Jedro

Tožnica ni izkazala nobenih konkretnih okoliščin, kako naj bi vojne razmere v državah naslednicah nekdanje SFRJ preprečile njeno vrnitev v Republiko Slovenijo, niti ni dokazala konkretnih aktivnosti, katerih cilj bi bila vrnitev družine v Republiko Slovenijo. Zgolj sklicevanje na objektivne okoliščine vojne, na katere ni mogla vplivati, namreč ne zadošča za dokaz izpolnitve navedenega pogoja.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Upravna enota Maribor zavrnila vlogo tožnice za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji.

V obrazložitvi odločbe upravni organ pojasnjuje, da je bilo o prošnji tožnice že odločeno z odločbo št. 214-3125/2013-9 (9300) z dne 30. 9. 2013, ki pa jo je Ministrstvo za notranje zadeve odpravilo zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. V ponovljenem postopku je bilo ugotovljeno, da je tožnica državljanka Republike Srbije in da je bila na dan 25. 6. 1991 državljanka druge republike nekdanje SFRJ, v Republiki Sloveniji pa je imela na dan 23. 12. 1990 prijavljeno stalno prebivališče. Upravni organ je zato v postopku na podlagi prvega odstavka 1. člena Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju ZUSDDD) ugotavljal, ali tožnica izpolnjuje tudi pogoj dejanskega življenja v Republiki Sloveniji, kar pomeni, da je bilo treba ugotoviti, ali tožnica od 23. 12. 1990 dalje v Republiki Sloveniji tudi dejansko živi.

Iz podatkov v spisu izhaja, da je mati tožnice, A.A., v mesecu maju leta 1991 s tožnico in njeno sestro odšla na obisk k staršem v Makedonijo. Njen mož, ki je bil zaposlen v JLA, pa je iz Republike Slovenije odšel kasneje istega leta skupaj z umikom JLA, in sicer v Valjevo, nato pa v Novi Sad, kjer se mu je leta 1992 pridružila celotna družina. Zaradi službovanja tožničinega očeta v Črni Gori, Makedoniji in Srbiji se je družina nato večkrat selila. Na podlagi zaslišanj matere tožnice ter dveh prič ter na podlagi navedb tožnice v postopku je upravni organ ugotovil, da je tožnica v Republiki Sloveniji živela do maja leta 1991, ko je skupaj z materjo in sestro kot mladoletni otrok zapustila Republiko Slovenijo. V Republiko Slovenijo se po ugotovitvi upravnega organa vse do danes ni več vrnila.

Kot navaja upravni organ v obrazložitvi izpodbijane odločbe, tožnica v postopku ni dokazala, da je bil njen odhod iz Republike Slovenije posledica enega izmed upravičenih razlogov iz 1.č člena ZUSDDD. Tožnica zato po mnenju organa ne izpolnjuje pogojev za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje po 1. členu ZUSDDD. Prav tako tožnica po mnenju organa ni dokazala, da se je kasneje nameravala vrniti z namenom nadaljevanja življenja v Republiki Sloveniji. Zaposlitev tožničinega očeta v tujini kaže po mnenju organa na to, da je družina nameravala v tujini tudi živeti. Trditvi tožnice, da se v Republiko Slovenijo ni mogla vrniti zaradi vojne, upravni organ zato ne verjame.

Tožnica je zoper izpodbijano odločitev vložila pritožbo, ki pa jo je Ministrstvo za notranje zadeve z odločbo št. 2140-429/2013/6 (1312-05) z dne 26. 6. 2014 kot neutemeljeno zavrnilo.

Po ugotovitvi ministrstva tožnica Republike Slovenije ni zapustila zaradi posledic izbrisa iz registra stalnega prebivalstva, vrnitve v Republiko Slovenijo pa ji tudi niso preprečevale vojne razmere v drugih državah naslednicah nekdanje SFRJ. Po mnenju ministrstva okoliščine primera kažejo, da se je družina prostovoljno odselila iz Republike Slovenije in kraj prebivanja prilagajala vsakokratni zaposlitvi tožničinega očeta. Do izdaje izpodbijane odločbe pa se tožnica v Republiko Slovenijo tudi nikoli ni poskušala vrniti. Tako tudi po mnenju ministrstva tožnica ni izkazala, da izpolnjuje pogoj dejanskega življenja v Republiki Sloveniji, kar je po 1. členu ZUSDDD pogoj za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje.

