Modern Legal
  • Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
  • Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
  • Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Začni iskati!

Podobni dokumenti

Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.

Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite ure pri iskanju sodne prakse.

Sodba in sklep II Ips 239/96

ECLI:SI:VSRS:1998:II.IPS.239.96 Civilni oddelek

oblike oporoke ustna oporoka izredne razmere neveljavnost ustne oporoke zapuščinski postopek predmet postopka zastaranje pravice zahtevati zapuščino odpoved dediščini izjava o odpovedi
Vrhovno sodišče
27. januar 1998
Z Googlom najdeš veliko.
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!

Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!

Tara K., odvetnica

Jedro

Pri presoji, da ustna oporoka z dne 6.1.1982 ni veljavna, sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili materialno pravo in pojasnili, da sta zahtevku tožeče stranke ugodili zato, ker sta ugotovili, da niso izpolnjeni pogoji po določilu 72. člena ZD. Iz izpovedi oporočnih prič S. B. in R. P. namreč nista mogli ugotoviti njune prisotnosti v trenutku, ko naj bi pokojna izjavila svojo posledno voljo. Zlasti pa sta ugotovili, da ni bil izpolnjen pogoj o obstoju izrednih razmer, saj je imela M. S. - če bi želela - od dni pred Božičem, do svoje smrti 2.1.1982, dovolj časa in moči, da bi lahko naredila oporoko.

Prav zato, ker zapuščinski postopek še ni končan, pa v pravdi še ni mogoče odločati o pravici tožnikov do posesti spornih nepremičnin, ki spadajo v zapuščinsko maso. V tem delu sta sodišči prve in druge stopnje zmotno uporabili materialno pravo in revizijsko sodišče je tisti del sodbe, s katerim je ugodeno zahtevku za izročitev nepremičnin iz zapuščine po pokojni M. S v posest in uživanje tožnikom, razveljavilo (del odločitve pod A/2. izreka prve sodbe), tisti del, ki se nanaša na plačilo 1,00 tolarja z obrestmi pa zavrnilo (del odločitve pod A/2. izreka prve sodbe).

Izrek

1. Revizija se zavrne v delu, ki se nanaša na odločitev o zahtevku za ugotovitev neveljavnosti ustne oporoke po tožbi tožeče stranke (točka A/1. sodbe prve stopnje), in v delu, ki se nanaša na zavrnitev zahtevkov iz toženkine nasprotne tožbe (točka B sodbe prve stopnje).

2. Reviziji se delno ugodi v delu, ki se nanaša na odločitev o denarnem zahtevku za plačilo 1,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.9.1984 do plačila (del točke A/2. sodbe prve stopnje), in se v tem delu sodbi sodišč prve in druge stopnje spremenita, tako da se ta del tožbenega zahtevka zavrne.

3. Reviziji se delno ugodi tudi v delu, ki se nanaša na odločitev o zahtevku za izročitev nepremičnin v posest in uživanje (drugi del točke A/2. sodbe prve stopnje), in se sodbi prve in druge stopnje v tem delu odločitve o glavni stvari razveljavita ter se v tem delu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Razveljavi se odločitev sodišča druge stopnje tudi v delu, ki vsebuje odločitev o stroških pritožbenega postopka in se odločitev pridrži za končno odločbo.

4. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je pod A/1. ugotovilo, da je ustna oporoka M. S., roj. J., dne 6.1.1982 zapisana po oporočnih pričah R. P. in S. B. pred Temeljnim sodiščem v N. m., enoti v B., neveljavna. Zato je pod 2. naložilo toženi stranki, da mora tožnikom izročiti v posest in uživanje vse nepremičnine iz zapuščine po pokojni M. S. in sicer parc. št..., ..., ... in ..., vpisane pri vl.št... k.o..., parc.št. . pri vl.št... k.o... in parc.št... in ... pri vl.št... k.o... ter ji plačati 1,00 tolar z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 28.9.1984 dalje ter pravdne stroške 159.988,00 tolarjev z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 3.3.1994 dalje. Pod 3. je zavrnilo tožbeni zahtevek na ničnost ustne oporoke. Pod B/I. pa je sodišče zavrnilo zahtevek iz nasprotne tožbe na ugotovitev, da je ustna oporoka z dne 6.1.1982 veljavna in zakonita, pod II. je zavrnilo zahtevek, da je veljavna in zakonita dedna izjava o odpovedi dediščine, ki jo je podala prvotožnica na zapuščinski obravnavi dne 27.6.1984, s katero se je odpovedala oporočnemu dedovanju na podlagi ustne oporoke v korist toženke, in pod III. je zavrnilo zahtevek za povrnitev pravdnih stroškov.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti sodbi višjega sodišča, s katero je bila pritožba zavrnjena in je bil potrjen ugoditveni del tožbenega zahtevka ter zavrnitev zahtevka iz nasprotne tožbe, je pravočasno vložila revizijo tožena stranka. Uveljavlja revizijska razloga iz 1. in 3. točke prvega odstavka 385. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in RS, št. 55/92). Predlaga spremembo sodb sodišča prve in druge stopnje, zavrnitev tožbenih zahtevkov tožeče stranke in ugoditev zahtevku iz nasprotne tožbe, podrejeno pa razveljavitev sodb. Navaja, da se v zadevi neprestano pojavljajo napake, ki se tolmačijo v breme tožene stranke. Tako je v drugostopenjski sodbi naveden datum prve sodbe 3.3.1994, namesto 5.3.1994, na 3. strani v zadnjem odstavku pa je napačno naveden kot datum zapuščinske obravnave 27.6.1994, namesto 27.6.1984. Po njenem pritožbeno sodišče tudi ni odgovorilo na vsa v pritožbi postavljena vprašanja, zaradi česar je podana bistvena kršitev po določilu 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP. O njih je razpravljalo samo deloma, kar izhaja že iz tega, da obsega pritožba 5 strani, sodba pa le 4. Po mnenju revidentke ni ugotovilo obstoja tožbe tretjetožnika, ki je izjavljal, da ni pooblastil odvetnika in ni umaknil tožbe. Upira pa se tudi razlagi, da je zahtevek po nasprotni tožbi zrcalna slika zahtevka po osnovni tožbi. Trdi še, da je sodišče razvrednotilo izjavo zapučinskega sodnika M. Z., da se je prvotožnica pravno in dejansko odpovedala dedovanju in uveljavljanju zapustničine oporoke z dne 20.12.1971. Poudarja, da je tožnica tedaj priznala, češ da je toženka nudila pokojni vso potrebno pomoč, predlagala, naj sodišče upošteva ustno oporoko in se strinjala, da je pogrebne stroške nosila toženka, ki naj deduje celotno zapuščino. Zato meni, da sodišče ni pravilno uporabilo materialnega prava v zvezi z odpovedjo oporočnemu dedovanju, s priznanjem ustne oporoke in s prepustitvijo zapuščine tožnici. Zatrjuje, da so bile zaradi slabega zdravstvenega stanja pokojnice pred smrtjo podane subjektivne in objektivne izredne razmere in da pred smrtjo ni mogla napraviti pisne oporoke. Navaja, da sta P. in B. izjavila, da je M. S. v ponedeljek ali četrtek pred Božičem leta 1981 dejala, da bo drugače razpolagala s premoženjem in da želi spremeniti pisno oporoko po novem letu, ko bo malo prišla k sebi in si bo opomogla, a je 2.1.1982 umrla. Zato meni, da je pokojna želela, da bi vse podedovala revidentka in da je treba želje pokojnih spoštovati in upoštevati. Revidentka nato navaja dejanske okoliščine in razloge za to, da se je začela tožnica zanimati za premoženje šele po devetih letih in trdi, da je tožbeni zahtevek zastaral, saj bi morala po določilu 141. člena Zakona o dedovanju (ZD, Ur.l. SRS, št. 15/76 do 23/78 in RS, št. 13/94 do 82/94) zahtevati zapuščino v enem letu, odkar je zvedela za svojo pravico in za posestnika stvari zapuščine. Dodaja, da je toženka medtem že zgradila novo hišo na spornem zemljišču in da nikakor ne more vrniti nepremičnin v posest in v uživanje, saj se namesto stare hiše nahaja na njenem mestu nova stanovanjska stavba in namesto pol podrtega stanovanjskega poslopja, nova poslovna stavba. Na koncu revizije se ne strinja z obrazložitvijo v zvezi s stroškovnim izrekom in meni, da bi moralo sodišče druge stopnje odmero stroškov analizirati in preveriti, česar pa ni storilo.

Revizija je bila vročena tožnikom, ki nanjo niso odgovorili, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP).

Revizija je delno utemeljena.

Uvodoma je treba toženo stranko opozoriti na določilo 382. člena ZPP, ki dovoljuje revizijo samo proti pravnomočni sodbi, in na določilo 400. člena ZPP, ki omogoča izjemo le tedaj, če gre za sklep, s katerim je bil končan pravdni postopek, ali s katerim je sodišče druge stopnje zavrglo pritožbo, ali je tak sklep potrdilo. Zato revizija proti sklepu o povrnitvi pravdnih stroškov, ki je kot akcesoren vsebovan v sodbi, ni dovoljena. Poleg tega je revizija izredno, omejeno pravno sredstvo, ki je namenjeno le preizkusu pravilne uporabe procesnega in materialnega prava, medtem ko se domneva pravilna in popolna ugotovitev dejanskega stanja pred sodiščema prve in druge stopnje ter revident po določilu tretjega odstavka 385. člena ne more zahtevati revizije v zvezi z ugotovitvijo dejanskega stanja ali tega dopolnjevati.

V reviziji zatrjevane bistvene kršitve ZPP niso podane. Za napake, ki jih navaja v pisnem odpravku sodbe drugostopenjskega sodišča je ugotoviti, da niso zapisane v uvodu ali v izreku drugostopenjske sodbe (sodišče prve stopnje je v zadevi dejansko odločilo po dne 3.3.1994 opravljeni glavni obravnavi, ko je sestavilo posvetovalni zapisnik). Napake v obrazložitvi pa so očitne in niso vplivale na vsebino, predvsem pa niso v škodo toženi stranki. Tudi trditev, da sodbe sodišča druge stopnje ni mogoče preizkusiti (zaradi česar naj bi bila podana 13. točka drugega odstavka 354. člena ZPP) ne drži. Sodišče druge stopnje je v njej na razumljiv način odgovorilo na pritožbene navedbe in revidentka ne navede trditev, na katere naj ne bi bilo odgovorjeno. Opozoriti pa jo je treba, da mora sodišče po določilu prvega odstavka 375. člena ZPP v obrazložitvi sodbe presoditi le tiste pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena, in da se njihova vsebina ne meri po številu strani pritožbe. V zvezi z zatrjevano kršitvijo, češ da tretjetožnik ni pooblastil odvetnika za vložitev tožbe, pa je opozoriti na njegovo izpoved na glavni obravnavi dne 3.2.1994, da je pooblaščencu podpisal pooblastilo.

Pri presoji, da ustna oporoka z dne 6.1.1982 ni veljavna, sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili materialno pravo in pojasnili, da sta zahtevku tožeče stranke ugodili zato, ker sta ugotovili, da niso izpolnjeni pogoji po določilu 72. člena ZD. Iz izpovedi oporočnih prič S. B. in R. P. namreč nista mogli ugotoviti njune prisotnosti v trenutku, ko naj bi pokojna M. S. izjavila svojo poslednjo voljo. Zlasti pa sta ugotovili, da ni bil izpolnjen pogoj o obstoju izrednih razmer, saj je imela M. S. - če bi želela - od dni pred Božičem, do svoje smrti, dovolj časa in moči, da bi lahko naredila oporoko. Ker sta torej sodišči ugotovili, da ustna oporoka ni veljavna, sta logično sklepali, ko sta zavrnili tožbeni zahtevek iz nasprotne tožbe, češ da je ustna oporoka veljavna.

Pravilno sta uporabili tudi določila 133. in 208. člena ZD, ko sta zavrnili zahtevek iz nasprotne tožbe o tem, da bi prvotožnica podala dedno izjavo, s katero bi se odpovedala oporočnemu dedovanju po pokojni M. S. na podlagi ustne oporoke. Taka izjava ob ogotovitvi, da ustna oporoka ni veljavna, že pojmovno ni mogoča, sodišči prve in druge stopnje pa sta tudi pravilno ocenili, da ni bila podana. Poleg tega sta se iz zapisnika z naroka o zapuščinski obravnavi z dne 27.6.1984 prepričali, da v njem ni zapisana nobena odpoved dediščini in da je bil zaradi tega tudi razveljavljen sklep o dedovanju Temeljnega sodišča v N. m., enote v B. z dne 28.9.1984 pod opr. št. D ., ki sicer omenja neko dedno izjavo, a ga zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni bilo mogoče preizkusiti. Ker je za izjavo o odpovedi dediščini v 208. členu ZD predpisana stroga oblika, je pravilna odločitev, da T. ni podala take izjave. To potrjuje tudi izpoved priče M. Z., ki se ni spomnil, da bi prvotožnica podala izjavo o odpovedi dediščini, in ki je izjavil, da bi tako izjavo, če bi bila podana, tudi zapisal. Zato ne drži revizijski očitek o razvrednotenju izpovedi zapuščinskega sodnika in ni mogoče pritrditi revizijski interpretaciji o dogajanju na naroku dne 27.6.1984. Tudi o ugovoru zastaranja sta sodišči pravilno odločili, ko sta ga zavrnili, saj zapuščinski postopek še ni končan in roki iz 141. člena ZD še niso mogli preteči. Prav zato, ker zapuščinski postopek še ni končan, pa v pravdi še ni mogoče odločati o pravici tožnikov do posesti spornih nepremičnin, ki spadajo v zapuščino, in še manj prisojati denarne zneske, ki tvorijo zapuščinsko maso. V tem delu sta sodišči prve in druge stopnje zmotno uporabili materialno pravo in revizijsko sodišče je tisti del sodbe, s katerim je ugodeno zahtevku za izročitev nepremičnin iz zapuščine po pokojni M. S. v posest in uživanje tožnikom, razveljavilo (del odločitve pod A/2. izreka prve sodbe), tisti del, ki se nanaša na plačilo 1,00 tolarja z obrestmi pa zavrnilo (del odločitve pod A/2. izreka prve sodbe).

Zapuščinski postopek je namreč skupek dejanj strank, sodišča in drugih organov, s katerim se uveljavljajo, ugotovijo in potrdijo z zapustnikovo smrtjo nastale pravice dedičev in drugih upravičencev do zapuščine. Po določilu 162. člena ZD se v zapuščinskem (in ne v pravdnem postopku) ugotovi, kdo so pokojnikovi dediči, katero premoženje sestavlja njegovo zapuščino in katere pravice gredo dedičem in drugim osebam. Zato v pravdi, s katero se zahteva ugotovitev neveljavnosti (ustne) oporoke, ni mogoče deliti denarja, ki spada v zapuščino. To stori lahko le zapuščinsko sodišče s sklepom o dedovanju, potem ko ugotovi, kdo so dediči, in ko ti podajo dedne izjave ter ko ugotovi, kdo so druge osebe, ki imajo kake zahtevke iz zapuščine. Poleg tega mora zapuščinsko sodišče ugotoviti obseg zapuščine in delitev posameznih stvari (ali denarja) pred tem, v pravdi, ne pride v poštev. Zato tožbeni zahtevek na plačilo 1,00 tolarja tožnikom ne spada v pravdo in ga je bilo treba zavrniti.

Revizijsko sodišče je torej po določilu prvega odstavka 395. člena ZPP izpodbijani del sodbe spremenilo.

Pri tožbenem zahtevku na izročitev nepremičnin v uživanje in posest pa gre v bistvu za posestno tožbo, ki je pridružena tožbi na ugotovitev veljavnosti oporoke. Načeloma je sicer taka tožba mogoča, toda odločitev o njej je preuranjena. Zato bo moralo sodišče pred odločitvijo o pravici tožnikov do posesti, v zapuščinskem postopku, ki se bo po končani pravdi o veljavnosti ustne oporoke in veljavnosti dedne izjave nadaljeval, ugotoviti vsaj kdo so dediči in druge stranke v postopku in kaj ti uveljavljajo. Če tožena stranka, ki zaradi neveljavnosti ustne oporoke iz tega naslova ne more dedovati in nima več pravnega naslova za posest nepremičnin, še ni gotovosti o tem, da jo imajo tožniki. Po določilu 132. člena ZD res preide pokojnikova zapuščina na njegove dediče v trenutku njegove smrti in po določilu 73. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR, Ur.l. SFRJ št.6/80 do36/90) dedič res postane posestnik stvari v trenutku zapustnikove smrti, toda pred tem je treba s sklepom o dedovanju ugotoviti, kdo je dedič. Dotlej še ni gotovo, ali bo dedič zapuščino sprejel in obdržal. Ta negotovost pa vpliva na pravni položaj dediča: na njegove pravice in dolžnosti v razmerju do morebitnih sodedičev in do tretjih oseb glede zapuščine. V času negotovosti se dedičev pravni položaj razlikuje od položaja, ki ga ima potem, ko je s sklepom o dedovanju tudi ugotovljen kot pravi dedič (primerjaj K. Zupančič: Dedno pravo, Ljubljana 1991, str. 159). Zato je revizijsko sodišče razveljavilo odločitev o pravici do posesti (drugi odstavek 395. člena ZPP), saj odločitev o pravici tožnikov do izdaje sklepa o dedovanju ni mogoča. Sodišče prve stopnje bo moralo po pravnomočni odločitvi o veljavnosti oz. neveljavnosti ustne oporoke in dedne izjave v zvezi z njo, najprej nadaljevati zapuščinski postopek. V njem bo moralo vzpostaviti prvotno zemljiškoknjižno stanje, torej vknjižiti lastninsko pravico na pokojno M. S., nato pa bo moralo povabiti vse stranke v postopku in odločiti o njihovih izjavah in zahtevkih. Šele potem, ko bo v zapuščinskem postopku s sklepom o dedovanju razglasilo dokončne dediče, bo mogoče odločiti o tožbenem zahtevku na izročitev nepremičnin v posest in uživanje prav tožnikom. Dokler v zapuščinskem postopku ne bo izdan pravnomočni sklep o dedovanju, pa je mogoče odločati le o skrbniku zapuščine po določilih 131. in 192. člena ZD.

V zvezi s pravdnimi stroški revizijsko sodišče ni poseglo v odločitev prvostopenjskega sodišča, ki je bila glede na uspeh (ugoditev delu tožbenega zahtevka in zavrnitev zahtevka iz nasprotne tožbe), pravilna. Je pa razveljavilo odločitev o pritožbenih stroških, ki so bili deloma utemeljeni in odločitev o njih pridržalo za končno odločbo. Enako je odločilo glede revizijskih stroškov (tretji odstavek 166. člena ZPP).

Javne informacije Slovenije, Vrhovno sodišče Republike Slovenije

Do relevantne sodne prakse v nekaj sekundah

Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov

Začni iskati!

Prijavite se za brezplačno preizkusno obdobje in prihranite več ur tedensko pri iskanju sodne prakse.Začni iskati!

Pri Modern Legal skupaj s pravnimi strokovnjaki razvijamo vrhunski iskalnik sodne prakse. S pomočjo umetne inteligence hitro in preprosto poiščite relevantne evropske in slovenske sodne odločitve ter prihranite čas za pomembnejše naloge.

Kontaktiraj nas

Tivolska cesta 48, 1000 Ljubljana, Slovenia