Jedro

Glede na to, da je bilo v postopku ugotovljeno neskladje prikazanih prihodkov po posameznih knjigovodskih listinah in evidencah, je imel davčni organ zakonsko podlago za ugotavljanje davčne osnove s cenitvijo. Cenitev je ugotovitveni postopek, v katerem se ugotavljajo dejstva, ki omogočajo davčnemu organu določiti verjetno davčno osnovo. Davčni organ je pri ugotovitvi davčne osnove izhajal in se oprl na podatke, ki jih je pridobil v ugotovitvenem postopku, kot so: podatki o prihodkih in odhodkih, opravljenih dobavah ipd, kot izhajajo iz dokumentacije tožnika.

Vodenje postopkov v davčnih zadevah primarno temelji na določbah ZDavP-2, ki je glede na ZUP specialni predpis, saj se določbe ZUP v davčnem postopku uporabljajo subsidiarno.

Možnost sodelovanja pri sestavi zapisnika o inšpekcijskem pregledu je zagotovljena s podajanjem pripomb na zapisnik in ni treba, da bi se zapisnik pisal sproti, kot zmotno meni tožnik.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopenjski organ (Davčna uprava RS, Davčni urad Nova Gorica) je z izpodbijano odločbo pod točko I.1. izreka odločil, da se tožniku za obdobje januar – december 2002 dodatno odmeri davek na dodano vrednost v znesku 6.325,61 EUR in pripadajoče obresti, obračunane od dne 1. 1. 2005 do dneva izdaje te odločbe v znesku 835,81 EUR ter pod točko I.2., da se tožniku za obdobje januar – september 2003 dodatno odmeri davek na dodano vrednost v znesku 3.827,35 EUR in pripadajoče obresti, obračunane od dne 1. 1. 2005 do dneva izdaje te odločbe v znesku 505,71 EUR. Ugotovljeno je plačilo obveznosti davka na dodano vrednost v znesku 5.639,44 EUR. Razlika med odmerjenim in plačanim davkom na dodano vrednost in obrestmi v skupnem znesku 5.855,04 EUR mora biti plačana v 30-ih dneh od vročitve odločbe na račun, ki je naveden. Po preteku tega roka pa bodo zaračunane zamudne obresti in začet postopek davčne izvršbe. Iz točke II. izhaja, da tožnik v postopku ni uveljavljal povračila stroškov ter da stroški postopka, ki so nastali davčnemu organu bremenijo davčni organ. Iz III. točke izreka pa izhaja, da pritožba ne zadrži izvršitve odločbe.

