Jedro

Ob izostanku konkretnejših navedb o tem, v katerem delu se toženka ne strinja z opisom tožnikov glede okoliščin prometne nesreče in zakaj, ter hkrati povsem pavšalni utemeljitvi razlogov za zaslišanje priče, gre po svojem bistvu za informativen dokaz, ki ga sodišče ne sme upoštevati. Dokazi služijo dokazovanju trditev, na katera stranke opirajo svoje zahtevke ali ugovore, ne more pa njihova izvedba nadomeščati pomanjkljive trditvene podlage oziroma (razen, kadar so za to podani upravičeni razlogi, o obstoju katerih pa v konkretnem primeru ni moč govoriti) šele predstavljati „vira“ za njihovo oblikovanje.

Dokazni standard obstoja vzročne zveze je standard pretežne verjetnosti.

Izrek

I. Pritožbe se zavrnejo in se izpodbijana sodba in sklep potrdita.

II. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje: - odločilo, da je dolžna tožena stranka (v nadaljevanju toženka) v roku 15 dni prvotožeči stranki (v nadaljevanju prvo tožnik) plačati znesek 1.100,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 1.1.2005 dalje (1. točka izreka), - odločilo, da je toženka dolžna v roku 15 dni drugotožeči stranki (v nadaljevanju drugo tožnik) plačati znesek 1.000,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 1.1.2005 dalje (2. točka izreka), - zavrnilo (3. točka izreka), kar sta tožnika zahtevala več (prvo tožnik znesek 5.900,00 EUR in drugo tožnik znesek 4.000,00 EUR).

2. S sklepom z dne 23.8.2013 je nato odločilo, da je dolžan prvo tožnik toženki povrniti 122,71 EUR pravdnih stroškov (1. točka izreka), drugo tožnik pa 138,78 EUR pravdnih stroškov (2. točka izreka).

3. Zoper 3. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje se tožnika pritožujeta iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču predlagata, da sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Prvo tožnik navaja, da je prisojena odškodnina za nepremoženjsko škodo glede na intenzivnost in trajanje bolečin ter vse nevšečnosti med zdravljenjem prenizka. V bolniškem staležu je bil kar dva meseca in pol. Prenizka je tudi v primerjavi z odškodninami, ki jih v podobnih primerih prisoja sodna praksa (VSL sodba I Cp 3539/2011 z dne 4.7.2012). Odločitev sodišča prve stopnje glede odškodnine iz naslova strahu je materialnopravno napačna in obremenjena s kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodni izvedenec je potrdil, da se ob takšnem dogodku v trenutku trčenja pojavi strah, ki izzveni v nekaj urah, nato pa se pojavi zaskrbljenost zaradi mogočih zmanjšanih sposobnosti na delovnem mestu in pri drugih dejavnostih. Ne drži, da ob upoštevanju intenzivnosti trka njegovo duševno ravnovesje ni moglo biti porušeno do mere, ki bi upravičevala odškodnino za primarni strah, in da o sekundarnem strahu glede na ugotovljeno poškodbo ni mogoče govoriti. Z navedbami, da je splošno znano dejstvo, da take vrste poškodb nekih trajnih posledic ne puščajo, je sodišče prve stopnje prezrlo zahtevo po individualizaciji konkretnega primera. Ob poškodbi, kakršno je utrpel prvo tožnik, lahko pride do zapletov. Šele po pregledih, rentgenskem slikanju in opravljenih fizioterapijah je prvo tožnik v duševnem smislu