Jedro

Ker z novelo ZPIZ-2B dodano določilo 190a. in spremenjeno določilo 193. člena ZPIZ-2 določata nove obveznosti zavarovalnice iz zaključenega pravnega razmerja, vanj naknadno posegata. Posegata v pridobljene pravice tožene stranke, saj povečujeta njene obveznosti iz že zaključenih pravnih razmerij. Z navedenima določiloma se obveznost tožene stranke za povračilo škode širi na dolžnost povračila škode, ki je že obstajala v letu 2013, a je takrat tožena stranka na podlagi veljavnih predpisov ni bila dolžna povrniti tožeči stranki. Zato ti določili v obravnavanem primeru nedvomno učinkujeta za nazaj. Ker posegata v že zaključena pravna razmerja, gre za pravo retroaktivnost.

Izrek

I. I. Pritožbi se ugodi in se prvostopenjska sodba: a) v izpodbijani II. točki izreka spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: „Tožena stranka T. d. d. je dolžna plačati tožeči stranki Z. 1.568,72 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje do plačila.“ b) v izpodbijani III. točki izreka pa tako, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka pred sodiščem prve stopnje.

II.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v 15 dneh od prejema te sodbe povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 165,00 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo vzelo na znanje delni umik tožbe za znesek 392,18 EUR s pripadki in v tem delu ustavilo postopek (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo plačilo 1.568,72 EUR s pripadki (II. točka izreka) ter plačilo stroškov postopka tožeče stranke v višini 132,00 EUR s pripadki (III. točka izreka). Presodilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti sredstva, ki jih je slednja iz naslova nadomestila za invalidnost v obdobju od 1. 1. 2016 do 31. 12. 2016 izplačala oškodovanki.

2. Proti tej sodbi je tožena stranka pravočasno vložila pritožbo. Uveljavljala je pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Zatrjevala je, da lahko podlago za njeno pasivno legitimacijo predstavlja le 18. člen Zakona o zavarovanju v prometu (v nadaljevanju: ZOZP), 1 ne pa tudi 190a. in 193. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-2).2 Zavzela je stališče, da v obravnavanem primeru z novelo ZPIZ-2B3 dodani 190a. in spremenjeni 193. člen ZPIZ-2 ne prideta v poštev, ker v času škodnega dogodka in v času, ko je oškodovanka pridobila pravice iz invalidskega in pokojninskega zavarovanja, še nista veljala. Menila je, da bi njuna uporaba v obravnavanem primeru pomenila retroaktivno uporabo določil ZPIZ-2 in s tem nedopusten poseg v ustavno varovano načelo varstva in zaupanja v pravo (poseg v obstoječe pravice). Poudarila je, da je ZOZP v razmerju do ZPIZ-1 in ZPIZ-2 specialni zakon. Zato tožeči stranki na podlagi prometne nezgode z dne 18. 2. 2011 pripada le takrat priznana škoda. Trdila je, da kasnejša sprememba pravnega režima ne mora poseči v pravno priznano škodo v času prometne nezgode ter da z novelo ZPIZ-2B dodani 190a. in spremenjeni 193. člen ZPIZ-2 nista usklajena z določili in namenom ZOZP. Zatrjevala je zmotno uporabo določil o zastaranju. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je svoje stroške pritožbenega postopka.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. O pritožbi zoper sodbo v postopku v sporu majhne vrednosti (primerjaj prvi odstavek 495. člena ZPP) praviloma odloča sodnik posameznik. Ker pa gre v obravnavanem primeru za zapleteno pravno zadevo, glede katere še ni sodne prakse, je bila zadeva odstopljena v odločanje senatu (peti odstavek 458. člena ZPP).

6. Iz sodbe sodišča prve stopnje izhajajo naslednja pravno odločilna dejstva: (1) da je voznik avtobusa B. S. 18. 2. 2011 povzročil prometno nezgodo, v kateri je bila huje telesno poškodovana zavarovanka tožeče stranke, (2) da je bil povzročitelj prometne nezgode s sodbo Okrajnega sodišča v Velenju I K 48620/2011 z dne 7. 11. 2012 spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja povzročitve prometne nezgode iz malomarnosti (sodba je postala pravnomočna dne 7. 11. 2012), (3) da je bil avtobus, s katerim je bila prometna nezgoda povzročena, zavarovan pri tožeči stranki na podlagi zavarovalne police št. 141001, (4) da je bila oškodovanka zaradi poškodb, ki jih je utrpela v prometni nezgodi, z Odločbo tožeče stranke št. 9171089 z dne 4. 10. 2012 razvrščena v III. kategorijo invalidnosti ter da ji je bilo z Odločbo št. 2 0 9171089 z dne 11. 1. 2013 odmerjeno nadomestilo za invalidnost v višini 158,00 EUR mesečno in (5) da je bil soprispevek oškodovanke k prometni nezgodi 20 odstoten.

