Jedro

Za izpodbijanje pravnih dejanj dolžnika zadošča, da je upnikova terjatev zapadla v plačilo, medtem ko se izvršilni naslov za takšno terjatev ne zahteva. Dejstvo, da je bila terjatev ob vložitvi tožbe še sporna, nima nobenega vpliva na njeno zapadlost.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je darilna pogodba, ki sta jo 25. 11. 2011 sklenila A. A. in toženka za stanovanje (št. II/9 s kletjo) na naslovu toženke neveljavna in brez pravnega učinka do tožnice in do njene terjatve v višini 17. 712,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 11. 2010 dalje, in se ta terjatev poplača z dražbo navedene nepremičnine v skladu z Zakonom o izvršbi in zavarovanju, kar je toženka dolžna dopustiti. Obenem je toženki naložilo, da mora tožnici povrniti 1.762,79 EUR njenih pravdnih stroškov z obrestmi za primer zamude s plačilom.

2. Toženka se je pravočasno pritožila „iz vseh razlogov“. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka, podrejeno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ponavlja, da je bil znesek, ki ga tožnica navaja kot dolg A. A., ob vložitvi tožbe sporen tako po temelju kot po višini, saj je o tem tekla pravda pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani in njen izid takrat še ni bil znan. Tožničina terjatev torej ni bila zapadla, tožnica ni imela izvršilnega naslova in tudi dolžnikova nelikvidnost ni bila objektivno izkazana. Sodišče prve stopnje teh toženkinih trditev v dokaznem postopku ni preverilo. Dejstvo, da se je A. A. znašel v finančni krizi, ne pomeni njegove insolventnosti. Poleg tega je 28. 11. 2014 poravnal 350,00 EUR, saj je pričakoval, da bo njegov dolg, reprogramiran, kar kaže, da želi izvršiti svoje obveznosti. Ob vložitvi tožbe leta 2012 A. A. ni več vedel, ali naj še plačuje svoje obveznosti, ker je tožnica že zahtevala razveljavitev pogodbe. Toženka vztraja, da zakonski pogoji za izpodbijanje dolžnikovega pravnega dejanja niso izpolnjeni.

3. Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeni preizkus je pokazal, da je sodišče prve stopnje celovito in pravilno ugotovilo dejansko stanje in tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem ni zagrešilo uradoma upoštevnih procesnih kršitev, drugih pa pritožba opredeljeno ne uveljavlja. Do vseh toženkinih ugovorov, ki jih znova izpostavlja pritožba, se je izčrpno opredelilo že sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi; njenih razlogov zato ni treba ponavljati ali dopolnjevati.

6. Po 255. členu Obligacijskega zakonika (OZ) lahko vsak upnik, čigar terjatev je zapadla v plačilo, tudi ne glede na to, kdaj je nastala, izpodbija pravno dejanje svojega dolžnika, ki je bilo storjeno v škodo upnikov. Pri tem se šteje, da je bilo pravno dejanje storjeno v škodo upnikov, če zaradi njega dolžnik nima dovolj sredstev za izpolnitev upnikove terjatve. Vsi navedeni zakonski pogoji so izpolnjeni tudi v obravnavanem primeru. Zakon res izključuje varstvo bodočih terjatev, obenem pa zadošča, da je terjatev zapadla v plačilo, medtem ko se izvršilni naslov za takšno terjatev ne zahteva.

7. Tožnica je svojo terjatev do dolžnika A. A. pridobila z odstopom od kreditne pogodbe (14. 7. 2010). Terjatev je zapadla v plačilo, ko je potekel rok, v katerem bi jo dolžnik moral poravnati (2. 11. 2010). Tožničina terjatev je torej nastala in tudi zapadla je še pred vložitvijo tožbe zoper toženko (19. 11. 2012). Brez podlage je torej pritožbena trditev, da naj bi tožnica v tej pravdi uveljavljala preventivno pravno varstvo. Dejstvo, da je bila terjatev ob vložitvi tožbe še sporna, nima nobenega vpliva na njeno zapadlost. Obveznost namreč zapade s potekom roka za njeno izpolnitev. Izpodbijana sodba vsebuje jasne in nedvoumne ugotovitve o zapadlosti tožničine terjatve in njeni višini. Drugačna pritožbena trditev je očitno protispisna.

8. Tudi razlogov za dvom o ugotovljeni dolžnikovi neplačevitosti ni. Enkratno plačilo v višini 350,00 EUR ni zadosten dokaz, da ima dolžnik dovolj sredstev za izpolnitev tožničine terjatve. Navedeni znesek je pokril komaj del pravdnih stroškov, ki jih A. A. dolguje tožnici. Jalovo je tudi pritožbeno sklicevanje na njegovo pripravljenost poravnati ostanek dolga, če pa jo A. A. pogojuje z zahtevo po „reprogramiranju“ njegovih obveznosti do tožnice. Bistveno za to pravdo je, da dolžnik po odtujitvi sporne nepremičnine nima več nobenega premoženja, na katerega bi tožnica lahko segla z izvršbo. Pokojnina, ki jo prejema dolžnik, je namreč prenizka, čemur pritožba niti ne oporeka.

9. Pritožbeni razlogi po navedenem niso podani, zato je sodišče druge stopnje toženkino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 353. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) potrdilo prvo sodbo.

10. Stroški pritožbenega postopka niso bili priglašeni.