Jedro

Obveznost Skalda Republike Slovenije za razvoj skleniti pogodbe o prodaji delnic tožnikoma je nastala (že) z izpolnitvijo pogojev iz drugega odstavka 10. člena ZPPOLS; od takrat dalje sta (bila) namreč interna razdelitev in notranji odkup po zakonu obvezna načina privatizacije.

Upravičenci - tožniki so imeli v skladu z ZPPOLS za izvedbo izpolnitve te kontrahirne dolžnosti Sklada sodelovalno dolžnost, ki je niso izpolnili, ta opustitev pa je Skladu onemogočala izvršitev kontrahirne dolžnosti po ZPPOLS.

Tožniki uveljavljanega povračila škode nisi utemeljevali zgolj s Skladovo kršitvijo kontrahirne dolžnosti, temveč tudi z njegovo spremembo svoje prvotne odločitve o privatizaciji Č., za kar naj ne bi imel podlage v zakonu. Sodišči prve in druge stopnje se z dokazovanjem oziroma ugotavljanjem resničnosti trditev pravdnih strank o dejstvih, relevantnih z vidika te pravne podlage, do sedaj nista ukvarjali, saj sta tožbenim zahtevkom ugodili na drugi - Skladovi protipravni kršitvi kontrahirne dolžnosti.

Izrek

I. Revizija se zavrže v delu, s katerim se izpodbija del sodbe, ki se nanaša na 1) A. A., 2) B. B., 3) A. C., 4) B. C. (prej D. P.), 5) C. C., 6) D. D., 7) E. E., 8) F. F., 9) G. G., 10) H. H., 11) I. I., 12) J. J., 13) K. K., 14) L. L., 15) M. M., 16) N. N., 17) O. O. in 18) P. P..

II. Sicer se reviziji ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva v tem obsegu vrne temu sodišču v novo sojenje.

III. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Tožniki uveljavljajo povračilo (premoženjske) škode, ki naj bi jim jo povzročil Sklad Republike Slovenije za razvoj, d. d. (v nadaljevanju Sklad), katerega pravna naslednica je toženka, ker je v procesu lastninjenja njihovega delodajalca, Č., d. o. o. (v nadaljevanju Č.), ravnal protipravno, saj naj bi jih iz tega neutemeljeno izključil. Č. je v letu 1992 družbeni kapital prenesla na Sklad. Ta prenos je bil izvršen pred sprejemom Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (v nadaljevanju ZLPP), zato je treba glede vprašanj privatizacije uporabiti Zakon o privatizaciji pravnih oseb v lasti Sklada Republike Slovenije za razvoj in obveznostih Agencije Republike Slovenije za prestrukturiranje in privatizacijo (v nadaljevanju ZPPOLS).

2. Sodišče prve stopnje je odškodninskim zahtevkom tožnikov, vsakemu v višini njemu premalo izplačane neto plače, ugodilo, ter vsakemu poleg glavnice prisodilo še zakonske zamudne obresti za čas od 20. 3. 2001 do 31. 12. 2001, v ostalem pa je obrestne zahtevke (za čas od 17. 3. 2001 do 19. 3. 2001 in od 1. 1. 2002 dalje do plačila) zavrnilo. Presodilo je, da je toženkin pravni prednik ravnal protipravno, ker je kršil svojo kontrahirno dolžnost (prodaje delnic), temelječo na določbah ZPPOLS. Po mnenju sodišča prve stopnje je kontrahirna dolžnost nastala takoj, ko so bili izpolnjeni pogoji po drugem odstavku 10. člena ZPPOLS.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbo toženke zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

4. Vrhovno sodišče je s sklepom II DoR 31/2012 z dne 24. 5. 2012 na toženkin predlog dopustilo revizijo glede pravnega vprašanja, ali je sodišče pravilno uporabilo materialno pravo glede presoje protipravnosti ravnanja toženkinega pravnega prednika glede izvedbe lastninjenja Č.

