Jedro

Izvajanje vaje na preprijemalnem plezalniku „Tarzan“, na katerem se nahajajo prečne opore na višini 3 m (navedeno pehotno oviro vojak premaguje tako, da najprej stopi v stičišče križne povezave diagonalnih cevi na čelni strani, se s prosto roko prime za prvo prečno oporo, takoj po vzponu naredi preprijem in prime z eno roko za drugo prečno oporo, z drugo za tretjo ter izkoriščujoč nihanje telesa, ki ga povzroči z dvigom noge v zraku oziroma njenim zanoženjem, potem pa preprijema naslednje prečne opore, ob koncu nihanja pa stopi na prečko na zadnjem nosilcu in doskoči na tla), je nevarna dejavnost. Zato za škodo, ki jo je utrpel tožnika zaradi izvajanja vaje na tem plezalniku odgovarja tožena stranka kot delodajalec po načelu objektivne odgovornosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da tožniku v roku 15 dni plača znesek 2.966,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 3. 2009 dalje do plačila (prvi odstavek točke I izreka). Zavrnilo je, kar je tožnik zahteval več, to je plačilo zneska 5.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 3. 2009 dalje do plačila (drugi odstavek točke I izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku povrne stroške postopka v višini 205,42 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila (točka II izreka).

Zoper ugodilni del izpodbijane sodbe se tožena stranka pritožuje iz pritožbenih razlogov zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče v vsaki konkretni zadevi dolžno samo določiti pojem nevarne stvari. Stališče sodne prakse, na katero se sklicuje izpodbijana sodba, da je vaja na kombiniranem plezalniku nevarna dejavnost je potrebno obravnavati kot pravni okvir, ki bi ga moralo sodišče prve stopnje v konkretni zadevi šele napolniti s konkretno vsebino. Sodišče prve stopnje pri tem ni upoštevalo naslednjih dejstev: da so bili vojaki pred vajo dobro ogreti; da so vadili v športni opremi, brez časovne omejitve in da je tožnik že odslužil vojaški rok, na katerem se je seznanil z vajo na kombiniranem plezalniku. Prav tako bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati, da so bile prečke za oprijem gumirane in da je bil oprijem v kritičnem trenutku trden. Sodišče prve stopnje je to okoliščino sicer preiskalo v okviru ugotavljanja razlogov za morebiten obstoj krivdne odškodninske odgovornosti, vendar je pri tem neprepričljivo verjelo tožniku, ne pa tudi drugim pričam, češ da so bile za takšno izpovedbo motivirane, ker so zaposlene pri toženi stranki. Upoštevaje vsa navedena dejstva, bi sodišče prve stopnje vajo na kombiniranem plezalniku moralo šteti za nenevarno. Tožnik bi vajo lahko prekinil in ponovil, če je čutil, da izgublja oprijem. Tudi posledice, ki so tožniku nastale zaradi zdrsa, dokazujejo, da škoda ni nastala pri izvajanju nevarne dejavnosti. Tožnik je utrpel zgolj lahko telesno poškodbo. Sodišče prve stopnje ni ugotavljalo vzročne zveze med ravnanjem pooblaščenih oseb, za katere je tožena stranka odgovorna in nastalo škodo, prav tako pa ni ugotavljalo protipravnosti. Odškodninska odgovornost tožene stranke bi bila lahko podana v določenem odstotku, če bi se ugotovilo, da je okoliščina, da je kot varovalec pri vaji nastopal samo en vojak, ne pa dva, imela vpliv na nastanek škode. Sodišče prve stopnje je tožniku priznalo previsoko odškodnino, saj je sodni izvedenec ugotovil, da je tožnik utrpel lažji zvin levega kolena. Zvin kolena se praviloma obravnava kot lahka telesna poškodba. V konkretnem primeru pa je šlo za lažji primer lahke telesne poškodbe, v takšnih primerih pa sodišče odškodnino prizna samo, če so bile telesne ali duševne bolečine posebno intenzivne, kar pa v konkretnem primeru ni izkazano. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjske sodbe spremeni tako, da zavrne še preostali del tožbenega zahtevka, podrejeno pa, da ga razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožnik je v odgovoru na pritožbo prerekal pritožbene navedbe tožene stranke in predlagal, da drugostopenjsko sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjske sodbe preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva, ta pa so predvsem naslednja: - tožnik se je 29. 9. 2008, ko se je nahajal na vojaškem usposabljanju v vojašnici A.A., poškodoval med jutranjo vadbo na pehotni oviri imenovani „Tarzan“; - navedeno pehotno oviro vojak premaguje tako, da najprej stopi v stičišče križne povezave diagonalnih cevi na čelni strani, se s prosto roko prime za prvo prečno oporo (vse prečne opore se nahajajo na višini 3 m), takoj po vzponu naredi preprijem in prime z eno roko za drugo prečno oporo, z drugo za tretjo ter izkoriščujoč nihanje telesa, ki ga povzroči z dvigom noge v zraku oziroma njenim zanoženjem, potem pa preprijema naslednje prečne opore, ob koncu nihanja pa stopi na prečko na zadnjem nosilcu in doskoči na tla; - izvedbo vaje je ukazal inštruktor C.C., tožnik pa izvršitve ukaza ni mogel odkloniti oziroma bi zato moral imeti dober razlog; - na mestih oprijemanja je bil plezalnik ovit z gumo, ki pa je bila tistega dne mokra od jutranje rose; - tožnik je pri izvajanju vaje izgubil oprijem, ker je bila guma mokra zaradi rose; - ob oviri je varovanje izvajal samo en asistent, čeprav je v priročniku za športno vzgojo vojakov na služenju vojaškega roka Premagovanje prostora in ovir predpisano obvezno varovanje dveh asistentov, ki morata imeti roki ves čas varovanja pripravljeni v predročenju; - tožnik je pri padcu utrpel lažji zvin levega kolena; - zdravljenje je trajalo 8 tednov, med njim je bil tožnik 3-krat na zdravniških pregledih, do 1 tedna je jemal blage analgetike, večkrat dnevno je moral hladiti koleno in izvajati aktivno razgibavanje, opravljeno je bilo RTG slikanje skeleta, tožnik je bil 10-krat na ambulantni fizikalni terapiji; - hudo bolečino v levem kolenu je tožnik imel v trenutku poškodbe in je trajala 1 do 2 uri, občasne hude bolečine še en dan, stalne zmerne bolečine še približno teden dni, dokler je jemal protibolečinska zdravila, občasne zmerne bolečine pa je trpel vse do konca zdravljenja, to je naslednjih 7 tednov; - tožnik je bil v bolniškem staležu mesec dni; - tožnik primarnega strahu ni utrpel, intenzivni sekundarni strah je trajal 3 dni ob poškodbi do pregleda pri specialistu ortopedu, blag sekundarni strah pa je izvenel do konca zdravljenja; - poškodba pri tožniku ni pustila trajnih posledic; - tožnik je zaradi zdravljenja opravil dva prevoza od doma do Splošne bolnišnice D. in deset prevozov od doma do ZD E., kar skupno znaša 180 prevoženih kilometrov, kar ob kilometrini 0,37 EUR/km pomeni, da tožnikova premoženjska škoda iz naslova prevoza na zdravljenje znaša vtoževanih 66,60 EUR.

