Jedro

Pri obravnavi zahtevka za plačilo pravičnega zadoščenja v primeru, ko je bil obravnavani postopek začet pred 1.1.2007, kršitev pravice do sojenja v razumnem roku pa je prenehala po 1.1.2007, je treba uporabiti vsa določila ZVPSBNO.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za plačilo odškodnine, ki jo tožnik uveljavlja zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Pravdni stroški tožene stranke v višini 304,70 EUR so naloženi v plačilo tožeči stranki.

Pritožuje se tožeča stranka. Uveljavlja vse tri, s 1. odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sodbe tako, da bo zahtevku v celoti ali delno ugodeno, podredno pa njeno razveljavitev. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Soglaša z uporabo ZVPSBNO, meni pa, da bi morala biti upoštevana tudi kršitev pravice pred začetkom uporabe tega zakona, kar je skupno 16 let. Navaja abstrakten primer, da bi bila odločba stranki vročena 10.1.2007 in se sprašuje, kakšna bi bila rešitev v tem primeru, saj stranke ne bi imele možnosti uveljaviti pospešitvenih pravnih sredstev. Meni, da bi sodišče moralo upoštevati vse, kar se je dogajalo v 16. letih pred 1.1.2007. Opozarja, da svojih pospešitvenih sredstev tožnik ni mogel imenovati nadzorstvena pritožba oz. rokovni predlog, saj ZVPSBNO še ni veljal. Ker se je od 1.1.2007 do 22.12.2009 zadeva odvijala kar hitro, se je del postopka odvil v razumnem roku, čeprav je postopek po 1.1.2007 trajal še skoraj dve leti. Vprašanje je, ali je tožnik v tem kratkem obdobju sploh imel razlog za vložitev nadzorstvene pritožbe ali rokovnega predloga. Za vložitev teh sredstev so z zakonom predpisani pogoji in se jih ne da vlagati kar tako. Sklicuje se na roke, predpisane za vlaganje nadzorstvene pritožbe in rokovnega predloga. Za vložitev pospešitvenih sredstev morajo biti izpolnjeni pogoji, ki jih v obdobju od 1.1.2007 do 22.12.2009 ni bilo oz. jih skoraj ni bilo. Normalno je namreč, da se pritožba rešuje nekaj mesecev, zato bi bilo čudno, če bi tožnik en mesec po vložitvi pritožbe že pisal nadzorstveno pritožbo. Ta bi bila zvrnjena kot neutemeljena. Enako velja za ostale aktivnosti sodišča po 1.1.2007, saj od ene do druge aktivnosti nikoli ni poteklo toliko časa, da bi tožnik imel resen razlog za vložitev nadzorstvene pritožbe. Pretežni del škode (90 %) je nastalo v času do 31.12.2006, v nadaljevanju pa je postopek potekal dokaj hitro. Opozarja na svojo vlogo z dne 1.10.2009, s katero je zaprosil za hitro odločitev o pritožbi. Sprašuje se, zakaj bi potem vlagal še nadzorstveno pritožbo, saj je sodišče že čez 20 dni odločilo. Navaja, da je s tem postopek pospešil bolj, kot bi ga za nadzorstveno pritožbo. Zato je omenjeno vlogo treba upoštevati kot uspešno nadzorstveno pritožbo. Zatrjuje nasprotje stališč o tem, ali so upoštevne tudi nadzorstvene pritožbe pred ZVPSBNO ali samo tiste, ki so bile vložne po njegovi uveljavitvi. Graja tudi priznanje 20,00 EUR stroškov za poštne in telekomunikacijske storitve in opozarja, da je tožena stranka vložila le odgovor na tožbo in s tem imela največ 1,5 EUR stroškov. Opozarja, da glavna obravnava ni bila opravljena.

Pritožba ni utemeljena.

Zakon o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (v nadaljevanju ZVPSBNO), ki se je začel uporabljati 1.1.2007, je uredil varstvo pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja. S prehodno določbo (25. člen) je uredil kršitev te pravice tudi v zadevah, ki so bile pravnomočno končane že pred 1.1.2007, oškodovanci pa so vložili zahtevo za pravično zadoščenje na mednarodno sodišče. Varstvo te pravice za ostale oškodovance (katerih kršitev pravice je prenehala že pred 1.1.2007, pa na mednarodnem sodišču niso vložil zahteve za pravično zadoščenje) je – do odprave neskladja, ki ga ustvarja 25. čl. ZVPSBNO s tem ko različno obravnava oškodovance, ki so in ki niso vložili zahteve na mednarodno sodišče – urejeno z odločbo Ustavnega sodišča U-I-207/08-10 z dne 18.3.2010. Ta odločba določa, da se tudi za oškodovance, ki zahteve zaradi kršitve pravice na mednarodno sodišče niso vložili, do oprave neskladja uporabljajo določbe ZVPSBNO glede meril za ugotovitev kršitve, glede višine in glede določitve pravičnega zadoščenja. S tem je bila zapolnjena pravna praznina, saj je Vrhovno sodišče RS prakso, ki je odškodnine priznavala na osnovi splošnih obligacijskih predpisov, prekinilo s stališčem, da pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja ni osebnostna pravica, zaradi česar splošnih pravil o odškodninski odgovornosti ni mogoče niti analogno uporabit (1).

