Jedro

Sodišče prve stopnje za odločitev o vtoževanem zahtevku iz naslova plačila regresa za letni dopust in plačila nadomestila za neizrabljen letni dopust ni v zadostni meri raziskalo dejanskega stanja, ker ni ugotovilo, ali je tožnik sorazmerni del regresa pri prejšnjem delodajalcu že prejel. Prav tako ni razčistilo, ali je pri prejšnjem delodajalcu pridobil pravico do sorazmernega dela dopusta ter, ali je zoper odločitev o trajanju dopusta ugovarjal. Pomembno pa je tudi, ali je tožnik izrabo dopusta sploh uveljavljal. V zakonodaji namreč ni podlage, da je delavec ob prenehanju delovnega razmerja vedno upravičen do denarnega nadomestila za neizrabljen letni dopust. Če izrabe letnega dopusta ne zahteva, obstoj nepredvidljivega vzroka za to pa ni ugotovljen, in če na delodajalčevi strani ni razlogov za neizrabo, pravico do letnega dopusta (ali nadomestila) izgubi.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sodbe (ugodilni del in odločitev o stroških postopka, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka) se razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek (I) za ugotovitev, da je bila pogodba o zaposlitvi med tožečo stranko in toženo stranko št. ... z dne 15. 6. 2010 za delovno mesto „nabavni komercialist“ sklenjena za določen čas v nasprotju z zakonom in se je zato pogodba o zaposlitvi sklenjena med pravdnima strankama št.: ... z dne 15. 6. 2010 transformirala iz pogodbe o zaposlitvi za določen čas v pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas ter se šteje, da je bila sklenjena za nedoločen čas, (II) da je tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki dne 31. 12. 2010 nezakonito prenehalo, (III) da je tožena stranka dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na delo na delovno mesto „nabavni komercialist“, v roku 8 dni pod izvršbo, (IV) da je tožena stranka dolžna tožeči stranki za obdobje od 1. 1. 2011 dalje vzpostaviti delovno razmerje za nedoločen čas za delovno mesto „nabavni komercialist“ po pogodbi o zaposlitvi, za katero se šteje, da je bila sklenjena za nedoločen čas in je opisana v 1. točki izreka te sodbe, ter ji za celotno obdobje nezakonitega prenehanja vpisati delovno dobo v ustrezno evidenco ter ji priznati neprekinjene pravice iz delovnega razmerja od 1. 1. 2011 dalje do ponovne vrnitve na delo, v 8 dneh pod izvršbo, (V) da je tožena stranka dolžna tožeči stranki celotno obdobje nezakonitega prenehanja delovnega razmerja od 1. 1. 2011 dalje za vsak mesec obračunati bruto mesečno plačo v znesku 1.338,67 EUR, od tega plačati pripadajoče davke in prispevke ter ji za vsak mesec izplačati neto mesečno plačo v znesku 900,03 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 11. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila, v 8 dneh pod izvršbo, (VI) da je tožena stranka dolžna tožeči stranki izplačati dodatno izplačilo – božičnico v znesku 669,33 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 12. 2010 dalje do plačila ter, (VII) da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v 8 dneh od prejema sodbe sodišča prve stopnje, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 9. dne od prejema prvostopenjske sodbe dalje do plačila.

Sodišče je ugodilo tožbenemu zahtevku, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki izplačati razliko v regresu za leto 2010 v znesku 375,00 EUR bruto, od tega zneska plačati pripadajoči davek ter izplačati neto znesek regresa 302,83 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 12. 2010 dalje do plačila, v 8 dneh pod izvršbo (I. točka ugodilnega dela). Nadalje je tožena stranka dolžna tožeči stranki izplačati nadomestilo za neizkoriščen del letnega dopusta za leto 2010, v znesku 861,28 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 6. 2010 dalje do plačila, v 8 dneh pod izvršbo (1. odstavek II. točke izreka) ter, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (2. odstavek II. točke izreka).

Zoper ugodilni del sodbe ter zoper odločitev, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi ter izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, hkrati pa tožeči stranki naloži v plačilo vse pravdne stroške tožene stranke, pri čemer naj se pritožbeni stroški štejejo kot nadaljnji pravdni stroški. Navaja, da je k odgovoru na tožbo priložila potrdilo družbe A. d.o.o. o izplačilu sorazmernega dela regresa tožniku, hkrati je predlagala tudi dokaz z zaslišanjem strank. Poudarja, da je s pripravljalno vlogo z dne 31. 5. 2011 tožeča stranka priznala kot resnične tiste navedbe tožene stranke v njenem odgovoru na tožbo, da je po vložitvi tožbe tožeči stranki plačala del regresa v znesku 375,00 EUR bruto ter je za ta del umaknila tožbo. Tožeča stranka ni zanikala tistih navedb tožene stranke v njenem odgovoru na tožbo, da je preostali sorazmerni del regresa za leto 2010 že dobila izplačan pri prejšnjem delodajalcu A. d.o.o.. Tožeča stranka ni prerekala resničnosti teh navedb, prav tako tudi ne, da je že prejšnji delodajalec tožeči stranki odmeril letni dopust v višini 25 delovnih dni. Opozarja na določbo 2. odstavka 162. člena ZDR, po katerem je vsak delodajalec dolžan zagotoviti izrabo sorazmernega dela dopusta glede na trajanje zaposlitve delavca pri posameznem delodajalcu v tekočem koledarskem letu, razen če se delavec in delodajalec dogovorita drugače. Tožena stranka je uveljavljala tudi ugovor zastaranja, saj je bila dolžna tožeča stranka morebitno kršenje pravic v zvezi z določitvijo dopusta izpodbijati takrat, ko je prejela sklep o določitvi dopusta v trajanju 14 dni, nato pa bi morala, ob morebitni zavrnitvi njenega zahtevka, pravočasno, v roku 30 dni, vložiti tožbo, česar pa ni storila. Tudi v obeh pripravljalnih vlogah tožeča stranka niti z eno besedo ni zanikala zgoraj navedenih, večkrat se ponavljajočih navedb tožene stranke o tem, da je tožeča stranka že prejela sorazmeren del regresa, izplačan pri prejšnjem delodajalcu, da je bil tožeči stranki že pri prejšnjem delodajalcu odmerjen redni letni dopust in da ji sorazmerni del dopusta pripada pri prejšnjem delodajalcu. Ker tega ni storila niti na glavni obravnavi, so te navedbe neprerekane. Po določbi 1. odstavka 106. člena ZPP je potrebno vloge, ki jih je potrebno vročiti neposredni stranki, predložiti v toliko izvodih, kolikor je treba za sodišče in nasprotno stranko, kar velja tudi za priloge. Ne držijo navedbe v izpodbijani sodbi, da tožeča stranka sodišču ni predložila potrdila A. d.o.o., na katerega se je sklicevala kot dokaz za svoje navedbe v zvezi z delnim izplačilom regresa. Sodišče bi moralo v skladu s 1. odstavkom 108. člena ZPP od tožene stranke zahtevati, da takšno vlogo dopolni. Določiti bi moralo rok za dopolnitev ter v primeru, da tožena stranka ne bi ravnala po takšnem nalogu sodišča, vlogo zavreči, pri čemer bi morala tožena stranka predhodno opozoriti na pravne posledice neizpolnitve. Sodišče prve stopnje tožene stranke ni nikdar pozvalo v smislu določb 108. člena ZPP na dopolnitev vloge, niti ji ni postavilo kakršnegakoli roka. Glede na vse navedeno je očitno, da je bil odgovor na tožbo popoln in je vseboval vse priloge, ki so v njem navedene ter dokaze, na katere se je tožena stranka v svojem odgovoru na pritožbo (pravilno tožbo) sklicevala. Podana je bistvena kršitev določb postopka, saj je neuporaba 108. člena ZPP bistveno vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe. Ne glede na navedeno pa bi moralo tudi sodišče glede na 2. odstavek 214. člena ZPP šteti ta dejstva za priznana, saj jih tožeča stranka ni zanikala. Sodba nima razlogov glede navedb tožene stranke, da je ugovor razširjenega dela tožbenega zahtevka zastaran, glede na to, da se tožena stranka (pravilno: tožeča stranka) na sklep tožene stranke o pravici do odsotnosti z dela ni pritožila, zaradi česar je bila kasneje vložena razširitev tožbe prepozna. Nepravilna je tudi odločitev glede plačila pravdnih stroškov. Tožena stranka je uspela v pretežnem delu, zato bi moralo sodišče naložiti tožeči stranki, da toženi stranki povrne ustrezen del pravdnih stroškov.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, in skladno z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nadaljnji; ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodba sodišča prve stopnje nima razlogov o odločilnih dejstvih glede prisojenega zneska polovice regresa za letni dopust za leto 2010 ter do odškodnine oziroma nadomestila za neizrabljen letni dopust za leto 2010. Ker sodišče prve stopnje v tem delu tudi ni pravilno in popolno ugotovilo dejanskega stanja, ni mogoče preizkusiti pravilne uporabe materialnega prava, odločitev pa je najmanj preuranjena.

Pritožbeno sodišče najprej poudarja, da tožena stranka v pritožbi neutemeljeno navaja, da tožnik ni prerekal dejstev glede domnevno že plačanega dela regresa za letni dopust, ki naj bi mu ga izplačala družba A. d.o.o.. Tožnik je v pripravljalnih vlogah z dne 31. 5. 2011 in 23. 6. 2011 izrecno prerekal vse navedbe tožene stranke, kolikor niso bile skladne z njegovimi navedbami. Zato je napačno stališče tožene stranke, da so njene trditve glede že plačanega dela regresa neprerekane, ker se tožnik do njih ni izrecno opredelil. Zmotno je tudi stališče pritožbe, da bi moralo sodišče prve stopnje v primeru nepredložitve fotokopije potrdila družbe A. d.o.o. ravnati v skladu z določbo 108. člena ZPP ter toženo stranko pozvati k predložitvi potrdila. Zaradi tega ni podana uveljavljana bistvena kršitev določb postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP, ki bi vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe.