Na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je izvajanje vaje na preprijemalnem plezalniku „Tarzan“ nevarna dejavnost. Zakon ne določa kaj je nevarna dejavnost, saj gre za pravni standard, ki ga v vsakem konkretnem primeru izpopolnjuje sodna praksa. Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da v tem sporu pri dajanju vsebine temu standardu ni upoštevalo vseh relevantnih okoliščin. Tožena stranka kot takšne okoliščine navaja, da so bili vojaki pred vajo dobro ogreti, da so vadili v športni opremi, brez časovne omejitve in da je tožnik že imel ustrezne izkušnje na plezalniku „Tarzan“. Sodišče prve stopnje je tovrstne ugovore tožene stranke izrecno zavrnilo v 9. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, ko je navedlo, da so tovrstni ugovori (izrecno so navedeni ugovori o tem, da je bil pesek pod oviro prekopan, da je bilo zagotovljeno varovanje, da se vaja ni izvajala v neprimerni obleki in obutvi in brez predhodne učne priprave, ostali ugovori pa so označeni z okrajšavo „itd.“) irelevantni, saj je odgovornost tožene stranke objektivna. Takšno stališče je tudi v skladu s sodno prakso. V istovrstnem sporu glede nepremoženje in premoženjske škode zaradi poškodbe na plezalniku „Tarzan“ je Vrhovno sodišče RS v sodbi opr. št. II Ips 611/2004 z dne 27. 10. 2005 zavzelo stališče, da je odgovornost tožene stranke objektivna, torej ne glede na to, ali je storila vse, kar je bila za varnost poteka vaje dolžna storiti. V konkretnem primeru torej ne glede na to, da so vojaki predhodno opravili 4 ure usposabljanja na tej oviri; da je bilo zagotovljeno varovanje z dvema vojakoma; doskočišče posuto s prekopano mivko; oprijemalne prečke obložene z narezano gumo; vojaki pred vajo ogreti in poučeni o tem, kako vaja poteka.

