Jedro

Namen presojane zakonske določbe, ki zahteva ekonomsko nujnost za poseg v pravico delničarja do minimalnega dela dobička, je treba videti v ohranitvi obstoja in relativnega položaja (konkurenčnosti) družbe. Kot je Vrhovno sodišče že povedalo, so pomembne okoliščine ob sprejemanju sklepa o uporabi dobička, pro futura pa so pomembne okoliščine za prihodnje poslovanje družbe, kar torej ni omejeno na tekoče bilančno leto, temveč na predvidljiv čas, v katerem bi izplačilo minimalnega dobička povzročilo tveganje za obstoj družbe (kar zajema tako preživetje družbe kot njeno relativno odpornost na predvidljiva bodoča tveganja).

Za presojo pravilnosti odločitve o nedelitvi dobička je odločilna presoja ex ante, to je glede na okoliščine, ki so bile poznane ali je bilo na njih mogoče zanesljivo sklepati v času sprejemanja izpodbijanega sklepa na skupščini tožene stranke 25. 5. 2022.

S tem ko je sodišče druge stopnje odločitev, da so podane okoliščine, ki utemeljujejo nujnost posega v pravico do minimalnega dobička, oprlo predvsem na položaj tožene stranke kot izvajalca gospodarske javne službe, nujnost investiranja v elektroenergetsko infrastrukturo, pridobivanje prihodkov iz omrežnin, ki so namenjene vzdrževanju in investiranju v omrežje in na negativno poslovanje toženke v letu 2022, v konkretnem primeru ni pravilno napolnilo pravnega pojma "nujnosti" pri uporabi prvega odstavka 399. člena ZGD-1.

Izrek

I.Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se v izpodbijanem delu (v II. in III. točki izreka) razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne temu sodišču v novo sojenje.

II.Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Dosedanji tek postopka

1.Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku in spremenilo sklep skupščine tožene stranke z dne 25. 5. 2022 tako, da se bilančni dobiček v višini 4,695.670,32 EUR uporabi tako, da se v celoti nameni za delitev delničarjem družbe, ter da je dolžna tožena stranka dividende izplačati najkasneje v roku 15 dni od pravnomočnosti sodbe vsem delničarjem, vpisanim pri KDD na dan 28. 7. 2022, z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške.

2.Sodišče druge stopnje je v delu, ki se nanaša na predmet revizijskega preizkusa, ugodilo pritožbi tožene stranke in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo, tožeči stranki pa naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke (II. točka izreka). Prav tako je tožeči stranki naložilo povrnitev pritožbenih stroškov tožene stranke (III. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka utemeljeno posegla v pravico delničarjev do delitve dobička najmanj v višini 4 % osnovnega kapitala.

3.Vrhovno sodišče je na predlog tožeče stranke s sklepom III DoR 6/2025 z dne 8. 4. 2025 dopustilo revizijo glede vprašanja, ali je sodišče v konkretnem primeru pri uporabi prvega odstavka 399. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1) v delu, ki določa, da se sklep skupščine o uporabi bilančnega dobička lahko izpodbija, če je skupščina odločila, da se delničarjem dobiček ne deli najmanj v višini 4 % osnovnega kapitala, če to po presoji dobrega gospodarstvenika ni bilo nujno glede na okoliščine, v katerih družba posluje, pravilno napolnilo pravni pojem "nujnosti".

4.Tožeča stranka je vložila revizijo, v kateri je uveljavljala razlog zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču je predlagala, da reviziji ugodi in sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, oziroma sodbo razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje sodišču druge stopnje, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov tega pravdnega postopka. Priglasila je stroške revizijskega postopka.

5.Tožena stranka je v odgovoru na revizijo revizijskemu sodišču predlagala zavrnitev revizije in povrnitev stroškov tega odgovora.

Ugotovljeno dejansko stanje

6.Dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje, ki so za odločitev o reviziji odločilnega pomena in na katere je Vrhovno sodišče vezano (drugi odstavek 370. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), so:

-Tožeča stranka je imetnica delnic tožene stranke v skupnem emisijskem znesku 4,020.033,35 EUR.

-Skupščina tožene stranke je 25. 5. 2022 sprejela sklep, da se del bilančnega dobička v znesku 2,347.835,16 EUR uporabi za izplačilo dividend, preostanek bilančnega dobička v istem znesku pa ostane nerazporejen.