spoznal, da je bilo zdravljenje uspešno in da poškodba ni pustila trajnih posledic. Pred tem pa ga je utemeljeno skrbelo za izid zdravljenja. Ni jasno, na kaj je sodišče prve stopnje oprlo ugotovitev, da oškodovančevo duševno ravnovesje ni bilo porušeno. Pojasnila sodnega izvedenca (da je prvo tožnik čutil zmeren primarni strah ob trčenju, ki je izzvenel v nekaj urah, nakar se je pojavila zaskrbljenost) je ne podpirajo. V zvezi s tem pravno relevantnim dejstvom bi mu moralo v okviru materialnega procesnega vodstva postaviti ustrezna vprašanja. Ker dejanskega stanja v zvezi s porušenim duševnim ravnovesjem ni ugotavljalo, je kršilo 298. člen ZPP, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe. Strah prvo tožnika je bil dovolj intenziven, da je upravičeval odmero odškodnine iz tega naslova (VSL sodba I Cp 3539/2011 z dne 4.7.2012). Sodišče prve stopnje ni upoštevalo njegovih navedb, da se v času zdravljenja ni udeleževal rekreacije in družabnega življenja, da je bil onemogočen pri opravljanju kakršnegakoli dela ter da ni mogel skrbeti sam zase in je bil v celoti odvisen od pomoči sorodnikov. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da je bil v času zdravljenja omejen v dnevnih aktivnostih, da je težje obračal glavo (zaradi česar je imel težave v prometu) in da je imel bolečine pri dvigu rok nad višino ramen. Navedeno predstavlja zelo intenzivno zmanjšanje življenjskih aktivnosti v določenem časovnem obdobju in posebne okoliščine, ki utemeljujejo odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti (če že ne v okviru te škode, pa bi moralo sodišče prve stopnje navedeno upoštevati pri odmeri odškodnine iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti pri zdravljenju). Drugo tožniku prisojena odškodnina za nepremoženjsko škodo je prenizka in ni odmerjena v skladu s 179. členom OZ. Prisojeno odškodnino iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem izpodbija iz enakih razlogov kot prvo tožnik in dodatno navaja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo njegove izpovedi, da se še po zaključku bolniškega staleža ni udeleževal športnih aktivnosti in da je bil v času zdravljenja zaradi opornice odvisen od pomoči domačih. Drugo tožnik je upravičen do višje odškodnine kot prvo tožnik (in sicer zaradi vseh posledic poškodbe zatrganja vratnih mišic ob narastišču, ki pretehta krajši bolniški stalež drugo tožnika). Odločitev, da ni upravičen do odškodnine iz naslova strahu, izpodbija iz enakih razlogov kot prvo tožnik (kršitev 179. člena OZ, absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kršitev 298. člena ZPP, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe). Dodatno opozarja na svoje navedbe, da zaradi škodnega dogodka mnogo bolj spremlja promet za seboj. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da strah, ki ga je zaradi škodnega dogodka utrpel, vpliva na sedanjo vožnjo, saj ob njej trpi strah, je zaskrbljen in nervozen ter v stalni negotovosti glede vožnje za njim vozečih vozil. Tudi odločitev glede odškodnine iz naslova duševnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem izpodbija iz enakih razlogov kot prvo tožnik.