V obravnavanem primeru je bil postopek začet s tožbo vloženo 4.1.1991 (priporočeno na pošti oddano 3.1.1991), torej pred 1.1.2007; končan pa je bil z dne 15.12.2009 izdanim sklepom P 320/2009, ki je postal pravnomočen 15.1.2010, torej po uveljavitvi ZVPSBNO. Gre torej za pravni položaj, v katerem je treba uporabiti vsa določila ZVPSBNO. Torej tudi tista, ki kot predpostavko za prisojo pravičnega zadoščenja določajo vložitev nadzorstvene pritožbe, ki ji je bilo ugodeno, ali rokovnega predloga (1. odstavek 15. čl. ZVPSBNO). Vložitev nadzorstvene pritožbe in rokovnega predloga pa je predpostavka za določitev pravičnega zadoščenja lahko samo v primeru, da je po 1.1.2007 obstajala potreba po po teh pravnih sredstvih, kar pomeni, da mora zastoj v postopku obstajati (tudi) v času uporabe ZVPSBNO, torej po 1.1.2007. Za imaginaren primer, ki ga navaja pritožba (da je kršitev prenehala 10.1.2007), seveda uveljavljanje nadzorstvene pritožbe in rokovnega predloga ne pride v poštev. Deset dni je prekratko obdobje, da bi bilo mogoče govoriti o zastoju v postopku in oškodovancu očitati, da ni uporabil pospešitvenih pravnih sredstev iz 5. do 14. čl. ZVPSBNO.

Obravnavana pravdna zadeva je trajala do 15.1.2010, torej še tri leta in 15 dni po začetku uporabe ZVPSBNO. Odločilno vprašanje je, ali je v tem času prišlo do zastoja v postopku, zaradi katerega bi stranki lahko uveljavili pospešitvena pravna sredstva oz. bi bilo pričakovati, da jih uveljavita, če želita doseči obravnavanje zadeve. Odgovor na to vprašanje je pozitiven. Zadnje dejanje, ki ga je sodišče opravilo pred 1.1.2007, je bil dne 5.4.2006 izdan drugostopenjski sklepa I Cp 389/2006, ki je bil strankama vročen v juniju 2006. Prvo naslednje dejanje sodišča, ki sta ga stranki zaznali, je bila izdaja sklepa o zavrženju tožbe z dne 1.9.2009, je pa sodišče že v juliju in avgustu 2009 opravljalo poizvedbe. Od 1.1.2007 do julija 2009 sta pretekli dve leti in pol. To obdobje je nedvomno treba okvalificirati kot zastoj v postopku, saj bi bilo glede na takratno starost zadeve (16 let) pričakovati oz. od sodišča upravičeno zahtevati kontinuirano obravnavanje zadeve. V teh dveh letih in pol nobena od strank ni uporabila z zakonom predvidenih pospešitvenih sredstev, ki so predpogoj za uveljavljanje pravičnega zadoščenja (1. odstavek 15. čl. ZVPSBNO). Prvostopenjsko sodišče zato tožbo utemeljeno zavrača z argumentom, da tožnik do denarne odškodnine (pravičnega zadoščenja) ni upravičen, ker pospešitvenih sredstev (nadzorstvene pritožbe, rokovnega predloga) ni uporabil. Tudi pritožba zoper stroškovni del odločitve ni utemeljena. Do materialnih stroškov po tar. št. 6002 Odvetniške tarife je stranka upravičena ne glede na to, ali je bil narok opravljen ali ne. Gre za pavšalno določen znesek stroškov, ker 20 % od priznane nagrade za postopek na prvi stopnji (284,70 EUR) presega 20,00 EUR.

Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 353. čl. Zakona o pravdnem postopku pritožba zavrnjena. Zavrnitev pritožbe vsebuje tudi zavrnitev priglašenih stroškov pritožbenega postopka (1. odstavek 165. čl. v zvezi s 1. odstavkom 154. čl. ZPP). Sodnica posameznica odloča na podlagi 5. odstavka 458. čl. ZPP.

(1) Splošna obligacijska pravila določajo numerus clausus oblik nepremoženjske škode, med katerimi je predvidena odškodnina zaradi kršitev osebnostnih pravic.