Jedro

Glede obstoja utemeljenega suma ter vse dokaze, na katerih niti iz pritožbenih trditev niti iz spisovnih podatkov ne izhaja, da bi po pravnomočnosti obtožnice nastale nove okoliščine, ki bi lahko kakorkoli vplivale na zaključek o obstoju utemeljenega suma. Tako ni mogoče pritrditi stališčem zagovornikov obtoženih v delu, kjer izhajajo iz lastne ocene zbranih dokazov, da glede na predloženo dokazno gradivo ni podan utemeljen sum storitve očitanih kaznivih dejanj, saj je le ta bil s pravnomočnostjo obtožnice potrjen.

Objektivne okoliščine - teža, način in okoliščine izvrševanih kaznivih dejanj, ki predstavljajo najtežja in družbeno najbolj zavržna kazniva dejanja zoper spolno nedotakljivost, kot tudi subjektivne okoliščine, ki so oprte predvsem na negativne osebnostne lastnosti obtožencev, ter okoliščine v katerih so bila kazniva dejanja storjena, ki predstavljajo globoke in trajne posege v spolno integriteto in nedotakljivost mladoletne osebe, so po presoji sodišča druge stopnje nedvomno podane. Zato vse ugotovljene okoliščine razumno utemeljujejo pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je pri navedenih obtožencih podana realna in konkretna ponovitvena nevarnost. Pripor je neogibno potreben in tudi sorazmeren ukrep, saj gre v obravnavanem primeru za kazniva dejanja zoper varnost mladoletne oškodovanke in drugih potencialnih oškodovancev in zato stopnja ogrožanja pravno zavarovane dobrine, pretehta nad pravico obtožencev do njihove osebne svobode. Milejši ukrep ne bi bil učinkoviti, saj zahteva voljni element s strani obtožencev, katerega pa ob vrnitvi v prejšnje življenjsko okolje, glede na njihovo negativno osebnost ni pričakovati. Tako obrazloženih zaključkov sodišča prve stopnje o neogibnosti in sorazmernosti pripora zoper C. C. in D. D. Pritožbeni očitki, da pripor ni nujno potreben, neogiben in sorazmeren ukrep za preprečitev njune ponovitvene nevarnosti, zato niso utemeljeni, in je pripor zoper obtoženca neogiben in sorazmeren ukrep. Enako velja tudi glede utemeljenosti pogojev za ukrep prepovedi približanja po določbi 195. a člena ZKP zoper obtoženko.

Izrek

I. Pritožbama obtoženega A. A. in njegove zagovornice se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v I. točki izreka glede obtoženega A. A. razveljavi ter se v tem delu zadeva vrne sodišču prve stopnje, da v roku 24 ur znova odloči o obstoju razlogov za pripor glede tega obtoženca, ki do odločitve sodišča prve stopnje ostaja v priporu.

II. Pritožbe zagovornikov ostalih obtožencev se zavrnejo kot neutemeljene.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenim sklepom je senat Okrožnega sodišča v Celju ugotovil , da so pri vseh obtoženih še vedno podani razlogi za pripor iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP).

2. Zoper sklep se pritožujejo obtoženi A. A. ter zagovorniki obtoženih B. B., C. C., A. A. in D. D. Zagovornik obtožene B. B., se pritožuje zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in predlaga, da sodišče ukrep prepovedi približanja določenemu kraju ali osebi odpravi.

Zagovornica obtoženega A. A., se pritožuje zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da se pripor zoper obtoženca odpravi. Podrejeno predlaga odreditev hišnega pripora in razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

A. A. v pritožbi izrecno ne navaja pritožbenih razlogov, sodišču druge stopnje pa predlaga, da se pripor zoper njega odpravi.

Zagovornik obtoženega C. C., se pritožuje zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in odpravo pripora. Podrejeno pa predlaga nadomestitev pripora z milejšim ukrepom.

Zagovornik D. D. uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 370. člena ZKP. Predlaga nadomestitev pripora z milejšim ukrepom, javljanjem na policijski postaji in prepovedjo približevanja domnevni oškodovanki E. E. 3. Pritožba obtoženega A. A. in njegove zagovornice je utemeljena, pritožbe zagovornikov preostalih obtožencev pa so neutemeljene.