5. Toženka v dopuščeni reviziji uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Trdi, da sta sodišči prve in druge stopnje presojo, da je nastopila njena (oziroma Skladova) kontrahirna dolžnost, zmotno oprli na določbe 10. in 12. člena ZPPOLS, ki določata le predhodni postopek do faze zbiranja potrdil o manj izplačanih plačah, namesto na določbo 15. člena istega zakona, po kateri kontrahirna dolžnost nastopi šele s predložitvijo potrdila Agencije Republike Slovenije za plačilni promet, nadziranje in informiranje (v nadaljevanju ARSPPNI) o dejansko razknjiženih potrdilih oziroma lastniških certifikatih, saj je šele iz tega mogoče ugotoviti, koliko upravičencev se je v resnici odločilo za sodelovanje pri lastninjenju in koliko sredstev so zbrali, ter, v odvisnosti od tega, kolikšen delež družbenega kapitala bodo upravičenci za potrdila oziroma certifikate sploh prejeli. Zakonska obveznost skleniti pogodbo nastane takrat, ko so izpolnjene z zakonom določene predpostavke. V konkretnem primeru je morala biti izpolnjena zakonska predpostavka, da organ upravljanja ali upravičenci v roku 60 dni od poslanega obvestila Skladu iz tretjega odstavka 12. člena ZPPOLS temu predložijo potrdilo ARSPPNI o dejanskem razknjiženju potrdil oziroma lastniških certifikatov. Zgolj od aktivnosti upravičencev je bilo odvisno, ali bo ta zakonska predpostavka izpolnjena. In v konkretnem primeru ni bila: tožniki prej navedenega potrdila niso pridobili (četrti odstavek 15. člena ZPPOLS) in tudi niso imenovali skupnega zastopnika za sklenitev in izvedbo pogodbe (peti odstavek istega člena). Zaradi tega ni bil izpolnjen bistven, v četrtem odstavku 25.a člena ZLPP določen pogoj, tj. da se ugotovi dokončna vrednost družbenega kapitala, namenjenega za interno razdelitev delnic ali notranji odkup. Toženka je prepričana, da je bilo materialnopravno zmotno rešeno bistveno pravno vprašanje, kdaj v skladu z določbami ZPPOLS nastopi kontrahirna dolžnost: ali takrat, ko so tožniki sprejeli ponudbo (tretji odstavek 12. člena), ali takrat, ko je izpolnjen izrecni zakonski pogoj in je predloženo potrdilo o razknjižbi (četrti odstavek 15. člena istega zakona).

6. Tožniki so na revizijo odgovorili in predlagali njeno zavrnitev.

7. Vrhovno sodišče je s sodbo II Ips 299/2012 z dne 27. 2. 2014 reviziji toženke ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje tako spremenilo, da se pritožbi toženke ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožbeni zahtevki tožnikov zavrnejo.

8. Ustavno sodišče RS je s sklepom Up-524/14-24 z dne 16. 2. 2016: - ustavno pritožbo zoper sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 299/2012 z dne 27. 2. 2014 sprejelo v obravnavo, razen v delu, ki izhaja iz 2. in 3. točke izreka (1. točka izreka); - ustavno pritožbo Odvetniške družbe Đuragić-Sotlar zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 299/2012 z dne 27. 2. 2014 v delu, ki se nanaša na 1) R. R., 2) S. S., 3) Š. Š., 4) T. T., 5) U. U., 6) V. V., 7) Z. Z., 8) B. A., 9) B. C., 10) B. Č., 11) B. D., 12) B. E., 13) B. F., 14) B. G., 15) B. H., 16) B. I., 17) B. J., 18) B. K., 19) B. L. , 20) B. M., 21) B. N., 22) B. O., 23) B. P., 24) B. R., 25) B. S., 26) B. Š., 27) B. T., 28) B. U., 29) B. V., 30) B. Z., 31) B. Ž., 32) D. A., 33) D. B., 34) D. C., 35) D. Č., 36) D. E. in 37) D. F., zavrglo (2. točka izreka); - ustavno pritožbo D. G., D. H., D. I. in D. J. zoper sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 299/2012 z dne 27. 2. 2014 zavrglo (3. točka izreka).

