Jedro

V primeru, ko je podan eden izmed zakonsko določenih razlogov za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca, delavec lahko pogodbo o zaposlitvi odpove po predpisanem postopku. V tem primeru se pred sodiščem ne ugotavlja, ali glede na vse okoliščine in interese pogodbenih strank delovnega razmerja ni bilo mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v II. tč. izreka delno spremeni tako, da je tožena stranka tožnici dolžna povrniti 261,99 EUR stroškov postopka v roku 8 dni po prejemu sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka do plačila.

V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, da tožnici izplača odpravnino v znesku ... EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 16. 8. 2010 dalje do plačila; odškodnino zaradi izgubljenega plačila za čas odpovednega roka v višini 2.188,97 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 16. 8. 2010 dalje do plačila; regres za leto 2009 v višini 686,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2009 dalje do plačila; regres za leto 2010 v višini 686,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2010 dalje do plačila, vse v roku 8 dni in pod izvršbo. Višji tožbeni zahtevek (odpravnina in odškodnina) je zavrnilo (I. tč. izreka sodbe). Odločilo je, da je tožena stranka tožnici dolžna povrniti 907,50 EUR stroškov postopka, v roku 8 dni po prejemu sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku paricijskega roka do plačila.

Zoper navedeno sodbo v ugodilnem delu se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. čl. ZPP ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne s stroškovno posledico oz. sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da naj bi sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da so bili podani pogoji za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Zmotno je namreč stališče, da naknadna plačila po prejemu opomina ne sanirajo kršitve. Določitev roka za izpolnitev po opominu ni sama sebi namen, ampak je namenjen delodajalcu, da izpolni obveznost in obdrži pogodbo o zaposlitvi v veljavi, kar pomeni, da onemogoči delavcu izredno odpoved. Izredna odpoved delavca je predvidena v primerih posebno hudih kršitev delodajalca. V konkretnem primeru pa gre za manjše zamude s plačilom plače in zato ne gre za posebno hude kršitve delodajalca. Zaradi manjših zamud s plačilom plače tudi ni izpolnjen pogoj za izredno odpoved iz 110. čl. ZDR, saj ne gre za takšne okoliščine, ki onemogočajo nadaljevanje delovnega razmerja. Tega drugega pogoja sodišče sploh ni ugotavljalo. Nepravilno je tudi priznanje odškodnine na podlagi bruto plače. ZDR v 2. odst. 112. čl. ne določa, da je delavec upravičen do plače za čas odpovednega roka, temveč govori o izgubljenem plačilu, to pa je neto plača. Gre za zmotno uporabo materialnega prava. Tožena stranka je ugovarjala obračunu odškodnine na podlagi bruto plače, sodišče prve stopnje pa se do tega njenega ugovora ni opredelilo, zato je podana tudi bistvena kršitev določb postopka. Nepravilna je tudi odločitev, ki se nanaša na stroške postopka. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in glede bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava, kot mu to nalaga določba 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/1999 in naslednji). Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev pravil postopka, ki jih očita pritožba in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Dejansko stanje je pravilno ugotovilo in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo, razen v delu, ki se nanaša na stroške postopka.

Po določbi tretjega odstavka 81. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s sprememb.) lahko delavec izredno odpove pogodbo o zaposlitvi v primerih oziroma iz razlogov, določenih z zakonom. Primeri oziroma razlogi so (taksativno) našteti v 112. členu ZDR, ki nosi naslov »razlogi na strani delodajalca«. To pomeni, da delavec lahko izredno odpove pogodbo o zaposlitvi iz izrecno navedenih razlogov na strani delodajalca. Ne gre samo za posebno hude kršitve delodajalca ali razloge, ki bi jih delodajalec povzročil po svoji volji (namenoma), kot to zmotno meni tožena stranka. Pri presoji, ali je bil podan razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca, je zato odločilno le, da je razlog, določen v prvem odstavku 112. člena ZDR, zaradi katerega delovnega razmerja ni mogoče nadaljevati (prvi odstavek 110. člena ZDR), na strani delodajalca in ne na strani delavca. Ker gre v konkretnem primeru za kršitev, ki se ne nanaša na subjektivno doživljanje odnosa zaupanja med delavcem in delodajalcem, sodišču prve stopnje ni bilo potrebno posebej ugotavljati, ali ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do poteka odpovednega roka, tako kot to zmotno navaja tožena stranka.

