Jedro

Tožnik je kot razlog za zapustitev izvorne države in vložitev prošnje za mednarodno zaščito v Sloveniji navedel družinske in finančne težave. Ni izkazal preganjanja zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja in pripadnosti določeni družbeni skupini. Razlogi, ki jih je povedal, nimajo nobene povezave z razlogi, določenimi v Ženevski konvenciji in ZMZ-1. Navajal je samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite in tožnik prihaja iz države, ki jo je Vlada Republike Slovenije z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav določila kot varno izvorno državo.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite kot očitno neutemeljeno.

2. V obrazložitvi odločbe navaja, da tožnik trdi, da je državljan Ljudske demokratične republike Alžirije. Bil je seznanjen s tem, da je po odloku Vlade Republike Slovenije s 13. 6. 2019 Alžirija določena za varno izvorno državo. Glede razlogov, zaradi katerih se ne more vrniti v Alžirijo, je tožnik pri podaji prošnje dejal, da je Alžirijo zapustil zaradi težav v družini. Njegova mama in oče sta se ločila, ko je bil še majhen. Star je bil 12 ali 13 let, od takrat naprej je živel na cesti. Poskusil je živeti pri mami, a je že imela novega moža, s katerim je bil nenehno v sporih. Zaradi tega je odšel k očetu, kjer pa je bil v sporih z mačeho. Že približno sedem let živi na cesti. V bloku, kjer živi njegov prijatelj, je bila prazna soba in tam je spal večino časa. Najemnine so v Alžiriji predrage in si tega ni mogel privoščiti. Opravljal je razna priložnostna dela, prodajal je obleke na tržnici, vendar redne zaposlitve ni imel. Njegovo življenje v Alžiriji ni bilo fizično ogroženo. Ni več videl prihodnosti v Alžiriji, zato se je odločil, da zapusti državo. V nadaljevanju obrazložitve tožena stranka povzema, kaj je tožnik povedal na osebnem razgovoru.

3. Tožena stranka na podlagi tožnikovih navedb, podanih na prošnji in na osebnem razgovoru, ugotavlja, da je tožnik kot razlog za zapustitev izvorne države in vložitev prošnje za mednarodno zaščito v Sloveniji navedel družinske in finančne težave. Izvorno državo je zapustil, ker je zadnjih sedem ali osem let bival na ulici, redne službe pa ni našel. Tožnikovo prošnjo je treba zavrniti na podlagi 1. alineje 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1), ki določa, da se prošnja šteje za očitno neutemeljeno, če je prosilec navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu. Tožnik je izpostavil težave v družini. Pri tem je navedbe, kdaj je začel živeti na ulici, tudi vsakokrat nekoliko spremenil. Inštitut mednarodne zaščite ni namenjen reševanju družinskih nesoglasij, ampak ugotavljanju in presojanju ogroženosti oseb, ki so preganjane zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja in pripadnosti določeni družbeni skupini. Takšnega preganjanja v izvorni državi pa tožnik ni izkazal. Tožnik je dejal tudi, da je v Alžiriji opravljal razna priložnostna dela, vendar redne zaposlitve ni našel. Ni imel posebnega razloga, zakaj je pustil izvorno državo, ni pa videl več prihodnosti v svoji državi. Razlogi, ki jih je povedal, nimajo nobene povezave z razlogi, določenimi v Ženevski konvenciji in ZMZ-1. Navajal je samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite. Tožena stranka ugotavlja, da so izpolnjeni pogoji, da se njegova prošnja zavrne kot očitno neutemeljena na podlagi 1. alineje 52. člena ZMZ-1. Hkrati tožena stranka tudi ugotavlja, da tožnik prihaja iz države, ki jo je Vlada Republike Slovenije z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav določila kot varno izvorno državo. Tožena stranka nima razlogov za utemeljen dvom v to, da je tožnik državljan Ljudske demokratične republike Alžirije. V njegovih navedbah pa tudi ni nobenih tehtnih razlogov, ki bi kazali na to, da Alžirija zanj ni varna izvorna država. Njegovo življenje ni bilo nikoli ogroženo. Iz navedenega razloga so tudi izpolnjeni pogoji, da se njegova prošnja zavrne kot očitno neutemeljena na podlagi 2. alineje 52. člena ZMZ-1. 4. Tožnik v tožbi navaja, da ga je tožena stranka pri podaji prošnje le obvestila, da je Alžirija uvrščena na seznam varnih izvornih držav, ni pa ga poučila o tem, da bo v njegovem primeru uporabila koncept varne izvorne države in mu ni predstavila vsebine tega koncepta. Tožena stranka je odločbo oprla na dejstvo, da naj bi tožnik navajal le razloge, ki nimajo nobene povezave z razlogi, določenimi v Ženevski konvenciji in ZMZ-1. Tožnik tekom postopka ni navajal dejstev, ki so nepomembna za postopek mednarodne zaščite, ampak je podrobno opisal težave, ki jih je imel v izvorni državi in zaradi katerih se je odločil izvorno državo zapustiti. Če tožena stranka ocenjuje, da omenjene težave ne izpolnjujejo pogojev za priznanje mednarodne zaščite, bi morala prošnjo tožnika zavrniti na drugi pravni podlagi. Posledično je tudi nepopolno in napačno ugotovila dejansko stanje. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi ter mu prizna mednarodno zaščito, podrejeno pa, naj jo odpravi in vrne zadevo v ponovni postopek.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je bil tožnik seznanjen o tem, da je po odloku Vlade Republike Slovenije Alžirija določena za varno izvorno državo in je imel pri podaji prošnje in na osebnem razgovoru možnost, da izkaže vse svoje individualne okoliščine, zaradi katerih le-ta država zanj ne bi bila varna. Sam je izjavil, da njegovo življenje v Alžiriji ni bilo ogroženo. Razen tega je tožnik jasno izpovedal, da je iz izvorne države odšel, ker ni našel redne službe, prav tako naj bi zadnja leta živel na cesti. Njegove izjave, kdaj je začel živeti na cesti, pa so vsakič drugačne. Mednarodna zaščita ni namenjena reševanju družinskih in eksistencialnih težav posameznikov, ampak so do nje upravičene osebe, ki imajo utemeljen strah pred preganjanjem zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