Iz obrazložitve navedene odločbe izhaja, da je davčni organ pri tožniku opravil inšpekcijski pregled obračunavanja in plačevanja davka na dodano vrednost (v nadaljevanju: DDV) za obdobje od dne 1. 1. 2002 do dne 30. 9. 2003 ter da je izdal odločbo z dne 13. 2. 2004. Zoper navedeno odločbo je bila vložena pritožba, organ druge stopnje pa je z odločbo z dne 26. 11. 2007 pritožbi ugodil, odločbo z dne 13. 2. 2004 odpravil in zadevo vrnil organu prve stopnje v ponovni postopek. Drugostopni organ v svoji odločbi navaja, da je družba A. d. o. o. bila izbrisana na podlagi pravnomočnega sklepa o izbrisu ter da je bil sklep o izbrisu družbe iz sodnega registra objavljen v Uradnem listu RS, št. 37/2007. Drugostopni organ nadaljuje upravni postopek zoper aktivnega družbenika – tožnika. Davčni organ je v postopku inšpekcijskega pregleda obračunavanja DDV za obdobje od dne 1. 1. 2002 do dne 30. 9. 2003 pri zavezancu za davek A. d. o. o. opravil ponovni inšpekcijski pregled in o ugotovitvah sestavil zapisnik z dne 4. 3. 2008. Tožnik je vložil na navedeni zapisnik pripombe. Davčni organ je v ponovnem postopku upošteval napotila drugostopnega organa v zvezi z neskladji prikazanih prihodkov po posameznih knjigovodskih listinah in evidencah. Davčni organ je v ponovnem postopku tožnika najprej telefonsko, nato pa še pisno s sklepom pozval, da predloži davčnemu organu vse knjigovodske listine, evidence in popise zalog za obdobje 2002 in 2003, s katerimi bi na kakršenkoli način lahko dokazoval pravilnost prikazanih dohodkov, odhodkov ter obračunanega DDV. Tožnik je podal pritožbo na sklep, ki jo je davčni organ obravnaval kot pripombe, podane v postopku davčnega inšpekcijskega nadzora, in jih obravnaval v zapisniku ter jih zavrnil. Ker je bilo v postopku inšpiciranja evidenc, poslovnih knjig in knjigovodskih listin ugotovljeno neskladje prikazanih prihodkov po posameznih knjigovodskih listinah oziroma evidencah, se je od tožnika zahtevala še trgovska evidenca, prevzemni listi in popis zalog na dan 31. 12. 2001 in na dan 31. 12. 2002. V predhodnem postopku je bilo ugotovljeno, da tožnik ni vodil trgovske evidence – trgovske knjige in dejstvo, da tudi v obdobju leta 2003 do dne 30. 9. 2003 prihodki, prikazani po obračunih DDV oziroma po knjigi izdanih računov, niso bili enaki prihodkom po kontih 770 in 762, se je davčni organ pri ugotavljanju ustvarjenih prihodkov posluževal podatkov, ki so izhajali iz prevzemnih listov, ki jih je davčni zavezanec dolžan voditi pri opravljanju trgovinske dejavnosti. Ker tožnik davčnemu organu, kljub temu, da je bil pozvan naj popiše stanje zaloge, tega ni napravil, je davčni organ napravil oceno zaloge na dan 1. 12. 2003 na podlagi ogleda dejanskega stanja trgovskega blaga v poslovnem prostoru v Ljubljani dne 17. 11. 2003 in v poslovnem prostoru v .... Popis zaloge je bil tako dne 17. 11. 2003 ugotovljen na podlagi dejanskega popisa zaloge trgovskega blaga ter je bila vsa ugotovljena zaloga trgovskega blaga ocenjena s strani tožnika v višini 2.000.000,00 tolarjev. Kljub temu, da tožnik v pripombah navaja, da so razlike ravno v zalogah, pa tudi v ponovnem postopku davčnemu organu ni predložil nobenih novih dejstev oziroma dokazov glede zalog. Davčni organ zavrača pripombe tožnika, ki ga je motil postopek obveščanja, in navaja, da je davčni organ tožnika telefonsko obvestil dne 7. 1. 2008 in torej ne prvi delovni dan po novem letu, kot navaja tožnik, o ponovnem postopku. Tožnik je bil s strani davčnega organa seznanjen z odpravljeno odločbo prvostopnega organa ter bil povabljen na davčni organ – Izpostavo Idrija, da dostavi vso zahtevano dokumentacijo za ugotovitev dejanskega stanja. Dne 9. 1. 2008 se je tožnik na Izpostavi Idrija pri davčnemu organu res zglasil, vendar brez kakršnihkoli dokazil oziroma knjigovodskih listin oziroma evidenc, z izgovori, da le-teh nima oziroma da so bile s strani sodnih rubežnikov zasežene. Davčni organ je v sklepu pravilno navedel, da se v ponovnem postopku izdaja sklep in da tožnik v roku 8 dni po prejemu sklepa izvrši določene naloge. Napaka pa je nastala pri pojmovanju izraza v izreku, kjer je namesto ponovnega postopka pomotoma navedena obnova postopka. V smislu določil 228. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in nadaljnji, v nadaljevanju ZUP) pa pritožba na sklep o uvedbi postopka ni dopustna.

