Jedro

Sodišče izpostavlja tudi, da mora imeti stranka pred izdajo odločbe pravico, da se o izdanem mnenju komisije izjavi. V nasprotnem je namreč kršena njena pravica do izjave v postopku.

Tožnica namreč ni imela možnosti, izjaviti se o ugotovitvah komisije, saj ji izvid in mnenje navedene komisije, ni bil vročen pred izdajo odločbe, temveč mu je bil (kot to izhaja tudi iz upravnega spisa), vročen hkrati z odločbo organa prve in druge stopnje, torej šele z dnem prejetja izdane odločbe in ne pred njeno izdajo, kar pa je v nasprotju z načelom poštenega vodenja postopka.

Izrek

I.Tožbi se ugodi. Odločba Centra za socialno delo Maribor številka 1410-1/2022-31992/9 z dne 1. 7. 2022 se odpravi ter se zadeva vrne istemu organu v ponovno odločanje.

II.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Obrazložitev

<em>Iz izpodbijane odločbe</em>

1.Center za socialno delo Maribor (v nadaljevanju: CSD) je z izpodbijano odločbo odločil, da tožeča stranka (v nadaljevanju: tožnica) nima pravice do osebne asistence (1. točka izreka) in da v postopku stroški niso nastali (2. točka izreka).

2.Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnica 17. 1. 2022 pri CSD vložila vlogo za priznanje pravice do osebne asistence skupaj s prilogami. CSD je 17. 6. 2022 prejel izvedensko mnenje o številu ur in vsebini osebne asistence za uporabnika, iz katerega izhaja, da tožnica ni upravičena do osebne asistence. CSD je nadalje pojasnil, da se odločba o pravici do osebne asistence izda na podlagi mnenja strokovne komisije in zaključil, da tožnica ne izpolnjuje pogojev za pridobitev pravice osebne asistence.

3.Zoper izpodbijano odločbo je tožnica vložila pritožbo, kateri Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti ni ugodilo, temveč je z odločbo št. 14109-121/2022/10 z dne 13. 9. 2023 potrdilo izpodbijano odločbo ter odločilo, da v tem postopku stroški postopka niso nastali.

4.Drugostopenjski organ je dne 29. 6. 2023 prejel izvedensko mnenje št. MOA-OA-2023-131P1 z dne 21. 6. 2023 katerega povzema v obrazložitvi odločbe in pojasnjuje, da drugostopenjska komisija ni ugotovila potrebe po osebni asistenci v smislu določil iz 5. alineje drugega odstavka 6. člena ZOA v obsegu najmanj 30 ur tedensko.

5.Nadalje organ odločanja izpostavlja, da je ugotovil da je tožnica starejša kot 65. let in ni uveljavljala pravice do osebne asistence, ter da ni bila vključena v programe osebne asistence pred dopolnjenim 65 letom. Nato organ zaključuje, da iz ugotovitev izhaja, da tožnica ne izpolnjuje pogojev in nima pravice do osebne asistence. Pri čemer pojasni, da je starostni pogoj v ZOA določen kot starost med 18. in 65. letom starosti, kar je vezano na najbolj aktivno dobo v življenju posameznika in možnost zaposlitve upravičencev. Organ nadalje ugotavlja, da pri tožnici obstaja potreba po pomoči druge osebe, vendar ne v obliki osebne asistence.

<em>Tožbene navedbe</em>

6.Tožnica je vložila tožbo v tem upravnem sporu zaradi zmotne uporabe materialnega prava, bistvene kršitve pravil upravnega postopka in zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V njej navaja, da ji je bila z odločbo CSD številka 141-129/2018 z dne 13. 2. 2019 odobrena pravica do osebne asistence v obsegu 30 ur na teden od dne 1. 1. 2019 dalje. Ker tožnici odobren obseg ur storitev osebne asistence ni zadoščal, saj potrebuje pomoč osebnega asistenta v večjem obsegu (najmanj 40 ur tedensko), je tožnica dne 17. 1. 2022 vložila vlogo za priznanje pravice do osebne asistence in uveljavljala pravico do osebne asistence v večjem obsegu (40 ur tedensko).