4. Toženka na pritožbo tožnikov ni odgovorila.

5. Zoper 1. in 2. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženka, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da jo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa da jo razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje v zvezi s spornimi vprašanji (način nastanka prometne nesreče, poškodbe, ki sta jih v prometni nesreči utrpela tožnika) upoštevalo le izpovedbi tožnikov in izvedensko mnenje sodnega izvedenca medicinske stroke, ne pa tudi izvedenskega mnenja sodnega izvedenca cestnoprometne stroke. Obenem je iz neutemeljenega razloga zavrnilo predlagan dokaz z zaslišanjem povzročitelja nesreče R. P. S tem ji je glede poteka prometne nesreče odvzelo možnost dokazovanja svojih trditev. Navedeno je (v povezavi z materialnopravno zmotnim stališčem sodišča prve stopnje, da se je dokazno breme prevalilo na toženko) vplivalo na zmotno ugotovitev dejanskega stanja glede poteka prometne nesreče. Z ozirom na ugotovitve sodnega izvedenca cestnoprometne stroke (da je do trka prišlo pri hitrosti 10 km/h, da je bil pospešek na potnike v vozilu Golf v velikosti okoli 0,8 g, kar je primerljivo z nenadnim intenzivnim zaviranjem na kvalitetni asfaltni površini ali skokom z višine do 0,4 m, da pri potnikih v vozilu Golf pospešek ni omogočil sunka telesa naprej (kot sta to navajala tožnika), da je na osebe v vozilu Golf pospešek lahko deloval le tako, da je bilo njihovo telo ob naletu potisnjeno v sedež in vzglavnik ter bi bilo šele za tem potisnjeno proti sprednjemu delu vozila, kar pa je preprečil varnostni pas, da se poškodbe na avtomobilih lahko ujemajo v kontaktu z odbijači obeh avtomobilov, da pa bi, če bi sledili navedbam o poškodbah motornega pokrova na vozilu Fiat, morala biti odbijača močneje poškodovana, predvsem pa bi se morala poznati poškodba na prtljažnih vratih vozila Golf) je z gotovostjo dokazano, da v obravnavanem primeru ni prišlo do nihajnega elementa, ki bi omogočil nastanek zatrjevanih telesnih poškodb. Slednjega ni mogoče ovreči s sklicevanjem na izvedensko mnenje sodnega izvedenca medicinske stroke, ki je bilo izdelano v drugem postopku z drugimi udeleženci, saj ne obstajajo identični trki in sile, pospeški pa na potnike v vozilih nikoli ne delujejo identično, saj gre za različne trke. Sodišče prve stopnje tudi sicer ne more upoštevati dela dokumentacije iz drugega postopka, ne da bi upoštevalo vse okoliščine primera. Pojasnilo sodišča prve stopnje, zakaj verjame tožnikoma, ni prepričljivo. Posledično je napačen zaključek, da je uspela tožeča stranka (s trdno povezanimi dokazi) dokazati svoje trditve za pretežno verjetne. Izvedeni dokazi (izvedenski mnenji obeh sodnih izvedencev) v povezavi z navedbami tožnikov o načinu nastanka poškodbe (nihajnem elementu) ne dajejo podlage za ugotovitev zatrjevanih poškodb in vzročne zveze s stopnjo gotovosti. Iz njih namreč izhaja, da je šlo za izjemno minimalno trčenje brez nihajnega elementa. V skladu s stališčem sodne prakse je treba pri presoji nastanka zvina vratne hrbtenice pri minimalnih trkih upoštevati izvedensko mnenje izvedenca cestnoprometne stroke. Če slednji ugotovi, da so bile sile in pospeški tako minimalni, da praviloma ne pripeljejo do poškodb (še posebej pa, če ugotovi, da nihajnega elementa sploh ni bilo), je treba upoštevajoč adekvatno teorijo vzročnosti tožbeni zahtevek zavrniti (sodni odločbi Okrajnega sodišča v Ljubljani V P 1902/2006 in III P 3066/2005, sodna odločba Okrožnega sodišča v Ljubljani III P 64/2009, sodni odločbi Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 4213/2007 in II Cp 2701/2007). Na ugotovitve sodnega izvedenca medicinske stroke se je mogoče opreti le, če bi bil z ugotovitvami sodnega izvedenca cestnoprometne stroke ugotovljen obstoj vzročne zveze, ki pa v obravnavanem primeru ni bil ugotovljen. Podredno navaja, da je tožnikoma prisojena odškodnina previsoka, saj odškodnine v takšnih zneskih sodna praksa prisoja v primeru zelo hudih zvinov vratne hrbtenice. Poleg tega je šlo za izrazito minimalen trk, bolečinsko obdobje je trajalo največ mesec dni, pri čemer so bile srednje bolečine mogoče le v prvih treh do štirih dneh, nato pa so bile možne lažje občasne bolečine ob kakšnih gibih (vse pa se pomirijo z blažjimi analgetiki), kratkotrajno zdravljenje pa je potekalo brez zapletov in posebnosti. Upoštevajoč navedeno je prvo tožnik upravičen do odškodnine iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem največ v znesku 600,00 EUR, drugo tožnik pa največ v znesku 500,00 EUR.

6. Tožnika na toženkino pritožbo nista odgovorila.

7. Zoper sklep sodišča prve stopnje z dne 23.8.2013 se iz vseh pritožbenih razlogov pritožujeta tožnika, ki pritožbenemu sodišču predlagata, da ga sklep spremeni tako, da pravdne stroške odmeri ob upoštevanju uspeha pravdnih strank (ki bo znan šele po pravnomočnosti sodbe), podrejeno pa da ga razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Navajata, da je z izpodbijanim sklepom sodišče prve stopnje odločilo o stroških pravdnih strank glede na njihov uspeh, ki pa bo znan šele po odločitvi pritožbenega sodišča. Šele s pravnomočnostjo sodbe bo mogoče pravilno ugotoviti uspeh pravdnih strank.