-Bilančni dobiček tožene stranke za leto 2021 v višini 4,695.670,32 EUR je manjši od 4 % njenega osnovnega kapitala.

-Tožena stranka je lastnica infrastrukture, ki se uporablja za distribucijo električne energije. Z A., d. o. o. (prej B., d. o. o.), ki opravlja dejavnost distribucijskega operaterja, ima sklenjeno pogodbo o najemu elektrodistribucijske infrastrukture in izvajanju storitev za distribucijskega operaterja (v nadaljevanju Pogodba).

-Tožena stranka večino svojih prihodkov ustvari od najemnine in storitev v razmerju do A., d. o. o., te pa se financirajo predvsem iz omrežnin, ki jih plačujejo končni odjemalci.

-Z Zakonom o nujnih ukrepih za omilitev posledic zaradi vpliva visokih cen energentov (v nadaljevanju ZUOPVCE) je bil določen ukrep oprostitve plačila dela omrežnine za distribucijski in prenosni sistem za končne odjemalce iz vseh odjemnih skupin za obdobje od 1. 2. 2022 do 30. 4. 2022. Zaradi slednjega je tožena stranka v letnem poročilu za leto 2021 ocenila, da bodo prihodki v letu 2022 zmanjšani za približno 20 mio EUR, kar predstavlja skoraj četrtino njenih letnih prihodkov.

-Tožena stranka je zadolžena. Njen količnik zadolženosti je v obdobju, ki še ni bilo prizadeto z interventnim zakonom, znašal 1,8, kar je drugi najvišji količnik zadolženosti med podjetji za distribucijo električne energije. Predviden količnik naj bi bil ob koncu leta 2022 večji od 2,5. Tožena stranka je v letu 2022 zaveze za kazalnik zadolženosti kršila pri štirih bankah kreditodajalkah. Zaradi izpada prihodkov zaradi interventnega zakona in zagotavljanja minimalnega letnega obsega investicij je morala v maju 2022 predčasno koristiti posojilo v višini 10 mio EUR pri Evropski investicijski banki.

-Celoviti nacionalni energetski in podnebni načrt Republike Slovenije (v nadaljevanju NEPN) in Razvojni načrt distribucijskega sistema električne energije (v nadaljevanju RN) iz leta 2020 predvidevata dolgoročne načrte investicij v distribucijsko omrežje v obdobju od leta 2021 do leta 2030. Na toženo stranko na podlagi RN odpadejo vlaganja v višini 131,96 mio EUR letno (kar je več, kot so v letu 2021 znašali njeni čisti prihodki od prodaje ‒ nekaj več kot 87 mio EUR). Glede na plan naj bi bila višina investicij ob koncu leta 2022 dosežena v višini približno 70 %.

Nosilni razlogi sodbe prve in druge stopnje

7.Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da poseg v pravico delničarjev do minimalnega bilančnega dobička ni bil nujen za poslovanje družbe po presoji dobrega gospodarstvenika. Poslovanje z izgubo v letu 2022 glede na zakonsko predvideno pokritje manka omrežnine (drugi odstavek 4. člena ZUOPVCE) ne zadostuje za izkaz nujnosti posega. Tožena stranka lahko glede na izkaze poslovnega izida in bilanco stanja na dan 30. 11. 2022, ki potrjujejo dolgoročne premoženjske pravice, dolgoročne finančne naložbe razen posojil, dolgoročne poslovne terjatve, zaloge, kratkoročne poslovne terjatve do kupcev in drugih, svoj cilj doseže tudi na drug način, kot le z neizplačilom dobička. Prav tako tudi dolgoročni načrti investicij ne zadostujejo za izkaz nujnosti posega v pravico delničarjev do dela dobička.