7.Iz tožbenih navedb nadalje izhaja, da sta izpodbijani odločbi neustrezno in pomanjkljivo obrazloženi, saj po mnenju tožnice, manjkajo odločilni razlogi, ki so organ vodili k zaključku in odločitvi o pravici tožnice, in sicer zakaj štejeta, da tožnica nima pravice do 30 ur osebne asistence na teden, kar ne zadošča standardu obrazloženosti, zato ju ni mogoče preizkusiti. Poudarja, da komisija ni organ, ki bi odločal o dodelitvi ali utemeljenosti osebne asistence, pač pa zgolj strokovni pomočnik organa in da morajo vsi razlogi, ki so toženo stranko vodili k odločanju izhajati iz odločbe, ne zgolj iz priloženega mnenja komisije, saj ta ni del izpodbijane odločbe, temveč je eden izmed potrebnih dokazov oziroma strokovnih podlag o odločitvi organa, na katerega se organ pri svoji odločitvi opira. Organ pa je tisti, ki odloča o pravici do osebne asistence, zato bi moral navesti razloge za svojo odločitev. Meni, da tega tožena stranka ni naredila, saj je zgolj citirala zakonsko besedilo, povzela mnenje komisije in navedla, da tožnica ni upravičena do storitev osebne asistence. Prav tako meni, da se toženka ni opredelila do vseh pritožničinih navedb, in sicer do navedb o predloženi zdravstveni dokumentaciji o vplivu slepote na vsakdanje življenje tožnice, o žaljivem in nehumanem obnašanju člana komisije in o kršitvi določb Konvencije o pravici invalidov, zaradi navedenega meni, da je odločba pomanjkljivo obrazložena.

8.Tožnica dalje izpostavlja, da je toženka kršila pravico do izjave v postopku, saj je bila z mnenjem komisije seznanjena šele z dnem prijetja odločbe toženke in ne pred njeno izdajo, kar pa je po mnenju tožnice, v nasprotju z načelom poštenega vodenja postopka. Meni, da bi ji morali v izjavo posredovati tudi zapisnik razgovora v postopku ugotavljanja upravičenosti do osebne asistence (na prvi stopnji ga je prejela od CSD) in standardizirani obrazec o oceni potrebe po storitvah osebne asistence. Zaradi navedenega meni, da je toženka bistveno kršila pravila postopka, saj stranki ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe.

9.Nadalje navaja, da komisija ni pojasnila, kako je upoštevala vse dejanske okoliščine oziroma zakaj kljub vsem dejanskih okoliščinam tožnica ni upravičena niti do 30 ur osebne asistence na teden, zato meni, da mnenja komisije o obsegu ur in vsebini storitev osebne asistence z dne 21. 6. 2023 ni mogoče preizkusiti.

10.Izpostavlja, da komisija ni bila pravilno sestavljena. Ob odsotnosti strokovnjaka s področja zdravstva je toženka nepopolno oziroma zmotno ugotovila dejansko stanje, saj tožničina zdravstvena (ne)sposobnost in dokumentacija ni bila upoštevana v zadostnem obsegu.

11.Tožeča stranka še izpostavlja, da je drugostopenjski organ kot razlog za zavrnitev pritožbe navedel drugačen razlog, kot ga je v svojem mnenju podal Inštitut RS za socialno varstvo oziroma kot ga je predhodno podal CSD v svoji odločbi. Pojasnjuje, da sta tako Inštitut RS za socialno varstvo, kot tudi CSD v svoji obrazložitvi navedla, da tožnica ne izpolnjuje pogoja za dodelitev pravice do osebne asistence iz 5. alineje drugega odstavka 6. člena ZOA (tj. da ne potrebuje pomoči najmanj 30 ur tedensko), medtem, ko je toženka mnenje Inštituta RS za socialno varstvo povzela v izpodbijano odločbo nato pa zaključila, da tožnica ne izpolnjuje pogoja za dodelitev pravice do osebne asistence iz 3. alineje drugega odstavka 6. člena ZOA. Navaja, da je toženka zmotno oziroma nepopolno ugotovila dejansko stanje, saj je nepravilno zaključila, da tožnica nima pravice do osebne asistence, ker je starejša od 65 let in predhodno ni uveljavljala pravice do osebne asistence. Izpostavlja, da bi drugostopenjski organ na podlagi dejstev ugotovljenih v postopku moral odpraviti odločbo CSD in s svojo odločbo sam rešiti zadevo, ne pa potrditi odločbo CSD in v svoji odločbi spremeniti razloge za odločitev, zato je podano nasprotje med izrekom in obrazložitvijo. Meni, da bi že CSD preden je pridobil mnenje komisije moral preveriti pogoje in zavrniti priznanje pravice do osebne asistence, če bi ugotovil, da tožnica ne izpolnjuje pogojev.