8. Pritožbe niso utemeljene.

O pritožbah zoper sodbo: Glede temelja (v zvezi s pritožbo toženke):

9. Toženka je temelju tožbenega zahtevka za plačilo odškodnine ugovarjala s pavšalnimi navedbami o nejasnih in sumljivih okoliščinah obravnavane prometne nesreče (češ da zatrjevana (premoženjska) škoda ni nastala v okoliščinah in na način opisan v tožbi). Slednje je utemeljevala (zgolj) z navedbami, da je pri ugotovljeni poškodbi zadnjega odbijača prvo tožnik priznal 50% soudeležbo, in z neujemanjem poškodb na obeh udeleženih vozil. Podrejeno je ugovarjala, da pri takem trku, kot je bil s strani tožnikov zatrjevan, ni moglo priti do zatrjevanih poškodb (da torej poškodbe niso v vzročni zvezi z blagim trkom), in vztrajala, da je šlo za nameščeno prometno nesrečo z namenom prikazovanja telesnih poškodb.

10. V zvezi s pritožbenim očitkom, da se je sodišče prve stopnje pri ugotavljanju temelja oprlo le na izpovedi tožnikov in izvedensko mnenje sodnega izvedenca medicinske stroke, ni pa upoštevalo izvedenskega mnenja sodnega izvedenca cestnoprometne stroke, velja pojasniti, da to ne drži. Iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da se je oprlo tudi na izvedensko mnenje sodnega izvedenca cestnoprometne stroke. Nadalje ni utemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje z zavrnitvijo predlaganega dokaza z zaslišanjem priče R. P. zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka (iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP).(1) Izvedbo tega dokaza je toženka predlagala „v zvezi s samim nastankom zatrjevanega škodnega dogodka“. Že spričo takšne povsem pavšalne utemeljitve omenjenega dokaznega predloga sodišče prve stopnje le-tega ni bilo dolžno izvesti. Poleg tega je toženka v zvezi z nastankom škodnega dogodka navajala le, da „zatrjevana škoda ni nastala v okoliščinah in na način, kot je zatrjevano“. Ob izostanku konkretnejših navedb o tem, v katerem delu se toženka ne strinja z opisom tožnikov glede okoliščin prometne nesreče in zakaj, ter hkrati povsem pavšalni utemeljitvi razlogov za zaslišanje priče, gre po svojem bistvu za informativen dokaz, ki ga sodišče ne sme upoštevati. Dokazi služijo dokazovanju trditev, na katera stranke opirajo svoje zahtevke ali ugovore, ne more pa njihova izvedba nadomeščati pomanjkljive trditvene podlage oziroma (razen, kadar so za to podani upravičeni razlogi, o obstoju katerih pa v konkretnem primeru ni moč govoriti) šele predstavljati „vira“ za njihovo oblikovanje.

11. Pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost ugotovitev sodišča prve stopnje glede poteka prometne nesreče (vsebovane v 7. točki obrazložitve izpodbijane sodbe). Dokazna ocena sodišča prve stopnje je v skladu z metodičnimi napotki iz 8. člena ZPP, hkrati pa je tudi vsebinsko prepričljiva. Zato jo pritožbeno sodišče v celoti sprejema in se nanjo ob upoštevanju, da toženka njeni pravilnosti zgolj pavšalno oporeka, tudi sklicuje. O tem, da se je škodni dogodek zgodil tako, kot sta zatrjevala tožnika, in da ni šlo za nameščeno prometno nesrečo, se je sodišče prve stopnje prepričalo na podlagi izvedenskega mnenja sodnega izvedenca cestnoprometne stroke (ki je potrdil poškodbo zadnjega odbijača na avtomobilu prvo tožnika, prav tako da se poškodbe na avtomobilih lahko ujemajo v kontaktu – stiku z odbijači obeh avtomobilov), izpovedi prvo tožnika in listinskih dokazov. Zato pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje dokazno breme neutemeljeno prevalilo na toženko, nikakor ni utemeljen.