Prvostopni organ ugotavlja, da tožnik ni predložil nobenih novih dejstev oziroma dokazov, s katerimi bi bilo mogoče ugotoviti drugačno dejansko stanje, kot je bilo ugotovljeno v predhodnem postopku. Pri kontroli poslovnih knjig in izdanih računov so bile v postopku inšpiciranja ugotovljene nepravilnosti in neskladja med posameznimi evidencami, in sicer: kontrolirani so bili izdani računi v mesečnih obdobjih od januarja do decembra 2002, knjiženi v knjigi prejetih računov po mesečnih obdobjih. Ugotovljeno je bilo, da tožnik ustvarjenega dohodka od prodaje računalniške opreme in storitev izposoje DVD za obdobje mesecov novembra in decembra leta 2002 ni knjižil v knjigi izdanih računov, niti jih ni prikazal v obračunu DDV-O pod obdavčen promet, niti pod obračunani DDV po stopnji 20 %. Navedeni ustvarjeni prihodek po izdanih računih v obdobju meseca novembra in decembra leta 2002, je imel tožnik knjižen v obdobju januar – marec leta 2003. Nadalje je bilo v postopku inšpiciranja ugotovljeno neskladje prikazanih prihodkov po posameznih knjigovodskih listinah oziroma evidencah, in sicer: po obračunih DDV je bil ugotovljeni davčni promet v višini 11.749.790,00 SIT, po obračunu davka od dobička pravnih oseb v višini 12.589.133,00 SIT, po podatkih iz bilance stanja in konto kartice 770 je bil ugotovljeni prihodek v višini 11.471.869,00 SIT, po podatkih podanih po izdanih računih pa je bil ugotovljen prihodek v višini 12.433.862,00 SIT. Na podlagi navedenih neskladij se je od tožnika zahtevala še trgovska evidenca in vsi prevzemni listi o nabavi blaga v letu 2002 ter popis zalog na dan 31. 12. 2001 in na dan 31. 12. 2002. Nadalje je bilo ugotovljeno, da so bili prevzemni listi sestavljeni ob nabavi blaga, trgovske knjige tožnik davčnemu organu ni podal v pregled, ker le-ta ni bila vodena.

Davčni organ se je pri ugotavljanju ustvarjenih prihodkov posluževal podatkov, pridobljenih v inšpekcijskem postopku, ki izhajajo iz trgovskih evidenc – prevzemnih listov, ki jih je davčni zavezanec dolžan voditi glede na opravljanje trgovinske dejavnosti. Iz navedene evidence – prevzemnih listov o nabavi blaga je bilo ugotovljeno, da je tožnik v letu 2002 nabavil za 12.416.034,00 SIT trgovskega blaga. Po podanih podatkih s strani tožnika je bila ugotovljena zaloga trgovskega blaga na dan 31. 12. 2001 v višini 13.572.437,00 SIT in končna zaloga v višini 8.064.000,00 SIT. Na podlagi navedenih podatkov je bila ugotovljena prodaja trgovskega blaga v letu 2002 po izračunu: začetna zaloga plus nabava v letu 2002 minus končna zaloga, s čimer se dobi prodajo trgovskega blaga po nabavnih vrednostih v višini 17.924.471,00 SIT. Navedena prodaja trgovskega blaga je že po nabavnih vrednostih občutno višja, kot je prikazan celotni promet tožnika, s tem, da v navedeni vrednosti prodanega trgovskega blaga še ni všteta razlika v ceni. Pri izračunu povprečne razlike v ceni trgovskega blaga se je davčni organ posluževal podanih podatkov iz prevzemnih listov o nabavi trgovskega blaga, kjer je bila določena marža v procentih po posameznih artiklih. Ugotovil je, da je bila povprečna marža trgovskega blaga v višini 17,46 %, za katero tožnik pove, da je dokaj realna. Tožniku je bilo tako v postopku inšpiciranja ugotovljeno, da je v obdobju leta 2002 prodal trgovskega blaga po nabavni vrednosti v višini 17.924.471,00 SIT, k navedeni vrednosti je bila prišteta povprečna marža v višini 17,46 % in tako dobljen znesek prodajne vrednosti trgovskega blaga brez DDV v višini 21.054.083,00 SIT.

Iz izdanih računov in po izjavi tožnika je bilo ugotovljeno, da daje tožnik na končno ceno prodanega blaga še popuste v višini od 5 do 30 % in zato se končna cena prodanega trgovskega blaga še zniža. Ob upoštevanju navedenih znižanj v višini 10 % je bil tožnikov prihodek ugotovljen od prodaje trgovskega blaga za leto 2002 v višini 18.948.675,00 SIT. K navedenemu prihodku pa se je prištel še obdavčeni promet od opravljenih storitev izposoje DVD-jev za obdobje meseca novembra in decembra leta 2002 v višini 380.467,00 SIT. Glede na navedene ugotovitve je bil tožniku za poslovno leto 2002 ugotovljeni celotni prihodek od opravljanja trgovske in storitvene dejavnosti v višini 19.329.142,00 SIT in je za 7.579.352,00 SIT višji od prikazanega po obračunih DDV-ja za leto 2002. Od razlike prometa v višini 7.579.352,00 SIT je davčni organ v skladu z določili 1. odstavka 3. člena in 24. člena Zakona o davku na dodano vrednost obračunal davek na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 89/98 do 67/02, v nadaljevanju ZDDV) po stopnji 20 % in znaša 6.325,61 EUR.