12.V zvezi z zaključkom organa druge stopnje, da nima pravice do osebne asistence, ker je starejša od 65 let in predhodno ni uveljavljala pravice do osebne asistence pa tožnica navaja, da je takšen zaključek napačen in pojasnjuje, da je bila že pred 65. letom uporabnica storitev osebne asistence in da v skladu s 52. členom ZUS-1 ni prekludirana, saj te okoliščine prvostopenjski organ ni izpostavljal kot razloga za morebitno ne odobritev pravice do osebne asistence, zato se tožnica do teh navedb opredeljuje šele v tožbi in prilaga dokazila. Navaja, da ji je bila pravica do osebne asistence že predhodno odobrena z odločbo CSD številka 141-129/2018 z dne 13. 2. 2019 in da je bila upravičena do storitve osebne asistence v obliki storitev socialne oskrbe na domu v obsegu, frekvenci in na način, kot je bilo opredeljeno v programu "Osebna asistenca slepih in slabovidnih", in sicer od dne 13. 11. 2017 do dne 31. 12. 2018. Zaradi navedenega je tožnica prepričana, da je tožena stranka zmotno oziroma nepopolno ugotovila dejansko stanje in posledično nepravilno uporabila materialno pravo, saj je nepravilno zaključila, da tožnica nima pravice do osebne asistence, ker je starejša od 65 let in predhodno ni uveljavljala pravice do osebne asistence, čeprav obstaja izjema na podlagi četrtega odstavka 6. člena ZOA oziroma 35. člena ZOA.

Tožnica predlaga, da se tako prvostopenjska kot tudi drugostopenjska odločba odpravita in se zadeva vrne organu prve stopnje v novo odločanje, toženi stranki pa se naloži povrnitev stroškov postopka.

<em>Navedbe tožene stranke v odgovoru na tožbo</em>

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da iz spisovne dokumentacije izhaja, da je tožnica stara več kot 65 let in da je bila v letih 2017 in 2018 vključena v program socialne oskrbe na domu v okviru programa Osebna asistenca slepih in slabovidnih za leto 2017 do 2018. Pojasnjuje, da je določba 35. člena ZOA prehodna in da je njen namen, da ob začetku uveljavitve ZOA 1. 1. 2019 omogoči uporabnikom, ki so bili ob začetku veljavnosti ZOA stari 65 let in so že bili vključeni v programe osebne asistence, da se osebna asistenca lahko neprekinjeno izvaja tudi po njihovem 65. letu kot zakonsko priznana pravica. Namen te določbe se odraža v četrtem odstavku 6. člena ZOA za uporabnike, ki pridobijo pravico do osebne asistence po ZOA pred 65. letom, le to obdržijo tudi po 65. letu. Po stališču toženke ne gre za kontinuirano izvajanje osebne asistence naprej po programu, saj tožnica ni vložila vloge za priznanje pravice do osebne asistence ob uveljavitvi ZOA, to je 1. 1. 2019, ampak šele 5. 1. 2022. Zaradi navedenega se po mnenju toženke ne moreta uporabiti četrti odstavek 6. člena ZOA, kakor tudi ne 35. člen ZOA - prehodne določbe. Zaradi navedenega predlaga, da sodišče tožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrne in ji naloži plačilo vseh stroškov postopka.

K točki I izreka:

15.Tožba je utemeljena.

16.Predmet sodne presoje v obravnavani zadevi je odločitev toženke, s katero je odločila, da tožnica nima pravice do osebne asistence.

17.Iz 1. člena ZOA izhaja, da predstavlja pravica do osebne asistence in način njenega uveljavljanja namen omogočiti posamezniku/ci z dolgotrajnimi telesnimi, duševnimi, intelektualnimi ali senzoričnimi okvarami, ki jo v povezavi z različnimi ovirami lahko omejujejo, da bi enako kot drugi polno in učinkovito sodeloval/a v družbi na vseh področjih življenja, in da ima na ta način enake možnosti, večjo neodvisnost, aktivnost in enakopravno vključenost v družbo, skladno z določbami Konvencije o pravicah invalidov.

