Jedro

Namen predhodne odredbe je zavarovati denarno terjatev v takšnem obsegu, kot je razvidna iz odločbe sodišča oz. iz nepravonomočnega sklepa o izvršbi. Ker po tem sklepu predstavlja terjatev poleg glavnice tudi zakonite zamudne obresti od glavnice v postopku za izdajo predhodne odredbe dolžnikovega pritožbenega ugovora, da gredo upniku od menične glavnice le menične obresti, pritožbeno sodišče ne more upoštevati, ampak je to predmet reševanja ugovora zoper izdani sklep o izvršbi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je upoštevajoč ugovore dolžnika in predlog upnika za delno utesnitev predhodne odredbe, ki jo je sodišče izdalo dne 13.12.1999, predhodno odredbo spremenilo tako, da je v zavarovanje upnikove terjatve v višini 5,000.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi, stroškov izvršilnega postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi ter nadaljnjih stroškov postopka pri nepremičninah dolžnika in sicer pri parcelah št. 900/1 pašnik v izmeri 1728 m2, parceli št. 897 pašnik v izmeri 1538 m2, parceli št. 920/56 pašnik v izmeri 1408 m2 in parceli št. 1560/2 pašnik v izmeri 1682 m2, ki so vpisane pri vl. št. 1017 k.o..., vknjiži predznamba zastavne pravice v korist upnika L.P. Veljavnost predhodne odredbe je določilo do zaznambe sklepa o izvršbi v zemljiški knjigi, dolžniku pa je naložilo, da mora povrniti upniku stroške postopka v znesku 23.800,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje odločbe sodišča prve stopnje dalje do plačila. Glede nadaljnjih izvršilnih stroškov, ki so nastali v ugovornem postopku pa je odločilo, da jih trpita stranki vsaka svoje. V vsem preostalem delu je sodišče ugovore dolžnika proti predhodni odredbi kot neutemeljene zavrnilo.

Zoper sklep se je pritožil dolžnik in sicer zoper tisti del, v katerem je sodišče prve stopnje v zavarovanje upnikove terjatve pri zgoraj navedenih nepremičninah dovolilo vknjižbo predznambe zastavne pravice v korist upnika, vključno s stroški postopka in nadaljnjimi izvršilnimi stroški. Le podrejeno je navajal, da bi za zavarovanje zadoščala zgolj ena parcela, ker že vrednost ene parcele večkrat presega obseg upnikove terjatve, ker so zemljišča namenjena za gradnjo in jo je treba obravnavati kot gradbeno parcelo, ne pa kot pašnik, kot izhaja iz zemljišče knjige. Upnik z ničemer ni obrazložil, zakaj zavarovanje samo na eni parceli ne zadošča, pa tudi iz izpodbijanega sklepa na to ni odgovora, čeprav je dolžnik predložil dokaz, da znaša vrednost kvadratnega metra gradbene parcele od 90 do 150 DEM. Zadostovala bi zato že parcela št. 900/1, ki je vredna najmanj 155.520 DEM. S tem, ko je sodišče prve stopnje nekritično sledilo upniku in odredilo več kot desetkrat večji obseg zavarovanja kot znaša terjatev upnika, je kršilo določilo 3. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Objektivno gotovost plačila ima upnik zagotovljeno že z začasno odredbo, ki jo je dosegel na poslovnem deležu, ki ga ima menični zavezanec J.C. kot lastnik dolžnika. Dolžnik je dejansko uveljavljal predlog iz 2. tč. 264. čl. ZIZ in dokazoval, da je bila terjatev upnika že ob izdaji sklepa o predhodni dovolj zavarovana, vendar pa sklep o tem nima razlogov. Pretirano zavarovanje dolžniku močno otežuje dejavnost, ker je podjetje, ki gradi za trg in ga vknjižbe, ki jih je odredilo sodišče, ovirajo, saj hoče vsak kupec čisto zemljiškoknjižno stanje. Dolžnik ima nepremičnine obremenjene le z enim kreditom, katerega stanje na dan 31.3.2000 znaša 64,300.000,00 SIT, kar je zelo malo in ima zato možnost še pridobiti kredite, ki so nujno potrebni za dokončanje gradnje, vknjižba predznambe na kar štirih parcelah dolžnika brez podlage, pa obremenjuje in slabša njegovo kreditno sposobnost. Sodišču prve stopnje očita, da ni upoštevalo dejstva, da je dolžnik vložil proti upniku tožbo na vrnitev menic, kar kaže na to, da z menico ni vse v redu. Očita tudi, da se sodišče z obsegom zavarovanja upnikove terjatve sploh ni ukvarjalo, ampak le z željami upnika. Izpodbijani sklep ni dovolj obrazložen in ga zato ni mogoče preizkusiti o vseh odločilnih dejstvih. Sodišče dolžniku jemlje ustavno pravico do pravnega sredstva in tudi nepristranskega sojenja, ki se odvija v korist upnika. Predlaga zato, da se predhodna odredba razveljavi in postopek ustavi, podrejeno pa, da se terjatev zavaruje le v ugotovljenem potrebnem obsegu z eno od parcel, pa čeprav z največjo, številka 900/1, sicer pa naj se zadeva vrne v delo drugemu sodniku.

Pritožba ni utemeljena.

Ob preizkusu izpodbijanega sklepa pritožbeno sodišče ugotavlja, da so podani pogoji za izdajo predhodne odredbe v smislu 257. in 258. čl. ZIZ. Glede na določbo 257. čl. ZIZ izda sodišče predhodno odredbo na podlagi odločbe domačega sodišča, ki se glasi na denarno terjatev in ki še ni izvršljiva, če izkaže upnik za verjetno nevarnost, da bo sicer uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Namen predhodne odredbe je torej zavarovati denarno terjatev v takšnem obsegu, kot je razvidna iz odločbe sodišča, to je v konkretnem primeru iz nepravnomočnega sklepa o izvršbi. Po tem sklepu pa predstavlja terjatev poleg glavnice tudi zakonite zamudne obresti od glavnice od 3.3.1999 dalje do plačila. V tem postopku za izdajo predhodne odredbe zato dolžnikovega pritožbenega ugovora, da gredo upniku od menične glavnice le menične obresti, pritožbeno sodišče ne bo upoštevalo, ampak je to predmet reševanja ugovora zoper izdani sklep o izvršbi.

Neutemeljeno se dolžnik sklicuje tudi na določbo 2. tč. 264. čl. ZIZ, ker da ima upnik svojo terjatev že zavarovano z začasno odredbo na poslovnem deležu S... v lasti meničnega zavezanca J.C., saj takšnega ugovora dolžnik v ugovoru zoper sklep o predhodni odredbi ni uveljavljal, tak nov ugovor v pritožbenem postopku pa ni dopusten. Ne glede na to pa z njim tudi ne bi mogel biti uspešen, ker gre v tem primeru za bistveno šibkejše zavarovanje na poslovnem deležu, kot pa je predmetno zavarovanje, saj če bi postal dolžnik prezadolžen, bi upniku prepoved obremenitve ali odtujitve poslovnega deleža J. C., ki ga ima v S., kaj malo koristila. Dolžnik se tudi neutemeljeno sklicuje na dejstvo, da je dolžnik proti upniku vložil tožbo na vrnitev menice. Kot je razvidno iz priložene tožbe, ki jo je vložila pravna zastopnica dolžnika, je tožbo zaradi vrnitve menice vložil tožnik J. C. zoper upnika L.P., ne pa dolžnik S... d.d.. Glede na določbo člena 46. in 31. Zakona o menici in čeku, pa to dejstvo zaenkrat ne more vplivati na ugodnejši izid zadeve.

S tem, ko je sodišče vknjižbo predznambe zastavne pravice v korist upnika od prvotnih 17 parcel dovolilo le na v izreku navedene štiri parcele, je ugodilo tako ugovorom dolžnika kot tudi predlogu upnika za delno utesnitev predhodne odredbe. Res je, da se po 3. čl. ZIZ zavarovanje terjatve dovoli in opravi v obsegu, ki je potreben za njeno poplačilo oz. zavarovanje, vendar pa glede na 34. čl. ZIZ sodišče dovoli izvršbo za poplačilo denarne terjatve s tistim sredstvom in na tistih predmetih, ki so navedeni v predlogu za izvršbo. Sodišče pa le na dolžnikov predlog ali pa po uradni dolžnosti omeji izvršbo samo na nekatera sredstva oz. na nekatere predmete, če zadoščajo za poplačilo terjatve. Neutemeljen je zato pritožbeni očitek upniku, da ni obrazložil, zakaj zavarovanje na eni parceli ne zadošča, saj je dokazno breme za nasprotno trditev na strani dolžnika. S tem ko sodišče ugotavlja, da se, če je po mnenju dolžnika zavarovanje pretirano, temu lahko izogne, če položi kot depozit denarni znesek s pripadki, ki ga upnik izterjuje, niso prizadete dolžnikove ustavne pravice, bodisi do pravnega sredstva, pa tudi ne pravica nepristranskega sojenja. V konkretni zadevi je potrebno upoštevati, da ima dolžnik nepremičnine že obremenjene, kot navaja dolžnik sam na dan 31.3.2000 z zneskom 64,300.000,00 SIT, kar naj bi bili po njegovih trditvah edini krediti. Vendar pa tega dolžnik ni dokazal. Iz zemljiškoknjižnega izpiska št. 4246/99 z dne 2.12.1999 je razvidno, da je vknjižena na zemljiškoknjižnem vložku 1017 k.o..., kjer so vpisane zgoraj navedene štiri parcele, zastavna pravica za plačilo neplačane kupnine Občine ... v višini 1,682.109 DEM in vknjižena zastavna pravica za zavarovanje denarne terjatve Banke... v znesku 102,000.000,00 SIT s pripadki in pod pogoji kreditne pogodbe z dne 24.6.1999. Dolžnik namreč dokazil o tem, da bi te terjtve ne obstajale, ni predložil, zato pritožbeno sodišče soglaša z odločitvijo sodišča prve stopnje, ki je dovolilo vknjižbo predznambe zaznambe pravice v korist upnika na naštetih štirih parcelah. Ne glede na njihovo vrednost je namreč potrebno upoštevati, da so že obremenjene in je zato vprašljivo, če bi prišlo do prodaje teh parcel, koliko bi dejansko ostalo za upnika. Dolžnik namreč po prepričanju pritožbenega sodišča ni dokazal tudi ob upoštevanju gradbene cene zemljišč, da bi zadoščala za poplačilo terjatev že predznamba zastavne pravice na manj parcelah kot je bilo dovoljeno. Notorno je namreč, da na prisilni prodaji nepremičnine dosegajo dosti manjšo vrednost, kot pa je njihova dejanska vrednost ter dejstvo, da predstavljajo precejšen znesek tudi obresti, kot so na primer razvidne iz pogodbe med dolžnikom in Banko ..., ki tudi zmanjšujejo možnost upnika priti do poplačila v celoti, če bi bilo zavarovanje dovoljeno v manjšem obsegu. Očitno je torej, da ne gre za dokazano pretirano zavarovanje upnika ali za odločanje v korist upnika, ki bi bilo, kot neutemeljeno očita pritoža, izrazito pristransko. Po presoji pritožbenega sodišča namreč obseg zavarovanja objektivno ustreza tudi terjatvi. Dolžnikove trditve o tem, da mu pretirano zavarovanje močno škoduje, ker hoče vsak kupec čisto zemljiškoknjižno stanje oz. ker bo zaradi tega slabša njegova kreditna sposobnost, saj še rabi kredite, pa ni mogoče upoštevati in celo kažejo na potrebnost takšnega zavarovanja, saj bi se z vsakim nadaljnjim zadolževanjem zmanjševale možnosti upnika tudi objetivno doseči gotovost poplačila. Pritožbo dolžnika je zato pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo na podlagi 2. tč. 365. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 15. čl. ZIZ.

Odločitev o pritožbenih stroških je vsebovana že v odločitvi o zavrnitvi pritožbe. S tem, ko se je dolžnik neutemeljeno pritožil in so mu v zvezi s tem nastali stroški, le-ti niso povzročeni s strani upnika. Zato jih bo moral nositi dolžnik sam.