7. V sporu majhne vrednosti je pritožbeno sodišče vezano na dejansko stanje, ki ga med postopkom ugotovi sodišče prve stopnje (prvi odstavek 458. člena ZPP).

8. Tožeča stranka v obravnavanem primeru zahteva povračilo izplačanih nadomestil za invalidnost v obdobju od 1. 1. 2016 do 31. 12. 2016. Za povračilo teh izplačil tožeča stranka po predpisih, veljavnih do vključno 31. 12. 2015, ni imela pravne podlage,4 saj je lahko zahtevala le povračilo odškodnine za škode, navedene v 18. členu ZOZP.5 S 1. 1. 2016 je začela veljati novela ZPIZ-2B, s katero je bilo dodano določilo 190a. člena ZPIZ-26 in spremenjeno določilo 193. člena ZPIZ-2.7 Z uveljavitvijo novele ZPIZ-2B je tožeča stranka v primerih iz 190a. člena ZPIZ-2 ne glede na omejitve, določene v drugih zakonih, pridobila pravico zahtevati odškodnino za celotne zneske izplačanih nadomestil za invalidnost. Torej naj bi ne glede na omejitve, določene v drugih zakonih, pridobila pravico zahtevati povrnitev povzročene škode (celotnega zneska izplačanih nadomestil za invalidnost) od zavarovalnice, pri kateri ima tisti, ki je s prometnim sredstvom povzročil invalidnost, sklenjeno obvezno avtomobilsko zavarovanje.

9. Ob sklenitvi zavarovalne pogodbe o zavarovanju avtomobilske odgovornosti, nastanku škodnega dogodka 18. 2. 2011 ter izdaji Odločbe o razvrstitvi v III. kategorijo invalidnosti in Odločbe o priznanju nadomestila za invalidnost so veljala bistveno drugačna pravila o odgovornosti zavarovalnice za nastalo škodo, kot veljajo od uveljavitve novele ZPIZ-2B 1. 1. 2016. Zato je ključno vprašanje, na katerega je v obravnavanem primeru treba odgovoriti, ali z novelo ZPIZ-2B dodan 190a. in spremenjen 193. člen ZPIZ-2 lahko učinkujeta tudi za pravna razmerja, ki so nastala v preteklosti.

10. Po določilu prvega odstavka 155. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju: URS)8 zakoni, drugi predpisi in splošni akti ne morejo imeti učinka za nazaj. V skladu z ustaljeno prakso Ustavnega sodišča ima predpis povratne učinke v primeru, ko je za začetek njegove uporabe določen trenutek pred njegovo uveljavitvijo, oziroma tudi tedaj, ko je za začetek njegove uporabe določen trenutek po njegovi uveljavitvi, vendar njegove posamezne določbe učinkujejo tako, da za nazaj posežejo v pravne položaje ali pravna dejstva, ki so bili zaključeni v času veljavnosti prejšnje pravne norme.9

11. Retroaktivnost se deli na t. i. pravo in nepravo retroaktivnost. Prava retroaktivnost je podana takrat, »kadar zakon naknadno in spreminjajoče posega v že nastala dejanska stanja, ki so nastala v preteklosti, to je pred objavo zakona. Gre za dejanska stanja, ki se niso v preteklosti samo začela, temveč so se že začela razvijati in pravno učinkovati. Neprava retroaktivnost ali t. i. dejanska retroaktivnost je podana takrat, kadar se pravna norma nanaša na sedanji, toda še ne zaključen konkretni dejanski stan ter tako učinkuje v prihodnje in s tem naknadno razvrednoti zadevne pravne položaje. Pri nepravi povratni moči gre za zakon, ki ureja konkretni dejanski stan, ki je sicer nastal že pred objavo tega zakona, ni pa še bil v celoti zaključen. Pri nepravi retroaktivnosti je kršeno načelo zaupanja v pravo, ki je bistven sestavni del pravne države.10

12. Glede na zgoraj navedeno je treba najprej ugotoviti, ali so bila v obravnavanem primeru pravna razmerja v času veljavnosti prejšnjih pravnih norm že zaključena in če so bila, ali z novelo ZPIZ-2B dodani 190a. in spremenjeni 193. člen ZPIZ-2 posegata v ta zaključena razmerja.

