Jedro

Res je, da je kaznivo dejanje ogrožanja varnosti po 1.odst. 145.čl. KZ predlagalni delikt, vendar pa pritožnik v zvezi s tem zmotno misli, da potrebnega predloga za kazenski pregon v obravnavani kazenski zadevi oškodovanec P.L.P. ni podal. Tak predlog je bil podan dne 30.03.2004 ob 15.10 uri pri Policijski postaji v K., tako, kakor je to razvidno iz zapisnika o sprejemu predloga za pregon kaznivega dejanja, ki se v spisu nahaja na listovni št. 5. Res je, da je policija dne 16.04.2004 pri Okrožnem državnem tožilstvu v K. vložila kazensko ovadbo v smeri drugega kaznivega dejanja, to je preprečitve uradnega dejanja uradni osebi po 1.odst. 302.čl. KZ, za kar pa predlog ni potreben. Pritožnik pri tem očitno spregleda določbo 2.odst. 53.čl. ZKP, v kateri je navedeno, da če je oškodovanec sam podal kazensko ovadbo ali predlog za uveljavitev premoženjskopravega zahtevka v kazenskem postopku, se šteje s tem, da je podal tudi predlog za pregon. To je tudi razumljivo, kajti sama kvalifikacija oziroma pravna označba kaznivega dejanja ne more biti stvar oškodovanca temveč je to v domeni okrožnega državnega tožilca, ki pa je pozneje vložil obtožni predlog v smeri kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po 1.odst. 145.čl. KZ. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je oškodovanec P.L.P. s tem, ko je podal kazensko ovadbo, vložil tudi predlog za pregon v smeri kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po 1.odst. 145.čl. KZ.

Izrek

Pritožba zagovornika obdolženega I.C. se kot neutemeljena zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Po 1.odst. 98.čl. Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je dolžan obdolženi I.C. kot stroške pritožbenega postopka plačati povprečnino, odmerjeno na 100.000,00 SIT.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Okrajno sodišče v K. obd. I.C. spoznalo za krivega, da je storil kaznivo dejanje ogrožanja varnosti po 1.odst. 145.čl. KZ. Na podlagi iste zakonske določbe je sodišče obdolžencu izreklo 80.000,00 SIT denarne kazni, za katero je sklenilo, da jo je dolžan plačati v roku treh mesecev, v primeru neizterljivosti pa se bo izvršila tako, da se bo za vsakih začetih 10.000,00 SIT določil en dan zapora. Po 1.odst. 69.čl. KZ je sodišče obdolžencu odvzelo zaseženo kladivo z ročajem črne barve in mu na podlagi 1.odst. 95.čl. ZKP naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka iz 1. do 5.tč. 2.odst. 92.čl. ZKP, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom in na 57.000,00 SIT odmerjeno povprečnino.

Zoper to sodbo se pravočasno pritožuje zagovornik obd. I.C.. Uveljavlja vse pritožbene razloge, pritožbenemu sodišču pa predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Predlaga tudi oprostitev plačila stroškov pritožbenega postopka, v primeru, da bi pritožbeno sodišče njegovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Pritožba zagovornika obd. I.C. ni utemeljena.

S pritožnikom ni moč soglašati, ko v svoji pritožbi izpostavlja, da naj bi prvostopenjsko sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 5.tč. 1.odst. 371.čl. ZKP. Res je, da je kaznivo dejanje ogrožanja varnosti po 1.odst. 145.čl. KZ predlagalni delikt, vendar pa pritožnik v zvezi s tem zmotno misli, da potrebnega predloga za kazenski pregon v obravnavani kazenski zadevi oškodovanec P.L.P. ni podal. Tak predlog je bil podan dne 30.03.2004 ob 15.10 uri pri Policijski postaji v K., tako, kakor je to razvidno iz zapisnika o sprejemu predloga za pregon kaznivega dejanja, ki se v spisu nahaja na listovni št. 5. Res je, da je policija dne 16.04.2004 pri Okrožnem državnem tožilstvu v K. vložila kazensko ovadbo v smeri drugega kaznivega dejanja, to je preprečitve uradnega dejanja uradni osebi po 1.odst. 302.čl. KZ, za kar pa predlog ni potreben. Pritožnik pri tem očitno spregleda določbo 2.odst. 53.čl. ZKP, v kateri je navedeno, da če je oškodovanec sam podal kazensko ovadbo ali predlog za uveljavitev premoženjskopravega zahtevka v kazenskem postopku, se šteje s tem, da je podal tudi predlog za pregon. To je tudi razumljivo, kajti sama kvalifikacija oziroma pravna označba kaznivega dejanja ne more biti stvar oškodovanca temveč je to v domeni okrožnega državnega tožilca, ki pa je pozneje vložil obtožni predlog v smeri kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po 1.odst. 145.čl. KZ. Ker tako pritožbeno sodišče ugotavlja, da je oškodovanec P.L.P. s tem, ko je podal kazensko ovadbo, vložil tudi predlog za pregon v smeri kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po 1.odst. 145.čl. KZ.

V kolikor pa pritožnik meni, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovilo, pa mu tudi ne gre pritrditi. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so vsa odločilna dejstva pravilno in celovito dognana, v podkrepitev svojih sklepov pa je prvostopenjsko sodišče navedlo tudi prepričljive razloge. Predvsem pritožnik izpostavlja, da v obravnavanem primeru nikakršnega ogrožanja ni bilo. Razlogovanje prvostopenjskega sodišča v nasprotni smeri je prepričljivo. Nikakršnega dvoma ni o tem, da je kritičnega dne oškodovanec P.L.P. prišel na dvorišče stanovanjske hiše v S. tja pa je prišel v funkciji pomočnika sodnega izvršitelja F.S. z namenom oprave rubeža po pravnomočnih sklepih o izvršbi, ki se kot priloga nahajajo tudi v spisu. To pa je obdolženca očitno razburilo in je sodnemu izvršitelju najprej zapretil, da če bo vstopil v hišo, da živ iz nje ne bo prišel, nato pa ga tudi odrinil in mu iz rok zbil mapo, ki jo je sodni izvršitelj v rokah držal. Da je temu dejansko bilo tako potrdi tudi priča A.C., obdolženčeva žena, ki je dejala, da je takrat, ko je prišla na dvorišče, videla oškodovanca, ki je ravno pobiral neke papirje, ki so ležali na tleh. Sodišče prve stopnje je ravnalo tudi pravilno, ko je verjelo prepričljivi izpovedi oškodovanca, da je obdolženec z zidarskim kladivom, ki ga je takrat uporabljal za razbijanje kamenja, mahal proti njemu in mu grozil, da ga bo ubil in pri tem je tudi s prstom pokazal na svoje čelo, kar je on povsem upravičeno razumel kot grožnjo s tem, da ga bo s kladivom udaril po glavi. Oškodovanec je na glavni obravnavi tudi pojasnil, da je obdolženec takrat tudi dejal, da so na tak način ubijali bike in da ga bo tudi on tako ubil. Prizivno sodišče v zvezi s tem ugotavlja, da oškodovanec nima prav nikakršnega razloga, da bi obdolžencu očital nekaj, kar se ni zgodilo, njegovo izpovedbo na glavni obravnavi pa je oceniti kot prepričljivo. Da je kritičnega dne dejansko prišlo do obravnavanega kaznivega dejanja pa je moč z vso potrebno gotovostjo sklepati nenazadnje tudi na podlagi dejstva, da je oškodovanec istega dne ob 15.10 uri pri Policijski postaji v K. zoper obdolženca vložil tudi kazensko ovadbo, kar hkrati govori v prid ugotovitvi prvostopenjskega sodišča, da se je oškodovanec povsem upravičeno počutil ogroženega. Obdolženec se ga namreč ni lotil le verbalno, temveč tudi fizično s tem, ko ga je najprej odrinil, mu zbil mapo iz rok, nato pa pričel še z zidarskim kladivom mahati proti njemu, rekoč, da mu ga bo zapičil v čelo in s tem tudi ubil. Kolikor pa pritožnik v svoji pritožbi navaja, da se oškodovanec obdolžencu ni niti predstavil, je razlog temu na glavni obravnavi oškodovanec tudi povedal. Dejal je, da za kaj takega niti časa ni imel, saj mu je obdolženec takoj po izstopu iz avtomobila in po odrinjenju mapo, v kateri je imel legitimacijo pomočnika sodnega izvršitelja, izbil iz rok. Kakorkoli že pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je obdolženec natančno vedel, kdo oškodovanec je, saj bi mu sicer ne prepovedal iti v hišo, kar z drugo besedo pomeni, da je obdolženec tudi vedel, da je oškodovanec prišel k njemu v vlogi pomočnika sodnega izvršitelja z namenom, da opravi rubež.

Sicer pa je potrebno v zvezi s tem povedati, da so okoliščine, ki jih v svoji pritožbi izpostavlja pritožnik in sicer, v kakšni vlogi je oškodovanec k obdolžencu prišel, ali se je ustrezno legitimiral ali ne, ali je bil v vlogi uradne osebe in ali je imel za svoje ravnanje kakršnokoli zakonito podlago, za obstoj kaznivega dejanja ogrožanja varnosti povsem nepomembne in so lahko odmevne le pri izbiri in odmeri kazenske sankcije.

Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijane sodne odločbe tudi v luči določbe 386.čl. ZKP. Ob tem ugotavlja, da je sodišče prve stopnje vse okoliščine, relevantne za izbiro kazenske sankcije in odmero kazni pravilno upoštevalo in ovrednotilo, tako, da v ta del sodbe posegati ni potrebno.

Tudi preizkus izpodbijane sodne odločbe, ki ga je pritožbeni senat opravil v mejah iz 383.čl. ZKP nepravilnosti ni pokazal, upoštevaje vse zgoraj navedeno pa je bilo tedaj pritožbo obdolženčevega zagovornika kot neutemeljeno zavrniti, odločitev o tem pa opreti na določbo 391.čl. ZKP.

Obdolženčev zagovornik s pritožbo ni uspel, zato je dolžan obdolženec na podlagi 1.odst. 98.čl. ZKP kot stroške pritožbenega postopka plačati povprečnino, odmerjeno na 80.000,00 SIT. Po določbi 3.odst. 92.čl. ZKP se povprečnina določi v znesku, ki znaša najmanj 1/3 zadnje uradno objavljene povprečne mesečne neto plače v Republiki Sloveniji na zaposleno osebo in največ 10-kratni znesek te plače, pri odmeri povprečnine pa je sodišče upoštevalo trajanje in zamotanost postopka ter premoženjske razmere obd. I.C.