Jedro

Predlagateljica predlaga vpis lastninske pravice nanjo na podlagi 14. člena ZSKZ. V zemljiškoknjižnem postopku, ki je strogo formalen izvedbeni postopek, sodišče ne more na podlagi potrdila o namenski rabi zemljišča ugotavljati izpolnjenosti pogojev za pridobitev lastninske pravice na podlagi navedenega zakona, ampak mora predlagatelj, skladno s 16. členom ZSKZ in Navodilom ministra za kmetijstvo in gozdarstvo o tem, kaj se šteje za dokumentacijo za prenos kmetijskih zemljišč, kmetij in gozdov na Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije oz. na občine (Uradni list RS, št. 32/1993), zemljiškoknjižnemu predlogu priložiti sporazum med potencialnimi pridobitelji lastninske pravice na nepremičnini o tem, kdo je njen dejanski pridobitelj.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 23.2.2012 ugodilo zemljiškoknjižnemu predlogu in na podlagi 14. člena Zakona o skladu kmetijskih zemljišč in gozdov RS (v nadaljevanju ZSKZ) ter potrdila o namenski rabi zemljišča na dan 11.3.1993 z dne 8.11.2011 pri solastninskem deležu do ½ na nepremičnini s parc. št. *174/1 k.o. S. dovolilo vknjižbo lastninske pravice v korist predlagateljice občine. Z izpodbijanim sklepom je nato zemljiškoknjižna sodnica ugodila ugovoru udeleženke Republike Slovenije in navedeni sklep spremenila tako, da je predlog zavrgla ter odločila, da se vpis ne dovoli.

Zoper sklep se pravočasno pritožuje predlagateljica, ki opozarja, da je iz zemljiškoknjižnemu predlogu priloženega potrdila o namenski rabi razvidno, da se je obravnavana nepremičnina dne 11.3.1993 nahajala na območju stavbnih zemljišč, pri čemer je v potrdilu kot prostorski izvedbeni akt naveden Odlok o prostorskih ureditvenih pogojih v občini K., ki je bil objavljen v letu 1988. Glede na navedeno in ker je bila pri solastninskem deležu do ½ na tej nepremičnini vpisana pravica uporabe na predlagateljico, je na njej pridobila lastninsko pravico že na podlagi samega zakona, in sicer 16. člena ZSKZ, saj je z listinami izkazala zakonska upravičenja za vpis lastninske pravice. Udeleženka RS v zemljiški knjigi ni bila vpisana kot solastnica obravnavane nepremičnine do ½ oz. ni imela vpisane pravice uporabe, zato sporazum ali pogodba, s katero naj bi predlagateljica in udeleženka uredili morebitna sporna razmerja ni potreben.

Pritožba ni utemeljena.

Predlagateljica predlaga vpis lastninske pravice nanjo na podlagi 14. člena ZSKZ. V zemljiškoknjižnem postopku, ki je strogo formalen izvedbeni postopek, pa sodišče ne more na podlagi potrdila o namenski rabi zemljišča ugotavljati izpolnjenosti pogojev za pridobitev lastninske pravice na podlagi navedenega zakona, ampak mora predlagatelj, skladno s 16. členom ZSKZ in Navodilom ministra za kmetijstvo in gozdarstvo o tem, kaj se šteje za dokumentacijo za prenos kmetijskih zemljišč, kmetij in gozdov na Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije oz. na občine (Uradni list RS, št. 32/1993), zemljiškoknjižnemu predlogu priložiti sporazum med potencialnimi pridobitelji lastninske pravice na nepremičnini o tem, kdo je njen dejanski pridobitelj. Ker predlagateljica sodišču ni predložila take listine, slednje predlaganega vpisa pravilno ni dovolilo. Neutemeljeno pritožbo je zato sodišče druge stopnje zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka drugega odstavka 161. člena Zakona o zemljiški knjigi).