Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je straža, ki jo je tožnik opravljal kot varovanje skladišča v D. in vojašnice v E. redna dejavnost toženke, ki se ni izvajala niti v izrednih okoliščinah, niti kot odziv na neposredno grožnjo za nacionalno varnost. Bila je načrtovana vnaprej, spadala je v običajno službo v mirnem času, brez posebnosti in tako ni sodila med posebne dejavnosti oboroženih sil.

Le v začetni fazi bi pojav množičnih migracij lahko imel značaj izrednega dogodka, ne pa tudi ves čas vtoževanega obdobja. Tudi opisani pogoji te operacije ne ustrezajo pojmu izredne situacije po sodbi SEU, ki jo definira kot izredno okoliščino npr. naravne ali tehnološke nesreče, atentati ali hude nesreče, ki zahtevajo sprejetje nujnih ukrepov za zaščito življenja, zdravja in varnosti skupnosti, pa bi bila njihova izvedba ogrožena, če bi bilo potrebno upoštevati vsa z Direktivo določena pravila.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II.Toženka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da tožniku iz naslova opravljenega dela v zvezi z vojaško dejavnostjo varovanja državne meje za oktober in november 2019, januar junij, julij, avgust, oktober in november 2020 ter za januar 2021 izplača v točki I/a navedene zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva navedenega v tej točki; iz naslova opravljenega dela v zvezi z vojaško dejavnostjo stranke za junij, oktober november 2017 in za februar 2018 v točki I/b navedene zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od datumov iz te točke, višji zahtevek je zavrnilo (točka I izreka). Zavrnilo je zahtevek iz naslova opravljenega dela v zvezi z vojaško dejavnostjo vaje in usposabljanje (točka II izreka). Toženki je naložilo, da tožniku v roku 8 dni od pravnomočnosti sodbe povrne stroške postopka v znesku 77,31 EUR, po poteku roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila (točka III izreka).

2.Zoper ugodilni del sodbe (točka I/a in b) in odločitev o stroških postopka se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP pritožuje toženka. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi sledilo stališču VSRS v zadevi opr. št. VIII Ips 196/2018, ki je Sodišču EU postavilo predhodno vprašanje, ali se pripravljenost na delo, ki je bila odrejena tožniku, šteje v delovni čas ali ne. Iz te sodbe ni razvidno, da bi stranki v postopku navajali dejstva, ki narekujejo izključitev uporabe Direktive, zato sodba ne more imeti neposrednih učinkov na ta spor. Iz sodbe Sodišča EU C-742/19 z dne 15. 7. 2021 izhaja, da uporaba določb Direktive 2003/88/ES ni izključena, razen kadar posebne značilnosti nekaterih posebnih dejavnosti oboroženih sil neizogibno nasprotujejo tej Direktivi, ko se uporabi nacionalno pravo, kar pomeni, da se pripravljenost za delo presoja po pravilih ZObr in KPJS. Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo materialno pravo, saj je bila toženka dolžna dokazati, da je posamezna dejavnost izključena iz področja uporabe Direktive, ne pa, kaj je s tem v zvezi počel tožnik oziroma da dokaže, da so bile tudi v primeru tožnika oziroma njegovega dela podane okoliščine, ki izključujejo uporabo Direktive. Ker dokazno breme glede dejstev ob opravljanju straže in varovanju državne meje ni bilo na njej, ampak na tožniku, so očitki sodišča prve stopnje s tem v zvezi neutemeljeni. S tem pa je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Toženka je podala obširne navedbe glede dejavnosti varovanja državne meje in razlogov za njeno izključitev iz uporabe Direktive, sodišče prve stopnje pa se do posameznih ključnih zatrjevanj sploh ni opredelilo, ampak je zadevo presojalo zgolj z vidika samega dela tožnika. Toženka je zatrjevala, da se je koncept varovanja državne meje z uvedbo operacije Odboj bistveno spremenil. Šlo je za serijo povezanih taktičnih aktivnosti, ki so bile koordinirane v času in prostoru za dosego strateških in operativnih ciljev, čeprav je samo tožnikovo delo ostalo enako kot ob uvedbi operacije. Ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do ključnih dejstev, je storilo kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožba se sklicuje na pisno izjavo dr. A. A. Sodišče prve stopnje je operacijo napačno presojalo zgolj v luči bojnih vojaških operacij in je tako zmotno uporabilo materialno pravo, saj iz 83. točke sodbe C-742/19 izhaja, da vojaške operacije potekajo tudi v mirnodobnem času. To potrjuje tudi pisna izjava priče B. B.. Sodišče prve stopnje se je napačno sklicevalo na možnost rotacij. Enako je napačno ugotovilo tudi glede straže. Dokazni postopek je brez dvoma pokazal, da je bolj smotrno, da se objekti varujejo na daljše obdobje in ne s sistemom rotacij. Sodišče prve stopnje, pa je pisno izjavo priče C. C., v kateri je potrdil navedbe toženke, da je straža bolj učinkovita z odrejeno stalno pripravljenostjo pripadnikov, presojalo zgolj z vidika dneve rotacije pripadnikov. Napačni so zaključki sodišča prve stopnje, da toženka ni podala nobenih argumentov, na podlagi katerih bi bilo mogoče zaključiti, da se pripravljenost v zvezi s stražo razlikuje od pripravljenosti za varovanje državne meje ali terenskih vaj. Kot je že navedla, je odločilno, katero vrsto dejavnosti je tožnik opravljal in da sodba VSRS razlikuje med različnimi oblikami vojaške dejavnosti. Napačno je sodišče prve stopnje zaključilo, da 97.e člen ZObr ne omenja različnih razlogov za odrejanje pripravljenosti in da ni pomembno, iz katerega razloga je bila odrejena, saj iz tretjega odstavka tega člena izhaja, da primere in način izvajanja pripravljenosti na delo v vojski določi poveljnik GŠ. Za čas pripravljenosti v 46. členu KPJS pripada javnemu uslužbencu dodatek v višini 50 % urne postavke osnovne plače, če se mu odredi pripravljenost na določenem kraju, če je to določeno s posebnimi predpisi na področju obrambe. V času izdaje sodbe VSRS VIIII Ips 196/2018 gre za spor, ko aneks h KPJS še ni veljal. Posledično izpodbija tudi odločitev o stroških postopka in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo (pravilno: izpodbijani del sodbe) spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne in tožniku naloži plačilo vseh stroškov postopka v roku 15 dni z zakonskimi zamudnimi obresti od dneva zamude do plačila, podredno pa, da sodbo v tem delu razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. Na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji) v povezavi z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in naslednji) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v tej določbi, pritožnica se nanje le pavšalno sklicuje, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Glede vseh odločilnih dejstev je dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno, odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dejanskimi razlogi sodišča prve stopnje in pravnimi stališči iz obrazložitve sodbe, zato jih po nepotrebnem ne ponavlja. Skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP pa v nadaljevanju presoja le pritožbene navedbe, ki so za odločitev bistvene.

5.Sodišče prve stopnje je kot nesporno med strankama ugotovilo, da je bil tožnik v spornem obdobju razporejen na formacijsko dolžnost vojak - voznik .... in da je bilo njegovo običajno delo vse, kar je bilo povezano z logistiko (prevozom materialnih sredstev). Na podlagi ukazov je v spornem obdobju opravljal tudi naloge straže in naloge v zvezi z varovanjem državne meje. Med strankama ni bilo sporno število ur, ko je bila tožniku odrejena pripravljenost na določenem kraju in tudi ne vrednost že izplačanih opravljenih ur ter tudi, da tožnik v času pripravljenosti na delo v odrejenem kraju tega kraja ni smel zapustiti. Sporno pa je, ali je tožnik glede na te okoliščine upravičen do 100 % urne postavke ali pa mu je toženka s plačilom dodatka v višini 50 % urne postavke za redno delo svojo obveznost v celoti izpolnila. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku ugodilo, saj je tožnik dokazal, da to delo predstavlja običajno službo v mirnodobnem času.

6.Neutemeljena je pritožbena navedba o nepravilni razporeditvi dokaznega bremena. Ker je v postopku toženka zatrjevala, da je tožnik v vtoževanem obdobju opravljal delovne naloge, ki so zaradi svoje posebne narave izključene iz področja uporabe Direktive 2003/88/ES, je v zvezi s temi trditvami sama nosila dokazno breme. Tako je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da toženka ni uspela dokazati nobene izjeme, ki bi naloge v zvezi s stražo in varovanjem državne meje izključila iz področja uporabe te Direktive.

7.Pravilno je upoštevalo stališča VSRS v zadevi opr. št. VIII Ips 196/2018, ki se nanaša na čas stalne pripravljenosti vojaške osebe, kar je enako kot v obravnavani zadevi. Na podlagi v obravnavani zadevi ugotovljenega dejanskega stanja je pri pravni presoji izhajalo iz stališč zavzetih v sodbi Sodišča EU v zadevi C-742/19. V tej sodbi je SEU odločilo, da je straža, ki jo opravlja vojaška oseba, izključena iz uporabe Direktive 2003/88/ES, kadar dejavnost poteka v okviru začetnega usposabljanja te osebe, operativnega urjenja ali vojaške operacije v pravem pomenu besede; ali kadar pomeni tako dejavnost, da zanjo sistem rotacije zaposlenih, ki bi omogočal zagotovitev spoštovanja zahtev navedene direktive, ni primeren; ali kadar je glede na vse upoštevne okoliščine razvidno, da se ta dejavnost opravlja v okviru izrednih dogodkov, katerih resnost in obseg zahtevata sprejetje ukrepov, ki so nujni za zaščito življenja, zdravja in varnosti skupnosti ter katerih dobra izvedba bi bila ogrožena, če bi bilo treba upoštevati vsa pravila, določena z navedeno direktivo; ali pa kadar bi se uporaba te Direktive za tako dejavnost z naložitvijo dolžnosti zadevnim organom, da uvedejo sistem rotacije ali načrtovanja delovnega časa, lahko izvedla le v škodo dobre izvedbe vojaških operacij v pravem pomenu besede.

8.Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je straža, ki jo je tožnik opravljal kot varovanje skladišča v D. in vojašnice v E. redna dejavnost toženke, ki se ni izvajala niti v izrednih okoliščinah, niti kot odziv na neposredno grožnjo za nacionalno varnost. Bila je načrtovana vnaprej, spadala je v običajno službo v mirnem času, brez posebnosti in tako ni sodila med posebne dejavnosti oboroženih sil.

9.Nadaljnja pravilna ugotovitev je, da bi se straža lahko izvajala v sistemu rotacij že v vtoževanem obdobju. Konec leta 2022 se je režim varovanja objektov spremenil tako, da se objekti (tudi tisti, ki jih je varoval tožnik) varujejo po sistemu 12 ur straže, nato gre pripadnik domov in ga zamenja nova izmena, torej 12/12. Enako velja tudi za obdobje epidemije Covid-19, saj je toženka navedla le pavšalne, nepojasnjene navedbe.

10.Tudi varovanje državne meje je tožnik opravljal na enak način kot stražo. Iz matične vojašnice so pripadniki odšli v vojašnico v F., kjer so bili nastanjeni, po 8-urnem varovanju meje skupaj s policistom so se vrnili v vojašnico v F., ki je niso smeli zapuščati, ves čas pa so morali nositi uniformo. Tako je tudi to delo tožnik opravljal kot običajno službo.

11.Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je vojska začela delovati na področju varovanja državne meje zaradi množičnih migracij leta 2015, ta dejavnost pa se je leta 2020 preoblikovala v operacijo Odboj. Le v začetni fazi bi pojav množičnih migracij lahko imel značaj izrednega dogodka, ne pa tudi ves čas vtoževanega obdobja. Tudi opisani pogoji te operacije ne ustrezajo pojmu izredne situacije po sodbi SEU, ki jo definira kot izredno okoliščino npr. naravne ali tehnološke nesreče, atentati ali hude nesreče, ki zahtevajo sprejetje nujnih ukrepov za zaščito življenja, zdravja in varnosti skupnosti, pa bi bila njihova izvedba ogrožena, če bi bilo potrebno upoštevati vsa z Direktivo določena pravila. Da pri varovanju državne meje ne gre za izredne razmere izhaja tudi iz sodb VS RS opr. št. VIII Ips 11/2024, VIII Ips 13/2024, VIII Ips 15/2024 in VIII Ips 17/2024 vse z dne 14. 5. 2024.

12.Glede na to, da je Slovenska vojska pred uvedbo operacije Odboj lahko podporo Policiji pri varovanju meje izvajala s sistemom rotacije tako, da se ni zahtevala pripravljenost pripadnikov Slovenske vojske niti doma niti na delovnem mestu, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da bi se tak način lahko nadaljeval.

13.Na pravilno ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik v času pripravljenosti za delo ni mogel razpolagati s svojim časom in se posvečati svojim interesom, je utemeljeno, skladno s 93. točko sodbe SEU C-742/19 in sodbo VSRS VIII/Ips/2018, tožniku dosodilo razliko med prejetim dodatkom v višini 50 % osnovne plače in 100 % plačo.

14.Ker s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, niti niso podani razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15.Toženka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (prva odstavka 154. in 165. člena ZPP).