8.Sodišče druge stopnje je zavzelo stališče, da je po presoji dobrega gospodarstvenika glede na okoliščine, v katerih družba posluje, nujno, da se delničarjem ne deli dobiček najmanj v višini 4 % osnovnega kapitala. Navedlo je, da ekonomska nujnost zadržanja dobička iz leta 2021 izhaja že iz okoliščine negativnega poslovnega rezultata v letu 2022, kar je posledica nižjih prihodkov iz poslovanja zaradi ukrepov v ZUOPVCE. V zvezi s tem stališčem se je sklicevalo na sodbo Vrhovnega sodišča III Ips 45/2019. Nadalje je izpostavilo posebne okoliščine konkretnega primera: tožena stranka izvaja storitev gospodarske javne službe, zavezana je investirati v elektroenergetsko infrastrukturo, v letu 2022 je poslovala z izgubo, prihodke pridobiva iz omrežnin, ki so namenjene vzdrževanju in investiranju v omrežje. Zavzelo je še stališče, da standarda nujnosti posega v pravico delničarjev do udeležbe na dobičku ni mogoče razlagati tako ozko, da bi bila izjema možna samo v primeru, če bi bil količnik zadolženosti že tako visok, da nadaljnje zadolževanje ne bi bilo več mogoče. V konkretnem primeru, ko tožena stranka v javnem interesu opravlja dejavnost distribucije električne energije, je prestrogo stališče tožeče stranke, da mora za utemeljeno zadržanje dobička insolventnost družbe vsaj neposredno in izkazano groziti. Zadoščajo ugotovitve, da je tožena stranka zadolžena in da so nujne visoke investicije v elektroenergetsko infrastrukturo (ki sovpadajo z dolgoročnim interesom vseh njenih delničarjev, ki so potrebne za ohranitev konkurenčne ravni družbe in ki so v javnem interesu), zaradi katerih se bo morala tožena stranka neogibno (ker je obseg potrebnih letnih investicij znatno večji od njenih čistih prihodkov od prodaje in dobička) v obdobju veljavnosti NEPN in RN (do leta 2030) dodatno zadolžiti, v primeru izplačila celotnega bilančnega dobička za leto 2021 pa bi bilo potrebno še dodatno zadolževanje ali znižanje obsega investicij, čeprav so te nujno potrebne.

Povzetek revizije in odgovora na revizijo

9.Tožeča stranka v reviziji navaja, da je izvajalka gospodarske javne službe družba A., d. o. o., kateri je podeljena koncesija za opravljanje dejavnosti operaterja distribucije električne energije, in ne tožena stranka. Interes izvajanja gospodarske javne službe, kamor spada tudi razvoj infrastrukture, je mogoče upoštevati (in lahko utemeljuje nujnost omejitve pravice do dividende) samo pri tistih gospodarskih družbah, ki so izvajalke gospodarske javne službe v pomenu iz prvega odstavka 6. člena Zakona o gospodarskih javnih službah (v nadaljevanju ZGJS). Tega interesa pa ni mogoče upoštevati pri toženi stranki kot zasebni družbi z mešanim lastništvom, ki ne opravlja gospodarske javne službe na podlagi podeljene koncesije, temveč zgolj oddaja takšni družbi svoja sredstva, hkrati pa na trgu opravlja prosto tržno dejavnost. Sicer bi bila manjšinskim delničarjem kršena ustavno zavarovana pravica do zasebne lastnine (33. člen Ustave RS) in svobodne gospodarske pobude (74. člen Ustave RS). Zato že iz tega razloga ni podlage za odstop od ustaljene razlage pojma nujnosti iz 399. člena ZGD-1. Nadalje pojasnjuje, da NEPN in RN toženi stranki ne nalagata nobenih finančnih obremenitev, saj so obveznosti iz teh aktov (zagotavljanje investicij) breme Republike Slovenije kot nosilke javnega interesa. Meni, da stališče sodišča druge stopnje, da je poslovanje z izgubo samo po sebi razlog, s katerim je mogoče utemeljiti zadržanje bilančnega dobička, nasprotuje sodni praksi Vrhovnega sodišča (III Ips 45/2019). Prav tako meni, da je sodišče druge stopnje v nasprotju s sodno prakso Vrhovnega sodišča (III Ips 14/2009) napolnilo pravni standard nujnosti, glede na ugotovljeno dejstvo, da bi lahko tožena stranka nujno potrebne cilje dosegla na drug, s stališča dobrega gospodarstvenika sprejemljiv način (npr. z dodatnim zadolževanjem ali z drugimi potrebnimi ukrepi poslovodstva).

