Jedro

ZIZ v 3. odst. 270. člena res predpisuje, da upniku ni treba dokazovati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo, vendar pa navedeno ne pomeni, da nevarnosti ni dolžan zatrjevati.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se glasi: "Ugovoru tožene stranke se ugodi in se sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. I273/2011-3 z dne 4. 2. 2011, o izdaji začasne odredbe na predlog tožeče stranke spremeni tako, da se predlog za izdajo začasne odredbe zavrne.“ Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor toženca zoper sklep o začasni odredbi I P 273/2011 z dne 4. 2. 2011, s katero je zaradi zavarovanja tožničine denarne terjatve tožencu prepovedalo odtujitev in obremenitev nepremičnine parc. št. 2419/9, vl. št. 3471, k.o. V., in začasno odredbo ohranilo v veljavi.

Zoper sklep se pravočasno, po svojem pooblaščencu, pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da predlog za izdajo začasne odredbe zavrne. Navaja, da je že v ugovoru zoper izdano začasno odredbo opozoril, da trditve v predlogu za izdajo začasne odredbe ne ustrezajo dejanskemu stanju, saj se v predlogu in obrazložitvi sklepa številke ne ujemajo. Sodišče prve stopnje navaja, da je tožničina terjatev v znesku 89.318,87 EUR izkazana vsaj do 27.100,00 EUR. Zakon zahteva, da je tožbeni zahtevek verjetno izkazan. Verjetnost izkaza tožbenega zahtevka ni vsebovana v pojmu delne utemeljenosti le-tega. Delna utemeljenost tudi ne izhaja iz številk, ki so navedene v obrazložitvi sklepa o izdaji začasne odredbe. Obrazložitev sodišča mora biti skladna z izrekom in vsebovati razloge. V obrazložitvi obstajata znesek o plačilu 3.355.000,00 EUR in znesek 2.769.797,00 EUR, spričo česar bi bilo treba sklep o začasni odredbi razveljaviti. Nedoslednost sodišča se nadaljuje tudi v izpodbijanem sklepu, kjer sodišče navaja, da naj bi toženec tožnici plačal dne 17.2.1997 3.355.000,00 SIT, pri čemer je v oklepaju navedlo, da je po pomoti zapisalo znesek v EUR. Glede verjetnosti obstoja terjatve je sodišče računalo obresti, ki naj bi začele teči na dan smrti zapustnice. Res, da zapuščina preide na dediče z dnem smrti, vendar ugotovitev obsega zapuščine ni vezana na dan zapustnikove smrti. Zaveza nastane šele takrat, ko je obseg zapuščine ugotovljen in ne prej. Dolžnik pride v zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev. Ta rok ni bil določen z dnem zapustničine smrti, pač pa s sklepom o dedovanju. Obračun obresti sodišča prve stopnje zato ni pravilen in tožničina terjatev ni verjetno izkazana. Prav tako ni izpolnjen drugi pogoj za izdajo začasne odredbe. Tožnica ni dolžna izkazati nevarnosti, če bi toženec s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo. Obremenitev nepremičnine z začasno odredbo v nobenem primeru ne more predstavljati neznatne škode. Gre za suspenz stvarno pravnih pravic. Sicer pa tožnica ni trdila, da bi toženec odtujeval, skrival ali kako drugače razpolagal s svojim premoženjem.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sklep sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in glede tistih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.; v nadaljevanju ZPP, v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju, Ur. l. RS, št. 51/98 in nasl.; v nadaljevanju ZIZ).

V obravnavanem primeru je začasna odredba predlagana zaradi zavarovanja denarne terjatve. V skladu s 1. odst. 270. člena ZIZ sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje denarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala. Upnik mora verjetno izkazati tudi nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakršnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena (2. odst. 270. člena ZIZ). Upnik pa ni dolžan dokazovati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo (3. odst. 270. člena ZIZ). Iz zakonske dikcije je torej razvidno, da morajo biti za izdajo začasne odredbe podani vsi kumulativno določeni pogoji, poleg verjetnega obstoja terjatve še drugi pogoj in sicer iz 2. odst. ali 3. odst. 270. člena ZIZ.

V obravnavanem primeru ni izpolnjen pogoj iz 3. odst. 270. člena ZIZ, kot zmotno meni sodišče prve stopnje in na katerega se je tožnica sklicevala v predlogu za izdajo začasne odredbe. Tožničina obrazložitev pogoja iz 3. odst. 270. člena ZIZ je bila, da tožencu s predlagano začasno odredbo na nepremičnini, v kateri stanuje, ne bo nastala nobena škoda, saj ji uporaba z njo ne bo preprečena. Sodišče prve stopnje je sicer navedlo, da je upnik izkazal za verjetno, da bo dolžnik s predlagano začasno odredbo pretrpel le neznatno škodo, ker bo lahko nepremičnino uporabljal za stanovanje na enak način tudi po izdaji začasne odredbe(1). Vendar pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je materialnopravno zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da obstoji predpostavka za izdajo začasne odredbe iz 3. odst. 270. člena ZIZ. Upnik v predlogu za izdajo začasne odredbe v okviru splošnih trditev ni zatrjeval, kaj bi s predlagano začasno odredbo sploh dosegel, oziroma kaj naj bi bil namen le te. Ni namreč zatrjeval nevarnosti, da mu bo uveljavitev terjatve zaradi dolžnikovega razpolaganja s premoženjem onemogočena ali precej otežena, torej konkretnih okoliščin, ki bi kazale, da bo uveljavitev njegove terjatve zaradi ravnanja toženca onemogočena ali otežena (t. im. subjektivna nevarnost). ZIZ v 3. odst. 270. člena res predpisuje, da upniku ni treba dokazovati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo. Vendar pa navedeno ne pomeni, da nevarnosti ni dolžan zatrjevati (prim. odločbo VSL III Cp 425/2007 in druge). Nenazadnje je namen začasnih odredb ravno v tem, da se zavaruje terjatev, glede katere obstoji nevarnost, da bo njena uveljavitev onemogočena ali precej otežena. Ker tožnica konkretne nevarnosti ni zatrjevala, je njen predlog za izdajo začasne odredbe že iz tega razloga neutemeljen. Pritožbenemu sodišču zato ni bilo treba presojati še pritožbenih navedb, s katerimi toženec izpodbija stališče sodišča prve stopnje, da je tožničina terjatev verjetno izkazana.

Ker je pritožba utemeljena, je pritožbeno sodišče spremenilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Brez pomena je tako pritožbena navedba o napakah v številkah in drugih očitnih pisnih pomotah v izpodbijanem sklepu, v smislu 328. člen ZPP.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

(1)Pritožbeno sodišče poudarja, da prepoved odtujitve in obremenitve ne predstavlja posega, ki bi bil zgolj neznaten. Vsak poseg v tujo lastnino predstavlja za lastnika škodo, zato ni mogoče šteti, da pomeni prepoved razpolaganja z nepremičnino le neznatno škodo za njenega lastnika. Pravica razpolaganja je nedvomno bistven element lastninske pravice.