Jedro

Izbira koncesionarja je zakonita, če so upoštevana in pravilno uporabljena merila, ki so bila vnaprej določena z uredbo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 15.2.1999, s katero je ta gospodarski družbi L.L. podelila koncesijo za uporabo polovice radiofrekvenčnega spektra med ... in ... za storitve mobilne telefonije GSM za dobo 15 let. Navedeno odločbo je tožena stranka izdala potem, ko je Vrhovno sodišče Republike Slovenije kot prvostopno sodišče s sodbo št. U 49/98-4 z dne 20.1.1999 odpravilo prvotno odločbo tožene stranke z dne 11.6.1998, ker ta ni imela razlogov o odločilnih dejstvih. V izpodbijani odločbi je tožena stranka navedla, da je na svoji seji dne 20.11.1997 sprejela sklep o javnem razpisu za podelitev navedene koncesije, za izvedbo javnega razpisa je pooblastila Ministrstvo za promet in zveze RS ter imenovala strokovno komisijo, katero je pooblastila, da odpre ponudbe, jih oceni in pripravi poročilo. Nato je Ministrstvo za promet in zveze na podlagi 6. člena Uredbe o podelitvi koncesije za uporabo radiofrekvenčnega spektra za storitve mobilne telefonije GSM v Uradnem listu RS, št. 71/97 objavilo javni razpis za podelitev koncesije za uporabo prej navedenega radiofrekvenčnega spektra za storitve mobilne telefonije GSM. Komisija je dne 31.3.1998 začela postopek odpiranja ponudb. Ugotovila je prisotnost predstavnikov ponudnikov - L.L. in O.O., in da sta ponudbi veljavni ter začela z odpiranjem ponudb in pregledala sestavo ponudb. Še pred odpiranjem ponudb je sprejela metodologijo ocenjevanja ponudb, sestavila tabelo kriterijev, s podkriteriji in vsakemu podkriteriju določila ustrezno število možnih točk ter metodologijo posredovala vsem, ki so dvignili razpisno dokumentacijo. Komisija je nato ocenila ponudbi obeh ponudnikov s številom točk, kot je razvidno iz v odločbi razvidnih tabel in sicer tako, da je L.L. dosegel 952, 6 točk, O.O. pa 836 točk. Na podlagi te ocene strokovne komisije, razvidne iz poročila, je tožena stranka ugotovila, da je ponudba L.L. ustreznejša. V izpodbijani sodbi sodišče soglaša z odločitvijo tožene stranke in z razlogi za odločitev. Sklicuje se na določbo 2. odstavka 17. člena Zakona o telekomunikacijah (ZTel, Uradni list RS, št. 35/97 in 45/97-odl. US) ter na Uredbo o podelitvi koncesije za uporabo radiofrekvenčenga spektra za storitve mobilne telefonije GSM, ki v 2. odstavku 8. člena določa kriterije, ki morajo biti upoštevani pri izbiri koncesionarja. Navaja, da ima tožena stranka v predpisih pooblastilo, da o izbiri koncesionarja odloči po prostem preudarku. Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke skladna s namenom, zaradi katerega ji je pooblastilo dano. Na podlagi podatkov spisa sodišče ugotavlja, da je strokovna komisija upoštevala določbe javnega razpisa in da ni postavila dodatnih meril za ocenjevanje. Kot neutemeljen zavrača tožbeni ugovor o nepravilnem načinu vrednotenja in nepravilni uporabi meril iz javnega razpisa. Prav tako je po presoji sodišča neutemeljen tožbeni ugovor, da je tožena stranka s tem, ko je izpodbijano odločbo izdala še pred pravnomočno odločitvijo v upravnem sporu zaradi prvotne odločbe, kršila odločbo 37. člena ZUS ter 261. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86). Po presoji sodišča je tožena stranka s tem, ko je izdala izpodbijano odločbo, ravnala skladno z določbo 3. odstavka 60. člena ZUS. Tožeča stranka v tožbi sicer pravilno opozarja, da je v odločbi napačno navedeno, da je skupno število točk, ki jih je dosegel L.L. 952,6 točk, namesto pravilno 902,6 točk. Vendar pa ta pomanjkljivost po presoji sodišča ne more vplivati na odločitev o zadevi, glede na to, da je skupno število točk, ki jih je dosegla tožeča stranka manjše - 836 točk. Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS. Uveljavlja bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu, in sicer določbe 37. in 50. člena ZUS in absolutne bistvene kršitve določb postopka iz razloga 1. 2., 4., 8., in 14. točke Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Navaja, da je tožena stranka nepravilno uporabila v Uredbi določena merila za ocenjevanje ponudnikov, ter da je pri ocenjevanju uporabila dodatna merila. Zaradi nepravilne uporabe meril in uporabe dodatnih meril je bilo zmotno ugotovljeno dejansko stanje in kršen materialni predpis. Merilo "hitrost in pokritost" je bilo nepravilno uporabljeno, ker je tožena stranka pri L.L. dvakrat vrednotila isto stvar, in sicer bazne postaje in repetitorje, in s tem in nepravilnim ponderiranjem repetitorjev v razmerju do baznih postaj neutemeljeno dala prednost L.L.. Pri merilu "višina cen za storitve, ki jih ponudi ponudnik" je komisija naknadno sklenila, da pri vrednotenju upošteva namesto cene za posamezno storitev, povprečno ceno za vse storitve. Pri merilu "kadrovska opremljenost" je komisija naknadno po odpiranju ponudb sklenila da se upošteva tudi strokovna usposobljenost zaposlenih pri delničarjih vsakega ponudnika.