10.Tožena stranka v odgovoru na revizijo navaja, da revidentka v revizijskem postopku ne more več izpodbijati naslednjih dejanskih okoliščin, ki med strankama niso bile sporne: tožena stranka opravlja regulirano dejavnost in ima status izvajalca gospodarske javne službe, prihodki izhajajo iz omrežnin z namenskim vlaganjem v omrežje, tožena stranka je poslovala z izgubo in je na podlagi NEPN zavezana investirati v infrastrukturo. Nadalje pojasnjuje, da na podlagi sklenjene Pogodbe in 69. člena Zakona o oskrbi z električno energijo (v nadaljevanju ZOEE) dejansko izvaja storitve gospodarske javne službe (dejavnost distribucijskega operaterja), kar je tudi temeljni namen obstoja tožene stranke, pri čemer Agencija za energijo njene prihodke regulira na povsem enak način kot distribucijskemu operaterju. Meni, da je materialnopravno zmotno revidentkino stališče, da je interes izvajanja gospodarske javne službe kot element presoje dopustnosti zadržanja dobička upošteven zgolj pri družbah, ki so formalno opredeljene kot izvajalke javne službe v smislu prvega odstavka 6. člena ZGJS. Prav tako kot materialnopravno zmotno označuje revidentkino stališče, da tožena stranka kot družba zasebnega prava ni zavezana k uresničevanju ciljev in investicij iz NEPN. Navaja še, da je sodišče druge stopnje dejstvo poslovanja z izgubo v letu 2022 materialnopravno pravilno umestilo v pravdni standard nujnosti. Nadalje pojasnjuje, da je glede na negativno poslovanje v letu 2022 in dejstvo, da bilančni dobiček ni dosegal niti zakonskega minimuma, zmotno tudi revidentkino stališče, da bi bilo cilje, ki jih tožena stranka zasleduje z zadržanjem dobička, mogoče doseči z drugimi sredstvi, npr. z dodatnim zadolževanjem.

Presoja utemeljenosti revizije

Izhodišča za presojo

11.Prvi odstavek 399. člena ZGD-1 določa, da se sklep skupščine o uporabi bilančnega dobička lahko izpodbija, če je v nasprotju z zakonom ali statutom ali če je skupščina odločila, da se delničarjem dobiček ne deli najmanj v višini 4 % osnovnega kapitala, če to po presoji dobrega gospodarstvenika ni bilo nujno glede na okoliščine, v katerih družba posluje.

12.Pravica do dela dobička je temeljna premoženjska pravica, ki pripada imetniku deleža v gospodarski družbi. Smisel navedene določbe je v varstvu manjšine pred politiko izstradanja večinskih delničarjev in v določitvi minimalne dividende, ki pripada vsakemu delničarju.

11.Vrhovno sodišče je v zadevi III Ips 14/2009 z dne 20. 12. 2011 že zavzelo stališče, da za napolnitev nedoločnega pravnega pojma nujnosti ne zadošča, da bo zadržani dobiček uporabljen za ukrepe, ki so po presoji skrbnega gospodarstvenika nujni. Navedlo je, da se tudi nujni ukrepi načelno lahko opravijo brez posega v pravico do delitve (dela) dobička ter da mora biti nujen poseg v pravico do udeležbe na dobičku. Nadalje je navedlo, da je treba pri razlagi pojma nujnosti iz prvega odstavka 399. člena ZGD-1 uporabiti merilo sorazmernosti. Povedalo je, da je stopnja varovanja dobrine, v katero posega ukrep, na ta način določena zelo visoko, ter da je nujnost (ukrepa) mnogo več kot le koristnost, primernost ali potrebnost. Zavzelo je stališče, da je mogoče pravico do zakonsko določenega najmanjšega deleža udeležbe na dobičku odreči šele, če se sodišče prepriča, da za družbo nujno potrebnega cilja ni mogoče doseči na noben drug s stališča dobrega gospodarstvenika sprejemljiv način, kot ravno z odrekom pravice do zakonsko določenega najmanjšega deleža na dobičku. Prav tako je tudi v zadevi III Ips 45/2019 z dne 24. 9. 2019 navedlo, da je izpodbojnost sklepa o nedelitvi bilančnega dobička v višini 4 % osnovnega kapitala izključena, kadar je ekonomsko nujno prav zadržanje dobička tudi v tej višini. Poudarilo je, da ker gre za izjemo od načelne obveznosti delitve t. i. skupne dividende, je treba tako izjemo razlagati restriktivno. Navedlo je še, da je namen ureditve iz obravnavane določbe zagotoviti nadaljnji obstoj in pogoje za delovanje družbe, kar zagotavlja ohranitev in dolgoročno donosnost podjetja, s čimer se ščiti tudi naložba manjšinskih delničarjev v taki družbi.

