Jedro

Pristojni organ za notranje zadeve lahko odreče izdajo dovoljenja za nabavo orožja ali streliva, orožni list ali dovoljenje za posest orožja, če ugotovi, da ni opravičenih razlogov, da bi prosilec imel tako orožje, ker niso izkazane nikakršne okoliščine, ki bi kazale na ogroženost tožnikovega življenja in zdravja oziroma njegovega premoženja. Zgolj lastno tožnikovo zatrjevanje, da potrebuje orožje za osebno varnost, samo po sebi še ni podlaga za oceno, da obstoji za nabavo orožja upravičeni razlog.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Sekretariata za občo upravo, družbene dejavnosti in proračun - Uprave za notranje zadeve občine z dne 15.4.1994, s katero je ta zavrnil izdajo dovoljenja za nabavo revolverja kal. 44 (11,2 mm). Izpodbijana odločba v obrazložitvi navaja, da je organ prve stopnje svojo odločitev oprl na določbo 2. odstavka 20. člena zakona o orožju (v nadaljevanju: ZOro, Uradni list SRS, št. 17/81 in Uradni list RS, št. 44/90), po kateri lahko pristojni organ odreče izdajo dovoljenja, če prosilec nima opravičenega razloga za nabavo varnostnega orožja. To pomeni, da mora tisti, ki zaprosi za izdajo dovoljenja za nabavo orožja, dokazati, da ima opravičen razlog. Tožnik je le navedel, da bi orožje potreboval zaradi morebitne osebne ogroženosti ob lovu ali fotolovu ob državni meji in zaradi boljšega občutka varnosti, kar pa po oceni tožene stranke niso opravičeni razlogi za nabavo orožja. Tožnik je tudi sam priznal, da se ne počuti ogroženega. Tožena stranka soglaša s stališčem organa prve stopnje, da je divjad dovoljeno streljati le z lovskim orožjem, kot to določa 2. točka 48. člena zakona o varstvu, gojitvi in lovu ter upravljanju lovišč (Uradni list SRS, št. 25/76). Tožnik pa lovsko orožje že ima. Potrebe po amatersko športnem tekmovanju tožnik lahko zadovoljuje z vključitvijo v strelsko organizacijo.

Tožnik je mnenja, da je tožena stranka neutemeljeno zavrnila njegovo pritožbo, ker organ prve stopnje dejanskega stanja ni pravilno ugotovil, poleg tega pa je iz že ugotovljenih dejanskih okoliščin napravil napačen sklep, češ da tožnik orožja ne potrebuje zaradi svoje osebne varnosti. Tožnik je že v vlogi pojasnil, da orožje potrebuje za osebno varnost pri fotolovu na loviščih ob državni meji, kjer se večkrat gibljejo sumljivi ljudje, ki bi lahko tožnika napadli. Poleg tega so v gozdovih, kjer opravlja fotolov, tudi večje in nevarne živali kot so divji prašiči in medvedi. V svoji vlogi pa ni posebej poudarjal, da bi varnostno orožje potreboval tudi pri opravljanju svojega poklica splošnega zdravnika, ki mesečno šestkrat do sedemkrat opravlja nočno dežurno službo za celotno območje občine, sam, brez šoferja ali spremljevalca, ki se mora v času nočnega dežurstva javljati na klice neznanih oseb, brez preverjanja. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in predlaga, da se tožba zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po določbi 20. člena zakona o orožju pristojni organ lahko odreče dovoljenje za nabavo orožja ali streliva, orožni list ali dovoljenje za posest orožja, če ugotovi, da ni opravičenih razlogov, da bi prosilec imel tako orožje ali strelivo. Sodišče se strinja z oceno tožene stranke, da tožnik ni izkazal opravičenega razloga, da bi imel tako orožje, saj niso izkazane nikakršne okoliščine, ki bi kazale na ogroženost tožnikovega življenja in zdravja oziroma njegovega premoženja. Tožnik ima namreč lovsko orožje, s katerim zadovoljuje lovsko dejavnost in ki služi v gozdu v primeru lova in fotolova tudi za obrambo (v skladu z 48. členom zakona o varstvu, gojitvi in lovu ter upravljanju lovišč), medtem ko potrebe po amatersko športnem tekmovanju tožnik lahko zadovoljuje z vključitvijo v strelsko organizacijo, kot je to pravilno pojasnila tožena stranka. Opravičeni razlog za nabavo varnostnega orožja pa tudi ni okoliščina, da tožnik pri opravljanju svojega poklica splošnega zdravnika mesečno šestkrat do sedemkrat opravlja nočno dežurno službo za celotno območje občine sam, brez šoferja ali spremljevalca, ki se mora v času nočnega dežurstva javljati na klice neznanih oseb, brez preverjanja, kar je tožnik v tožbi navajal kot novoto. Zgolj lastno tožnikovo zatrjevanje, da potrebuje orožje za osebno varnost, samo po sebi še ni dokaz in podlaga za oceno, da obstoji za nabavo orožja opravičeni razlog.

Sodišče nima pomislekov o tem, da bi bilo v postopku pred izdajo odločbe organa prve stopnje dejansko stanje nepravilno ali nepopolno ugotovljeno oziroma, da bi bil glede dejanskih okoliščin napravljen napačni sklep, kakor to tožnik pavšalno zatrjuje v tožbi.

Izpodbijana odločba je pravilna in na zakonu utemeljena. Sodišče je zato tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki se po določbi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94), smiselno uporablja kot predpis Republike Slovenije.