4. Zaključek o obstoju utemeljenega suma je sodišče prve stopnje stopnje utemeljilo s sklicevanjem na pravnomočno obtožnico ter vse dokaze, na katerih ta temelji. Niti iz pritožbenih trditev niti iz spisovnih podatkov ne izhaja, da bi po pravnomočnosti obtožnice nastale nove okoliščine, ki bi lahko kakorkoli vplivale na zaključek o obstoju utemeljenega suma. Tako ni mogoče pritrditi stališčem zagovornikov obtoženih v delu, kjer ponovno izhajajo iz lastne ocene zbranih dokazov, da glede na predloženo dokazno gradivo ni podan utemeljen sum storitve očitanih kaznivih dejanj, saj je le ta bil s pravnomočnostjo obtožnice potrjen.

5. Sodišče prve stopnje je v zvezi z obstojem ponovitvene nevarnosti glede obtoženih B. B., C. C. in D. D., pravilno ugotovilo tako objektivne kot subjektivne okoliščine, ki obstoj le te utemeljujejo ter o tem navedlo celovite in jasne razloge v 6. točki obrazložitve, ki kažejo na realno in konkretno nevarnost, da bi obtoženka in obtoženci v primeru izpustitve na prostost nadaljevali z izvrševanjem tovrstnih kaznivih dejanj.

Tako objektivne okoliščine - teža, način in okoliščine izvrševanih kaznivih dejanj (Trgovine z ljudmi po določbi 113. člena KZ-1 in kaznivega dejanja Spolnega napada na osebo mlajšo od 15 let po določbi 173. člena KZ-1), ki predstavljajo najtežja in družbeno najbolj zavržna kazniva dejanja zoper spolno nedotakljivost, kot tudi subjektivne okoliščine, ki so oprte predvsem na negativne osebnostne lastnosti obtožencev, ter okoliščine v katerih so bila kazniva dejanja storjena, ki predstavljajo globoke in trajne posege v spolno integriteto in nedotakljivost mladoletne osebe, so po presoji sodišča druge stopnje nedvomno podane. Zato vse ugotovljene okoliščine po oceni pritožbenega sodišča, razumno utemeljujejo pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je pri predhodno navedenih obtožencih podana realna in konkretna ponovitvena nevarnost. 6. Tega zaključka ne morejo izpodbiti niti pritožbena izvajanja zagovornika obtoženega D. D., ki izpostavlja njegovo nekaznovanost, dejstvo, da z oškodovanko nima več stikov, in da se tudi v prihodnje ne namerava več družiti z mladoletnimi osebami, kar je bilo že pojasnjeno v predhodnih sklepih o priporih, na katere se v izogib ponavljanju sodišče druge stopnje v celoti sklicuje. Glede na vse navedeno, pa po oceni pritožbenega sodišča, neutemeljeno in posplošeno uveljavlja neobstoj pripornih razlogov tudi zagovornik obtoženca C. C., ki se v pritožbi ukvarja predvsem z neskladnostjo izpodbijanega sklepa s sodno prakso Vrhovnega sodišča, glede pomena pripornega razloga ponovitvene nevarnosti. S tem pa pritožbenega uspeha ne more doseči. 7. Zaključki sodišča prve stopnje o obstoju ponovitvene nevarnosti, tako ne temeljijo zgolj na ugotovljenih objektivnih, temveč tudi na subjektivnih okoliščinah, kar vse je sodišče prve stopnje argumentirano pojasnilo v 6. točki izpodbijanega sklepa. Tako pritožbene navedbe zagovornikov obtoženih B. B., C. C. in D. D., v zvezi z ugotavljanjem pogojev za pripor, sodišču prve stopnje neutemeljeno očitajo kršitev določb kazenskega postopka.