Tudi za poslovno leto 2003 se je opravila kontrola prikazanega prihodka po kontu kartici 770 – prihodki od prodaje trgovskega blaga in konto kartici 762 – prihodki od prodaje storitev v obdobju od dne 1. 1. 2003 do dne 30. 9. 2003. Glede na dejstva, da tožnik ni vodil trgovske evidence – trgovske knjige in na dejstvo, da tudi v obdobju leta 2003 - do dne 30. 9. 2003 prihodki prikazani po obračunih DDV oziroma po knjigi izdanih računov niso bili enaki prihodkom po kontih 770 in 762, se je davčni organ pri ugotavljanju ustvarjenih prihodkov posluževal podatkov, pridobljenih v inšpekcijskem postopku, ki izhajajo iz trgovskih evidenc – prevzemnih listov. Ker tožnik davčnemu organu ni popisal stanja zalog, je davčni organ napravil ocene zalog na dan 1. 12. 2003 na podlagi ogleda dejanskega stanja trgovskega blaga v poslovnem prostoru v ... dne 17. 11. 2003 in v poslovnem prostoru v .... Ugotovljeno je bilo, da tožnik ni imel velike zaloge trgovskega blaga, kar je povedal tudi tožnik sam, in zaloge ocenil na cca 2.000.000,00 tolarjev. V takšni višini je davčni organ ocenil zalogo na dan 1. 12. 2003. Pri ugotavljanju ustvarjenih prihodkov se je davčni organ posluževal podatkov, pridobljenih v inšpekcijskem postopku, ki izhajajo iz podatkov knjiženih na konto kartici 663 – blago v trgovini, kjer je zajeta nabava trgovskega blaga, prodaja blaga na konto kartici 770 – prihodki od prodaje blaga na domačem trgu, popisa zaloge na dan 31. 12. 2002, ki je bila pridobljena na podlagi podatkov iz bilance stanja, ter zaloge trgovskega blaga na dan 1. 12. 2003, ki je bila pridobljena na podlagi ocene davčnega organa. Davčni organ je tako napravil izračun prihodkov za obdobje od dne 1. 1. 2003 do dne 30. 9. 2003 po naslednjem izračunu: zaloga trgovskega blaga na dan 1. 12. 2003 v višini 2.000.000,00 SIT; plus prodaja trgovskega blaga v obdobju oktober in november 634.889,00 SIT; minus nabava trgovskega blaga v obdobju oktober in november 1.403.193,00 SIT, je zaloga trgovskega blaga na dan 30. 9. 2003 v višini 1.231.696,00 SIT. Davčni organ je ob upoštevanju zaloge trgovskega blaga na dan 31. 12. 2002 v višini 8.064.000,00 SIT plus nabave trgovskega blaga v obdobju dne 1. 1. 2003 do dne 30. 9. 2003 v višini 8.821.521,00 SIT minus zaloge trgovskega blaga na dan 30. 9. 2003 v višini 1.231.696,00 SIT ugotovil, da je bila prodaja trgovskega blaga po nabavnih cenah v tem obdobju v višini 15.653.825,00 SIT. Ob upoštevanju še povprečne marže v višini 17,46 % ter ob upoštevanju dodatnih popustov in prištetju prometa od opravljenih storitev izposoje DVD-jev, je davčni organ ugotovil celotnih prihodek od opravljanja trgovske in storitvene dejavnosti za tožnika v obdobju od dne 1. 1. 2003 do dne 30. 9. 2003 v višini 17.209.132,00 SIT, kar je za 4.585.929,00 SIT višje od prikazanega po obračunih DDV za omenjeno obdobje. Od razlike prometa v višini 4.585.929,00 SIT je davčni organ v skladu z določili 1. odstavka 3. člena in 24. člena ZDDV obračunal davek na dodano vrednost po stopnji 20 % in znaša 3.827,35 EUR.