Vendar pa samo zaradi dejstva, ker tožena stranka k odgovoru na tožbo ni predložila fotokopije potrdila družbe A. d.o.o., na katerega se je v odgovoru na tožbo sklicevala, ni mogoče sklepati, da tožena stranka ni dokazala, da bi tožnik prejel sorazmerni del regresa pri prejšnjem delodajalcu oziroma da je podan pravni položaj, ko bi bila tožena stranka dolžna sama tožniku izplačati celoten regres za letni dopust za leto 2010. Tožena stranka lahko tudi na drug način dokazuje, da je prejšnji delodajalec delavcu že plačal sorazmerni del regresa za letni dopust. S tem v zvezi je predlagala dokaz z zaslišanjem strank. Sodišče prve stopnje bi zato moralo na ta način razčistiti, ali je tožnik sorazmerni del regresa že prejel, glede na trditveno podlago tožene stranke, da mu je prejšnji delodajalec že izplačal sorazmerni del regresa, ter dejstvo, da potrdilo ni bilo predloženo.

V zvezi z vprašanjem plačila odškodnine zaradi neizrabe letnega dopusta za leto 2010 pa je tožena stranka tudi izpostavila, da je tožniku s sklepom z dne 28. 6. 2010 (B32) določila dopust v trajanju 14 dni, zoper katerega naj tožnik ne bi ugovarjal. Tudi v tem delu sodišče prve stopnje ni ugotovilo, ali je tožnik že pri prejšnjem delodajalcu pridobil pravico do sorazmernega dela dopusta ter ali je zoper odločitev o trajanju dopusta ugovarjal, čeprav je tožena stranka tudi v tem delu podala zadostno trditveno in dokazno podlago. Zato je odločitev, da je tožnik upravičen do odškodnine za 14 dni dopusta, najmanj preuranjena. Poleg tega sodišče tudi ni razčistilo, ali je tožnik izrabo dopusta sploh uveljavljal. Za razlago, da je delavec ob prenehanju delovnega razmerja vedno upravičen do denarnega nadomestila za neizrabljen letni dopust, v zakonodaji ni podlage. Če delavec izrabe letnega dopusta ne zahteva, obstoj nepredvidljivega vzroka za to pa ni ugotovljen, in če na delodajalčevi strani ni razlogov za neizrabo, pravico do letnega dopusta (ali nadomestila) izgubi. Teh dejstev sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, zato odločitev o plačilu nadomestila temelji na nepravilno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju.

Ker je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje glede delnega plačila regresa za letni dopust, odločitev o plačilu nadomestila za neizrabljen letni dopust pa temelji na nepravilno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijani del sodbe razveljavilo ter vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje dopolniti dokazni postopek v nakazani smeri, v okviru že podanih dokaznih predlogov. Podrobneje bo moralo zaslišati stranki glede zatrjevanega delnega plačila regresa. Ugotoviti bo tudi moralo, koliko dni letnega dopusta za leto 2010 je tožniku pripadalo pri toženi stranki. Šele nato bo lahko ugotavljalo, ali so podani pogoji za plačilo nadomestila zaradi neizrabe letnega dopusta. Na podlagi tako dopolnjenega dokaznega postopka, v katerem bo moralo oceniti tudi listinsko dokumentacijo v spisu oziroma opraviti vsa pravdna dejanja in obravnavati vsa sporna vprašanja, na katera je opozorilo sodišče druge stopnje v svojem sklepu, bo lahko ponovno odločalo o utemeljenosti tožbenega zahtevka.

Če sodišče druge stopnje na seji ali na obravnavi spozna, da je treba za pravilno ali popolno ugotovitev dejanskega stanja ugotoviti dejstva oziroma izvesti dokaze, ki jih je stranka pred sodiščem prve stopnje zatrjevala oziroma predlagala, vendar jih sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ali dejstva oziroma dokaze, ki jih je pod pogojem iz 337. člena tega zakona stranka navedla v pritožbi ali da je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, v skladu s 355. členom ZPP dopolni postopek oziroma odpravi omenjene pomanjkljivosti in s sodbo odloči v zadevi. Če je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno in sodišče glede na naravo stvari in okoliščine primera oceni, da samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti omenjene pomanjkljivosti, izjemoma razveljavi sodbo prve stopnje in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Po oceni pritožbenega sodišča gre v obravnavani zadevi za takšno izjemo, saj sodišče prve stopnje ni ugotovilo odločilnih dejstev glede delnega plačila regresa in nadomestila za neizrabljen letni dopust. Zato pojmovno ne gre za pomanjkljivost, ki bi jih bilo mogoče odpraviti z dopolnitvijo postopka pred sodiščem druge stopnje. V nasprotnem bi sodišče druge stopnje prevzemalo pristojnosti sodišča prve stopnje, kar pa ni namen 355. člena ZPP. Zato je sodišče druge stopnje kljub določbi 355. člena ZPP v navedenem obsegu sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 3. odstavka 165. člena ZPP.