13. Odgovornost tožene stranke (zavarovalnice) za škodo, ki je nastala zaradi prometne nezgode, izhaja iz zavarovalne pogodbe za zavarovanje avtomobilske odgovornosti po zavarovalni polici št. ..., ki jo je tožena stranka sklenila s povzročiteljem nezgode v letu 2011. Tožena stranka se je s to pogodbo zavezala, da bo v primeru nastanka škodnega dogodka poravnala škodo, dogovorjeno v zavarovalni pogodbi in škodo, katero je bila dolžna poravnati po predpisih veljavnih ob sklepanju pogodbe, vse do višine dogovorjene zavarovalne vsote. Oškodovanka je bila že v letu 2012 z odločbo tožeče stranke razporejena v III. kategorijo invalidnosti. V januarju 2013 pa ji je tožeča stranka z odločbo odmerila mesečno nadomestilo za invalidnost. Glede na navedeno je bila ta škoda znana že najkasneje v januarju 2013, saj nadomestilo za invalidnost, ki ga mesečno izplačuje tožeča stranka, ne predstavljajo nove škode, pač pa gre za kontinuirano bodočo škodo, ki je bila znana že januarja 2013 in bo trajala do upokojitve oškodovanke.

14. Tožeča stranka ob izdaji odločbe o odmeri nadomestila za invalidnost ni imela pravne podlage, da bi od tožene stranke zahtevala povračilo izplačanih nadomestil za invalidnost (glej 8. točko te obrazložitve). Zato se med pravdnima strankama v letu 2013 ni vzpostavilo nobeno razmerje v zvezi s povračili izplačanih nadomestil za invalidnost. Odgovornost tožene stranke za povračilo škode iz pogodbe o zavarovanju avtomobilske odgovornosti je ugasnila, saj tožena stranka po takrat veljavnih predpisih ni bila dolžna tožeči stranki povrniti izplačanih nadomestil za invalidnost. Torej gre za zaključeno pravno razmerje.

15. Ker z novelo ZPIZ-2B dodano določilo 190a. in spremenjeno določilo 193. člena ZPIZ-2 določata nove obveznosti zavarovalnice iz zaključenega pravnega razmerja, vanj naknadno posegata. Posegata v pridobljene pravice tožene stranke, saj povečujeta njene obveznosti iz že zaključenih pravnih razmerij. Z navedenima določiloma se obveznost tožene stranke za povračilo škode širi na dolžnost povračila škode, ki je že obstajala v letu 2013, a je takrat tožena stranka na podlagi veljavnih predpisov ni bila dolžna povrniti tožeči stranki. Zato ti določili v obravnavanem primeru nedvomno učinkujeta za nazaj. Ker posegata v že zaključena pravna razmerja, gre za pravo retroaktivnost. 16. Nadomestilo za invalidnost ima podobno naravo kot mesečna renta v primeru telesnih poškodb (glej 167. člen OZ). V skladu z določiloma četrtega in petega odstavka 167. člena OZ11 se lahko mesečna renta izjemoma izplača v enkratnem kapitaliziranem znesku. To bi bilo možno tudi pri izplačilu nadomestil za invalidnost, saj sta znani njegova mesečna višina ter pričakovano trajanja izplačil (do upokojitve oškodovanca). V kolikor bi v obravnavanem primeru pred uveljavitvijo novele ZPIZ-2B prišlo do enkratnega izplačila nadomestil za invalidnost, bi bilo jasno, da so se vsa pravna razmerja zaključila v preteklosti in novela ZPIZ-2B na to razmerje ne bi imela učinka. Če pa do enkratnega izplačila ne bi prišlo in bi šteli, da novela ZPIZ-2B velja tudi za obravnavani primer, bi to pomenilo neenako obravnavanje enakih položajev. To pa predstavlja poseg v enako varstvo pravic in je v skladu z določilom 22. člena URS prepovedano. Iz pojasnjenega izhaja še dodatni argument, da gre v obravnavanem primeru za zaključeno pravno razmerje. Poseg vanj pa predstavlja pravo retroaktivnost. 17. V skladu z določilom drugega odstavka 155. člena URS prepoved retroaktivnosti ni absolutna, saj lahko zakon določi, da imajo posamezne njegove določbe učinek za nazaj, če to zahteva javna korist in če se s tem ne posega v pridobljene pravice. Vsi pogoji morajo biti izpolnjeni kumulativno. Če eden od navedenih pogojev ni izpolnjen, potem retroaktivnost ni dovoljena.