12 .Pritožbeno sodišče sprejema tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je vzročna zveza med trkom in poškodbama prvo in drugo tožnika podana. Da je vsaj pretežno verjetno,(2) da sta oba tožnika zaradi trka utrpela enaki poškodbi (in sicer nateg vratnih mišic), je lahko sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo na podlagi izvedenskega mnenja sodnega izvedenca medicinske stroke (v povezavi z izpovedjo tožnikov), ki je ob upoštevanju okoliščin in mehanizma nastanka obravnavane prometne nesreče zaključil, da je mogoče prišlo do lažjega natega vratnih mišic pri obeh tožnikih. Pri tem je prepričljivo pojasnilo, zakaj šteje, da tožnika poškodb nista simulirala. Tudi ugotovitev sodnega izvedenca cestnoprometne stroke (glede sil, ki so delovale na tožnika) ni zanemarilo. V zvezi s pritožbenimi očitki, da te ugotovitve kot celota z gotovostjo izključujejo nihajni element kot predpostavko za nastanek zgoraj navedenih poškodb, pritožbeno sodišče pojasnjuje, da to seveda ne drži. Sodni izvedenec cestnoprometne stroke je pojasnil, da je bilo telo voznika in ostalih oseb najprej potisnjeno ob sedež, glava pa v vzglavnik, in šele za tem z manjšo intenziteto v smeri armaturne plošče, kar pa je preprečil varnostni pas. Izvedenec torej ni izključil možnosti kakršnegakoli premika. Poleg tega je dokaz z izvedencem cestnoprometne stroke le eden od dokazov, sodišče prve stopnje pa je o tem, da je do določenega nihanja tožnikov prišlo, pravilno zaključilo na podlagi njunih izpovedi. Bistveno je, da sta oba potrdila nihanje, pri čemer se izpoved drugo tožnika sklada s pojasnili sodnega izvedenca o mehanizmu nihanja, ki bi bilo v obravnavanem primeru edino možno. Sodišče prve stopnje je tudi prepričljivo pojasnilo, zakaj okoliščina, da je prvo tožnik izpovedal, da ga je najprej sunilo naprej (kar je glede na ugotovitve sodnega izvedenca cestnoprometne stroke izključeno), ne kaže na neverodostojnost njegove izpovedi. Dejstvo, da so bile v drugih primerih v sodni praksi enakovrstne poškodbe ugotovljene že pri nižjih pospeških (kar je ugotovilo ob upoštevanju listinskih dokazov – med njimi tudi izvedenskega mnenja, ki ga je podal izvedenec v zadevi P 173/2005, glede katerega toženka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni zatrjevala, da obstajajo procesne ovire za njegovo uporabo), je sodišče prve stopnje upoštevalo le v smislu logičnega sklepanja (da so pri večjem pospešku poškodbe toliko bolj verjetne), ki ga je vključilo v dokazno oceno. Upoštevaje navedeno toženka ne more uspeti s pritožbenimi navedbami (oziroma grajo dokazne ocene), da sodišče prve stopnje ne more „izpodbiti“ neobstoja nihajnega elementa s sklicevanjem na izvedensko mnenje iz drugega postopka z drugimi udeleženci. Zaradi takega postopanja sodišča prve stopnje tudi ni podana kakršnakoli kršitev določb pravdnega postopka (toženka česa takega tudi ne uspe konkretizirati). Nadalje takšno postopanje sodišča prve stopnje tudi ne pomeni, da ni upoštevalo okoliščin konkretnega primera (saj so bile prav te njegovo izhodišče).

Glede višine (pritožbi tožnikov in toženke):

13. Na podlagi neizpodbijane dejanske ugotovitve, da tožnika nimata trajnih posledic poškodbe, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da nista upravičena do odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Tožnika se v pritožbi zavzemata za odmero odškodnine zaradi duševnih bolečin za začasno zmanjšanje življenjske aktivnosti. Sodna praksa je izoblikovala stališče, da se odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti prisodi oškodovancu le, če so te trajne narave. Le izjemoma se lahko prisodi tudi za duševne bolečine zaradi začasnega zmanjšanja življenjske aktivnosti, in sicer če so te močnejše intenzivnosti in daljšega trajanja, ali če to opravičujejo posebne okoliščine. Ob tem mora biti začasno zmanjšanje življenjske aktivnosti takšno, da je škodo, ki je s tem nastala, mogoče razmejiti od drugih oblik oškodovančeve nepremoženjske škode. Zaradi restriktivnega pristopa so v sodni praksi primeri priznanja odškodnine za duševne bolečine zaradi začasnega zmanjšanja življenjske aktivnosti redki. Pritožbeno sodišče prvenstveno ugotavlja, da tožnika nista niti zatrjevala, da sta zaradi začasnega zmanjšanja življenjske aktivnosti (ki se je po ugotovitvah sodnega izvedenca medicinske stroke kazala v nezmožnosti izvajanja športnih aktivnosti ter v omejenosti pri dnevnih aktivnostih) trpela duševne bolečine.(3) Tudi če bi duševne bolečine zatrjevala in jih dokazala, odmera odškodnine za to vrsto škode ne bi bila utemeljena, saj glede na to, da se je ugotovljeno zmanjšanje življenjske aktivnosti v pretežni meri (razen glede opustitve rekreacije, ki je trajala nekoliko dlje) prekrivalo z obdobjem zdravljenja, tudi niso mogle biti dolgotrajne. Poleg tega ni mogoče pritrditi pritožbi, da predstavlja omejenost v dnevnih aktivnostih v smislu težjega obračanja glave ali bolečin pri dvigu rok nad višino ramen, omejitev močne intenzitete. Po presoji pritožbenega sodišča narava in trajanje (v pretežni meri se prekrivajo z obdobjem zdravljenja) ugotovljenih prikrajšanj tožnikov, narekuje njihovo upoštevanje pri odmeri odškodnine za drugo vrsto škode, to je za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem. Ugotovljeno začasno zmanjšanje življenjske aktivnosti namreč ne omogoča zaključka o obstoju posebnih okoliščin, ki bi opravičevale odmero odškodnine za to vrsto škode.