Tudi sama tožena stranka v pritožbi navaja kot nesporno dejstvo, da tožnici v spornih mesecih (od septembra 2009 do maja 2010) ni izplačala plače ob dogovorjenem roku. To pa je po četrti alinei prvega odstavka 112. člena ZDR razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delavca. Tega ne bi spremenilo niti kasnejše plačilo neizplačanih plač oziroma kasnejše redno izplačevanje plač, po opominu delavca, zato tudi ni utemeljena pritožbena navedba, da zaradi manjših zamud s plačilom plače ni izpolnjen pogoj za izredno odpoved iz 110. čl. ZDR (tako tudi VS RS opr. št. VIII Ips 364/2005 z dne 21. 11. 2006).

Sodišče prve stopnje je preizkusilo, ali je tožnica pogodbo o zaposlitvi utemeljeno izredno odpovedala ter ali je to storila v skladu z zakonskimi določili. Utemeljen razlog je pravilno ugotovilo, kot izhaja iz obrazložitve te sodbe, neprerekana pa je ostala ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnica spoštovala tudi postopkovna pravila ZDR pri podaji izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Glede na navedeno je zaključiti, da je tožnica upravičena do odpravnine in odškodnine v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka, kot je to pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje.

Neutemeljena pa je tudi pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb postopka, ker se ni opredelilo do ugovora tožene stranke, glede obračuna odškodnine na podlagi bruto plače. Sodišče prve stopnje se do navedenega ugovora res ni posebej opredelilo, vendar navedena pomanjkljivost ob ugotovljenih dejstvih, ki omogočajo materialnopravno presojo, ne vpliva na zakonitost sodbe. Ugovor tožene stranke je namreč materialnopravni ugovor, zato je pritožbeno sodišče glede njegove presoje v enakem položaju kot sodišče prve stopnje. Pojem plače v delovnopravni zakonodaji, če ni izrecno drugače določeno, pomeni bruto zneske (VIII Ips 52/2009 z dne 8. 3. 2010). V 2. odst. 112. člena ZDR je res določeno, da je delavec upravičen do odškodnine najmanj v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka, in ne do odškodnine v višini izgubljenih plač. Vendar je potrebno poudariti, da bi bil delavec, v kolikor bi v času odpovednega roka delal, upravičen do izplačila bruto plače. Resda delavec na svoj račun prejme zgolj neto plačo, vendar pa je delodajalec v skladu z davčno in pokojninsko zakonodajo, razliko med neto in bruto plačo v imenu delavca dolžan odvesti pristojnim institucijam. Glede na navedeno materialnopravno ni mogoče zaključiti drugače, kot da višina izgubljenega plačila pomeni bruto in ne neto plačo, kot to zmotno navaja tožena stranka.

Pritožba tožene stranke pa je utemeljena v delu, ki se nanaša na stroškovno odločitev sodišča prve stopnje. Tožnica je uveljavljala denarni zahtevek v višini 14.505,89 EUR in je uspela z 62,78% (9.106,31 EUR), kar pomeni, da je tožena stranka uspela z 37,22%. V tem razmerju morata stranki druga drugi tudi povrniti stroške postopka (154. in 155. čl. ZPP). Sodišče prve stopnje razmerje uspeha strank v postopku ni pravilno upoštevalo, zato je pritožbeno sodišče v tem delu ugodilo utemeljeni pritožbi in sodbo sodišča prve stopnje v tem delu delno spremenilo (5. alinea 358. čl. ZPP). V skladu z Zakonom o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/2008) in po priloženih stroškovnikih tožničini stroški postopka znašajo 1.025,00 EUR (447,10 EUR po tar. št. 3100, 440,40 EUR po tar. št. 3120, 20,00 EUR po tar. št. 6002 ter 177,50 EUR 20 %DDV). Upoštevajoč 62,78 % uspeh znašajo njeni stroški 643,50 EUR. Stroški postopka tožene stranke znašajo 1.025,00 EUR (447,10 EUR po tar. št. 3100, 440,40 EUR po tar. št. 3120, 20,00 EUR po tar. št. 6002 ter 177,50 EUR 20 %DDV). Upoštevajoč 37,22 % uspeh znašajo njeni stroški 381,51 EUR. Po medsebojnem pobotanju je tožena stranka tožnici dolžna plačati 264,99 EUR stroškov postopka, kot je to razvidno iz izreka te sodbe.

Tožena stranka je sicer s pritožbo delno uspela v delu zahtevka, ki se nanaša na stroške postopka. Vendar je takšen pritožbeni uspeh zanemarljiv, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavanem individualnem delovnem sporu niso odločilnega pomena (1. odst. 360. čl. ZPP), prav tako tožena stranka ne navaja nobenih drugih pravno upoštevnih dejstev, s katerimi bi lahko dosegla drugačno odločitev, je pritožbeno sodišče v preostalem pritožbo zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).