Jedro

Z namenom uresničevanja strankine pravice do izjave v postopku obstaja načelna dolžnost sodišča, da izvede predlagane dokaze glede odločilnih dejstev, z nedopustno zavrnitvijo pa to pravico krši (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Sodišče lahko zavrne dokazni predlog le iz utemeljenih razlogov. Čeprav gre za spor majhne vrednosti, navedeno procesno jamstvo ni omiljeno ali omejeno, zato tudi obseg dokazovanja ni nič manjši od običajnega pravdnega postopka.

Izrek

I.Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje, v I., III. in IV. točki izreka, razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena stranka (v nadaljevanju toženec) dolžna tožeči stranki (v nadaljevanju tožnik) plačati 747,87 EUR, s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakokratnega zneska kot izhaja iz I. točke izreka izpodbijane sodbe, višji zahtevek je zavrnilo (II. točka izreka) in naložilo tožencu plačilo stroškov postopka v višini 92,18 EUR (III. točka izreka), v presežku je stroškovni zahtevek zavrnilo (IV. točka izreka).

2.V pravočasni pritožbi toženec navaja, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo njegove dokazne predloge, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Z njimi je želel dokazovati napačno obračunano obračunsko moč in dejansko porabo energije ter neveljavnost pogodbe. Meni, da bi moralo sodišče prve stopnje glede dejstva, da upravnik, A. d.o.o, v času sklenitve pogodbe o zagotavljanju toplote ni bil zakoniti zastopnik etažnih lastnikov stavbe, prevaliti dokazno breme na tožnika, ker gre za negativno dejstvo neobstoja pogodbenega razmerja. Za dejansko odmero stroškov porabe toplotne energije navaja, da je ključen dokaz izpis merilnikov. Meni, da je mogoče upoštevati razdelilnik stroškov šele ob izkazu dejansko porabljene energije. Osnova za obračun fiksnega dela stroškov bi morala biti nižja, saj je dejanska moč toplotne postaje le 100 kW in ne 180 kW, kot je bilo dogovorjeno v pogodbi. Opozarja na razlike v količini dobavljene toplotne energije za leti 2023 in 2024. Sodišče prve stopnje je, po zatrjevanju pritožbe, neutemeljeno zavrnilo predlagani dokaz z izvedencem. Med strankama ni bilo nesporno, da je pogodbo o dobavi toplote v imenu etažnih lastnikov podpisal upravnik. Meni, da so razlogi o odločilnih dejstvih nejasni. Predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahteva pritožbene stroške.

3.Tožnik v odgovoru na pritožbo soglaša z razlogi sodišča prve stopnje in predlaga zavrnitev pritožbe.

4.Pritožba je utemeljena.

5.Sodbo sodišča prve stopnje v sporu majhne vrednosti je dovoljeno izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člen ZPP). Na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP o pritožbi zoper sodbo v postopku v sporu majhne vrednosti odloči sodnik posameznik.

6.Sodišče druge stopnje je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih navedb ter po uradni dolžnosti (350. člen ZPP). Po presoji sodišča druge stopnje je bila tožencu v obravnavani zadevi kršena pravica do izjave z neutemeljeno zavrnitvijo predlaganih dokazov.

Z namenom uresničevanja strankine pravice do izjave v postopku obstaja načelna dolžnost sodišča, da izvede predlagane dokaze glede odločilnih dejstev, z nedopustno zavrnitvijo pa to pravico krši (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Sodišče lahko zavrne dokazni predlog le iz utemeljenih razlogov. Čeprav gre za spor majhne vrednosti, navedeno procesno jamstvo ni omiljeno ali omejeno, zato tudi obseg dokazovanja ni nič manjši od običajnega pravdnega postopka.

Sodišče prve stopnje ni izvedlo nobenega dokaza s predlaganimi pričami, ki so bile nosilna dokazna podlaga toženčevega nasprotovanja zahtevanemu plačilu dobavljene toplotne energije. Sodišče prve stopnje je zavrnitev dokazov z zaslišanjem predlaganih prič utemeljilo z nekonkretizirano obrazložitvijo, da so relevantna dejstva razvidna iz preostalih izvedenih dokazov in njihova izvedba ne bi pripomogla razjasnitvi dejanskega stanja. Svojo odločitev je oprlo le na listine, čeprav je toženec s predlogi zaslišanj prič nasprotoval prav ugotovitvam o elementih obračuna toplotne energije, kot te izhajajo iz, s strani tožnika predloženih listin (glede obsega dobave toplotne energije).