Tožnica v tožbi izpodbija odločitev zaradi napačno ugotovljenega dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. Ponavlja, da je njena mati leta 1991 skupaj z njo ter sestro odšla v Makedonijo le na krajši dopust k staršem in da se je nameravala v Republiko Slovenijo vrniti že v začetku julija 1991. Vrnitev zaradi vojnih razmer v Republiki Sloveniji in kasneje v Republiki Hrvaški ni bila možna. Skupaj z JLA, kjer je bil zaposlen, pa je Republiko Slovenijo zapustil tudi njen oče. Če ji tega ne bi preprečila vojna, bi se mati z otrokoma vrnila v Republiko Slovenijo, ne glede na moževo zaposlitev izven Republike Slovenije. Kot poudarja tožnica, mati z otrokoma ni odšla v Makedonijo z namenom trajno zapustiti Slovenijo. Njena odsotnost je zato upravičena. Dejstvo, da se je oče zaposlil izven Republike Slovenije leta 1991, pa je po njenem mnenju za odločitev nepomembno. Kot navaja, je organ preozko interpretiral določbe ZUSDDD glede poskusov vrnitve družine v Republiko Slovenijo in poskusov nadaljevanja dejanskega življenja v Republiki Sloveniji. Iz sodne prakse Upravnega sodišča RS namreč izhaja, da je treba ravnanja presojati na podlagi aktivnosti za vrnitev v Republiko Slovenijo in objektivnih ovir. Njena mati je pogosto spraševala o možnosti vrnitve v Republiko Slovenijo, leta 2004 pa je pridobila tudi garantno pismo z namenom, da zaprosi za vstopni vizum, a je bila prošnja za pridobitev vizuma zavrnjena. Vrnitev v Republiko Slovenijo zato objektivno ni bila mogoča. Glede na obrazloženo tožnica sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo spremeni tako, da njeni prošnji ugodi, podredno pa predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponovno odločanje.

V odgovoru na tožbo se toženka sklicuje na razloge za odločitev, ki so navedeni v obrazložitvah upravnih aktov, ter sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Za odločitev v tej zadevi je pomembno vprašanje, ali je tožnica od 23. 12. 1990 dalje dejansko živela v Republiki Sloveniji, kar je eden od pogojev, da se lahko tujcu (ne glede na določbe Zakona o tujcih) po ZUSDDD izda dovoljenje za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji.

ZUSDDD je v 1. členu namreč določil, da se tujcu, ki je bil na dan 25. 6. 1991 državljan druge republike nekdanje SFRJ in je imel 23. 12. 1990 v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče ter od tega dne dalje v Republiki Sloveniji tudi dejansko živi oziroma tujcu, ki je na dan 25. 6. 1991 prebival v Republiki Sloveniji in od tega dne dalje v njej tudi dejansko neprekinjeno živi, ne glede na določbe Zakona o tujcih, na prošnjo izda dovoljenje za stalno prebivanje, če izpolnjuje pogoje, določene v tem zakonu.

Med strankami ni spora o tem, da je bila tožnica na dan 25. 6. 1991 državljanka Republike Srbije in da je imela na dan 23. 12. 1990 v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče. Iz navedenega izhaja, da bi morala tožnica za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje izkazati še, da od 23. 12. 1990 v Republiki Sloveniji tudi dejansko živi.

Dejansko življenje v Republiki Sloveniji po ZUSDDD pomeni, da ima posameznik v Republiki Sloveniji središče življenjskih interesov, ki se presojajo na podlagi njegovih osebnih družinskih, ekonomskih, socialnih ali drugih vezi, ki kažejo, da med posameznikom in Republiko Slovenijo obstajajo dejanske in trajne povezave (prvi odstavek 1č. člena ZUSDDD).

