialnih stroškov (tretji odstavek 11. člena OT; nad 1.000 točk) in davkom na dodano vrednost 110,90 EUR. Nadalje je tožnica, kot utemeljeno opozarja v pritožbi, upravičena do davka na dodano vrednost na kilometrino, kar izhaja iz drugega odstavka 2. člena OT. Ta znaša 21,16 EUR.
8. Pritožbeno sodišče je pritožbi delno ugodilo in na podlagi 3. točke 365. člena ZPP izpodbijani sklep delno spremenilo, tako da je stroške, ki jih je tožnici dolžna plačati toženka, zvišalo za 132,06 EUR na 1.704,34 EUR. V ostalem, ker niso podani niti pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo nespremenjeni izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (1. točka 365. člena ZPP).
9. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem in drugem odstavku 165. člena ZPP. Tožnica, ki je s pritožbo delno uspela, je upravičena do povrnitve ustreznega dela stroškov (drugi odstavek 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče ji je priznalo za pravdo potrebne stroške (prvi odstavek 155. člena ZPP) po OT, in sicer 250 točk za pritožbo in 2 % materialnih stroškov, kar skupaj z davkom na dodano vrednost znaša 186,66 EUR, ne pa stroškov za poročilo stranki, ker so ti že zajeti v priznani postavki. Od priznanih stroškov ji je toženka, ker je tožnica s pritožbo uspela v deležu 9 %, dolžna plačati 16,80 EUR.