9. Ustavno sodišče RS je z odločbo Up-524/14-32 z dne 16. 6. 2016, v zvezi s popravnim sklepom Up-524/14-34 z dne 29. 8. 2016, sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 299/2012 z dne 27. 2. 2014 v obsegu, ki izhaja iz 27. točke obrazložitve odločbe, razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo Vrhovnemu sodišču v novo odločanje. V tem se mora Vrhovno sodišče v zvezi s kontrahirno dolžnostjo opredeliti do pomena razknjižbe z vidika petega odstavka 15. člena ZPPOLS in do trditev tožnikov o dolžnosti toženkinega pravnega prednika, da jih opozori, da razknjižba potrdil ni bila opravljena. Ustavno sodišče RS je opozorilo tudi na trditve tožnikov, da jim je škoda nastala tudi zato, ker je toženka oziroma Sklad spremenil svojo prvotno odločitev o privatizaciji, za kar naj ne bi imel podlage v zakonu. Pri tem vprašanju naj ne bi šlo za opustitev sklenitve pogodbe, temveč za nedovoljeno spremembo privatizacije v družbi Č. kot domnevno protipravno ravnanje.

10. Revizija v delu, s katerim se izpodbija del sodbe, ki se nanaša na 1) A. A., 2) B. B., 3) A. C., 4) B. C.k (prej D. P.), 5) C. C., 6) D. D., 7) E. E., 8) F. F., 9) G. G., 10) H. H., 11) I. I., 12) J. J., 13) K. K., 14) L. L., 15) M. M., 16) N. N., 17) O. O. in 18) P. P., ni dovoljena.

11. Revizija je v skladu z drugim odstavkom 367. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 40.000,00 EUR (dovoljena revizija); če ni dovoljena po tem merilu, je po določbi tretjega odstavka 367. člena ZPP dovoljena le, če jo v skladu s 367.a členom ZPP dopusti sodišče (dopuščena revizija).1 Če imajo zahtevki v tožbi različno podlago ali če se uveljavljajo zoper več tožencev, se v skladu z drugim odstavkom 41. člena ZPP vrednost spora, ki je odločilna za presojo (ne)dovoljenosti revizije, določi po vrednosti vsakega posameznega zahtevka.2 Enaki procesni položaji se morajo obravnavati enako, zato je treba pravilo o pasivnem sosporništvu in vrednosti spornega predmeta upoštevati tudi pri aktivnem sosporništvu.3

12. Tožniki uveljavljajo povračilo (premoženjske) škode, ki naj bi vsakemu izmed njih nastala zaradi protipravnega ravnanja toženkinega pravnega prednika v procesu privatizacije njihovega delodajalca, Č.. Tožniki torej niso enotni (primerjaj 196. člen ZPP), temveč (zgolj) navadni sosporniki (primerjaj 195. člen ZPP).4 Pri sosporništvu gre zmeraj za združitev več pravd v skupni postopek, pri čemer procesnopravna razmerja kljub skupnemu razpravljanju in odločanju ohranijo vsako svojo identiteto; imamo jih toliko, kolikor je oseb na eni pravdni strani. Vsak sospornik vodi svojo pravdo samostojno. V konkretnem primeru imamo opravka s subjektivno kumulacijo (združevanjem procesnih subjektov) na aktivni strani; obstaja torej toliko pravnih razmerij, kolikor je subjektov na upniški strani. V smislu drugega odstavka 41. člena ZPP je zato toliko relevantnih zahtevkov, kot je tožnikov. Za presojo (ne)dovoljenosti konkretne revizije relevantna vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe je torej tista, ki se nanaša na vsakega posameznega tožnika.

13. Vrhovno sodišče je s sklepom II DoR 31/2012 z dne 24. 5. 2012 dopustilo revizijo zoper izpodbijano sodbo tudi v delu, ki se nanaša na tožnike 1) A. A.a, 2) B. B., 3) A. C., 4) B. C. (prej D. P.), 5) C. C., 6) D. D., 7) E. E., 8) F. F., 9) G. G., 10) H. H., 11) I. I., 12) J. J., 13) K. K. 14) L. L., 15) M. M., 16) N. N., 17) O. O. in 18) P. P., čeprav toženka zoper njih izrecno ni vložila predloga za dopustitev revizije.5 Vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe, ki se nanaša na vsakega izmed njih, namreč ne presega praga iz drugega odstavka 367. člena ZPP (2.000,00 EUR). Pripomniti velja, da v konkretnem primeru izjema iz petega odstavka 367. člena ZPP ne pride v poštev.6 Obrazloženo pomeni, da revizija v delu, ki se nanaša na omenjene tožnike (kljub dejstvu, da jo je Vrhovno sodišče s sklepom II DoR 31/2012 z dne 24. 5. 2012 dopustilo), ni dovoljena (prim. drugi odstavek 374. člena ZPP) in jo je Vrhovno sodišče zavrglo (377. člen ZPP).7