6. Tožba ni utemeljena.

7. ZMZ-1 v 5. alineji prvega odstavka 49. člena določa, da pristojni organ z odločbo prošnjo zavrne kot očitno neutemeljeno v pospešenem postopku, če prosilec očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito in je podan razlog iz 52. člena tega zakona. Nadalje 52. člen ZMZ-1 v 1. alineji določa kot enega izmed razlogov, da se šteje prošnja prosilca kot očitno neutemeljena, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu. V 2. alineji 52. člena ZMZ-1 pa je določeno, da se šteje prošnja za očitno neutemeljeno, če prosilec prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena tega zakona.

8. Tožena stranka je po presoji sodišča pravilno ugotovila, da obstajata oba razloga za zavrnitev prošnje kot očitno neutemeljene iz 1. in 2. alineje 52. člena ZMZ-1. Glede obstoja teh dveh razlogov sodišče sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe, zato skladno z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se sklicuje na utemeljitev v odločbi tožene stranke. Sodišče zgolj poudarja, da je tožena stranka pravilno ugotovila, da je tožnik kot razlog za zapustitev izvorne države in vložitev prošnje za mednarodno zaščito v Sloveniji navedel družinske in finančne težave in da tožnik ni izkazal preganjanja zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja in pripadnosti določeni družbeni skupini ter da razlogi, ki jih je povedal, nimajo nobene povezave z razlogi, določenimi v Ženevski konvenciji in ZMZ-1. Pravilno je ugotovila, da je navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite. Prav tako je pravilno ugotovila, da tožnik prihaja iz države, ki jo je Vlada Republike Slovenije z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav določila kot varno izvorno državo in da v njegovih navedbah ni nobenih tehtnih razlogov, ki bi kazali na to, da Alžirija zanj ni varna izvorna država.

9. Sodišče se ne strinja z tožbeno navedbo glede tega, da naj bi tožena stranka na napačen način poučila tožnika o tem, da je Alžirija z odlokom Vlade RS uvrščena na seznam varnih izvornih držav. Iz zapisnika o podaji prošnje za mednarodno zaščito (stran 6) je namreč razvidno, da je tožena stranka tožniku predočila, da je na podlagi tretjega odstavka 61. člena ZMZ-1 Vlada Republike Slovenije dne 13. 6. 2019 izdala Odlok o določitvi seznama varnih izvornih držav, med katerimi je tudi tožnikova izvorna država. V nadaljevanju mu je takoj zatem postavila vprašanje, naj pove, kateri so njegovi osebni razlogi, zaradi katerih se ne more vrniti v svojo izvorno državo. Sodišče meni, da je s tem tožena stranka dala jasno vedeti, da lahko uporabi tudi koncept varne izvorne države, v kolikor tožnik v nadaljevanju postopka te domneve ne bo izpodbil. 10. Sodišče pa se tudi ne strinja s tožbeno navedbo, da naj bi tožena stranka napačno uporabila 1. alinejo 52. člena ZMZ-1. Po navedenem določilu se prošnja zavrne kot očitno neutemeljena, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu. Tožnik je kot razloge za zapustitev izvorne države navajal družinske probleme in svojo slabo finančno situacijo. Te okoliščine pa so za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite nepomembne, nepomembne pa so iz razloga, ker ne ustrezajo definiciji preganjanja, kot je opredeljena v 26. členu ZMZ (lastnosti dejanj preganjanja) ali 27. členu ZMZ-1 (razlogi preganjanja). Tožnik ni navajal, da bi bil podvržen slabi ekonomski situaciji zaradi nekih svojih osebnih okoliščin, kot so navedene v prvem odstavku 27. člena ZMZ-1. Torej je navajal okoliščine, ki so z vidika priznanja mednarodne zaščite nepomembne (1. alineja 52. člena ZMZ-1). Dejansko stanje ni bilo niti nepopolno niti napačno ugotovljeno, saj je tožena stranka s tožnikom opravila dva razgovora in to tako pri podaji prošnje kot tudi pri osebnem razgovoru.

11. Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo. Sodišče je v navedeni zadevi odločilo brez glavne obravnave. Na podlagi 2. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 namreč lahko sodišče odloči brez glavne obravnave, če je dejansko stanje med tožnikom in tožencem sporno, vendar stranke navajajo zgolj tista nova dejstva in dokaze, ki jih skladno s tem zakonom sodišče ne more upoštevati ali pa predlagana nova dejstva in dokazi niso pomembni za odločitev. Tožnik ni predlagal nobenega takega dokaza, ki bi ga bilo potrebno izvajati na glavni obravnavi niti ni predlagal, naj se glavna obravnava sploh opravi. Torej ob smiselni uporabi 2. alineje drugega odstavka 59. člena ZUS-1 ni navajal izvedbo takih dokazov, ki bi bili pomembni za odločitev. Zaslišan pa je bil že v upravnem postopku tako pri podaji prošnje kot na osebnem razgovoru, zaradi česar po mnenju sodišča še tretje zaslišanje pred sodiščem ni potrebno in je zato v skladu z 2. alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave.