Jedro

Tožnika ne izkazujeta več pravnega interesa za ugotovitev, da je zahteva tožene stranke po 3 x tedenskem testiranju nezakonita ter da nedopustno posega v ustavne pravice, saj tožena stranka tega ne zahteva več. Iz istih razlogov tožnika tudi nimata več pravnega interesa za to, da bi bilo odločeno, da bi se toženi stranki prepovedovalo pogojevati vstop v šolo z izpolnjevanjem pogoja PCT, saj se ta pogoj ne zahteva več.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Tožnika sta vložila tožbo zaradi varstva ustavnih pravic. V tožbi med drugim navajata, da obiskujeta Osnovno šolo A. Na podlagi zapovedi tožene stranke, ki tožnikoma brez rednega testiranja ne dovoli obiskovanja šole, sta se tožnika prisiljena podrediti testiranju ali pa se ne smeta izobraževati v prostorih šole. Na podlagi Odloka o začasnih ukrepih za preprečevanje in obvladovanje okužb z nalezljivo boleznijo Covid-19 (Uradni list št. 174/21 in nadaljnji, v nadaljevanju Odlok 174/21), sklepa Ministrstva za izobraževanje in šport (v nadaljevanju sklep MIZŠ) in njegovega navodila je za tožnika nastopila konkretna in dejanska zapoved testiranja. Navajata, da se o teh dejanjih ne izdajajo odločbe oziroma sklepi o izobraževanju na daljavo. Nimata nobene možnosti sodnega varstva. Za varstvo svojih pravic nimata nobenega pravnega sredstva, tožena stranka pa jima brez izdaje vsake odločbe neposredno prepoveduje, da bi obiskovala šolo. Gre za neposredno upravno oblastveno dejanje. Odlok, sklep MIZŠ, navodila MIZŠ ter prepoved tožene stranke neposredno posegajo v njun pravni položaj in nimata zagotovljenega drugega učinkovitega sodnega varstva. V nadaljevanju obsežneje pojasnjujeta, zakaj obveznost testiranja nima dokazanega učinka na širjenje oziroma obvladovanje epidemije. Menita, da Odlok 174/21, sklep MIZŠ in navodila MIZŠ nasprotujejo več določilom Ustave RS (v nadaljevanju URS). V tožbenem zahtevku predlagata, naj sodišče ugotovi, da je zahteva tožene stranke po trikratnem tedenskem testiranju tožnikov nezakonita in da posega v pravice tožnikov iz 2., 14., 18., 22., 34., 35., 56. in 57. člena URS ter da naj sodišče toženi stranki prepove pogojevati vstop v šolo z izpolnjevanjem pogoja PCT. Zahtevata tudi povrnitev stroškov postopka.

2. Hkrati s tožbo sta tožnika predlagala tudi izdajo začasne odredbe, s katero sta zahtevala, naj sodišče odredi toženi stranki, da jima je dolžna dopustiti obiskovanje šole brez pogojevanja izpolnjevanja in preverjanja pogoja PCT. Sodišče je s sklepom I U 1878/2021-6 z dne 28. 12. 2021 zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrnilo.

3. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da v obravnavani zadevi ne gre za akt iz 2. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ker zakonski pogoji za to niso izpolnjeni. Prav tako pa tudi niso izpolnjeni pogoji za upravni spor na podlagi 4. člena ZUS-1, v katerem odloča sodišče o zakonitosti posamičnih aktov in dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Niti odlok niti sklep MIZŠ nista posamična akta, ampak sta po naravi podzakonska predpisa, v katerih so vsebovane splošne in abstraktne norme, ki urejajo pravice in obveznosti nedoločenega kroga subjektov. Poleg tega tožnika v tožbi nista določno navedla, kakšno dejanje je bilo storjeno, kje in kdaj je bilo storjeno, nista navedla organa niti uradne osebe niti nista predložila dokazov za to, temveč sta podala le posplošene in pavšalne navedbe. Iz tega razloga je treba tožbo zavreči. Podrejeno tožena stranka sodišču predlaga zavrnitev tožbe. Izpodbijani Odlok 174/21 ima materialno podlago v 4. in 39. členu Zakona o nalezljivih boleznih (v nadaljevanju ZNB). Pravica zbiranja v vzgojno-izobraževalnih zavodih se omejuje na podlagi 39. člena ZNB, ki daje ustrezno pravno podlago za omejitev zbiranja. Izvajanje izobraževanja na daljavo je ukrep, ki skuša v čim večji možni meri preprečiti nastanek negativnih posledic, povezanih z ukrepi za preprečevanje širjenja nalezljive bolezni. Pri izobraževanju na daljavo se uresničujejo in izvajajo učni načrti. Šola ni pristojna izdajati individualnih sklepov ali odločb o prepovedi zbiranja ljudi v šoli in posledičnem izobraževanju na daljavo. Skladno z 8. členom Odloka 174/21 je samotestiranje učencev osnovne šole, ki ne izpolnjujejo pogoja PCT, obvezno po predhodnem pisnem soglasju staršev. Prepoved zbiranja je določena že v predpisu. Ukrep prepovedi zbiranja se ne nanaša na konkretnega točno določenega učenca, ampak na celotno nedoločno populacijo osnovnih in srednjih šol, ki ne izpolnjujejo pogoja PCT niti s samotestiranjem. Tožena stranka nikogar ne sili ali prisiljuje v samotestiranje in ne posega v otrokove osebnostne pravice. Odlok 174/21 je tisti, ki določa obveznost nošenja mask kot tudi samotestiranje otrok v šoli. Odločitev o tem je svobodna odločitev staršev otrok. Šola zgolj izvaja podzakonske predpise, pri tem pa nima nobene diskrecijske pravice niti možnosti odločanja. V nasprotnem primeru bi bila podvržena sankcijam inšpekcij. Šola je starše učencev le obvestila o tem, kaj Odlok 174/21 določa in kakšne so posledice odločitve staršev, da samotestiranja otrokom ne dovolijo. Toženi stranki bi lahko očitali poseg v ustavne pravice, če bi samovoljno prepovedala zbiranje učencev v šoli, če bi torej ravnala v nasprotju z Odlokom 174/21. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne, zahteva pa tudi povrnitev svojih stroškov postopka.

