Jedro

Kasnejše, v drugem postopku zavzeto (drugačno) stališče o uporabi materialnega zakona, ne more biti podlaga za to, da se po nadzorstveni pravici odpravi odločba, ki jo je v pritožbenem postopku isti organ že presodil za zakonito.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom št. DT - 499-01-350/2011-2 z dne 29. 9. 2011 je Ministrstvo za finance RS odločilo, da se zahteva tožnika za odpravo odločbe Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Ljubljana št. DT 01-22157 z dne 24. 10. 2008 po nadzorstveni pravici, zavrže. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, je DURS, Davčni urad Ljubljana z odločbo št. DT 01-22157 z dne 24. 10. 2008 tožniku odmeril dohodnino za leto 2007. Zoper to odločbo je tožnik vložil pritožbo, ki je bila z odločbo Ministrstva za finance RS št. DT 499-01-209/2009-2 z dne 31. 8. 2009 zavrnjena. Nato tožba na Upravno sodišče RS ni bila vložena. Dne 6. 7. 2011 je tožnik vložil zahtevo za odpravo navedene odločbe z dne 24. 10. 2008 po nadzorstveni pravici. V predlogu je navedel, da sta Upravno sodišče in Vrhovno sodišče RS v podobnih primerih ugotovila napačno uporabo 120. člena ZDavP-2 (pravilno ZDoh-2, op. sodišča) in zato meni, da je v skladu z načelom enakosti pred zakonom in nediskriminacije tudi njemu potrebno ponovno odmeriti dohodnino in mu vrniti preveč plačano dohodnino za leto 2007. Meni, da dosežena pravica pripada tudi njemu, ker gre za judikativne odločitve Vrhovnega sodišča in Upravnega sodišča. Tožena stranka je tožnikovo zahtevo zavrgla. Pri tem se sklicuje na 2. odstavek 88. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 117/06, 24/08-ZDDKIS in 125/08, 20/09 – ZDoh-2, 110/09, 1/10 – popr. in 43/10, v nadaljevanju ZDavP-2) in 1. odstavek 275. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06-UPB, 105/06-ZUS-1, 126/07, 65/08, 47/09 – odl. US, 48/09 – popr. in 8/10, v nadaljevanju ZUP), po katerih lahko Ministrstvo za finance kot drugostopni organ na podlagi zahteve zavezanca zaradi kršitve materialnega zakona odmerno odločbo po nadzorstveni pravici odpravi v petih letih od dneva, ko je bila odločba vročena zavezancu za davek. V obravnavanem primeru je tožnik kot davčni zavezanec zoper odločbo, katere odpravo želi, vložil pritožbo, o kateri je Ministrstvo za finance že odločilo in njegovo pritožbo zavrnilo. Tožnik pa nato zoper odločbo ni vložil tožbe na Upravno sodišče RS. Nato pojasni, da v primeru, ko je drugostopenjski organ že odločal o pritožbi zoper isto odločbo in jo zavrnil ter s tem odločbo presodil za zakonito, v okviru izrednega pravnega sredstva ne more odločbe drugače presoditi. S presojo pritožbe je bila tako pravica zavezanca do presoje zakonitosti že izčrpana. Sklicuje se tudi na sodbo Vrhovnega sodišča RS št. U I 552/59 z dne 24. 10. 1959 (Poročilo o praksi Vrhovnega sodišča Slovenije 1960, 1 zv., str. 33). Takšno stališče je sodišče zavzelo glede na ureditev in hierarhijo pravnih sredstev, po kateri obstoji možnost vložitve tožbe zoper drugostopenjsko odločbo, zoper sodbo pa je zakonsko urejeno redno in izredno pravno sredstvo po Zakonu o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, 62/10 in 98/11 – odl.US, v nadaljnjem besedilu ZUS-1). Zaradi navedenega je bilo potrebno zahtevo za odpravo odločbe po nadzorstveni pravici kot nedovoljeno zavreči. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in odločbo izpodbija s tožbo, v kateri poudarja, da mu je bila, tako kot drugim upravičencem, na podlagi Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja bivših vojaških zavarovancev (ZPIZVZ-A, Uradni listi RS, št. 118/06), ki je bil sprejet kot posledica odločbe Ustavnega sodišča, št. U-l-155/00 z dne 22. 4. 2004, priznana pravica do izplačila pokojnine za več let nazaj. Pri odmeri dohodnine za leto 2007 je bilo zmotno uporabljeno materialno pravo in odločeno v nasprotju s 1. odstavkom 120. člena ZDoh-2. S tem so bile tožniku kratene zakonske pravice, ki izhajajo iz Ustave RS, enakost pred zakonom in enako varstvo pravic. Pri odločanju glede upravičencev (tožniku je znano, da gre za 11 upravičencev), ki so pridobili pravico po istem zakonu (ZPIZVZ-A) in pod enakimi pogoji, je Davčna uprava RS v več primerih upoštevala določilo 1. odstavka 120. člena ZDoh-2, ne pa tudi pri tožniku in nekaterih. Po odločitvah Vrhovnega sodišča RS po vloženi reviziji in Upravnega sodišča RS, je v nekaterih primerih Davčna uprava RS spoštovala odločbe in izplačala preplačane dohodnine za leto 2007. Ob tem je izrazila pripravljenost, da tudi tožniku in ostalim, ki niso sprožili sodnega varstva, izplača preveč zaračunano dohodnino, glede na judikativne odločbe. Ministrstvo za finance RS pa je z izpodbijanim sklepom to preprečilo in tožnika napotilo na upravni spor. Sodišču predlaga, da odpravi izpodbijani sklep. Priglaša stroške v višini sodne takse.