Tudi ob upoštevanju vseh konkretnih okoliščin tega primera je vajo na kombiniranem plezalniku „Tarzan“ potrebno opredeliti kot nevarno dejavnost. Pri tem je sodišče prve stopnje pravilno izhajalo iz splošne opredelitve, da je nevarna dejavnost tista, ki v konkretnih okoliščinah, pomeni večjo nevarnost od povprečne, kar izhaja že iz dejstva, da je pri izvedbi vaje obvezna asistenca dveh oseb. Povečana nevarnost za nastanek škode je razvidna tudi iz samega načina izvedbe vaje, ko je potrebno z zamahom noge zanihati telo in preprijemati prečne opore na višini 3 m od tal, pri čemer je bistveno, da je bila oprijemalna površina tistega dne mokra in posledično spolzka. Nenazadnje pa na povečano nevarnost za nastanek škode kaže tudi dejstvo, da je Vrhovno sodišče RS v kar štirih sodbah obravnavalo odškodninske zahtevke vojakov, ki so se poškodovali pri izvajanju vaj na kombiniranem plezalniku „Tarzan“.

Sodišče prve stopnje se glede vprašanja, ali gre pri izvajanju vaje na plezalniku „Tarzan“ za nevarno dejavnost utemeljeno sklicevalo na sodno prakso razvidno iz judikatov Vrhovnega sodišča RS. Tako je Vrhovno sodišče RS v sodbi opr. št. II Ips 377/2008 z dne 6. 10. 2011 zavzelo stališče, da je izvajanje vaje na kombiniranem (preprijemalnem) plezalniku - „Tarzan“ (upoštevaje višino ovire, sorazmerno zahtevan način njenega premagovanja s preprijemanjem prečk in telesom v visečem položaju in nihanju) predstavlja nevarno dejavnost. Podobno je revizijsko sodišče tudi v sodbi opr. št. II Ips 453/2000 z dne 22. 3. 2001 štelo, da je premagovanje te ovire potrebno opredeliti kot nevarno dejavnost glede na njeno višino, način njenega premagovanja (preprijemanje z rokami, zaradi česar pride do nihanja telesa) in dejstva, da so bile približno 3 m in pol od tal odmaknjene kovinske prečke spolzke. V sporu o katerem je Vrhovno sodišče RS odločalo s sodbo opr. št. II Ips 388/1997 z dne 8. 10. 1998 pa se je tožena stranka celo strinjala z ugotovitvijo, da je premagovanje ovir na tem plezalniku nevarna dejavnost, ugovarjala pa je druge ekskulpacijske razloge. V sodbi opr. št. II Ips 611/2004 z dne 27. 10. 2005 je Vrhovno sodišče RS kot dodaten argument za stališče, da gre za nevarno dejavnost, ob samem načinu premagovanja ovire, navedlo še to, da je bila oprijemalna površina prečk mokra (v navedeni zadevi je bil dodaten argument tudi to, da se je vaja izvajala z merjenjem časa, kar v konkretnem primeru ni bilo podano).

V skladu s 149. členom OZ se za škodo, nastalo v zvezi z nevarno stvarjo oziroma nevarno dejavnostjo, šteje, da izvira iz te stvari oziroma te dejavnosti, razen če se dokaže, da ta ni bila vzrok. Tožena stranka ni dokazala, da izvajanje vaje na plezalniku „Tarzan“ ne bi bil vzrok za nastanek škode, ki jo je tožnik utrpel v zgoraj opisanih okoliščinah. Prav tako toženi stranki ni uspelo, da bi dokazala, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca ali koga tretjega, ki ga ni mogla pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti (2. odstavek 153. člena OZ) in tudi ne, da je tožnik delno prispeval k nastanku škode (3. odstavek 153. člena OZ). Okoliščina, da bi tožnik lahko prekinil z vajo ne pomeni ekskulpacijskega razloga in tudi ne more kako drugače vplivati na objektivno odgovornost tožene stranke. Tožena stranka niti ni zatrjevala, da škoda izvira iz kakšnega vzroka, ki je bil izven stvari, in njegovega učinka ni bilo mogoče pričakovati, se mu izogniti ali odvrniti (1. odstavek 153. člena OZ).

