Jedro

Izpodbijani sklep, s katerim je prvostopenjski organ naložil tožnici v plačilo stroške preslikave zahtevanih uradnih listin iz upravnega spisa v znesku 16,58 EUR, ni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu. Predmetni sklep je zgolj vmesni akt, ki ga je prvostopenjski organ izdal znotraj postopka odločanja o glavni stvari v postopku inšpekcijskega nadzora (ki je glede na podatke upravnega spisa še v teku), torej v okviru primarnega (glavnega) upravnega postopka.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Tožnica je vložila tožbo zoper sklep Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor, Območne enote Kranj (v nadaljevanju prvostopenjski organ), št. 06122-391/2007-100 z dne 26. 10. 2017 (v nadaljevanju prvostopenjski sklep), s katerim je prvostopenjski organ odločil, da je tožnica za kopiranje inšpekcijskega spisa št. 06122-391/2007 dolžna v roku 15 dni po vročitvi tega sklepa plačati ceno kopiranja uradnih listin iz spisa št. 06122-391/2007, št. dokumentov od 2 - 86, v višini 16,58 EUR na tam naveden podračun (1. točka izreka) ter še odločil, da stroški pri izdaji tega sklepa niso nastali (2. točka izreka). Iz obrazložitve izhaja, da je prvostopenjski organ na podlagi tožničine zahteve za kopije spisov in listin spisa št. 06122-391/2007 od št. 1 do 86 ter skladno s prvim odstavkom 82. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in Pravilnikom o stroških za fotokopiranje uradnih aktov ali listin pri upravnem organu tožnici poslal kopije zahtevanih dokumentov ter ji naložil v plačilo stroške za fotokopiranje teh dokumentov v znesku 16,58 EUR.

2. Ministrstvo za okolje in prostor (v nadaljevanju drugostopenjski organ) je z odločbo z dne 28. 2. 2018 zavrnilo tožničino pritožbo zoper prvostopenjski sklep in zahtevo za povrnitev stroškov pritožbenega postopka. V obrazložitvi je navedlo, da po preučitvi zadeve ugotavlja, da je pri izračunu prvostopenjski organ sicer naredil računsko pomoto, saj skupna cena fotokopiranja dokumentov znaša 16,64 EUR in ne 16,58 EUR, kot je to ugotovil prvostopenjski organ, vendar zaradi napake zanemarljive vrednosti, in ker bi stranka s tem prišla v slabši položaj, kot bi bil, če se ne bi pritožila, izpodbijanega sklepa ni spremenil. Navedel je še, da prvostopenjski organ ni odločal o pravici stranke ali drugega upravičenca za vpogled v spis po 82. členu ZUP, ampak o stroških, ki so nastali z že izvedenim vpogledom v spis oziroma fotokopiranjem uradnih dokumentov, te stroške pa je glede na prvi odstavek 113. člena ZUP dolžna plačati tožnica kot predlagateljica postopka.

3. Tožnica v tožbi navaja, da sta utemeljitvi pravne podlage prvostopenjskega in drugostopenjskega organa nasprotujoči, kar ne zagotavlja pravne varnosti in enotne uporabe prava. Izpostavlja kršitve upravnega akta pritožbenega organa in navaja, da odločitve pritožbenega organa ni mogoče preizkusiti, da je brez razlogov o odločilnih dejstvih in utemeljenih argumentov, to pa predstavlja kršitev 14. in 22. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava RS). Navaja, da je prvi odstavek 113. člena ZUP napačna pravna podlaga, saj se inšpekcijski postopek začne po uradni dolžnosti in ne na predlog. Od gradbene inšpektorice je samo zahtevala, da se ji v konkretni, že vodeni zadevi, kopirajo in posredujejo listine, ker jo je gradbena inšpektorica arbitrarno označila za inšpekcijsko zavezanko. S to vlogo pa ni začela upravnega postopka. Meni, da gre od odločitve sodišča pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, to je o tem, katerim zahtevam mora biti zadoščeno, da bo obrazložitev organa zadostila pravici do poštenega odločanja. Dalje navaja, da je tudi odločitev prvostopenjska organa, ki temelji na prvem odstavku 82. člena ZUP, napačna, ter pojasnjuje, zakaj po njenem mnenju ni stranka konkretnega inšpekcijskega postopka. Predlaga, naj sodišče izpodbijani akt odpravi in ji prizna pravico do povračila stroškov pritožbenega postopka oziroma podredno, naj izpodbijani akt odpravi in vrne zadevo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek, toženki pa naloži plačilo stroškov postopka v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Toženka je sodišču poslala dokumente upravnega spisa, na tožbo pa ni odgovorila.

