Jedro

Obvestilo dolžniku o odstopljeni terjatvi nima enakega učinka kot notarski zapis sporazuma o odstopu terjatve v zavarovanje. Dejstvo, da SPZ v drugem odstavku 209. člena predpisuje obličnosti notarskega zapisa kot najstrožje oblike notarske listine, ne le izdane, ampak tudi sestavljene s sodelovanjem notarja, kaže na to, da se z najstrožjo obličnostjo poskuša preprečiti morebitne zlorabe in zaščititi druge fiduciantove upnike.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (1) ugotovilo, da ne obstoji ločitvena pravica tožene stranke na zastavljenih nezapadlih terjatvah tudi bodočih, ki jih bo tožeča stranka imela do zastavnih upnikov na podlagi pogodbe o zastavi terjatve reg. št. 406/20009/MR z dne 3.6.2009, (2) razveljavilo učinek pogodbe o zastavi terjatve reg. št. 406/2009/MR z dne 3.6.2009, (3) razveljavilo učinek obvestil o odstopu terjatev z dne 23.6.2009, poslanih dolžnikom tožeče stranke in sicer: R., d.d., za znesek 24.501,95 EUR, A., d.o.o., za znesek 15.988,20 EUR, I., d.o.o., za znesek 24.975,50 EUR, S., d.o.o., za znesek 27.729,30 EUR, N., d.o.o., za znesek 24.970,17 EUR, (4) v razmerju med tožečo in toženo stranko razveljavilo učinek plačila denarnega zneska 52.821,64 EUR, (5) toženi stranki naložilo plačilo vtoževanega zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.1.2010 ter pravdne stroške, tožbeni zahtevek glede zakonskih zamudnih obresti od glavnice 52.821,64 EUR za čas od 30.7.2009 do vključno 12.1.2010 pa zavrnilo.

2. Zoper navedeno sodbo se je v delu, v katerem ni uspela, pravočasno pritožila tožena stranka in sicer iz vseh pritožbenih razlogov ter predlagala spremembo, podrejeno razveljavitev izpodbijane sodbe. Priglasila je tudi pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V zvezi z obstojem ločitvene pravice tožena stranka ponavlja dotedanje navedbe in sicer, da je zastavno pravico na terjatvah tožeče stranke pridobila v trenutku, ko so zastavni dolžniku prejeli obvestilo tožeče stranke, kar se je zgodilo na podlagi obvestila o zastavi terjatev 23.6.2009. Pravno naziranje tožene stranke je napačno. Namen pravdnih strank je bil sklenitev fiduciarne cesije (odstop terjatve v zavarovanje) po 207. členu Stvarnopravnega zakonika (SPZ), kar pravilno ugotavlja že sodišče prve stopnje. Ker je v konkretnem primeru nedvomno šlo za plačilno nesposobnost cedenta, se določila 206. člena SPZ smiselno uporabljajo samo, če je sporazum o odstopu terjatve v zavarovanje sklenjen v obliki notarskega zapisa. Da temu ni bilo tako, med strankama ni sporno. Tožena stranka ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bila tožeča stranka ob sklenitvi pogodbe o zastavi terjatev 3.6.2009 trajneje nelikvidna. Ker ima fiduciar ob stečaju ali prisilni poravnavi prenosnika na fiduciarno preneseni premičnini ločitveno pravico le, če je sporazum o odstopu terjatve v zavarovanje sklenjen v obliki notarskega zapisa, je odločitev sodišča prve stopnje pravilna, pritožbena ponavljanja dotedanjih navedb pa neutemeljena. Pri tem višje sodišče še dodaja: obvestilo dolžniku o odstopljeni terjatvi nima enakega učinka kot notarski zapis sporazuma o odstopu terjatve v zavarovanje. Dejstvo, da SPZ v drugem odstavku 209. člena predpisuje obličnosti notarskega zapisa kot najstrožje oblike notarske listine, ne le izdane, ampak tudi sestavljene s sodelovanjem notarja, kaže na to, da se z najstrožjo obličnostjo poskuša preprečiti morebitne zlorabe in zaščititi druge fiduciantove upnike. Po prepričanju višjega sodišča navedene zakonske določbe zato zgolj z naznanilom fiduciarnega odstopa dolžniku odstopljene terjatve ni mogoče zaobiti.

6. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev glede izpodbijanja pravnih dejanj utemeljilo na ugotovitvi, da je tožeča stranka dokazala tako objektivni kot subjektivni element izpodbojnosti pri izpodbijanih dejanjih. Katera dejanja stečajnega dolžnika so izpodbojna, opredeljuje 271. člen Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP), pri čemer zakon določa domneve o obstoju pogojev za izpodbijanje v 272. členu in izključitvene razloge izpodbojnosti v 273. členu. Načelo enakega obravnavanja upnikov zahteva, da je treba vse upnike, ki so v razmerju do insolventnega dolžnika v enakem položaju, obravnavati enako (prim. 46. člen ZFPPIPP). Pravila o izpodbijanju pravnih dejanj stečajnega dolžnika, določena v pododdelku 5.3.4. ZFPPIPP, omogočajo odpravo negativnih posledic, ki so nastale pred začetkom stečajnega postopka na podlagi pravnih dejanj stečajnega dolžnika, s katerimi je ta kršil obveznost enakega obravnavanja upnikov (dr. Nina Plavšak, ZFPPIPP, Razširjena uvodna pojasnila, str. 202 in naprej). Da bi bilo dejanje stečajnega dolžnika izpodbojno, morajo biti (kumulativno) izpolnjene predpostavke (pogoji za izpodbijanje), določene v prvem odstavku 271. člena ZFPPIPP, in sicer: dejanje je bilo storjeno v obdobju izpodbojnosti (kar v konkretnem primeru ni sporno), posledica dejanja je neenaka obravnava upnikov (objektivni pogoj izpodbojnosti) in oseba, v korist katere je bilo dejanje opravljeno, je takrat, ko je bilo to dejanje opravljeno, vedela ali bi morala vedeti, da je dolžnik insolventen (subjektivni pogoj izpodbojnosti).

Glede objektivnega elementa izpodbojnosti iz 1. alineje 1. točke prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP je sodišče prve stopnje ugotovilo (in tega pritožba ne izpodbija), da zastavljene terjatve v višini poplačila niso del stečajne mase, zaradi česar upniki iz tega naslova ne bodo prejeli poplačila, kar pomeni, da bodo poplačani v manjšem deležu, kot če izpodbijano dejanje ne bi bilo opravljeno. Pritožba tudi ne izpodbija ugotovitev izpodbijane sodbe, da je tožena stranka prejela izpolnitev svoje terjatve pred njeno zapadlostjo (1. točke prvega odstavka 272. člena ZFPPIPP), saj je bil rok za izpolnitev oziroma vračilo kredita po kreditni pogodbi 3.9.2009 in odstopni izjavi 6.7.2009. Tožena stranka se je (delno) poplačala še pred zapadlostjo, saj je v času od 19.6.2009 do vključno 1.7.2009 prejela 44.036,97 EUR. Teh zaključkov sodišča prve stopnje pritožnica ne more uspešno izpodbiti s sklicevanjem na običajno obliko zavarovanja bančnih obveznosti. Način plačila, ki ni običajen, ni objektivna predpostavka izpodbojnosti pravnega dejanja, pač pa samo domneve obstoja subjektivnega elementa dejanskega stanu izpodbijanja, zaradi česar je odveč pritožbeno razpravljanje o tem, da objektivni pogoj izpodbijanja ni izpolnjen zaradi dejstva, da je šlo za običajno obliko zavarovanja bančnih obveznosti.

8. Dokazovanje subjektivne predpostavke (pogoja) izpodbojnosti dolžnikovih odplačnih pravnih dejanj (iz 2. točke prvega odstavka 271. člena ZFPPIPP), je oprto na zakonske domneve iz tretjega odstavka 272. člena. ZFPPIPP. Domnevo lahko upnik, v korist katerega je bilo dejanje opravljeno, izpodbije, pri čemer gre pri presoji, ali je podan subjektivni element izpodbojnosti, za vprašanje dobre vere. V dobri veri ravna, kdor je zaupal v popolnost in poštenost objektivnega dejanskega stanja, pri čemer pa mora izkazati ustrezno (v konkretnem primeru poklicno) skrbnost. Sklicevanje tožene stranke na listine, iz katerih ne izhaja slabo finančno stanje tožeče stranke (pri čemer je odločilna vednost ali dolžna vednost o dolžnikovi insolventnosti) ne zadostuje. Tožeča stranka očitno ni imela sredstev za vračilo zapadlih obveznosti iz predhodno sklenjenih kreditnih pogodb v daljšem časovnem obdobju, pritožba pa ne izpodbija zaključkov sodišča prve stopnje, da je bila tožeča stranka ob sklenitvi pogodbe trajnejše nelikvidna oziroma insolventna. Prav tako sodišče prve stopnje toženi stranki (banki) utemeljeno očita, da bi morala videti višino kratkoročnih finančnih obveznosti do bank (iz bilance stanja izhaja, da so kratkoročne finančne obveznosti znašale 1,992.000,00 EUR). V povezavi z dejstvom, da se kredit v višini 120.000,00 EUR ni vračal, pač pa podaljševal, bi morala s profesionalno skrbnostjo analizirati podatke, s katerimi je razpolagala ter tudi sama analizirati poslovanje tožeče pred zapadlostjo kredita.

9. Višje sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v zadevi pravilno in v zadostni meri ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa pravilno uporabilo materialno pravo. Ker pritožbeni razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je višje sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10. Izrek o stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, mora sama nositi pritožbene stroške.