Vse navedeno pomeni, da je ob upoštevanju domneve vzročnosti, kakor je določena v 149. členu OZ (za škodo, nastalo v zvezi z nevarno stvarjo oziroma nevarno dejavnostjo, se šteje da izvira iz te stvari oziroma te dejavnosti, razen če se dokaže, da ta ni bila vzrok) tožnik upravičen do pravične denarne odškodnine za pretrpljeno negmotno škodo ter do povrnitve utemeljeno vtoževane gmotne škode.

Ni bistveno, da je bilo sodišče prve stopnje nekoliko nenatančno, ko je lažji zvin levega kolena, ki ga je tožnik utrpel, opredelilo kot lažjo telesno poškodbo po Fischerju. Kategorizacija telesnih poškodb po Fischerju ne pozna kategorije „lažje telesne poškodbe“, temveč lahke izvine in drugo uvršča med zelo lahke primere, to je v I. skupino. Razvrščanje v navedene skupine je namenjeno okvirni primerjavi dosojenih odškodnin glede na podobno težo poškodb po različnih poškodbenih skupinah. Glede na celoten obseg ugotovljene negmotne škode dosojena denarna odškodnina v višini 2,9 kratnika povprečne mesečne neto plače na zaposlenega v RS v času odločanja sodišča prve stopnje v celoti ustreza standardu pravične denarne odškodnine, tudi ob primerjavi z dosojenimi odškodninami za podobne primere. Glede na ugotovljeni obseg telesnih bolečin in neprijetnosti med zdravljenjem standardu pravične denarne odškodnine ustreza dosojeni znesek 2.600,00 EUR, kar predstavlja 2,6 kratnik povprečne mesečne neto plače na zaposlenega v RS v času odločanja sodišča prve stopnje. Glede na obseg utrpljenega strahu, kakor ga je ugotovil izvedenec in kakor je v njem prepričljivo izpovedal tožnik, dosojeni znesek v višini 300,00 EUR oziroma 0,3 kratnika povprečne mesečne neto plače na zaposlenega v RS v celoti ustreza standardu pravične denarne odškodnine. Dosojena odškodnina za utrpljeno negmotno škodo nikakor ni pretirana in je povsem primerljiva z odškodninami, ki so bile dosojene v podobnih primerih.

Pritožba ne navaja ničesar, s čimer bi prerekala višino dosojene gmotne škode, zato pritožbeno sodišče zgolj ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je toženi stranki na podlagi 1. odstavka 174. člena OZ naložilo, da tožniku povrne izkazane stroške v zvezi z zdravljenjem. V skladu s citirano določbo je tisti, ki drugemu prizadene telesno poškodbo ali prizadene njegovo zdravje, dolžan povrniti stroške v zvezi z zdravljenjem in druge potrebne stroške, ki so s tem v zvezi, ter zaslužek izgubljen zaradi nezmožnosti za delo med zdravljenjem.

Glede na vse navedeno se sodišču prve stopnje niti ne bi bilo potrebno opredeljevati do vprašanja, ali je podana tudi krivdna odgovornost tožene stranke za nastalo škodo. Zaradi navedenega niti ni bistveno, da se je sodišče prve stopnje v 10. točki obrazložitve opredelilo le glede vprašanja protipravnosti ravnanja tožene stranke, ker ob plezalniku ni zagotovila varovanja dveh asistentov, kakor je to izrecno predpisano v že citiranem priročniku za športno vzgojo vojakov na služenju vojaškega roka, temveč je zagotovila enega samega asistenta. Pritožba utemeljeno graja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do vprašanja, ali je podana vzročna zveza med to opustitvijo in nastalo škodo. Vendar pa ta pomanjkljivost ne more vplivati na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, saj je ta pravilna in zakonita že zaradi pravilne uporabe določb OZ o objektivni odgovornosti tožene stranke.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Do povrnitve pritožbenih stroškov pa ni upravičen niti tožnik, saj odgovora na pritožbo ni možno šteti za strošek, ki bi bil potreben za ta spor v smislu določbe 1. odstavka 155. člena ZPP. Ta določa, da sodišče pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, upošteva samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo.