Jedro

Sodišče prve stopnje je v premajhni meri upoštevalo, da gre za mladoletnega otroka. Tožnik je bil v času odločanja star slabih 15 let, pred njim pa je praktično vse življenje in ga bo ugotovljena omejitev ovirala ne le pri njegovih športnih aktivnostih, pač pa tudi eventualno pri zaposlitvi, pri delu doma.

Tožnik je imel odobreno brezplačno pravno pomoč za stroške, vezane s sodnim izvedencem in ne za celotno zastopanje. Sodišče prve stopnje je zato zmotno odločilo, da je toženka dolžna vse odmerjene pravdne stroške tožnika povrniti namesto tožniku v korist proračuna RS.

Izrek

I.Pritožbama se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni:

-v I. točki izreka tako, da se znesek prisojene odškodnine zniža za 264,00 EUR (na 7.236,00 EUR),

-v II. točki izreka tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 1.292,21 EUR v roku 30 dni od prejema sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila,

-v III. točki izreka tako, da se znesek stroškov pravdnega postopka, ki ga je tožena stranka dolžna namesto tožeči stranki povrniti v korist proračuna RS, zniža na 367,14 EUR.

II.Sicer se pritožbi zavrneta in se v izpodbijanem ter nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III.Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka (toženka) dolžna tožeči stranki (tožniku) plačati odškodnino v znesku 7.500,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 4. 2022 do plačila in zakonske zamudne obresti od zneska 4.206,00 EUR od 8. 4. 2022 do 28. 6.2022, v presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (I. točka izreka). Glede stroškov je odločilo, da je tožnik dolžan toženki povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 159,87 EUR v roku 30 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka), toženka pa je dolžna stroške pravdnega postopka v znesku 1.853,06 EUR namesto tožniku povrniti v korist proračuna RS v roku 30 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2.Zoper sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki. Tožnik izpodbija zavrnilni del sodbe in odločitev o stroških postopka iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da višje sodišče sodbo spremeni tako, da tožniku prizna še dodatno odškodnino ter spremeni stroškovno odločitev, podredno, da pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje.

3.Tožnik navaja, da je v obravnavani nezgodi utrpel več poškodb, izvedenec je v mnenju navedel le zlom baze pete desne stopalnice z udarnino desnega gležnja in stopala ter pretres možganov, v dopolnitvi mnenja pa je dopustil možnost, da je tožnik utrpel še druge poškodbe, ki sicer niso navedene v odpustnici SB A. (poškodba nosu, odrgnine desnega stopala oziroma gležnja, levega kolena, leve roke). Poškodbe so vidne iz drugih listin v spisu. Vsako poškodbo, ki je posledica obravnavanega dogodka, je treba upoštevati, tako glede bolečin kot glede nevšečnosti med zdravljenjem. Tudi ostale poškodbe so pri mld. tožniku povzročile bolečine, ki jih je tožnik trpel, in s tem povezane težave in posledice.

4.Bolečine v gležnju so res trajale dlje časa kot ostale bolečine in so bile prisotne več mesecev. Hude bolečine noge so trajale nedvomno dlje časa, kot le nekaj minut, lažje pa tudi dlje časa kot le 30 minut, občasne so se pojavljale tudi še po zaključenem zdravljenju, sploh ob večjih obremenitvah desne noge oziroma desnega stopala.

5.Poškodbe tožnika so povzročile številne neprijetnosti, ki jih tožnik povzema ter navaja, da upoštevajoč telesne bolečine ter nevšečnosti med zdravljenjem, ob dejstvu, da je šlo za otroka, za 11 letnega dečka, sodišče vseh okoliščin ni upoštevalo ustrezno in v zadostni meri pri odmeri odškodnine. Zdravljenje je trajalo več mesecev, tožnik je bil tudi odsoten v šoli, od prijateljev, ni mogel biti aktiven, ni mogel igrati nogometa in pomagati staršem pri vsakodnevnih opravilih, kar je tudi treba upoštevati.

6.Iz naslova prestanega strahu je tožnik vtoževal 2.000,00 EUR, sodišče mu je dosodilo 1.500,00 EUR. Glede na škodni dogodek in trajanje zdravljenje, ko se je tožnik glede na svojo starost zavedal poškodb in procesa zdravljenja, ki je trajalo dlje časa, je upravičen do vtoževanega zneska odškodnine iz tega naslova, pritožbeno sodišče naj mu prizna še razliko. Pri odmeri odškodnine za pretrpljen strah je treba upoštevati način poškodovanja. Glede primarnega strahu je bilo ugotovljeno, da je tožnik utrpel res intenzivni primarni strah, ki je bil strah za življenje in ne samo strah za zdravje. Upoštevati je treba, da je šlo za mladoletnega otroka, ki je spoštoval predpise, voznik osebnega vozila pa je zapeljal vanj in mu zapeljal preko desne noge in ga podrl. Glede strahu se je treba postaviti v položaj tožnika. Pomiril se je šele, ko je na kraj prišla njegova mama, dogodek je bil zanj zelo stresen. V strahu je bil tudi glede izida zdravljenja oziroma sanacije poškodb. V času poškodovanja in zdravljenja je bil še otrok, vendar se je kljub temu zavedal, kaj pomeni njegova poškodba zanj, ki mu je bil v tem času najbolj pomemben nogomet. Sodišče je zaključilo, da naj bi po pomiritvi primarnega strahu tožnik dva dni trpel stalni sekundarni strah srednje intenzitete, nato še 10 dni strah lažje intenzitete, vendar je izvedenec v dopolnitvi mnenja navedel, da je lahko strah doživljal tudi dlje časa, kar je treba upoštevati. Izvedenec je namreč upošteval povprečnega poškodovanca. Izvedenec je sicer navedel, da večmesečna oteklina po poškodbi običajno ne vpliva na doživljanje bolečin in strahu, ni pa navedel, da tega pri tožniku ni bilo. Imel je namreč več mesecev otečeno nogo in se spraševal, kaj bo z njo. Sodišče dopolnitve mnenja izvedenca ni upoštevalo.

7.Tožnik je upravičen tudi do višje odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Te so podane, ugotovil jih je sodni izvedenec. Posledice poškodbe tožnika omejujejo pri njegovih življenjskih aktivnostih (daljša hoja, daljša fizična aktivnost, hoja po neravnem terenu), gibljivost je omejena, pri daljši aktivnosti se pojavi bolečina. To ga sedaj omejuje pri njegovih športnih aktivnostih, v prihodnje pa ga bo omejevalo pri nadaljnjem šolanju, pri iskanju zaposlitve, pri delu doma. Upoštevati je treba normalni tek razvoj nadaljnjega življenja tožnika, na kar je opozoril, sodišče pa tega ni upoštevalo. Tožnik je sedaj star 15 let in je praktično pred njim še vse življenje, ovire v prihodnje je treba upoštevati.

8.Tožnik se tudi ne strinja s stroškovno odločitvijo sodišča. Ker je upravičen do višje odškodnine, je odločitev glede uspeha strank v postopku napačna. Tudi sicer je odločitev napačna, saj je imel odobreno brezplačno pravno pomoč (Bpp) samo za stroške, vezane s sodnim izvedencem in ne za celotno zastopanje. Izvedencu je bila priznana nagrada 506,13 EUR s sklepom z dne 6. 7. 2023 in 153,00 EUR s sklepom z dne 22. 8. 2023, skupaj je tako iz naslova brezplačne pravne pomoči šlo 659,13 EUR. Sodišče je stroške tožnika odmerilo na 3.250,92 EUR, od tega zneska je torej treba odšteti stroške, ki so kriti iz naslova Bpp, tako da ostane znesek 2.591,79 EUR, ki ga je toženka dolžna povrniti tožniku, 659,13 EUR pa službi za Bpp.

9.Ni jasno, kaj naj bi obsegali stroški v znesku 371,80 EUR, ki jih je sodišče odmerilo toženki. Tožnik podaja svoj izračun stroškov in toženki priznava potne stroške za prihod pooblaščenke na narok 5. 6. 2023 ter stroške za pristop poob. odvetnika na narok 6. 11. 2023 (pristop, odsotnost iz pisarne, materialne stroške, 22 % DDV in kilometrino). Skupaj stroški toženke lahko znesejo 311,32 EUR in ne 371,80 EUR, kolikor ji je priznalo sodišče. Tudi stališče sodišča glede plačila pravdnih stroškov je nepravilno, saj so podani pogoji za pobot stroškov.

10.3. Toženka se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov in sodbo delno izpodbija v ugodilnem delu (sporen je znesek 3.764,00 EUR) in glede stroškov postopka. Meni, da je odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti ter odškodnina za strah previsoko odmerjena in ni skladna s sodno prakso v podobnih primerih, sodišče pa tudi neutemeljeno ni upoštevalo valorizacije že izplačane odškodnine.

11.Toženka povzema poškodbe tožnika, ki izhajajo iz izvedenskega mnenja, ugotovljene nevšečnosti in telesne bolečine ter meni, da ustrezno satisfakcijo za telesne bolečine in nevšečnosti nudi odškodnina v višini največ 5.000,00 EUR.

12.Glede odškodnine za strah je izvedenec medicinske stroke podal mnenje, da je tožnik ob nezgodnem dogodku lahko doživel intenziven strah, česar pa ni mogoče objektivno potrditi. Nato je prva dva dni trpel stalni strah srednje intenzitete za izid zdravljenja, do zaključka zdravljenja pa občasno še strah lažje intenzitete, kumulativno do 10 dni. Toženka meni, da bi bil tožnik v obravnavanem primeru upravičen do povračila škode za strah največ v znesku 1.000,00 EUR in da ta znesek predstavlja ustrezno satisfakcijo za opisano škodo.

13.Sodišče je tudi zmotno uporabilo materialno pravo, ko pri izračunu obveznosti toženke ni upoštevalo revaloriziranega zneska že izplačane odškodnine. Nesporno je, da je toženka tožniku na račun nepremoženjske škode 28. 6. 2022 izplačala odškodnino v višini 4.000,00 EUR. Sodišče bi moralo upoštevati vrednost predhodno plačanega zneska odškodnine na dan sojenja, tako da bi plačan znesek revaloriziralo. Revalorizirana vrednost že plačane odškodnine v znesku 4.000,00 EUR na dan izdaje sodbe sodišča prve stopnje 16. 11. 2023 znaša 4.264,00 EUR.

14.Odločitev sodišča o višini odškodnine je nepravilna, poleg tega je treba o stroških postopka odločiti glede na njihovo potrebnost in ob upoštevanju uspeha v pravdi.

15.4. Tožnik v odgovoru na pritožbi toženke navaja, da drži, da sodišče ni valoriziralo že plačane odškodnine v znesku 4.000,00 EUR ter da revalorizirana vrednost na dan 16. 11. 2023 znaša 4.264,00 EUR. Sicer pa pritožbi toženke nasprotuje in navaja, da ji ni mogoče slediti, ko se zavzema za znižanje dosojene odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ter za strah, medtem ko je pritožba toženke v delu, ki se nanaša na pravdne stroške, neobrazložena.

16.5. Pritožbi sta delno utemeljeni.

Glede višine denarne odškodnine:

17.6. V skladu s prvim odstavkom 179. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) pripada oškodovancu za pretrpljene telesne bolečine, za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, skaženosti, razžalitve dobrega imena in časti ali okrnitve svobode ali osebnostne pravice ali smrti bližnjega in za strah, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje to opravičujejo,

18.pravična denarna odškodnina, neodvisno od povračila premoženjske škode, pa tudi, če premoženjske škode ni. Pri odločanju o višini odškodnine za nepremoženjsko škodo sodišče upošteva pomen prizadete dobrine in namen te odškodnine, ne sme pa podpirati teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom (drugi odstavek 179. člena OZ).

10.Obe pravdni stranki v pritožbah povzemata tudi nevšečnosti tožnika. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, so nevšečnosti predstavljali: hospitalizacija v SB A., počivanje prvi teden po nezgodi, imobilizacija desne spodnje okončine, hoja z berglami, obiski pri osebnem zdravniku, pri kirurgu, izvajanje osmih fizioterapij, devet Rtg posnetkov, težave pri umivanju, pomoč delno pri oblačenju in obuvanju, pri osebni higieni, prevozih na preglede, izostanek iz šole, kot je razvidno iz 9. točke obrazložitve.

11.Glede na ugotovljeno dejansko stanje, kot izhaja iz predhodne obrazložitve, sodišče druge stopnje ugotavlja, da je neutemeljena pritožbena navedba tožnika, da sodišče njegovih bolečin in nevšečnosti ni upoštevalo ustrezno in v zadostni meri pri odmeri te vrste odškodnine. Utemeljena pa je delno pritožba toženke, da je sodišče prve stopnje odškodnino iz tega naslova odmerilo previsoko. Glede na sodno prakso je ob ugotovljenem dejanskem stanju po oceni sodišča druge stopnje tožnik iz tega naslova upravičen do 7.000,oo EUR denarne odškodnine, kar znaša približno 4,4 povprečne neto plače,

višja odškodnina pa je pretirana.

12.V zvezi s prisojeno odškodnino iz naslova strahu je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnik ob nezgodnem dogodku doživel intenziven strah, ki je bil glede na naravo opisanega škodnega dogodka tudi pravi primarni strah za življenje.

Ne glede na kratek čas izgube zavesti se je tožniku primarni strah za življenje povsem pomiril šele ob sprejemu v bolnišnico. Po umiritvi primarnega strahu pa je tožnik prva dva dni po škodnem dogodku doživljal pretežno stalni sekundarni strah za izid zdravljenja srednje intenzitete, do zaključka zdravljenja je občasno doživljal še sekundarni strah lažje intenzitete v trajanju 10 dni.

13.Tožnik neutemeljeno opozarja na ugotovitve izvedenca, da je lahko strah doživljal tudi dlje časa oziroma ga doživljal več (lahko pa tudi manj), glede na to, da v postopku dodatnega oziroma dlje časa trajajočega strahu ni dokazal, kot je bilo pojasnjeno tudi že glede telesnih bolečin. Enako ne trditev, da je bil strah večji zaradi otečene noge in ker je šlo za otroka. Toženka s strani sodišča prve stopnje ugotovljenega dejanskega stanja glede strahu ne izpodbija, navaja pa, kot je bilo že pojasnjeno, da je bila odškodnina tudi iz tega naslova prisojena previsoko.

14.Glede na s strani sodišča prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje je po oceni sodišča druge stopnje odločitev sodišča prve stopnje, ki je odškodnino za to obliko škode odmerilo v višini 1.500,00 EUR pravilna, saj navedeni znesek predstavlja pravično denarno odškodnino v smislu 179. člena OZ, obe pritožbi pa sta v tem delu neutemeljeni.

15.Utemeljena pa je pritožba tožnika glede višine odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja njegovih življenjskih aktivnosti. Sodišče prve stopnje je glede tega ugotovilo, da je poškodba tožniku zapustila sicer minimalne posledice, in sicer za 10 stopinj zmanjšan upogib stopala v gležnju navzgor, da pa ima zaradi tega tožnik težave - bolečine v gležnju - pri dolgotrajni hoji ali dolgotrajni fizični aktivnosti, predvsem pa pri hoji po neravnem terenu (predvsem po strmini navzgor in navzdol), zaradi tega so njegove življenjske aktivnosti trajno minimalno zmanjšane, kar se pozna predvsem pri njegovih športnih aktivnostih, ker je zaradi tega lahko manj uspešen.

16.Tožnik utemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje v premajhni meri upoštevalo, da gre za mladoletnega otroka. Tožnik je bil v času odločanja star slabih 15 let, pred njim pa je praktično vse življenje in ga bo ugotovljena omejitev ovirala ne le pri njegovih športnih aktivnostih, pač pa tudi eventualno pri zaposlitvi, pri delu doma. Iz tega naslova zato tožniku pripada 3.000,00 EUR (in ne le 2.000,00 EUR),

kar predstavlja pravično denarno odškodnino iz tega naslova v smislu 179. člena OZ.

17.Skupno odmerjeni znesek 11.500,00 EUR odškodnine iz naslova nematerialne škode tožnika tako ostaja enak, upoštevaje razmere v času izdaje prvostopenjske sodbe pa predstavlja 7,2 takratnih povprečnih neto plač, kar je primerljivo s prisojenimi odškodninami v podobnih primerih.

18.Toženka utemeljeno navaja tudi, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko pri izračunu njene obveznosti ni upoštevalo revaloriziranega zneska že izplačane odškodnine, saj je bilo nesporno, da je toženka tožniku na račun nepremoženjske škode dne 28. 6. 2022 izplačala odškodnino v višini 4.000 EUR. Navaja, da revalorizirana vrednost že plačane odškodnine v znesku 4.000 EUR na dan izdaje sodbe sodišča prve stopnje 16. 11. 2023 znaša 4.264,00 EUR, s čimer v odgovoru na pritožbo soglaša tudi tožnik. Po odštetju revaloriziranega zneska že izplačane odškodnine gre torej tožniku znesek 7.236,00 EUR (in ne 7.500 EUR) in temu ustrezno je sodišče druge stopnje spremenilo odločitev v I. točki izreka. Sodišče druge stopnje namreč ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti. Odločitev temelji na 358. členu Zakona o pravdnem postopku, ZPP.

Glede pravdnih stroškov:

19.Toženka se zoper odločitev o pravdnih stroških pritožuje le pavšalno, tožnikova pritožba glede te odločitve pa je delno utemeljena. Kot utemeljeno navaja tožnik, je imel odobreno brezplačno pravno pomoč za stroške, vezane s sodnim izvedencem in ne za celotno zastopanje (C2). Sodišče prve stopnje je zato zmotno odločilo, da je toženka dolžna vse odmerjene pravdne stroške tožnika povrniti namesto tožniku v korist proračuna RS. Tožnik utemeljeno navaja tudi, da so podani pogoji za pobot pravdnih stroškov. Neutemeljena pa je navedba, da je odločitev sodišča glede uspeha strank v postopku napačna, ker je upravičen do višje odškodnine. Nasprotno, ob upoštevanju revalorizacije že plačane odškodnine uspeh tožnika v pravdi znaša 55,70 %, toženke pa 44,30 %.

20.V korist proračuna se namesto tožniku ob že obrazloženem vrnejo samo stroški za izvedenca. Ti so znašali 659,13 EUR (nagrada z dne 6. 7. 2023 v višini 506,13 EUR in z dne 22. 8. 2023 v višini 153,00 EUR). Ob upoštevanju tožnikovega uspeha (55,70% ) je tako treba v proračun vrniti znesek 367,14 EUR. Ostali stroški tožnika znašajo 2.591,79 EUR (3.250,92 - 659,13 EUR), 55,70 % teh stroškov, ki jih je tožniku dolžna povrniti toženka, pa 1.443,63 EUR.

21.Glede stroškov toženke tožnik utemeljeno navaja, da so ti odmerjeni previsoko. Ne drži sicer, da lahko znesejo le 311,32 EUR, kot je izračunal tožnik. Sodišče prve stopnje je namreč toženki utemeljeno priznalo potne stroške za prihod pooblaščenke na narok (2 x 37 km x 0,43 EUR = 31,82 EUR) ter stroške v zvezi s pristopom pooblaščenega odvetnika na narok dne 16. 11. 2023 (pregled spisa 50 točk, pristop na narok 250 točk, odsotnost iz pisarne 80 točk, skupaj torej 380 točk, kar skupaj z 22 % DDV znaša 278,16 EUR, ter kilometrino v višini 31,82 EUR, skupaj 309,98 EUR). Vsi potrebni pravdni stroški toženke tako znašajo 341,80 EUR in ne 371,80 EUR, kot je stroške odmerilo sodišče prve stopnje. Neutemeljeno je namreč toženki priznalo tudi le pavšalno priglašene administrativne stroške v višini 30 EUR.

22.Ob upoštevanju toženkinega uspeha v pravdi (44,30%) ji je tožnik dolžan povrniti 151,42 EUR pravdnih stroškov. Po pobotanju pravdnih stroškov pa je toženka neposredno tožniku dolžna povrniti 1.292,21 EUR pravdnih stroškov. Sodišče druge stopnje je glede na navedeno ustrezno spremenilo odločitev sodišča prve stopnje o stroških v II. in III. točki izreka (358. člen ZPP).

23.V ostalem po že obrazloženem pritožbi nista utemeljeni, zato ju je sodišče druge stopnje v ostalem zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo (353. člen ZPP).

24.Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 165., 154. in 155. členu ZPP. Pravdni stranki sta glede glavne stvari s pritožbama uspeli le v majhnem delu,

tožnikov odgovor na pritožbo pa ni bil potreben, zato nosita vsaka sama svoje stroške pritožbenega postopka.

-------------------------------

1S tem je uzakonjeno načelo individualizacije višine odškodnine, ki po ustaljeni sodni praksi od sodišča terja, da mora upoštevati stopnjo in trajanje bolečin ob izhodišču, da je vsak posameznik neponovljiva celota telesne in duševne biti, ter da zaradi tega specifično dojema telesno in duševno integriteto ter posege vanjo.

2Načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine, ki zahteva upoštevanje objektivnih materialnih možnosti družbe ter sodne prakse v podobnih primerih nepremoženjskih škod.

3Primerjaj na primer zadevo II Cp 32/2017, v kateri je bila tožnici iz tega naslova prisojena odškodnina v višini 4,6 plač.

4Tega strahu sicer ni mogoče povsem objektivno potrditi.

5Primerjaj npr. sodbo v zadevi VS RS II Ips 385/2003, v kateri je bila oškodovanki pri manjših omejitvah iz tega naslova prisojena odškodnina v višini 1, 7 povprečnih plač.

6Pri čemer je razen glede revalorizacije skupni znesek odškodnine ostal enak.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 179, 179/1, 179/2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.