5. Tožba ni dovoljena.

6. Sodišče mora ob predhodnem preizkusu tožbe preizkusiti, ali ni podan kateri od razlogov iz 1. do 8. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1); na te razloge mora, kot določa drugi odstavek 36. člena ZUS-1, paziti po uradni dolžnosti ves čas trajanja postopka. V 4. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1 je določeno, da sodišče tožbo s sklepom zavrže, če ugotovi, da akt, ki se izpodbija s tožbo, ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu.

7. Po prvem odstavku 2. člena ZUS-1 se v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika; o zakonitosti drugih aktov odloča sodišče v upravnem sporu samo, če tako določa zakon. Drugi odstavek istega člena opredeljuje upravni akt kot upravno odločbo ali drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. V drugem odstavku 5. člena ZUS-1 je določeno, da se lahko v upravnem sporu izpodbijajo tisti sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan.

8. Kot izhaja iz podatkov upravnega spisa, je pri prvostopenjskem organu v teku inšpekcijski postopek, voden pod št. 06122-392/2007, v okviru katerega je tožnica zahtevala kopije dokumentov iz upravnega spisa št. 06122-391/2007-82 in se pri tem izrecno sklicevala na 82. člen ZUP. Na podlagi njene zahteve ji je nato prvostopenjski organ z dopisom, št. 06122-391/2007-98 z dne 20. 10. 2017, vročil zahtevano dokumentacijo ter ji z izpodbijanim prvostopenjskim sklepom naložil v plačilo stroške preslikave zahtevanih listin v znesku 16,58 EUR. Tožnici so bile torej tekom inšpekcijskega postopka preslikane in posredovane listine upravnega spisa, ki jih je sama predhodno zahtevala.

9. Glede na to po presoji sodišča izpodbijani sklep, s katerim je prvostopenjski organ naložil tožnici v plačilo stroške preslikave zahtevanih uradnih listin iz upravnega spisa v znesku 16,58 EUR, ni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu. Predmetni sklep je zgolj vmesni akt, ki ga je prvostopenjski organ izdal znotraj postopka odločanja o glavni stvari v postopku inšpekcijskega nadzora (ki je glede na podatke upravnega spisa še v teku), torej v okviru primarnega (glavnega) upravnega postopka. Tožnica bo lahko zahtevala povrnitev teh stroškov (116. člena ZUP), končni upravni akt (o glavni stvari - to pa bi glede na tožbene navedbe utegnilo biti (tudi) vprašanje, ali je tožnica sploh zavezanka v obravnavanem inšpekcijskem postopku) pa bo moral vsebovati tudi odločitev o (vseh) stroških postopka (prvi odstavek 118. člena ZUP). V tem smislu gre torej za procesno odločitev vmesne narave, ne pa za končno odločitev o glavni stvari (ki bo morala vsebovati tudi odločitev o vseh stroških postopka). Z izpodbijanim sklepom se postopek odločanja o izdaji upravnega akta (o glavni stvari) tudi ni obnovil, ustavil ali končal v smislu drugega odstavka 5. člena ZUS-1. 10. Ker glede na obrazloženo izpodbijani sklep ni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, je sodišče tožbo na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 kot nedovoljeno zavrglo.

11. Sodišče se do preostalih tožbenih navedb ni opredeljevalo, saj je tožbo zavrglo že iz procesnega razloga. Iz istih razlogov, ker niso podane procesne predpostavke za vsebinsko obravnavo tožbe, tudi ni razpisalo glavne obravnave in izvajalo dokazov.

12. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo (med drugim) zavrže, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.