Sodišče prve stopnje je navedene ugovore zavrnilo, ne da bi za to navedlo razloge in opravilo glavno obravnavo, kar je v odgovoru na tožbo zahtevala družba L.L. kot stranka z interesom v tem upravnem sporu. Glede na navedeno predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

Stranka z interesom v tem upravnem sporu, L.L., ki jo zastopa B.B., odvetnik v K., v odgovoru na tožbo v celoti soglaša z odločitvijo tožene stranke ter zavrača pritožbene ugovore kot neutemeljene, kolikor z njimi izrecno ne soglaša. Glede ugovora stvarne nepristojnosti navaja, da je ta glede na določbo 3. odstavka 11. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o upravnem sporu, po kateri je za odločanje o predmetni zadevi stvarno pristojno upravno sodišče, neutemeljen. Ugovor, da je bila sestava sodišča nepravilna, je nepojasnjen. Ker je sodišče ugotovilo, da je bilo dejansko stanje v postopku za izdajo odločbe o izbiri koncesionarja popolno in pravilno ugotovljeno, glavna obravnava, glede na odločbo 2. odstavka 50. člena ZUS, ni bila potrebna Sodišče se v obrazložitvi sodbe sklicuje na razloge izpodbijane odločbe in ker je te presodilo kot pravilne, se nanje sklicuje, kar mu omogoča 2. odstavek 57. člena ZUS. Tožena stranka je s tem, ko je potem, ko je bila njena odločba odpravljena, izdala nadomestno odločbo, ravnala skladno z določbo 3. odstavka 60. člena ZUS. Sodišče prve stopnje, ne navaja, da tožena stranka lahko odloča po nekakšnem neomejenem prostem preudarku, ampak navaja le, da je tožena stranka odločala po prostem preudarku v skladu z vsemi predpisi, pri čemer je upoštevala tudi mnenje strokovne komisije. Odločanje po prostem preudarku bi bilo lahko sporno le, če tožena stranka ne bi upoštevala mnenja strokovne komisije, to je, če L.L. ne bi bil izbran, čeprav je pri ocenjevanju izpolnjevanja pogojev dosegel največ točk. Matematična napaka v seštevku števila točk ne vpliva na izbiro in ne predstavlja okoliščine, ki bi vzbudila dvom o celotnem postopku.