14. Sodišče prve stopnje je prvo tožniku iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem prisodilo odškodnino v znesku 1.100,00 EUR. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje, ustrezno oprtih na izvedensko mnenje sodnega izvedenca medicinske stroke, izhaja, da je prvo tožnik zaradi natega vratnih mišic trpel bolečine (tri do štiri dni srednje močne, nato pa lažje), za lajšanje katerih je jemal analgetike redno štiri do pet dni, nato pa občasno, v času zdravljenja je obiskal urgenco, nosil trdo vratno opornico od 17.8. do 25.8.2004, imel kontrole pri travmatologu (2-krat), rentgensko slikanje in fizioterapijo (20 krat), v bolniškem staležu pa je bil od 23.8. do 5.11.2004. V naravi stvari je, da je poškodovanec med zdravljenjem v določeni meri omejen pri življenjskih aktivnostih. Prehodno prikrajšanje prvo tožnika pri domačem in poklicnem delu ter na področju rekreacije, potrjeno s strani sodnega izvedenca medicinske stroke, katerega izvedensko mnenje je sodišče prve stopnje v celoti sprejelo,(4) se tako upoštevajo v okviru nevšečnosti med zdravljenjem. Glede na ugotovljeno trajanje in intenzivnost telesnih bolečin ter ob upoštevanju vseh nevšečnosti med zdravljenjem, ki je potekalo brez zapletov, predstavlja odškodnina v znesku 1.100,00 EUR po presoji pritožbenega sodišča pravično denarno odškodnino (179. člen OZ(5)). Okoliščino, da je bil prvo tožnik v bolniškem staležu kar dva meseca in pol, je ustrezno upoštevalo že sodišče prve stopnje. Ker so takšna prehodna prikrajšanja (v času zdravljenja tovrstnih poškodb) povsem običajna in pričakovana, odmere višje odškodnine ne utemeljujejo niti ugotovljene prehodne omejitve prvega tožnika. V sodbi VSL I Cp 3539/2001 z dne 4.7.2012, na katero se sklicuje v pritožbi, je bila oškodovancema res prisojena višja odškodnina, vendar ne gre za podoben primer, saj sta oškodovanca trpela telesne bolečine višje intenzitete in daljšega trajanja. Končno velja poudariti, da seveda ne drži niti toženkina pritožbena navedba, da v obravnavanem primeru prisojena odškodnina po višini ustreza odškodninam, ki jih sodna praksa prisoja za zelo hude zvine vratne hrbtenice (torej v primerih hujših poškodb).