K točki I izreka:

4. Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov:

5. Vsakdo, ki v upravnem sporu zahteva varstvo svojih pravic oziroma pravnih koristi, mora ves čas izkazovati pravni interes oziroma pravovarstveno potrebo. To pomeni, da mora stranka v upravnem sporu ves čas postopka izkazovati, da bi ugoditev njeni zahtevi pomenila zanjo določeno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogla doseči. Pravno varstvo in interes pomeni možnost, da si stranka s tožbo v upravnem sporu izboljša svoj pravni položaj.

6. Kadar si stranka ne more več izboljšati svojega pravnega položaja, preneha tudi pravovarstvena potreba za odločanje v upravnem sporu. Tudi če je obstajal pravni interes ob vložitvi tožbe, pa je kasneje odpadel, je treba tožbo zavreči. 7. Dne 19. 2. 2022 je bi v Uradnem listu RS št. 22/2022 objavljen Odlok o začasnih ukrepih za preprečevanje in obvladovanje okužb z nalezljivo boleznijo Covid-19 (v nadaljevanju Odlok 22/2022), ki je začel veljati 21. 2. 2022 in v katerem je določeno, da z dnem uveljavitve tega odloka preneha veljavnost Odloka 174/21. Odlok 22/2022 samotestiranja učencev oziroma pogoja PCT za potrebe izvajanja vzgojno-izobraževalnega programa ne določa več, kar pomeni, da je od 21. 2. 2022 dalje tožnikom dovoljeno obiskovanje šole brez izpolnjevanja navedenega pogoja. Glede na to tožnika ne izkazujeta več pravnega interesa za ugotovitev, da je zahteva tožene stranke po 3 x tedenskem testiranju nezakonita ter da nedopustno posega v ustavne pravice, saj tožena stranka tega ne zahteva več. Iz istih razlogov tožnika tudi nimata več pravnega interesa za to, da bi bilo odločeno, da bi se toženi stranki prepovedovalo pogojevati vstop v šolo z izpolnjevanjem pogoja PCT, saj se ta pogoj ne zahteva več. Torej tožnika za tožbo očitno ne izkazujeta več pravnega interesa. Kar sta tožnika zahtevala v tožbi, je že doseženo s sprejetjem Odloka 22/2022 oziroma s prenehanjem veljavnosti Odloka 174/2021. Identično stališče je Vrhovno sodišče RS zavzelo v tej zadevi, ko je zavrglo pritožbo tožnikov zoper sklep o zavrnitvi zahteve za izdajo začasne odredbe v sklepu I Up 42/2022 z dne 2. 3. 2022, ki je bil strankama že vročen.

8. Ker tožnika nimata več pravnega interesa za vztrajanje pri tožbi, je sodišče tožbo zavrglo iz razlogov po 6. točki prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ker dejanje, ki se izpodbija s tožbo, očitno ne posega v pravico tožnikov ali na njihovo na zakon oprto osebno korist. Ker je sodišče tožbo zavrglo iz procesnih razlogov, se do navedb strank v postopku ni posebej opredeljevalo. Sodišče v navedeni zadevi ni razpisalo glavne obravnave, saj niso podane procesne predpostavke za vsebinsko obravnavo tožbe.

K točki II izreka:

9. Sodišče ni ugodilo zahtevam strank za povrnitev stroškov postopka, ker skladno s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1 trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.