ZUSDDD pa je določil tudi primere, ko se kljub odsotnosti osebe šteje, da je pogoj dejanskega življenja v Republiki Sloveniji izpolnjen. Po ZUSDDD je tako pogoj dejanskega življenja v Republiki Sloveniji izpolnjen, tudi če je oseba zapustila Republiko Slovenijo, a odsotnost v neprekinjenem trajanju ni trajala dlje kot leto dni, ne glede na razlog odsotnosti (drugi odstavek 1č. člena ZUSDDD). Pogoj dejanskega življenja v Republiki Sloveniji pa je izpolnjen tudi v primeru, če odsotnost traja več kot leto dni in gre za upravičeno odsotnost iz naslednjih razlogov: če je oseba zapustila Republiko Slovenijo zaradi posledic izbrisa iz registra stalnega prebivalstva; če je oseba zapustila Republiko Slovenijo, ker jo je poslala na delo, študij ali zdravljenje pravna oseba iz Republike Slovenije ali v primeru mladoletne osebe njeni starši oziroma skrbniki, ali če je bila zaposlena na ladji z matično luko v Republiki Sloveniji, za čas napotitve na delo, študij ali zdravljenje oziroma za čas zaposlitve na ladji; če je oseba zapustila Republiko Slovenijo, ker ni mogla pridobiti dovoljenja za prebivanje v Republiki Sloveniji zaradi neizpolnjevanja pogojev in je bila prošnja za izdajo dovoljenja zavrnjena, zavržena ali je bil postopek ustavljen; če se oseba ni mogla vrniti v Republiko Slovenijo zaradi vojnih razmer v drugih državah naslednicah nekdanje SFRJ ali iz zdravstvenih razlogov; če je bila oseba prisilno odstranjena iz Republike Slovenije na podlagi 28. člena Zakona o tujcih ali 50. člena Zakona o tujcih, razen če je bila prisilno odstranjena zaradi izrečene stranske kazni izgona tujca iz države zaradi storjenega kaznivega dejanja; če je bil osebi zavrnjen vstop v Republiko Slovenijo razen v primeru, če je bil vstop zavrnjen zaradi izrečene stranske kazni izgona tujca iz države zaradi storjenega kaznivega dejanja ali zaradi razlogov iz 1., 2., 5. ali 7. alineje 10. člena Zakona o tujcih, iz razlogov iz 1., 2. ali 6. alineje prvega odstavka 9. člena Zakona o tujcih ali iz razlogov iz točke d. ali e. prvega odstavka 5. člena Uredbe (ES) št. 562/2006 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. 3. 2006 o Zakoniku Skupnosti o pravilih, ki urejajo gibanje oseb preko meja (tretji odstavek 1č. člena ZUSDDD). Takšna odsotnost je upravičena in ne pomeni prekinitve dejanskega življenja v Republiki Sloveniji.

V ponovljenem postopku je upravni organ v skladu z napotili ministrstva dopolnil dokazni postopek in tudi po presoji sodišča na podlagi predloženih dokazil pravilno zaključil, da odsotnost tožnice iz Republike Slovenije od maja leta 1991 dalje v smislu 1č. člena ZUSDDD ni upravičena.

V primeru, kakršen je obravnavani, ko je bil tujec ob odhodu iz Republike Slovenije še otrok, je pri ugotavljanju upravičene odsotnosti tujca treba upoštevati razloge, zaradi katerih so starši otroka zapustili ozemlje Republike Slovenije.

V upravnem postopku je bilo ugotovljeno, da je tožnica v Republiki Sloveniji živela do maja leta 1991, ko je kot otrok z materjo in sestro zapustila Republiko Slovenijo. Republiko Slovenijo je skupaj z JLA, kjer je bil zaposlen, kasneje zapustil tudi tožničin oče, ki se je nato zaposlil v Republiki Srbiji, kjer se mu je leta 1992 pridružila tudi družina. Ta mu je sledila tudi v Črno Goro in Makedonijo, kjer je oče tožnice prav tako opravljal vojaško službo. Zaposlitev očeta v tujini po odhodu iz Republike Slovenije tudi po presoji sodišča kaže na to, da se družina, ki je očetu sledila, očitno ni imela namena vrniti v Republiko Slovenijo. Tožnica pa tudi ni izkazala nobenih konkretnih okoliščin, kako naj bi vojne razmere v državah naslednicah nekdanje SFRJ preprečile njeno vrnitev v Republiko Slovenijo, niti ni dokazala konkretnih aktivnosti, katerih cilj bi bila vrnitev družine v Republiko Slovenijo. Zgolj sklicevanje na objektivne okoliščine vojne, na katere tožnica ni mogla vplivati, namreč ne zadošča za dokaz izpolnitve navedenega pogoja. Tudi aktivnosti matere tožnice, ki naj bi spraševala o možnosti vrnitve v Republiko Slovenijo, pridobila pa naj bi si tudi garantno pismo za obisk Republike Slovenije, po presoji sodišča ne morejo vplivati na drugačno odločitev.

Na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja je zato organ utemeljeno zaključil, da tožnica ni izkazala, da je bila z družino iz Republike Slovenije odsotna prav zaradi vojnih razmer v drugih državah naslednicah nekdanje SFRJ v smislu 4. alineje tretjega odstavka 1č. člena ZUSDDD.

Ker tožnica v postopku tudi ni zatrjevala, da je bila iz Republike Slovenije odsotna zaradi katerega drugega upravičenega razloga iz tretjega odstavka 1č. člena ZUSDDD, je upravni organ po presoji sodišča ravnal pravilno, ko je z izpodbijano odločbo prošnjo tožnice za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji zavrnil. Izpodbijana odločitev je pravilna in zakonita, zaradi česar je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.