Tožena stranka vsebinskega odgovora ni podala, temveč je zgolj navedla, da vztraja pri razlogih iz izpodbijanih odločb ter predlaga zavrnitev tožbe.

Sodišče je v zadevi odločalo brez glavne obravnave, ker pravno relevantna dejstva, ki so pomembna za odločitev v zadevi, med strankama niso sporna (1. odstavek 59. člena ZUS-1).

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru med strankama ni spora o tem, da je tožnik odločbo, katere odpravo po nadzorstveni pravici predlaga, izpodbijal s pritožbo, da je bila njegova pritožba zavrnjena in da odločbe po odločitvi o pritožbi v upravnem sporu ni izpodbijal. Sporno pravno vprašanje v zadevi je, ali je odprava odločbe po nadzorstveni pravici dopustna, če je organ, ki je pristojen za odpravo odločbe po nadzorstveni pravici, pred tem že odločil o pritožbi zoper isto odločbo in jo zavrnil. Odprava in razveljavitev odločbe po nadzorstveni pravici je institut, ki spada med izredna pravna sredstva tako po določbah ZDavP-2 (členi od 88 do 90) kot po določbah ZUP (274. do 277. člen). Po določbi 2. odstavka 88. člena ZDavP-2 lahko davčni organ odmerno odločbo po nadzorstveni pravici odpravi, razveljavi ali spremeni v petih letih od dneva, ko je bila odločba vročena zavezancu za davek, če je z njo prekršen materialni zakon. Ob upoštevanju 275. člena ZUP lahko odločbo odpravi oziroma razveljavi tudi na zahtevo stranke. S tem je stranki omogočeno, da do izteka roka za pritožbo, napačno uporabo materialnega zakona uveljavlja tako s pritožbo, kot rednim pravnim sredstvom, kot tudi z zahtevo za odpravo odločbe po nadzorstveni pravici. Če organ odločbo po nadzorstveni pravici odpravi, pritožbo zavrže (2. odstavek 275. člena ZUP). Čeprav zakon odprave odločbe, ki je bila v pritožbenem postopku potrjena kot zakonita, izrecno ne izključuje, je ob upoštevanju sistema pravnih sredstev stališče, ki ga je v izpodbijanem sklepu zavzela tožena stranka, po presoji sodišča pravilno. Stranka, ki napačno uporabo materialnega zakona uveljavlja v postopku z rednim pravnim sredstvom, ima namreč pravico uveljavljati sodno varstvo s tožbo v upravnem sporu. Kasnejše, v drugem postopku zavzeto (drugačno) stališče o uporabi materialnega zakona, zato tudi po presoji sodišča ne more biti podlaga za odpravo odločbe, ki jo je v pritožbenem postopku isti organ že presodil za zakonito. Ker je po določbah ZUP razlog za odpravo odločbe po nadzorstveni pravici le očitna kršitev materialnega zakona, kasnejša, v postopku s pravnimi sredstvi ali v upravnem sporu sprejeta drugačna razlaga zakona, ne more biti podlaga za odpravo odločbe po tem zakonu. ZDavP-2 kot razlog za odpravo odločbe po nadzorstveni pravici določa milejši pogoj - kršitev materialnega zakona. Zato se ob tem zastavlja vprašanje, ali širša podlaga za odpravo odločbe terja tudi omilitev drugih pogojev za uporabo tega izrednega pravnega sredstva. Po presoji sodišča je odgovor na to vprašanje negativen (enako tudi sodba Upravnega sodišča RS, št. U 2806/2006 z dne 27. 2. 2008). Sistem pravnih sredstev po določbah ZDavP-2 namreč v bistvenem ne odstopa od sistema pravnih sredstev po splošnem procesnem zakonu (ZUP). Stališče Vrhovnega sodišča, na katero se sklicuje tožena stranka, ostaja aktualno kljub spremenjeni ureditvi upravnega postopka in tudi ob upoštevani specialni ureditvi. Upoštevnost mu v celoti priznava tudi upravnopravna teorija (Vilko Androjna, Erik Kerševan, Upravno procesno pravo, Upravni postopek in upravni spor, Ljubljana, GV Založba, 2006, str. 581). Ob upoštevanju dejstva, da gre za pravno sredstvo, ki ga organ lahko uporabi tako v korist kot tudi v škodo davčnega zavezanca, bi po presoji sodišča drugačno pravno stališče pomenilo tudi prekomeren poseg v pravno varnost davčnih zavezancev.

Iz navedenih razlogov je sodišče v tej zadevi zavzelo stališče, ki odstopa od stališča, ki ga je o istem pravnem vprašanju, po drugem sodniku, zavzelo v zadevah U 2737/2006 in U 2776/2006 in ki, zaradi ureditev pravnih sredstev v upravnem sporu, ni bilo predmet preizkusa na Vrhovnem sodišču. Ker je glede na navedeno izpodbijani sklep po presoji sodišča pravilen in skladen z zakonom, kršitev zakona, na katere pazi po uradni dolžnosti, pa sodišče ni našlo, je tožba neutemeljena in jo sodišče zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1. Odločitev o stroških temelji na 4. odstavku 25. člena ZUS-1.