Davčni organ zavrača pripombe tožnika, ki jih je podal na ugotovitve zapisnika. Tožnik se sklicuje na kršitve zakonskih določil pri sestavljanju zapisnika v ponovnem postopku in sicer na 135., 137. in 138. ter 139. člen Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 117/06, v nadaljevanju ZDavP-2) ter na kršitve določil ZUP. Zaradi kršitve navedenih zakonskih določil v ponovnem ugotovitvenem postopku in kršenju pravil pri pisanju inšpekcijskega zapisnika, le-ta ni javna listina, kar ima za posledico, da zanj ne velja domneva resničnosti. Tožnik še navaja, da zaradi navedenega, ne bo ugovarjal resničnosti navedb v zapisniku in navajal pripomb na vsebino. Davčni organ v zvezi s pripombami tožnika navaja, da je bil davčni inšpekcijski nadzor uveden in začet v letu 2003 ter se v letu 2008 nadaljeval s ponovnim postopkom, zato glede na določila 3. odstavka 418. člena ZDavP-2 tudi ni bil vročen sklep o začetku davčnega inšpekcijskega nadzora. Davčni inšpekcijski nadzor se je opravljal v prostorih tožnika že v predhodnem postopku, ves čas inšpekcijskega postopka je imel tožnik možnost sodelovanja v postopku. Tožnik je bil dne 7. 1. 2008 s strani davčnega organa seznanjen z odpravljeno odločbo prvostopnega organa ter povabljen na davčni organ – Izpostavo Idrija, da dostavi vso zahtevano dokumentacijo za ugotovitev dejanskega stanja. Dne 9. 1. 2008 se je tožnik pri davčnemu organu tudi osebno zglasil, ni pa imel nobenih dokazil oziroma knjigovodskih listin oziroma evidenc. Povedal je, da le-teh nima, oziroma da so bile s strani sodnih rubežnikov zasežene. Ker zavezanec za davek na ustni sklep davčnemu organu ni dostavil zahtevanih podatkov, je bil v ponovnem postopku še s pisnim sklepom pozvan, da v roku 8 dni po prejemu sklepa predloži davčnemu organu vse knjigovodske listine, evidence in popise zalog za obdobje leta 2002 in 2003. Tožnik ni dostavil zahtevane dokumentacije. Tožnik je glede na navedeno imel vse možnosti sodelovanja v ponovnem postopku. Glede s strani tožnika zatrjevanih kršitev pravil postopka po ZUP pa davčni organ navaja, da ZDavP-2 v 140. členu določa, da se zapisnik o davčnem inšpekcijskem nadzoru sestavi in vroči zavezancu za davek najpozneje v desetih dneh po končanem pregledu, kar je bilo v konkretnem primeru tudi storjeno. ZDavP-2 je specialni predpis, ki ga je v davčnem inšpekcijskem postopku potrebno upoštevati.

Tožnikovo pritožbo zoper odločbo organa prve stopnje je zavrnil drugostopni organ, ki se z odločitvijo prvostopnega organa strinja.