18.Skladno z 2. členom ZOA osebna asistenca predstavlja pomoč uporabniku pri vseh tistih opravilih in dejavnostih, ki jih uporabnik ne more izvajati sam zaradi vrste in stopnje invalidnosti, a jih vsakodnevno potrebuje doma in izven doma, da lahko živi neodvisno, aktivno in je enakopravno vključen v družbo (prvi odstavek). Pri izvajanju osebne asistence mora imeti uporabnik nadzor nad organizacijo in oblikovanjem storitev osebne asistence glede na lastne potrebe, zmožnosti, življenjske okoliščine, pogoje ter želje (drugi odstavek). Kot osebna asistenca se šteje pomoč pri temeljnih dnevnih opravilih in pomoč pri komunikaciji in obvezna prisotnost pri uporabniku v primeru najtežjih invalidnosti, pomoč pri podpornih dnevnih opravilih, spremstvo, pomoč na delovnem mestu in izobraževalnem procesu ter pomoč pri drugih dejavnostih in aktivnostih, v katere je uporabnik vključen (tretji odstavek).

19.Postopek uveljavljanja pravice do osebne asistence ureja ZOA v VI. poglavju. Vloga za pridobitev pravice do osebne asistence se vloži na krajevno pristojnem centru za socialno delo (prvi odstavek 20. člena ZOA). Odločba o pravici do osebne asistence se izda na podlagi mnenja dvočlanske strokovne komisije Inštituta RS za socialno varstvo (četrti odstavek 20. člena in prvi odstavek 21. člena ZOA). Komisija svoje mnenje izdela na podlagi osebnega razgovora z uporabnikom storitev na njegovem domu na posebnem, vnaprej pripravljenem obrazcu, ki ga pripravi na podlagi standardiziranega ocenjevalnega obrazca, predpisanega s strani ministra (tretji in šesti odstavek 21. člena ZOA).

20.Določbe ZOA urejajo tudi sestavo in imenovanje komisije, ki jo sestavljata dva izvedenca, ki ju center za socialno delo imenuje z liste izvedencev, ki jo vodi ministrstvo, pristojno za invalidsko varstvo, in v katero se imenujejo strokovnjaki s področja socialnega varstva, strokovnjaki s področja zdravstvenega varstva in strokovnjaki - predstavniki uporabnikov po vrsti invalidnosti (drugi odstavek 21. člena ZOA). O pritožbi zoper odločbo, izdano na prvi stopnji, odloča ministrstvo, ki lahko pri odločanju o pritožbi pridobi novo izvedensko mnenje (peti odstavek 20. člena ZOA), kot je bilo tudi v obravnavani zadevi.

21.V drugem odstavku 6. člena ZOA je določenih več pogojev, ki jih mora (kumulativno) izpolnjevati uporabnik, da bi bil upravičen do osebne asistence. Med temi pogoji je tudi pogoj, da je uporabnik star od 18 do 65 let (tretja alineja drugega odstavka 6. člena ZOA). V četrtem odstavku istega člena pa je ob tem določa tudi izjema, skladno s katero je v primeru, če je upravičena oseba uveljavila pravico do osebne asistence pred dopolnjenim 65. letom starosti, je ta lahko ne glede na predhodno navedeni pogoj upravičena do osebne asistence tudi po tem, ko dopolni to starost. V tem primeru se ponovno oceni potreba po osebni asistenci in odloči o tej pravici.

22.Sodišče je pri presoji izpodbijane odločbe po uradni dolžnosti dolžno paziti na zakonitost izdane odločbe in pravilno uporabo procesnih in materialnih določb zakona, pri čemer mora preveriti vsebino izreka in obrazložitev odločbe ali se jo da preizkusiti (tretji odstavek 27. člena Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1), neustrezno obrazloženost in napake v postopku pa je izpostavljala v tožbi tudi tožnica.

23.Tožnica v tožbi navaja, da je zaključek drugostopenjskega organa, da nima pravice do osebne asistence, ker je starejša od 65 let in predhodno ni uveljavljala pravice do osebne asistence, napačen, pri čemer je pojasnila, da je bila že pred 65. letom uporabnica storitev osebne asistence in da te okoliščine prvostopenjski organ ni izpostavljal kot razloga za morebitno ne odobritev pravice do osebne asistence, kar izhaja tudi iz upravnega spisa. Sodišče pri tem pojasnjuje, da je skladno s prvim odstavkom 9. člena ZUP treba stranki dati možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo, preden se izda odločba. Tretji odstavek 9. člena ZUP določa, da organ svoje odločbe ne sme opreti na dejstva, glede katerih vsem strankam ni bila dana možnost, da se o njih izjavijo, razen v primerih, določenih z zakonom. Iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP izhaja, da se šteje za bistveno kršitev pravil upravnega postopka, če stranki ali stranskemu udeležencu ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe. Odločilni razlogi na katerih temelji odločitev drugostopenjske organa temeljijo na dejstvih glede katerih stranki ni bila dana možnost, da bi se z njimi seznanila oziroma se o njih izjavila pred izdajo odločbe. Pred izdajo zavrnitvenega akta bi organ druge stopnje tožnici moral dati možnost, da se izjasni o tem ali obstoji izjema k pogoju (kot jo določa četrti odstavek 6. člena ZOA), torej ali je tožnica pred dopolnjenim 65. letom starosti uveljavila pravico do osebne asistence.