15. Sodišče prve stopnje prvo tožniku utemeljeno ni priznalo odškodnine za strah. Kot je pravilno pojasnilo, je za strah mogoče prisoditi pravično denarno odškodnino, če je ta intenziven in je dalj časa trajal. Če je bil strah kratkotrajen, je mogoče prisoditi odškodnino, če je bilo v daljšem časovnem obdobju porušeno oškodovančevo duševno ravnovesje. Presoja, ali je oškodovanec utrpel strah, ki utemeljuje odmero odškodnine (pravno relevantni strah), je v domeni sodišča in ne izvedenca. Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da v obravnavanem primeru (ko je že sodni izvedenec pojasnil, da je tožnik ob trčenju utrpel le zmeren primarni strah, ki je izzvenel v nekaj urah, in ob upoštevanju intenzivnosti trka) ni moč govoriti o pravno relevantnem strahu. Ta ni dosegel intenzivnosti, ki utemeljuje odmero odškodnine za to vrsto škode. Posledično se pritožbeno sodišče strinja tudi z zaključkom sodišča prve stopnje, da duševno ravnovesje prvo tožnika iz tega razloga ni bilo porušeno. Ta zaključek je ustrezno obrazložen. V razlogih sodbe so navedene okoliščine (tudi pojasnila sodnega izvedenca), ki ga utemeljujejo, zaradi česar pritožbenim očitkom, da je izpodbijana sodba v tem delu obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka (iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP), ni moč slediti. Ne drži niti pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje ob zaslišanju prvo tožnika posebej povprašati v zvezi s porušenim duševnim ravnovesjem. Ob tem, da njegova izpovedba tega ni nakazovala (prej nasprotno), je bil dolžan prvenstveno sam poskrbeti, da bo ob svojem zaslišanju omenil to, zaradi česar je bilo to predlagano.(6) Nadalje je prepričljiv zaključek sodišča prve stopnje, da sekundarni strah ni dosegel tiste stopnje, ki bi opravičevala odmero odškodnine (kar je utemeljilo z izvedenskim mnenjem in dejstvom, da take vrste poškodba trajnih posledic ne pušča). Z navedbami, da so zapleti pri takih poškodbah vendarle možni, prvo tožnik ne more uspeti. Bistveno je, da v konkretnem primeru (in prvo tožnik se zavzema za upoštevanje okoliščin konkretnega primera) zapletov pri zdravljenju ni bilo.

16 .Sodišče prve stopnje je drugo tožniku iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem prisodilo odškodnino v znesku 1.000,00 EUR. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje, ustrezno oprtih na izvedensko mnenje sodnega izvedenca medicinske stroke, izhaja, da je drugo tožnik zaradi natega vratnih mišic trpel bolečine tri do štiri dni, nato ga je lažje bolelo 4-5 tednov, imel pa je tudi jutranje glavobole (zaradi verjetnega zatrganja vratnih mišic ob narastišču na zadnjem delu lobanje), med zdravljenjem je opravil rentgensko slikanje, nosil je mehko ovratnico 12 dni, opravil je fizioterapijo (10 krat), šestkrat je bil na pregledu pri splošni zdravnici, jemal je analgetike, v bolniškemu staležu pa je bil od 18.8. do 7.10.2004. Kot je bilo pojasnjeno (v 13. točki obrazložitve), se v pritožbi izpostavljena prehodna prikrajšanja drugo tožnika pri dnevnih aktivnostih in na področju rekreacije, potrjena s strani sodnega izvedenca medicinske stroke(7) (katerega izvedensko mnenje je sodišče prve stopnje v celoti sprejelo),(8) upoštevajo v okviru nevšečnosti med zdravljenjem. Glede na ugotovljeno trajanje in intenzivnost telesnih bolečin ter ob upoštevanju vseh nevšečnosti med zdravljenjem pa predstavlja odškodnina v znesku 1.000,00 EUR pravično denarno odškodnino (179. člen OZ). Na račun prehodnega prikrajšanja drugo tožnika pri različnih dnevnih aktivnostih in pri rekreaciji, kar pritožba posebej izpostavlja, odškodnine ni mogoče zvišati (razlogi so podani v 14. točki obrazložitve predmetne odločbe). Ne drži niti pritožbeni očitek, da je drugo tožnik zaradi jutranjih glavobolov, ki jih prvo tožnik ni imel, upravičen do višje odškodnine (kot prvo tožnik). Pri odmeri odškodnine iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem je namreč potrebno upoštevati vse okoliščine, ki so relevantne za njeno odmero, torej tudi dejstvo, da je imel drugo tožnik manjše nevšečnosti (pol manj fizioterapij, nosil je mehko ovratnico) med zdravljenjem, ki je bilo tudi znatno krajše. Ob upoštevanju vsega navedenega je prisoja za 100,00 EUR nižje odškodnine za to vrsto škode (v primerjavi z odškodnino prisojeno prvo tožniku) povsem utemeljena. V zvezi s preostalimi pritožbenimi navedbami drugo tožnika, s katerimi se zavzema za odmero višje odškodnine iz tega naslova, in pritožbenimi navedbami toženke pa se pritožbeno sodišče sklicuje na razloge iz 14. točke obrazložitve predmetne odločbe.

17. Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom in razlogi sodišča prve stopnje, da strah, ki ga je utrpel drugo tožnik, ni bil tako intenziven in trajen, da bi bila odmera odškodnine za to vrsto škode utemeljena. Razlogi, zaradi katerih pritožbeno sodišče sprejema odločitev sodišča prve stopnje, so pojasnjeni že pri presoji odločitve o zavrnitvi s strani prvo tožnika vtoževane odškodnine za strah. V odgovor na pritožbene navedbe drugo tožnika, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo njegove izpovedi, da zaradi škodnega dogodka mnogo bolj spremlja promet za seboj, pa velja poudariti, da je postopalo pravilno, saj drugo tožnik glede tega (trditvene podlage) ni zagotovil. Tudi sicer ta okoliščina ne vpliva na pravilnost zaključka sodišča prve stopnje o tem, da drugo tožnik pravno relevantnega strahu ni utrpel. Sama po sebi namreč ne omogoča sklepanja o intenzivnosti primarnega strahu ali o njegovem porušenem duševnem ravnovesju.

O pritožbi zoper sklep:

18. Pritožbeno stališče, da je moč o stroških strank v postopku na prvi stopnji odločiti šele po pravnomočnosti odločitve o glavni stvari,(9) je napačno (oziroma brez zakonske opore). O teh stroških je dolžno sodišče prve stopnje odločiti hkrati z odločitvijo o glavni stvari oziroma o tožbenem zahtevku. Okoliščina, da je zaradi morebitne napačne odločitve o glavni stvari (posledično) takšna tudi odločitev o stroških, na to nima nobenega vpliva.

19. V konkretnem primeru je odločitev o glavni stvari pravilna. Zato se po odločitvi pritožbenega sodišča končni uspeh pravdnih strank v postopku (ob upoštevanju katerega je sodišče prve stopnje odločilo o pravdnih stroških) ni spremenil. Spričo tega je bilo potrebno potrditi tudi izpodbijani sklep o stroških.

20. Ker pritožbeni razlogi niso podani in ker niso podani niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbe kot neutemeljene zavrnilo in izpodbijano sodbo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

21. Zaradi pritožbenega neuspeha tožnika in toženka sami krijejo svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

(1) Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami, v nadaljevanju ZPP.

(2) Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, ki v zvezi z vprašanjem obstoja vzročne zveze izhaja iz standarda pretežne verjetnosti. Uporaba dokaznega standarda gotovosti (za uporabo katerega se toženka v pritožbi zavzema) v primerih, kot je predmetni, predstavlja (nesorazmerno) pretežko dokazno obremenitev hkrati pa tudi neenakomerno porazdelitev dokaznega tveganja (glej npr. sodbo Vrhovnega sodišča RS II 315/2013 z dne 20.2.2014). Novejša sodna praksa je odstopila od kategoričnega dokaznega standarda prepričanja oziroma gotovosti. Zato se toženka v pritožbi neutemeljeno sklicuje na sodno prakso, ki je kot dokazni standard upoštevala stopnjo prepričanja.

(3) Vsebina izvedenih dokazov pa te „pomanjkljivosti“ ne more nadomestiti.

(4) Sodni izvedenec pa ni ugotovil, da je bil prvo tožnik v celoti odvisen od pomoči sorodnikov, da je bil onemogočen pri opravljanju kakršnegakoli dela (temveč le omejen) in da je bil onemogočen pri družabnem življenju, kot je slednji navajal. (5) Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 83/2001, s kasnejšimi spremembami

(6) Ob zaslišanju pa je bil prisoten tudi njegov pooblaščenec.

(7) Ta je izpoved drugo tožnika, na katero se sklicuje pritožba, objektiviziral. (8) Sodni izvedenec ni ugotovil, da je bil drugo tožnik onemogočen pri družabnem življenju (kot je slednji navajal).

(9) Ki izkazuje uspeh strank v pravdi (kar je upoštevaje prvi odstavek 154. člena ZPP glavni kriterij za odločitev o stroških).