Tožnik zoper navedeno odločitev prvostopnega organa vlaga tožbo. V tožbi navaja, da ga je dne 7. 1. 2008 kot stranko v postopku presenetil način izvedbe obveščanja, saj ga je davčni organ prve stopnje zgodaj zjutraj, še pred začetkom njegovega prvega delovnega dne po novem letu, telefonsko nadlegoval ter vznemirjal vse njegove družinske člane. Na telefon se je javila njegova mama, prvostopnemu organu posredovala številko tožnikovega mobilnega telefona, on pa se je na klic davčnega organa prve stopnje odzval takoj, ko je prišel na delo. Ni res, da ga je dne 7. 1. 2008 davčni organ v telefonskem klicu pozval, naj dostavi vso zahtevano dokumentacijo. Dejstvo je, da je do tega dogodka čakal skoraj štiri leta, ne da bi vedel, kaj se dogaja z njegovo pritožbo. Ta čas je trpel hude poslovne, finančne in psihične posledice. Dne 9. 1. 2008 se je zglasil, kot mu je bilo po telefonu naloženo, v pisarni davčnega organa prve stopnje in izvedel podrobnosti glede poteka postopka. Izvedel je, da je drugostopenjski organ odločbo, ki mu je povzročala poslovne, finančne in psihične posledice, odpravil in da se bo začel nekakšen ponovni ali obnovitveni postopek, o kakšnem pisanju zapisnika, kot je to določeno v ZUP, ni bilo niti govora. Čakal je skoraj štiri leta, da je davčni organ druge stopnje ugodil njegovi pritožbi, nato pa se je od njega zahtevalo, da po skoraj štirih letih nemudoma dostavi nekaj, o čemer se še sam davčni organ ni znal izjasniti. Samo na njegovo izrecno zahtevo z željo, da se zavaruje pred ponovnim zavajanjem, je nastal sklep z dne 9. 1. 2008. Iz navedenega sklepa z dne 9. 1. 2008 je mogoče ugotoviti hude kršitve in zavajanja s strani prvostopnega davčnega organa. Davčni organ namreč v sklepu navaja, da naj zaradi „obnove postopka“ izvrši določene naloge. Šlo je za grobo kršitev in zavajanje s strani prvostopenjskega davčnega organa, ki bi moral po odločbi organa druge stopnje ponovno odločati o zadevi, zaradi česar je prvostopnemu davčnemu organu tožnik poslal pritožbo na sklep. Slednji je postopek nadaljeval brez obravnave njegove pritožbe. Davčni organ je svojo napako označil v zapisniku kot pomoto pri pojmovanju izrazov v izreku sklepa. Davčni organ je nato sestavil zapisnik o ponovnem postopku, v katerem je dobesedno prepisal vse, kar je skoraj pred štirimi leti napačno ugotovil, in zaradi česar je upravni organ druge stopnje odločbo davčnega organa prve stopnje tudi odpravil. V pritožbi na sklep je tožnik zapisal, da je dokumentacija, ki je že bila dostavljena v prvem postopku, še vedno na razpolago in se hrani na naslovu tožnika in to je vključevalo tudi dokumentacijo, ki je davčni organ v prvotnem postopku ni želel upoštevati, ker naj bi bil prekoračen rok za njeno dostavo. Davčni organ ni nikoli pregledal ponujene dokumentacije. Prav tako davčni organ ni pregledal zalog, ki so bile še vedno na naslovu zavezanca, in so glavni razlog za nastalo razliko v zalogah in posledično v končnem obračunu. Davčni organ druge stopnje je tožnikovo pritožbo po letu dni zavrnil, kar je očitno posledica zavajanja in nezainteresiranosti prvostopnega organa in brezbrižnosti drugostopenjskega organa. Tožnik navaja, da je drugostopenjski organ na podlagi tožnikove pritožbe pred skoraj štirimi leti vrnil predmetno zadevo v ponovno odločanje organu prve stopnje z namenom, da le-ta ugotovi dejansko stanje. V ponovnem odločanju je prvostopenjski organ odločil popolnoma enako in na podlagi istih dokazov kot prvič, ne da bi tožnika kot stranko v postopku pozval pri ponovnem odločanju. Tožnik sodišču predlaga, da upošteva njegove tožbene navedbe, ugodi tožbi ter razveljavi (pravilno: odpravi) izpodbijano odločbo.

Tožena stranka se v odgovoru na tožbo sklicuje na razloge, ki izhajajo iz obrazložitve drugostopne odločbe in predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po mnenju sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, sodišče se z razlogi izpodbijane odločbe strinja in se v izogib ponavljanju nanje sklicuje (2. odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS št. 105/06, v nadaljevanju ZUS-1), v zvezi s tožbenimi ugovori pa dodaja: Sporno v predmetni zadevi je vprašanje, ali je tožnik zavezanec za plačilo DDV v višini, kot izhaja iz izpodbijane odločbe. V ponovnem postopku je bilo namreč ugotovljeno neskladje prikazanih prihodkov po posameznih evidencah, tožnik pa davčnemu organu ni predložil zahtevanih dokazil. Zato je davčni organ davčno osnovo ugotovil sam z oceno ter na podlagi slednje ugotovil, da je bil celotni prihodek tožnika od opravljanja trgovske in storitvene dejavnosti za leto 2002 in za leto 2003 – do dne 30. 9. 2003 višji od prikazanega po obračunih DDV za navedeno obdobje v ugotovljeni višini, zaradi česar je od ugotovljene razlike prometa davčni organ obračunal DDV.