24.Sodišče po pregledu izpodbijane odločbe tudi ugotavlja, da se je prvostopenjski organ (zgolj) skliceval na mnenje komisije, da tožnik ne izpolnjuje pogoja za dodelitev pravice do osebne asistence. Iz odločbe pa ne izhajajo konkretni razlogi, ki so organ vodili k zaključku in odločitvi o pravici tožnika, in sicer zakaj organ šteje, da tožnica nima pravice do 30 ur osebne asistence na teden.

25.Drugostopenjski organ je sicer v postopku odločanja o pritožbi imenoval novo komisijo, ki je zaključila enako kot komisija, imenovana s strani organa prve stopnje. Vendar pa zgolj dejstvo, da je organ, skladno z ZOA, določil novo komisijo, ki je izdelala mnenje organa ne opravičuje njegove obveze konkretizirano obrazložiti razlogov, ki so ga vodili k sprejeti odločitvi in ki jih predhodno ni navedel organ prve stopnje. Prvi in drugi odstavek 21. člena ZOA jasno določata, da je komisija le izvedenski organ, ki izdela mnenje o vsebini in številu ur osebne asistence, sodišče pri tem pritrjuje tožnici, da navedena določba nikakor ne pomeni, da je komisija tista, ki na koncu odloča. Odloča namreč vedno pristojni organ z ustrezno obrazloženo odločbo, skladno s prvim odstavkom 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP). Tako dejstvo, da pri odločanju o pravici do osebne asistence komisija, skladno z zakonom, po opravljenem razgovoru s tožnico in izpolnitvi obrazca, poda mnenje o tožnici, ne odvezuje dolžnosti upravnega organa, da na koncu ob sprejemu odločitve ne poda konkretizirane obrazložitve in ne navede razlogov za svojo odločitev ter ne opravi zaključka, torej ocene vrste in obsega osebne asistence za tožnika na podlagi vseh dokazov, pri čemer pa ne zadostuje zgolj pavšalno sklicevanje na pregled celotne dokumentacije.

26.Sodišče pripominja, da v kolikor je odločba pomanjkljiva in v njej niso navedeni ocena zakonskega dejanskega stanja stvari, ki je pomembna za zakonito in pravilno odločitev, dokazi, ki utemeljujejo obstoj takih dejstev in preudarki, ki so upravni organ vodili pri odločanju, gre za pomanjkljivost, ki stranki ne omogoča vložitve učinkovitega pravnega sredstva in so tako lahko zagotovljena pravna sredstva le navidezna. Stranka ima pravico seznaniti se z razlogi odločitve in preudarki, ki so upravni organ, ki je o zadevi odločal, vodili pri odločanju. Stopnja podrobnosti, s katero mora biti obrazložena odločba, je določena s tistim, kar zahteva učinkovito pravno sredstvo zoper odločbo v vsakem posameznem primeru. Sodišče se pridružuje tudi navedbam tožnice, ko navaja, da iz nobene izmed odločb ne izhajajo razlogi o odločitvi organa. Glede na namen ZOA, bi moral organ jasno obrazložiti, zakaj konkretno tožniku ne pripada pravica do osebne asistence. Prav tako pa ob morebitni vložitvi pravnega sredstva predmetne odločbe ni mogoče preizkusiti. Kolikor namreč v izdani odločbi pristojnega organa ni konkretizirano obrazloženo, katere so tiste okoliščine, dokazi (odločbe CSD, zdravstvena dokumentacija, odločbe komisij, ...) in druga upoštevna dejstva na strani tožnika, na podlagi katerih je organ zaključil, da tožnica ne potrebuje osebne asistenco niti v trajanju 30 ur na teden, se tožnica ne more seznaniti z razlogi, ki so organ vodili k odločanju in tudi ne more vložiti ustreznega pravnega sredstva.