V postopku niso bila postavljena nobena dodatna merila. Eden od pomembnih elementov stopnje pokritosti prebivalstva in območja Republike Slovenije s signalom operaterja, je tudi število baznih postaj in repetitorjev. Dostop baznih postaj in repetitorjev je namreč omejen, kar pomeni, da med ostalim, njih večje število pomeni tudi večjo stopnjo pokritosti prebivalstva in področja RS s signalom operaterja. To, da je strokovna komisija ponderirano - znižano upoštevala repetitorje L.L., v razmerju do njegovih baznih postaj, je kvečjemu okoliščina, ki bi jo lahko uveljavljal L.L., saj bi lahko zahteval, da se repetitor pri ocenjevanju upošteva z enako intenzivnostjo kot je strokovna komisija upoštevala bazne postaje, kar bi bila prednost za L.L. in bi bila torej razlika v točkah v korist L.L. še večja. Neutemeljen je tudi očitek o kršitvi Zakona o javnih naročilih, saj ta ni predstavljal podlage za odločanje. Glede na navedeno predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne ter tožeči stranki naloži plačilo stroškov predmetnega postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopne sodne odločbe do plačila v osmih dneh.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo zavrača vse pritožbene ugovore ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeni ugovor stvarne nepristojnosti za odločanje v tem upravnem sporu ni podan. V obravnavanem primeru je sporna odločba Vlade RS. O zakonitosti upravnih aktov Vlade RS je bilo na prvi stopnji pristojno odločati Vrhovno sodišče RS do 23.8.2000, ko je začel veljati Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 70/2000). V spremenjeni določbi 10. člena, akti Vlade RS niso navedeni med zadevami, o katerih je pristojno odločati Vrhovno sodišče RS kot prvostopno sodišče. In ker v upravnem sporu odloča na prvi stopnji upravno sodišče, kolikor ni z zakonom drugače določeno, pritožbeni razlog bistvene kršitve določb postopka zaradi razloga iz 4. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ni podan. In ker je pristojnost Vrhovnega sodišča RS za odločanje o navedeni zadevi med upravnim sporom prenehala po samem zakonu, sodišče s tem, ko je zadevo odstopilo pristojnemu sodišču, to je Upravnemu sodišču, ne da bi se pred tem s sklepom izreklo za nepristojno, ni kršilo določbe 2. odstavka 19. člena in 1. odstavka 23. člena ZPP. ZUS-A (novela ZUS iz leta 2000) je namreč v 11. členu določil, da zadeve, o katerih po spremenjeni odločbi 10. člena ni več pristojno odločati Vrhovno sodišče RS, med temi pa je tudi navedena zadeva, prevzame z dnem uveljavitve tega zakona v delo upravno sodišče. Glede na navedeno tudi ni podana kršitev iz razloga 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Po presoji pritožbenega sodišča je neutemeljen tudi pritožbeni razlog bistvene kršitve določb postopka iz razloga 1. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Upravno sodišče je namreč skladno z odločbo 11. člena ZUS odločilo v senatu treh sodnikov. Pritožbeno sodišče tudi ni moglo slediti pavšalnim in neizkazanim navedbam o kršitvi 160. člena Sodnega reda in 2. odstavka 23. člena Ustave RS. Samo to, da v senatu, ki je odločil o tožbi ni sodelovala sodnica, kateri je bila dodeljena začasna odredba, predlagana v zvezi s to tožbo, ne izkazuje navedenih kršitev, saj gre pri odločanju o začasni odredbi za nujno zadevo, o kateri mora sodišče odločiti v sedmih dneh. Pravilno je sodišče prve stopnje presodilo tožbeni ugovor, ki ga tožeča stranka ponavlja tudi v tožbi, da je tožena stranka, s tem, ko je izdala ponovno odločbo med upravnim sporom, kršila določbo 37. člena in 261. člena ZUP/86. Izpodbijana odločba ni bila izdana na podlagi 261. člena ZUP, ampak je tožena stranka potem, ko je sodišče njeno odločbo odpravilo, ravnala skladno z določbo 3. odstavka 60. člena ZUS, po kateri mora pristojni organ izdati nov upravni akt v 30 dneh od dneva, ko mu je bila vročena sodba.

Po presoji pritožbenega sodišča sta neutemeljena tudi pritožbena ugovora zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava.

V obravnavanem primeru, ko je sporen akt o izbiri koncesionarja, je odločitev v tem upravnem sporu odvisna od ugotovitve, ali je bila izbira opravljena na podlagi pravilno izvedenega javnega razpisa, ali tisti, ki je bil izbran izpolnjuje vse v javnem razpisu določene pogoje ter, ali so bila pri izbiri upoštevana in pravilno uporabljena merila za izbiro najugodnejšega ponudnika, določena v Uredbi o podelitvi koncesije za uporabo radiofrekvenčnega spektra za storitve mobilne telefonije GSM, objavljene v Uradnem listu RS, št. 49/97 (Uredba).

Da je bila izbira opravljena na podlagi javnega razpisa, izhaja iz podatkov spisa in niti ni sporno. Prav tako iz podatkov spisa izhaja, da so bila podlaga za izbiro merila, določena z Uredbo ter objavljena v javnem razpisu.

Za zatrjevanje tožeče stranke, da so bila pri izbiri koncesionarja uporabljena dodatna merila, v podatkih spisa ni podlage. Upoštevanje števila baznih postaj in repetitorjev ter dokazil o strokovni usposobljenosti in izkušnjah kadrov, zaposlenih izven ponudnikov, ne pomeni uporabe dodatnih meril. Navedeni podatki so bili podlaga za presojo o izpolnjevanju tistih meril, ki so bila vnaprej določena in objavljena, in jih je komisija upoštevala pri obeh ponudnikih. Podatke, ki jih je upoštevala strokovna komisija sta posredovala ponudnika sama, tožena stranka pa je odločitev v celoti oprla na poročilo strokovne komisije, in natančno navedla merila ter okoliščine, relevantne za presojo o izbiri koncesionarja. S tem je tožena stranka v celoti odpravila pomanjkljivosti prvotne odločbe.

Glede na navedeno sodišče prve stopnje s tem, ko je odločilo brez glavne obravnave, ki jo tožeča stranka v tožbi niti ni zahtevala, tudi ni bistveno kršilo določbe 50. člena ZUS.

Ker so uveljavljani pritožbeni ugovori neutemeljeni, je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.