Sodišče ugotavlja, da je bila izpodbijana odločba izdana v ponovljenem postopku, potem, ko je bila odločitev davčnega organa prve stopnje odpravljena s strani organa druge stopnje in vrnjena v ponovni postopek davčnemu organu prve stopnje. V ponovnem postopku je davčni organ o svojih ugotovitvah sestavil zapisnik, tožnik pa je na ta zapisnik podal pripombe, pri čemer se je skliceval na postopkovne kršitve postopka, na katere se sklicuje tudi v tožbi. Davčni organ tožnikovih pripomb ni upošteval, saj je ugotovil, da niso utemeljene. Tudi po presoji sodišča je davčni organ postopal pravilno, zato očitke glede postopkovnih kršitev sodišče zavrača. Sodišče ugotavlja, da je davčni organ utemeljeno ugotovil davčno osnovo v predmetni zadevi z oceno, na podlagi 68. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 117/2006 s spremembami, v nadaljevanju ZDavP-2), na uporabo katerega napotujejo določbe 418. člena ZDavP-2. Po navedeni določbi davčni organ lahko ugotovi predmet obdavčitve s cenitvijo in na tej podlagi odmeri davek, če med drugim ugotovi, da temelji davčna napoved oziroma obračun davka na neresničnih ali nepravilnih podatkih (3. alinea); če zavezanec za davek na zahtevo davčnega organa ne predloži poslovnih knjig in evidenc, ki jih je dolžan voditi, ali so knjige in evidence vsebinsko napačne ali če kažejo take bistvene formalne pomanjkljivosti, ki opravičujejo dvom o njihovi vsebinski pravilnosti (5. alinea). Glede na to, da je bilo v postopku ugotovljeno neskladje prikazanih prihodkov po posameznih knjigovodskih listinah in evidencah, je imel davčni organ zakonsko podlago za ugotavljanje davčne osnove na podlagi navedenih zakonskih določil. Cenitev je ugotovitveni postopek, v katerem se ugotavljajo dejstva, ki omogočajo davčnemu organu določiti verjetno davčno osnovo.

Sodišče nadalje ugotavlja, da je davčni organ pri ugotovitvi davčne osnove izhajal in se oprl na podatke, ki jih je pridobil v ugotovitvenem postopku, pri tem je upošteval podatke, ki jih je zbral v zvezi s tožnikom, kot so: podatki o prihodkih in odhodkih, opravljenih dobavah ipd, kot izhajajo iz dokumentacije tožnika. Davčni organ je prav tako utemeljil način izvedene cenitve, ki je tudi za sodišče logična in jo je možno preizkusiti. Zato sodišče tožnikove ugovore v zvezi z navedeno cenitvijo zavrača, tožnik v postopku na prvi stopnji niti v pritožbenem postopku ni predložil nobenih dokazil, s katerimi bi dokazal drugače (6. odstavek 68. člena ZDavP-2). Navedenih dokazil tudi ni predložil glede zalog, s katero višino se ne strinja, dokazno breme pa je na strani tožnika. Tožnik je v postopku sodeloval in kljub temu, da je bil pozvan na predložitev ustreznih listin, le teh ni predložil. Zato sodišče njegove očitke kot pavšalne zavrača. Prav tako sodišče zavrača tožnikove ugovore, ki se nanašajo na samo vodenje postopka. Pri tem sodišče pojasnjuje, da vodenje postopkov v davčnih zadevah primarno temelji na določbah ZDavP-2, ki je glede na ZUP specialni predpis, saj se določbe ZUP v davčnem postopku uporabljajo subsidiarno. Možnost sodelovanja pri sestavi zapisnika o inšpekcijskem pregledu je zagotovljena s podajanjem pripomb na zapisnik in ni treba, da bi se zapisnik pisal sproti, kot zmotno meni tožnik.

Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, sodišče pa tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.