12.Namen presojane zakonske določbe, ki zahteva ekonomsko nujnost za poseg v pravico delničarja do minimalnega dela dobička, je treba videti v ohranitvi obstoja in relativnega položaja (konkurenčnosti) družbe. Kot je Vrhovno sodišče že povedalo, so pomembne okoliščine ob sprejemanju sklepa o uporabi dobička, pro futura pa so pomembne okoliščine za prihodnje poslovanje družbe, kar torej ni omejeno na tekoče bilančno leto, temveč na predvidljiv čas, v katerem bi izplačilo minimalnega dobička povzročilo tveganje za obstoj družbe (kar zajema tako preživetje družbe kot njeno relativno odpornost na predvidljiva bodoča tveganja). Povedano drugače: Zadržanje dobička je ekonomsko nujno, če bi izplačilo dividende na podlagi verodostojnega poslovnega načrta v predvidljivem času povzročilo tveganje za obstoj družbe. Upoštevni kriteriji (okoliščine) za presojo so na primer lahko namen družbe in potrebna sredstva za njegovo dosego, finančno stanje družbe, kapitalska struktura, višina in razpoložljivost obstoječih rezerv, kreditna sposobnost in način izkoriščenosti najetih kreditov, višina in ročnost obveznosti, splošne gospodarske razmere in tržni pogoji ter napovedi za zadevno gospodarsko panogo. Presoja konkretnih okoliščin

13.Glede na pojasnjeno stališče v prejšnji točki je za presojo pravilnosti odločitve o nedelitvi dobička odločilna presoja ex ante, to je glede na okoliščine, ki so bile poznane ali je bilo na njih mogoče zanesljivo sklepati v času sprejemanja izpodbijanega sklepa na skupščini tožene stranke 25. 5. 2022. S tem, ko je sodišče druge stopnje kot relevantne upoštevalo poslovne rezultate, ki so se dejansko izkazali šele po sprejemu izpodbijanega sklepa (upoštevana poslovna izguba v prvih enajstih mesecih 2022 v 17. točki obrazložitve izpodbijane sodbe), je relevantne okoliščine dejansko presojalo ex post. Rezultate poslovanja v letu 2022 bi lahko upoštevalo le v okviru predvidevanj v času odločanja skupščine, v kar bi lahko sodili tudi predvidljivi učinki začasnega ukrepa v ZUOPVCE, ki je v času odločanja skupščine že prenehal veljati.

14.Revidentka izpodbija zaključek sodišča druge stopnje, da tožena stranka izvaja storitve gospodarske javne službe. Ta ugovor utemeljuje s tem, da tožena stranka ni izvajalka gospodarske javne službe v pomenu iz prvega odstavka 6. člena ZGJS (nima na primer podeljene koncesije za opravljanje operaterja distribucije električne energije). Pri tem je zmotno stališče tožene stranke v odgovoru na revizijo, da te ugotovitve predstavljajo sklop dejanskih okoliščin, ki jih revidentka v revizijskem postopku ne more več izpodbijati in je nanjo revizijsko sodišče v skladu z drugim odstavkom 370. člena ZPP vezano. Dejanska okoliščina, na katero je revizijsko sodišče vezano, je sklenitev Pogodbe z ugotovljeno vsebino, njena razlaga v povezavi z zakonskimi določbami pa sodi v okvir pravilne uporabe materialnega prava.

