Jedro

Revizijsko poročilo, ki ga je izdala APPNI po določbah ZLPP, ni odločba niti izvršilni naslov, zato na začetek teka zastaralnega roka ne vpliva.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

V postopku lastninskega preoblikovanja je Agencija Republike Slovenije za plačilni promet, nadziranje in informiranje (v nadaljevanju agencija) izvedla pri tožeči stranki postopek revizije po določbah Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (Ur. list RS, št. 55/92 do 1/96; v nadaljevanju ZLPP). Po navedbah tožeče stranke je pri tem ugotovila, da je bilo zaradi nezakonitih izplačil toženi stranki družbena lastnina na dan 31.12.1992 oškodovana za 26.382.860,40 SIT. Tožeča stranka zahteva s tožbo, vloženo 20.11.1998, povrnitev omenjenega zneska z zamudnimi obrestmi od 1.1.1993 dalje.

Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zaradi zastaranja zavrnilo. Pritožbo tožeče stranke je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Sodbo pritožbenega sodišča izpodbija tožeča stranka z revizijo. V njej uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka pred sodiščem druge stopnje in zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa naj sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sodišče je revizijo vročilo Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Ker zahteva tožeča stranka vrnitev plačila za pogodbeno dogovorjeno storitev, ki (naj) je tožena stranka (ne bi) ni opravila, je pravilno pravno stališče pritožbenega sodišča (z njim se strinja tudi tožeča stranka), da je pravi temelj tožbenega zahtevka neupravičena pridobitev. Za terjatve iz naslova neupravičene pridobitve velja splošni petletni zastaralni rok iz 371. člena ZOR.

Kdaj začne teči zastaranje, določa materialnopravni predpis - 361. člen ZOR. S tem, da je pritožbeno sodišče na podlagi omenjene zakonske določbe, upoštevajoč v sodbi ugotovljena dejstva, da je prišlo do neutemeljenih plačil 1.4.1992 in 8.5.1992, družbena lastnina pa je bila oškodovana v višini tožbenega zahtevka na dan 31.12.1992, ugotovilo začetek teka zastaranja drugače kot sodišče prve stopnje, pritožbeno sodišče ni kršilo nobene procesne določbe, ampak je samo pravilno uporabilo materialno pravo. Bistvene kršitve določb pravdnega postopka na drugi stopnji, ki jo zatrjuje tožeča stranka, zato ni.

Revizijsko poročilo agencije v tek zastaralnega roka ni poseglo.

Zakon ne določa, da je izvršilni naslov, odločba pa tudi ni, kot to zmotno menita revizija, pa tudi sodišče prve stopnje. Ob izpolnjenih predpostavkah iz uvodnega besedila 48c člena ZLPP je samo podlaga za izdajo odločbe, če je revizijski organ v njem ugotovil oškodovanja družbene lastnine iz 48a člena ZLPP (48c člen ZLPP), sicer pa je le podlaga za vložitev tožbe (drugi odstavek 50. člena ZLPP). Zato pritožbeno sodišče materialnopravno pravilno ni upoštevalo revizijskega poročila agencije in ravnanja tožeče stranke v skladu z ugotovitvami v njem kot odločujoče dejstvo za določitev začetka teka zastaranja terjatve iz naslova neupravičene pridobitve.

Uveljavljanih revizijskih razlogov ni. Ker je sodišče materialno pravo za odločitev tudi sicer pravilno uporabilo (371. člen ZPP), je revizijsko sodišče revizijo tožeče stranke zavrnilo.