18. Povratno učinkovanje posamezne določbe zakona lahko upraviči le posebej utemeljena javna korist, katere ni mogoče doseči z drugimi ukrepi. Le-to je treba razlagati restriktivno in mora biti ugotovljena v zakonodajnem postopku.12 Iz pojasnila k točkama 15 in 16 Predloga zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju - skrajšan postopek št. 00711-12/2015/20 z dne 13. 11. 2015 (predlog za sprejem novele ZPIZ-2B, v nadaljevanju: Predlog) izhaja naslednje: »Obvezno avtomobilsko zavarovanje je namenjeno temu, da se riziko škode prenese z oškodovanca na zavarovalno skupnost. Finančni interesi zavarovalnic so upoštevani pri določitvi zavarovalne vsote in možnosti, da se specifični riziko škode iz prometnih nesreč preko ustrezno izračunanih premij prenese na vse imetnike motornih vozil. Takšna ureditev je primernejša od tega, da ga nosi celotna družba oziroma proračun.«

19. To pojasnilo po prepričanju pritožbenega sodišča ne utemelji posebne javne koristi, ki bi upravičevala povratno učinkovanje določil 190a. in 193. člena ZPIZ-2. Niti ni pojasnjeno, zakaj zasledovanega cilja ni mogoče doseči z drugimi ukrepi, ki ne bi imeli učinka za nazaj. Prav nasprotno. Iz pojasnila v Predlogu je mogoče sklepati, da se določili dodanega 190a. in spremenjenega 193. člena ZPIZ-2 uporabljata le za škodne dogodke, ki so nastali po njuni uveljavitvi 1. 1. 2016, saj je predvideno, da se finančni interesi zavarovalnic upoštevajo pri določitvi zavarovalne vsote in možnosti, da se specifični riziko škode iz prometnih nesreč preko ustrezno izračunanih premij prenese na vse imetnike motornih vozil. Po naravi stvari pa pri že sklenjenih zavarovalnih pogodbah za zavarovanje avtomobilske odgovornosti prilagoditev zavarovalnih premij »za več let nazaj« ni mogoča. 20. Glede na navedeno niso izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 155. člena URS. Iz tega sledi, da z novelo ZPIZ-2 dodano določilo 190a. in spremenjeno določilo 193. člena ZPIZ ne smeta imeti učinka za nazaj (prvi odstavek 155. člena URS). Torej njuna uporaba v obravnavanem primeru ni dovoljena, saj bi v nasprotnem primeru posegli v že zaključena pravna razmerja.

21. Za presojo utemeljenosti zahtevka tožeče stranke je glede na navedeno potrebno uporabiti določilo prvega odstavka 18. člena ZOZP. Ta pa ne predstavlja pravnega temelja za povrnitev plačanih nadomestil za invalidnost (glej 8. točko obrazložitve te sodbe). Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako kot izhaja iz izreka te sodbe (5. alineja 358. člena ZPP).

22. Pritožbeno sodišče se do ostalih pritožbenih navedb ni opredelilo, saj za odločitev v tem postopku niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

23. Ker je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi in izpodbijano sodbo spremenilo je moralo odločiti tudi o pravdnih stroških strank pred sodiščem prve stopnje (drugi odstavek 165. člena ZPP). Odločitev o pravdnih stroških temeljni na določilu drugega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožena stranka je v postopku v celoti uspela, zato bi ji morala tožeča stranka povrniti pravdne stroške, ki so ji nastali pred sodiščem prve stopnje. Tožena stranka je pred sodiščem prve stopnje priglasila le administrativne stroške v višini 30,00 EUR. Ker jih ni izkazala, jih pritožbeno sodišče ni priznalo. Zato je pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka pred sodiščem prve stopnje.

24. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določilu drugega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožena stranka je s pritožbo uspela, zato ji mora tožeča stranka povrniti pritožbene stroške. Pritožbeno sodišče je toženi stranki v skladu s tarifno številko 1121 Taksne tarife Zakona o sodnih taksah13 priznalo stroške sodne takse za pritožbo v višini 165,00 EUR. Ni pa priznalo administrativnih stroškov v višini 10,00 EUR, saj teh stroškov tožena stranka ni izkazala. Zato je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 165,00 EUR. To obveznost je dolžna izpolniti v 8 dneh, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od zamude do plačila (378. člen v zvezi z 299. členom OZ in četrti odstavek 458 člena ZPPP v zvezi s 313. členom ZPP).

1 Ur. l. RS, št. 70/1994 in naslednji. 2 Ur. l. RS, št. 96/12 in naslednji. 3 Ur. l. RS, št. 102/2015. 4 Glej npr.: VSRS sodbo III Ips 33/2017 z dne 25. 7. 2017, VSK Sodba Cpg 58/2017 z dne 15. 9. 2017, VSL Sodba I Cpg 688/2016 z dne 16. 5. 2017, VSL sodba I Cpg 232/2017 z dne 25. 4. 2018. 5 Določilo 18. člena ZOZP se glasi: „Z zavarovanjem avtomobilske odgovornosti so kriti tudi odškodninski zahtevki zavodov za zdravstveno, pokojninsko in invalidsko zavarovanje za stroške zdravljenja in druge nujne stroške, nastale v skladu s predpisi o zdravstvenem zavarovanju ter za sorazmeren del prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, kar se določi v kapitaliziranem znesku glede na preostalo delovno dobo in starost poškodovanca, ki sta potrebni za pridobitev pravice do starostne pokojnine, vendar šele po poplačilu odškodninskih zahtevkov ostalih oškodovancev in do višine zavarovalne vsote.“ 6 Dodano določilo 190a. člena ZPIZ-2B se glasi: „Zavod zahteva povrnitev povzročene škode od zavarovalnice, pri kateri ima tisti, ki je s prometnim sredstvom povzročil invalidnost, potrebo po tuji pomoči in postrežbi ali smrt zavarovane osebe, sklenjeno obvezno avtomobilsko zavarovanje, ne glede na omejitve v zakonu, ki ureja obvezna zavarovanja v prometu.“ 7 Spremenjeno določilo 193. člena ZPIZ-2B se glasi: »(1) Pri ugotavljanju pravice do povrnitve škode, povzročene zavodu, se uporabljajo določbe zakona o obligacijskih razmerjih, če ni s tem zakonom drugače določeno. (2) Odškodnina, ki jo ima zavod pravico zahtevati v primerih iz tretjega odstavka 119. člena, 190., 190.a, 191. in 192. člena tega zakona, obsega nastale stroške, celotne zneske pokojnin in vseh drugih dajatev, ki jih izplačuje zavod, ne glede na omejitve, določene v drugih zakonih, kot tudi škodo iz naslova izpadlih prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje po zakonu, ki ureja obvezna zavarovanja v prometu.« 8 Ur. l. RS, št. 33/91 in naslednji. 9 Glej odločbe US št. U-I-98/07 z dne 12. 6. 2008 (23. točka obrazložitve), št. U-I-158/11 z dne 28. 11. 2013 (21. točka obrazložitve) in št. U-I-196/14 z dne 5. 11. 2015 (21. točka obrazložitve), št. U-I-6/15 z dne 3. 8. 2018 (16. točka obrazložitve). 10 Lovro Šturm: Komentar Ustave Republike Slovenije, leto 2010, komentar 155. člena, str. 1040. 11 Določili četrtega in petega odstavka 167. člena OZ se glasita: »(4) Če dolžnik ne da zavarovanja, ki ga določi sodišče, ima upnik pravico zahtevati, naj mu namesto rente izplača enkratno vsoto; ta se odmeri glede na višino rente in verjetno trajanje upnikovega življenja, z odbitkom ustreznih obresti. (5) Iz resnih razlogov lahko upnik tudi v drugih primerih zahteva, takoj ali pozneje, naj mu dolžnik namesto rente izplača enkratno vsoto.« 12 Povzeto po: Odločbi Ustavnega sodišča Republike Slovenije št. I-I-6/15 z dne 5. 7. 2018. 13 Ur. l. RS, št. 37/2008 in naslednji.