15.Okvir za izvajanje gospodarskih javnih služb ureja ZGJS, ki določa način in oblike izvajanja gospodarskih javnih služb (1. člen ZGJS). V skladu s prvim odstavkom 6. člena ZGJS država oziroma lokalna skupnost zagotavlja gospodarske javne službe (le) v naslednjih oblikah: režijski obrat, javni gospodarski zavod, javno podjetje in koncesionar. V konkretni zadevi je A., d. o. o. (prej B., d. o. o.) podeljena koncesija za opravljanje dejavnosti distribucijskega operaterja, ki je v skladu s prvim odstavkom 69. člena ZOEE obvezna državna gospodarska javna služba. Tožena stranka na podlagi pooblastila v okviru tretjega odstavka 69. člena ZOEE² v zvezi s prvim odstavkom 73. člena ZOEE³ in v skladu s Pogodbo izvaja le naloge gospodarske javne službe dejavnosti distribucije električne energije iz drugega odstavka 69. člena ZOEE. Položaj tožene stranke na trgu je zato v bistvenem opredeljen s Pogodbo, pri sklepanju katere pa je po naravi stvari skrb za zagotavljanje javnega interesa in stroškovne učinkovitosti naložena distribucijskemu operaterju, Agenciji za energijo kot nacionalnemu regulativnemu organu Republike Slovenije na področju trga z energijo in vladi Republike Slovenije, ki v skladu s tretjim odstavkom 69. člena ZOEE daje predhodno soglasje k sklenitvi pogodbe. Omrežnina, ki jo plačujejo končni odjemalci, je zato le posreden vir za pokrivanje obveznosti iz Pogodbe. ZOEE pa ne daje podlage za sklepanje, da bi takšen način zagotavljanja financiranja izvajanja nalog, sam po sebi posegal v kogentna pravila uporabe bilančnega dobička, kot so urejena v 399. členu ZGD-1.

16.Sodišče druge stopnje je zavzelo pravilno stališče, da ureditev v drugem odstavku 2. člena ZGJS, ki določa, da je pri zagotavljanju javnih dobrin pridobivanje dobička podrejeno zadovoljevanju javnih potreb, sama po sebi ne posega v pravico delničarja do udeležbe na (bilančnem) dobičku, kar pomeni, da tudi ZGJS ne izključuje uporabe 399. člena ZGD-1 za izvajalce gospodarskih javnih služb. Je pa kljub temu zavzelo stališče, da je sodišče prve stopnje pripisalo premajhno težo okoliščini, da tožena stranka izvaja naloge gospodarske javne službe ob upoštevanju zavez o visokih vlaganjih v distribucijsko omrežje na podlagi strateških dokumentov NEPN in RN (14. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).

17.Če je to stališče sodišča druge stopnje razumeti tako, da navedeni strateški dokumenti, ki opredeljujejo pogoje delovanja tožene stranke, sami po sebi narekujejo drugačno razlago pojma nujnosti iz prvega odstavka 399. člena ZGD-1, je takšno sklepanje materialnopravno zmotno. Glede na položaj tožene stranke kot izvajalca nalog gospodarske javne službe iz tretjega odstavka 69. člena ZOEE, so pogoji njenega poslovanja opredeljeni s Pogodbo. Vanjo sodi tudi zagotavljanje stroškovne učinkovitosti ob prevzemu obvez iz NEPN in RN. Da bi sama pogodba izključevala izplačilo dividend ali kako drugače posegala v način uporabe bilančnega dobička v času izvajanja nujnih investicij iz NEPN in RN, ni niti zatrjevala tožena stranka. Prav nasprotno je mogoče sklepati iz vsebine sklepa skupščine, ki je predmet izpodbijanja v tej pravdi, saj je skupščina polovico ugotovljenega bilančnega dobička namenila za izplačilo dividend delničarjem.

18.Na načelni ravni je za družbo nujno potreben cilj zagotovitev ohranitve in dolgoročnega poslovanja podjetja. V tem smislu je pomemben namen družbe, ki je določen zakonsko ali v aktu družbe. V ta okvir sodijo tudi dejanske ugotovitve, ki se nanašajo na prevzete obveznosti družbe v zvezi z zagotavljanjem investicij v elektroenergetsko infrastrukturo, povzete v 6. in 17. točki obrazložitve te odločbe. Namen tožene stranke je namreč izvajanje njene izključne dejavnosti, da na podlagi pooblastila iz tretjega odstavka 69. člena ZOEE v zvezi s prvim odstavkom 73. člena ZOEE in v skladu s Pogodbo izvaja posamezne naloge gospodarske javne službe distribucije električne energije iz drugega odstavka 69. člena ZOEE. Zadržanje dobička bi bilo tako v tem primeru utemeljeno le, če bi bilo z izplačilom bilančnega dobička ogroženo doseganje navedenih ciljev in s tem dolgoročni obstoj družbe.

19.Revidentka pravilno opozarja na že zavzeta stališča Vrhovnega sodišča v sodbi III Ips 14/2009, da če bi tožena stranka namesto posega v pravico do zakonsko določenega najmanjšega deleža na dobičku nujno potrebne cilje lahko dosegla na drug, s stališča dobrega gospodarstvenika sprejemljiv način (npr. z dodatnim zadolževanjem), zadržanje dobička ni utemeljeno. Če bi bilo torej za doseganje zgoraj navedenih ciljev v prihodnosti potrebno dodatno zadolževanje, to samo po sebi ne pomeni ogrožanja obstoja družbe in s tem povezanega ogrožanja izvajanja dejavnosti distribucije električne energije. Le če bi bilo takšno financiranje bodočih nujnih investicij zaradi izplačila dobička onemogočeno (če bi na primer tožena stranka zatrjevala in dokazala, da ji banke ne dovoljujejo izplačila dobička, da bi v primeru izplačila dobička prišlo do odpovedi kreditov oziroma ne bi mogla pridobiti drugega finančnega vira ipd.), bi to lahko predstavljajo tveganje za obstoj družbe. Vrhovno sodišče pri tem poudarja, da zgolj dejstvo, da bi bilo bodoče zadolževanje glede na kazalnike zadolženosti dražje (in s tem morda manj gospodarno in primerno), ne zadošča za utemeljeno zadržanje minimalnega dobička. To namreč lahko vpliva le na višino dobička v prihodnjem obdobju. Ob že pojasnjenem stališču v 19. točki te obrazložitve, da prevzete obveznosti tožene stranke za zagotavljanje nujnih investicij še ne utemeljujejo nujnosti posega v pravico do delitve dobička, ni mogoče najti opore za zavzeto stališče sodišča druge stopnje, da zadoščajo ugotovitve, da je toženka že zadolžena in se bo morala neogibno dodatno zadolžiti. Razlogi, ki jih je navedlo sodišče druge stopnje, zato ne utemeljujejo prepričljivih argumentov za odstop od ustaljene prakse Vrhovnega sodišča.

20.Sodišče druge stopnje je zavzelo stališče, da ekonomska nujnost zadržanja dobička iz leta 2021 izhaja že iz okoliščine negativnega poslovnega rezultata v letu 2022, kar je posledica nižjih prihodkov iz poslovanja zaradi ukrepov v ZUOPVCE (izpada prihodkov v obdobju treh mesecev leta 2022). V zvezi s tem se je sklicevalo na sodbo Vrhovnega sodišča III Ips 45/2019 z dne 24. 9. 2019.

21.Ob pojasnjeni ex ante presoji okoliščin, ki lahko utemeljujejo nujnost posega v pravico do minimalnega dobička (15. točka te obrazložitve), Vrhovno sodišče pojasnjuje, da negativen poslovni izid naslednjega leta lahko ogroža ohranitev in dolgoročno donosnost družbe, ni pa nujno. Pri presoji pojma nujnosti iz 399. člena ZGD-1 je namreč treba upoštevati vse ugotovljene dejanske okoliščine (ki pa v obravnavani in primerjani zadevi niso enake) in glede na le-te presoditi, ali bi bil z izplačilom dobička obstoj družbe ogrožen. V obravnavani zadevi je bil negativen poslovni izid posledica interventnega ukrepa, ki je trajal le tri mesece v letu 2022, kar samo po sebi ne kaže na ogroženost ohranitve in dolgoročne donosnosti družbe. Stališče sodišča druge stopnje, da ekonomska nujnost zadržanja dobička iz leta 2021 izhaja že (samo) iz okoliščine negativnega poslovnega rezultata v letu 2022, je zato materialnopravno zmotno.

22.Odgovor na dopuščeno revizijsko vprašanje je torej nikalen. S tem ko je sodišče druge stopnje odločitev, da so podane okoliščine, ki utemeljujejo nujnost posega v pravico do minimalnega dobička, oprlo predvsem na položaj tožene stranke kot izvajalca gospodarske javne službe, nujnost investiranja v elektroenergetsko infrastrukturo, pridobivanje prihodkov iz omrežnin, ki so namenjene vzdrževanju in investiranju v omrežje in na negativno poslovanje toženke v letu 2022, v konkretnem primeru ni pravilno napolnilo pravnega pojma "nujnosti" pri uporabi prvega odstavka 399. člena ZGD-1.

23.Odločitev o reviziji

24.Tožena stranka je v pritožbi uveljavljala tudi pritožbeni razlog nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, ker sodišče prve stopnje ni ugotavljalo obstoja zatrjevanih okoliščin oziroma ni presojalo vseh njenih pravno odločilnih navedb. Zaradi zmotne uporabe materialnega prava, pojasnjeno v prejšnji točki, se sodišče druge stopnje ni opredeljevalo do vseh pritožbenih navedb tožene stranke v njeni pritožbi glede nemožnosti dodatnega zadolževanja oziroma ogrožene likvidnosti (in s tem v zvezi glede tveganja za obstoj družbe). Opozarjala je (med drugim) na podane navedbe, da kršitev zavez pri štirih bankah predstavlja oviro za najemanje novih kreditov, ob hkratni nevarnosti, da bodo banke kredite odpovedale in bodo v plačilo zapadli takoj in v celoti, ter da je Evropska investicijska banka kot kreditodajalka obvestila toženo stranko, da si zaradi sprejetih ukrepov, ki izhajajo iz ZUOPVCE, pridržuje pravico do predčasnega vračila vseh posojil. Te pritožbene navedbe bi sodišče druge stopnje moralo preizkusiti v luči ogroženosti obstoja družbe in s tem povezanega doseganja ciljev družbe (glej pojasnilo v 21. točki te obrazložitve). V tem obsegu je torej zaradi zmotne uporabe materialnega prava ostala pritožba neizčrpana. Vrhovno sodišče je zato reviziji ugodilo, sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP).

25.Sodišče druge stopnje naj ob ponovni presoji utemeljenosti pritožbe zakonski dejanski stan iz 399. člena ZGD-1 presodi tudi v luči okoliščine, da je tožena stranka polovico bilančnega dobička vendarle uporabila za izplačilo dividend. Le preostalo polovico je z izpodbijanim sklepom skupščine zadržala. V takšnem primeru mora družba še toliko bolj skrbno utemeljiti, zakaj bi izplačilo le dela minimalnega dobička ogrozilo doseganje zgoraj navedenih ciljev. Za utemeljitev nujnosti zadržanja dobička je tako v tem primeru njeno trditveno in dokazno breme strožje. Pooblastila pritožbenega sodišča iz drugega odstavka 350. člena ZPP pa terjajo tudi preizkus, ali pravilo prvega odstavka 399. člena ZGD-1 daje podlago za uveljavljanje dajatvenega zahtevka za plačilo dividende.

26.Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

27.Senat je sklep sprejel soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

Ta določa, da lahko distribucijski operater po predhodnem soglasju vlade s pogodbo začasno prenese izvajanje nalog iz drugega odstavka tega člena (tj. izvajanje nalog gospodarske javne službe dejavnosti distribucijskega operaterja) na drugo fizično ali pravno osebo, ki razpolaga z ustreznimi kadri in tehnično opremo, ki je potrebna za izvajanje prenesenih nalog, ter ki v isti osebi ne izvaja dejavnosti dobave ali proizvodnje električne energije.

Ta določa, da če distribucijski operater ni lastnik distribucijskega sistema ali njegovega dela, ki ima javni značaj, mora z lastnikom ali drugo osebo, ki lastnino upravlja ali z njo razpolaga, skleniti pogodbo, s katero uredi vsa vprašanja uporabe tega sistema za opravljanje nalog distribucijskega operaterja po tem zakonu. V pogodbi se zlasti uredijo obseg in namen uporabe sistema, višina najemnine oziroma drugega plačila distribucijskega operaterja, pogoji in način tekočega in investicijskega vzdrževanja omrežja ter druga vprašanja, ki distribucijskemu operaterju omogočajo, da učinkovito opravlja svoje naloge po tem zakonu. Agencija nadzira vsebino pogodbe in način njenega izvrševanja z vidika skladnosti s splošnimi akti agencije.