8. Pritožbeno sodišče glede na razloge, navedene v točki 8 izpodbijanega sklepa, potrjuje tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je pripor neogibno potreben in tudi sorazmeren ukrep ter v zvezi s tem izpostavlja, da je sodišče prve stopnje utemeljeno poudarilo, da gre v obravnavanem primeru za kazniva dejanja zoper varnost mladoletne oškodovanke in drugih potencialnih oškodovancev in zato stopnja ogrožanja pravno zavarovane dobrine, pretehta nad pravico obtožencev do njihove osebne svobode. Pri tem pa milejši ukrep ne bi bil učinkoviti, saj le ta zahteva voljni element s strani obtožencev, katerega pa ob vrnitvi v prejšnje življenjsko okolje, glede na njihovo negativno osebnost ni pričakovati. Tako obrazloženih zaključkov sodišča prve stopnje o neogibnosti in sorazmernosti pripora zoper C. C. in D. D., pritožbeni očitki, da pripor ni nujno potreben, neogiben in sorazmeren ukrep za preprečitev njune ponovitvene nevarnosti, niso utemeljeni. Zato je pripor zoper obtoženca neogiben in sorazmeren ukrep. Enako velja tudi glede utemeljenosti pogojev za ukrep prepovedi približanja po določbi 195. a člena ZKP zoper obtoženko B. B., in pritožbenih prizadevanj zagovornika obtoženega D. D. za izrek milejšega ukrepa javljanja na policijski postaji.

9. Ker glede na obrazloženo pritožbeni očitki zagovornikov B. B., C. C. in D. D. niso utemeljeni in ker pri uradnem preizkusu izpodbijanega sklepa sodišče druge stopnje kršitev iz petega odstavka 402. člena ZKP ni ugotovilo, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

10. Zagovornica obtoženega A. A. (posredno v svoji pritožbi tudi sam obtoženec) utemeljeno izpostavlja, da se sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ni opredelilo do spremenjene pravne opredelitve obtožencu očitanega kaznivega dejanja po prvem odstavku 173. člena KZ-1. 11. Iz razlogov izpodbijanega sklepa je razvidno, da je sodišče pri presoji ponovitvene nevarnosti na strani objektivnih okoliščin upoštevalo težo obtožencu očitanih kaznivih dejanj, pri čemer je izhajalo iz višine predpisane kazni za posamezno kaznivo dejanje. Glede kaznivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od 15 let, po 173. členu KZ-1, je tudi za obtoženega A. A. upoštevalo kazen po drugem odstavku navedenega člena (od 5 do 15 let zapora), ki pa se temu obtožencu ne očita. Iz obtožnice namreč izhaja očitek, da naj bi obtoženi A. A. storil temeljno obliko kaznivega dejanja po prvem odstavku 173. člena KZ-1, za kar pa je predpisana kazen od treh do osmih let zapora. Glede tega pa se prvo sodišče ne le ni opredelilo do drugačne pravne opredelitve kaznivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od 15 let, od tiste, ki je veljala v času odreditve pripora, pač pa so razlogi izpodbijanega sklepa glede teže obtožencu očitanega kaznivega dejanja, v nasprotju z obtožnico. Ker pa se ugotovljena pomanjkljivost nanaša na odločilno dejstvo, pomembno za presojo obtoženčeve ponovitvene nevarnosti, zagovornica utemeljeno uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ki ima za posledico razveljavitev sklepa v tem delu in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločitev.

12. Glede na obrazloženo je pritožbeno sodišče pritožbama A. A. in njegove zagovornice ugodilo in I. točko izreka izpodbijanega sklepa v delu, ki se nanaša na tega obtoženca, razveljavilo ter v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločitev, pritožbe ostalih zagovornikov pa zavrnilo kot neutemeljene. O priporu zoper obtoženega A. A. bo moralo sodišče prve stopnje odločiti v 24. urah od prejema tega sklepa. V kolikor bo ugotovilo, da so tudi za obtoženega A. A. pogoji za pripor še podani, bo moralo obrazložiti vsa odločilna dejstva, to je tudi tista, ki se nanašajo na dejstva in okoliščine, ki kažejo subjektivni in objektivni element ponovitvene nevarnosti glede tega obtoženca, da bo odpravilo procesno kršitev, zaradi katere je odločitev bila razveljavljena. Do odločitve sodišča pa obtoženi A. A. ostaja v priporu.

13. Če bo za obdolžene B. B., C. C. in D. D. nastala dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (prvi odstavek 95. člena ZKP), bo sodno takso za zavrnitev pritožb njihovih zagovornikov, po pravnomočnosti sodbe odmerilo sodišče prve stopnje.