Kot pravilno izpostavlja toženec v pritožbi so se predlagana zaslišanja prič nanašala na napačno obračunsko moč toplotne postaje in porabe energije, kar so odločilna dejstva v obravnavani zadevi, v kateri dobavitelj na pogodbeni podlagi zahteva plačilo dobavljene energije. Drugačna obrazložitev sodišča prve stopnje, da ne gre za odločilna dejstva, ni pravilna.

Toženec tudi pravilno opozarja, da ne glede na pogodbeno dogovorjeno moč 180 kW tožencu ne sme biti onemogočeno, da v postopku dokazuje (tudi s predlaganimi pričami), da je bila dobavljena energija iz toplotne postaje, ki dejansko omogoča le 100 kW. Toženec s tem zatrjuje nepravilno izpolnitev pogodbe (dejansko nižja moč od dogovorjene), kar je pravno dopusten ugovor plačilu po pogodbi (prvi odstavek 101. člena Obligacijskega zakonika - OZ).

Sodišče prve stopnje je nepravilno zavrnilo nadaljnje toženčeve predlagane dokaze (pridobitve izpisov merilnega inštrumenta in pritegnitev izvedenca) z obrazložitvijo, da je pravilnost obračuna le vprašanje notranjega razmerja med upravnikom in etažnimi lastniki. Vsak etažni lastnik lahko zatrjuje in dokazuje, da se od njega zahteva več, kot mu je bilo energije dobavljeno v skladu s pogodbo. Četudi se dobavitelj zanaša na pridobljene podatke s strani upravnika, v pogodbenem razmerju z dobaviteljem etažni lastnik lahko utemeljeno zatrjuje, da je obračun nepravilen, saj ni dolžan plačati nekaj, česar ni prejel. Prav to pa zatrjuje toženec, da količine dejansko dobavljene toplotne energije za leti 2023 in 2024 niso pravilno upoštevane. Pri tem toženec ni zatrjeval le nepravilno delitev stroškov dobavljene energije med etažnimi lastniki, ampak razlike v celotnih obračunanih in dejanskih dobavah. Ni utemeljen zaključek sodišča prve stopnje, da toženec o teh trditvah ni izpolnil dokaznega bremena, če upoštevamo, da je sodišče prve stopnje hkrati zavrnilo predlagan dokaz v tej zvezi, in sicer pridobitev izpisa merilnega inštrumenta.

Sodišče prve stopnje bo moralo v novem sojenju izvesti, s strani toženca predlagane dokaze in mu s tem omogočiti učinkovito sodelovanje v postopku.

Odločitev o razveljavitvi izpodbijane sodbe je sodišče druge stopnje sprejelo z ozirom, da gleda na naravo ugotovljene procesne kršitve te, ob spoštovanju pravice strank postopka do obravnavanja ter pritožbe kot ustavno varovanih procesnih jamstev (22. in 25. člen Ustave RS), ne more odpraviti samo. V obravnavani zadevi bi moralo sodišče druge stopnje samo izvesti praktično celoten dokazni postopek namesto sodišča prve stopnje, ki ni izvedlo nobenega predlaganega dokaza, ki se je nanašal na zaslišanje stranke in prič, kar presega obveznost sodišča druge stopnje, da samo dopolni postopek.

Sodišče druge stopnje še dodaja, da se toženec v pritožbi neutemeljeno zavzema za prevalitev dokaznega bremena na dobavitelja glede okoliščine, ali je bil upravnik, A. d.o.o., zakoniti zastopnik etažnih lastnikov v času sklenitve pogodbe o dobavi toplotne energije. Ne gre za dokazovanje negativnega dejstva, kot meni toženec v pritožbi, ampak toženec nasprotuje veljavnosti pogodbe zaradi neustreznega zastopanja, kar spada v njegovo trditveno in tudi dokazno breme. Kot je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje, ne zadošča predložitev sodne odločbe iz drugega postopka, saj ga ta, glede v obrazložitvi ugotovljenih dejstev, ne veže, zato morajo stranke v obravnavanem postopku podati druge dokazne predloge.

Glede na obrazloženo, ker je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, je sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP).

Odločitev o stroških je sodišče druge stopnje pridržalo za končno odločbo v skladu z določilom tretjega odstavka 165. člena ZPP.