Jedro

Ko se skupaj (v kompletu) prodaja gozdna in kmetijska zemljišča, se prednostni vrstni red predkupnih upravičencev (po ZKZ oziroma po ZG) določi upoštevaje pretežnostno načelo, saj vrstnega reda ni možno ugotavljati istočasno po določbi 23. člena ZKZ in po določbi 47. člena ZG.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je organ prve stopnje postopek za odobritev pravnega posla, ki se je začel na predlog A.A., in postopek za odobritev pravnega posla, ki se je začel na tožnikov predlog, združil v en postopek (2. točka izreka) ter odločil, da se odobri prodajna pogodba, ki sta jo dne 16. 4. 2012 sklenila B.B. kot prodajalka in A.A. kot kupec, katere predmet so kmetijska zemljišča s parc. št. 1366/1 (travnik 5. razreda v izmeri 9000 m² in travnik 6. razreda v izmeri 12260 m²), parc. št. 1366/2 (travnik 5. razreda v izmeri 15213 m²) in parc. št. 1366/3 (travnik 6. razreda v izmeri 2336 m² in travnik 5. razreda v izmeri 13199 m²), vse k.o. C., za kupnino 30.000,00 EUR (1. točka izreka izpodbijane odločbe).

V obrazložitvi izpodbijane odločbe organ prve stopnje navaja, da je bila ponudba za prodajo kmetijskih zemljišč ustrezno objavljena in da je prodajalka kot pogoj prodaje določila, da se parcele prodajo v paketu, za skupno ceno 30.000,00 EUR. Izjavo o sprejemu ponudbe za nakup parcel sta pravilno in pravočasno podala tožnik in A.A., oba pa sta tudi pravočasno vložila vlogi za odobritev pravnega posla, pri čemer je A.A. vlogi priložil tudi podpisano pogodbo. Oba sprejemnika ponudbe predkupno pravico uveljavljata na podlagi 4. točke prvega odstavka 23. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju ZKZ), to je kot drug kmet. Ob enakih pogojih se med kmeti, uvrščenimi na isto mesto v skladu s prvim odstavkom 23. člena ZKZ, pravico do nakupa določi po naslednjem vrstnem redu: 1. kmet, ki mu kmetijska dejavnost pomeni edino ali glavno dejavnost; 2. kmet, ki zemljišče sam obdeluje; 3. kmet, ki ga določi prodajalec, razen v primeru, ko gre za prodajo kmetijskega zemljišča, gozda ali kmetije, ki je stvarno premoženje države in mora prodajalec določiti kmeta na podlagi metode javne dražbe (drugi odstavek 23. člena ZKZ). Organ prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovil, da pomeni kmetijska dejavnost edino in glavno dejavnost tako tožniku kot tudi A.A. Če ima, glede na določbo 23. člena ZKZ, več sprejemnikov ponudbe predkupno pravico enakega vrstnega reda, kot je tudi v tem primeru, upravna enota pozove ponudnika, naj opravi izbiro. Ker je prodajalka prodajno pogodbo že podpisala z A.A., je upravni organ zaključil, da je prodajalka kupca že izbrala in je zato odločil kot izhaja iz 1. točke izreka izpodbijane odločbe.

V zvezi z ugovorom, ki ga je tožnik podal na ustni obravnavi, da bi moral upravni organ pri določitvi predkupnega upravičenca upoštevati Zakon o gozdovih (v nadaljevanju ZG) kot specialnejši predpis glede na ZKZ, saj je zemljišče s parc. št. 1366/1 gozd, organ prve stopnje odgovarja, da je obvezna sestavina ponudbe (tudi) katastrska kultura (drugi odstavek 20. člena ZKZ). Iz e-vpogleda v zemljiški kataster izhaja, da so po katastrski kulturi vsa tri zemljišča izključno kmetijska zemljišča (travnik 5. oziroma 6. razreda). Pa tudi po dejanski rabi, na katero se sklicuje tožnik, so zemljišča pretežno kmetijska zemljišča in le manjša dela parc. št. 1366/1 (9 %) in parc. št. 1366/2 (15 %) predstavljata gozd. Tudi iz vpogleda v grafični del RKG je razvidno, da je GERK PID 1080444 velik 4,63 ha in da je le ozek pas okrog GERK-a ob Nanoščici po dejanski rabi gozd in kot tak izločen iz GERK-a. Glede na to, da so vsa tri zemljišča po katastrski kulturi kmetijska zemljišča in da so v pretežnem delu kmetijska zemljišča tudi po dejanski rabi, je pravna podlaga za ugotovitev predkupne pravice 23. člen ZKZ in ne 47. člen ZG. Ker je bilo v postopku pravno pomembno dejansko stanje ugotovljeno, je organ prve stopnje zavrnil tožnikova dokazna predloga za postavitev izvedenca geodetske in lesarske stroke.

Organ druge stopnje je z odločbo z dne 22. 10. 2012 zavrnil tožnikovo pritožbo zoper izpodbijano odločbo in odločil, da se njegova vloga z dne 4. 6. 2012 za odobritev pravnega posla zavrne (2. točka izreka). Oba vlagatelja vlog za potrditev pravnega posla sta sicer konkurirala za iste nepremičnine in zato pomeni potrditev pravnega posla enemu vlagatelju že po stvari sami zavrnitev vloge drugi stranki, vendar bi moral organ prve stopnje tožnikovo vlogo izrecno zavrniti v izreku izpodbijane odločbe. V zvezi s pritožbenimi navedbami pa organ druge stopnje, s citiranjem določb ZKZ in ZG, pritrjuje stališču organa prve stopnje, da je treba v tem primeru predkupnega upravičenca določiti na podlagi določb ZKZ. Bistveno je namreč, da je prodajalka v ponudbi izrecno določila, da se nepremičnine prodajajo v „kompletu“ in da je organ prve stopnje ugotovil, da so zemljišča v pretežni meri kmetijska zemljišča, kar je v skladu s sodno prakso odločilen kriterij za določitev pravne podlage za ugotovitev predkupnega upravičenca. Dodatno pa je pritožbeni organ od Službe za register kmetijskih gospodarstev pridobil še ortofoto posnetke iz let 2004, 2006 in 2009, iz katerih prav tako izhaja, za so bila predmetna zemljišča v celotnem obdobju travnik, obkrožen z dvema vodotokoma, ki sta obrasla z drevjem in grmovjem.

Tožnik se z navedeno odločitvijo ne strinja, zato vlaga tožbo v upravnem sporu. V njej ugovarja enako kot tekom celotnega upravnega postopka, da bi moral biti v konkretnem primeru predkupni upravičenec nepremičnin določen za podlagi določb ZG in ne na podlagi določb ZKZ. Del zemljišča s parc. št. 1366/1 je namreč gozd, po desetem odstavku 47. člena ZG pa ima (razen v primerih iz prvega, drugega in tretjega odstavka tega člena) prednostno pravico pri nakupu gozda lastnik, katerega zemljišče meji na gozd, ki se prodaja. Če ta prednostne pravice ne uveljavi, ima prednostno pravico drug lastnik, katerega gozd je najbližje gozdu, ki se prodaja. Upravni organ bi zato moral v postopku ugotoviti, ali predmetna zemljišča ustrezajo pojmu gozda v smislu določb 2. člena ZG, ki jih v tožbi citira. Poudarja, da je ZG specialnejši predpis glede na ZKZ, in da nikjer ne določa, da se pri določitvi predkupne pravice po desetem odstavku 47. člena kot kriterij upošteva katastrska raba. Vegetacija in dejanska raba zemljišč pa se spreminjajo, zato katastrski podatki ne morejo predstavljati absolutnega merila in bi morala tožena stranka dejansko rabo parcel ugotoviti s postavitvijo izvedenca ustrezne stroke. Ker tožena stranka predlaganih dokazov s postavitvijo izvedenca geodetske in izvedenca lesarske stroke ni izvedla, je bistveno kršila določbe upravnega postopka. Na podlagi navedenega sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Tožena stranka vsebinskega odgovora na tožbo ni podala.

Tožba je bila vročena tudi A.A. in B.B. (prizadetima strankama v tem upravnem sporu), ki nanjo nista odgovorila.

K točki I. izreka: Tožba ni utemeljena.

V tej zadevi med strankami ni sporno, da je prodajalka nepremičnin, navedenih v izreku izpodbijane odločbe, v ponudbi za prodajo zemljišč izrecno navedla, da zemljišča prodaja „v kompletu“, kar je skladno z določbo 20. člena ZKZ (4. alineja drugega odstavka). Nadalje med strankami tudi ni sporno, da so predmet prodaje kmetijska zemljišča in gozdovi. Za tovrstne primere, ko se skupaj prodaja gozdno in kmetijsko zemljišče, pa je sodna praksa že zavzela jasno in ustaljeno stališče, da se prednostni vrstni red predkupnih upravičencev (po ZKZ oziroma po ZG) določi upoštevaje pretežnostno načelo, saj vrstnega reda ni možno ugotavljati istočasno po določbi 23. člena ZKZ in po določbi 47. člena ZG (primerjaj npr. sodbe Upravnega sodišča, opr. št. U 2147/2003 z dne 18. 1. 2005, opr. št. 2540/2007 z dne 6. 1. 2009, opr. št. U 323/2008 z dne 12. 5. 2009 in opr. št. I U 268/2011 z dne 21. 2. 2012). Že organ prve stopnje je zato pravilno ugotavljal dejansko stanje v tej smeri in ugotovil, da so vsa tri zemljišča po katastrski kulturi kmetijska zemljišča (travnik 5. oziroma 6. razreda). V pretežni meri pa so navedena zemljišča kmetijska zemljišča tudi po katastrski dejanski rabi, pri čemer je definicija katastrske dejanske rabe gozda identična z definicijo gozda po ZG. Gozd predstavljata le manjša dela parc. št. 1366/1 (9 %) in parc. št. 1366/2 (15 %), parc. št. 1366/3 pa je v celoti travnik (kmetijsko zemljišče). Organ druge stopnje pa je v pritožbenem postopku pridobil še ortofoto posnetke, ki so v upravnem spisu, iz katerih je, tudi po presoji sodišča, že na prvi pogled razvidno, da je kompleks nepremičnin, ki so predmet prodaje, tudi dejansko (in ne samo po katastrskih podatkih, na kar se sklicuje tožnik) pretežno travnik. Ker je tožena stranka dejansko stanje ugotovila že na podlagi listin, ki so v upravnem spisu, tožnik neutemeljeno ugovarja, da je kršila določbe upravnega postopka s tem, ko ni izvedla dokazov s postavitvijo izvedencev geodetske in lesarske stroke. Ob tako očitni razliki v prid kmetijskih zemljišč v kompleksu, bi tudi natančnejša ugotovitev deleža gozda (morebitno povečanje zaradi zaraščanja) ne mogla spremeniti ugotovitve, da so zemljišča v pretežni meri kmetijska zemljišča. Izvajanje dodatnih dokazov z izvedenci bi bilo zato po mnenju sodišča nepotrebno zavlačevanje postopka in v nasprotju z načelom ekonomičnosti postopka (14. člen Zakona o splošnem upravnem postopku – ZUP). Ob tem je še dodati, da tožnik ni niti tekom upravnega postopka niti v tožbi zatrjeval, da predstavlja gozd pretežni del zemljišč, ki so predmet prodaje.

Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju je tožena stranka pravilno uporabila materialno pravo tako, da je predkupnega upravičenca določila na podlagi določb 23. člena ZKZ in ne na podlagi določb ZG (deseti odstavek 47. člena). Dejanskega stanja, ki je bilo podlaga, da je tožena stranka odobrila prodajno pogodbo sklenjeno med prodajalko in A.A. (v smislu določbe 23. člena ZKZ) pa tožnik ne izpodbija.

Glede na navedeno sodišče zaključuje, da je izpodbijana odločba pravilna in na ZKZ utemeljena, da je bil postopek izdaje upravnih odločb obeh stopenj pravilen in da so tožbeni ugovori neutemeljeni, zato je tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). V ostalem se sodišče, da ne bi prišlo do ponavljanja, sklicuje na dejanske in pravne navedbe obeh upravnih organov, v skladu z drugim odstavkom 71. člena ZUS-1. Ker pravno pomembno dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo izpodbijane odločbe, med strankami ni sporno, in je v konkretnem primeru sodišče presojalo pravilno uporabo materialnega in procesnega prava, je odločitev na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 sprejelo na seji.

K točki II. izreka: Tožnik je v tožbi predlagal, da sodišče toženi stranki naloži v plačilo njegove stroške postopka. Njegovemu predlogu ni bilo ugodeno na podlagi določbe četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.