27.Po mnenju sodišča gre tako v predmetni zadevi pri obeh izpodbijanih odločbah za neustrezno in pomanjkljivo obrazloženost, saj ne zadoščata standardu obrazloženosti upravne odločbe (214. člen ZUP) in gre za takšne bistvene pomanjkljivosti, ki jih tožena stranka v postopku ne more več odpraviti. Izdana odločba v upravnem postopku mora biti obrazložena v skladu z zakonom tako, da je njeno materialno zakonitost mogoče preizkusiti. Pomanjkljivosti pa lahko tožena stranka sanira le v ponovnem postopku.

28.Sodišče izpostavlja tudi, da mora imeti stranka pred izdajo odločbe pravico, da se o izdanem mnenju komisije izjavi. V nasprotnem je namreč kršena njena pravica do izjave v postopku. Sodišče ugotavlja, da je bila v obravnavani zadevi tožnica, z mnenjem komisije prve in druge stopnje, seznanjena šele z dnem prejetja izdane prvostopenjske in drugostopenjske odločbe in ne pred njeno izdajo, kar je v nasprotju z načelom poštenega vodenja postopka, in tako pritrjuje navedbam tožnice, saj na ta način v postopku pred izdajo akta ni mogla aktivno sodelovati, kakor tudi ni mogel vložiti ustreznega pravnega sredstva, kar je v nasprotju s 25. členom Ustave RS.

29.Ker tožnici tako v postopku ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe, je bila z navedenim storjena bistvena kršitev pravil upravnega postopka po 3. točki drugega odstavka 237. člena ZUP. Tožnici namreč pred izdajo prvostopne in drugostopenjske upravne odločbe ni bila dana možnost, da se izjasni o dejstvih in okoliščinah, ki so bile pomembne za izdano odločbo, ter s tem onemogočena možnost braniti se, zavarovati in uveljaviti svoje pravice in z zakonom zavarovane koristi (načelo zaslišanja stranke). Tožnica namreč ni imela možnosti, izjaviti se o ugotovitvah komisije, saj ji izvid in mnenje navedene komisije, ni bil vročen pred izdajo odločbe, temveč mu je bil (kot to izhaja tudi iz upravnega spisa), vročen hkrati z odločbo organa prve in druge stopnje, torej šele z dnem prejetja izdane odločbe in ne pred njeno izdajo, kar pa je v nasprotju z načelom poštenega vodenja postopka. Tožena stranka pa je, kot je razvidno iz obrazložitve njene odločbe, odločitev oprla tudi na ugotovitve navedene komisije. Prav tako bi ji organ druge stopnje pred izdajo zavrnitvenega akta (kot je že navedeno zgoraj) moral dati možnost, da se izjasni o tem ali obstoji izjema k pogoju (kot jo določa četrti odstavek 6. člena ZOA), torej ali je tožnica pred dopolnjenim 65. letom starosti uveljavila pravico do osebne asistence.

30.Tožena stranka sicer v odgovoru na tožbo navaja, da je bila tožnica v letih 2017 in 2018 vključena v program socialne oskrbe na domu v okviru programa Osebna asistenca slepih in slabovidnih. Sodišče pri tem pojasnjuje, da v kolikor se je program osebne asistence izvajal na podlagi razpisov ministrstva, kot to določa 35. člen ZOA v prehodnih in končnih določbah, to pomeni, da je tožeča stranka že bila uporabnica storitev osebne asistence. Sodišče na tem mestu še pripominja, da je zmotno stališče toženke, da mora biti izvajanje osebne asistence kontinuirano, saj to iz ZOA ne izhaja.

31.Sodišče pritrjuje navedbam tožnice, da bi pred odločitvijo organa druge stopnje morala imeti možnost, izjaviti se o ugotovitvah komisije. Navedena kršitev pravil postopka je bistena, oziroma takšnega značaja, da bi lahko vplivala na odločitev o stvari, v kolikor bi tožnici bilo omogočeno dokazovanje nasprotnega. Stranka ima namreč, tudi pred organom druge stopnje, pravico v postopku navajati dejstva, ki utegnejo vplivati na rešitev zadeve in izpodbijati pravilnost navedb, ki se ne ujemajo z njenimi navedbami. Drugostopenjski upravni organ lahko zakonito dopolni postopek, na podlagi določb 251. člena ZUP, vendar mora imeti stranka, v skladu z ustaljenim stališčem sodne prakse v primeru, ko drugostopenjski organ sam dopolnjuje postopek, zagotovljene enake procesne pravice, kot ji gredo po ZUP v postopku na prvi stopnji. Skladno s četrtim odstavkom 146. člena ZUP pa pristojni organ ne sme izdati odločbe, preden ne da stranki možnosti, da se izreče o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za izdajo odločbe.