14. Sicer je revizija utemeljena.

O (ne)opustitvi kontrahirne dolžnosti

15. Privatizacija pravnih oseb po ZPPOLS se je izvedla tako, da je Sklad prodal njihove delnice fizičnim in pravnim osebam po postopku, ki ga je predpisal (3. člen zakona). Podlaga za privatizacijo je bil sklep upravnega odbora Sklada o privatizaciji (7. člen ZPPOLS); s sklepom je bil določen predmet prodaje (firma, sedež, matična številka in dejavnost pravne osebe, ki je predmet privatizacije, oziroma število, vrsta, razred ter nominalna vrednost njenih delnic), prodajna cena in plačilni pogoji ter način privatizacije (8. člen ZPPOLS). Kot možni načini privatizacije po ZPPOLS so bili v prvem odstavku 10. člena določeni (1) interna razdelitev, (2) notranji odkup, (3) javna prodaja delnic in (4) prenos delnic na sklade, pri čemer sta bila interna razdelitev in notranji odkup delnic obvezni obliki privatizacije, če so upravičenci iz 12. in 16. člena (tj. zaposleni, bivši zaposleni in upokojeni delavci) v predpisanem roku sprejeli ponudbo Sklada o odkupu delnic (drugi odstavek 10. člena). Za izvedbo posameznega načina privatizacije se je uporabljal ZPPOLS, za vprašanja, ki jih ni uredil, pa ZLPP (prim. 11. člen ZPPOLS).8 Upravičenci iz 12. in 16. člena ZPPOLS so delnice pridobili odplačno; v okviru interne razdelitve so za plačilo uporabili lastniške certifikate in potrdila o neizplačanem delu neto osnovne plače (prvi odstavek 15. člena ZPPOLS), v okviru notranjega odkupa pa je bilo mogoče plačilo v gotovini in z neporabljenim delom certifikata ali presežno vrednostjo potrdila (prvi in drugi odstavek 19. člena ZPPOLS) - presežne vrednosti potrdila oziroma neporabljeni del certifikata zato, ker so v notranjem odkupu lahko sodelovali le upravičenci, ki so sodelovali v interni razdelitvi (tretji odstavek 16. člena ZPPOLS) in pri tem uporabili vsaj del vrednosti iz certifikatov oziroma potrdil. 16. Iz relevantnih določb ZPPOLS, ki so urejale interno razdelitev delnic (12. in 15. člen), kot bistveno izhaja, da je moral organ upravljanja podjetja, ki se je privatiziralo, seznaniti upravičence s pravico do odkupa delnic v okviru interne razdelitve in nato Sklad v 60 dneh od prejema njegove ponudbe seznaniti, ali bodo upravičenci v interni razdelitvi sodelovali (tretji odstavek 12. člena); če organ upravljanja tega ni storil v navedenem roku, so upravičenci pravico do sodelovanja pri interni razdelitvi izgubili (četrti odstavek 12. člena). V primeru pasivnosti organa upravljanja so lahko upravičenci svoje pravice uveljavili sami neposredno pri Skladu preko skupnega zastopnika za sklenitev in izvedbo pogodbe o odkupu delnic (peti odstavek 12. člena). Organ upravljanja podjetja je moral nato v 60 dneh od obvestila Skladu o sodelovanju upravičencev pri interni razdelitvi delnic zbrati certifikate oziroma potrdila in predložiti Skladu potrdilo ARSPPNI o dejansko razknjiženih potrdilih oziroma lastniških certifikatih (četrti odstavek 15. člena); če ni ravnal tako, so lahko upravičenci v nadaljnjih 60 dneh svoje pravice uveljavili neposredno pri Skladu preko skupnega zastopnika, pooblaščenega za sklenitev in izvedbo pogodbe o odkupu delnic (peti odstavek 15. člena).

17. V skladu z Uredbo o izdajanju in upoštevanju potrdil na podlagi neizplačanega dela neto osnovnih plač (v nadaljevanju Uredba)9 je najprej podjetje, ki se je lastninilo, po odobritvi programa lastninskega preoblikovanja s strani Agencije RS za prestrukturiranje in privatizacijo izpolnilo zbirne obrazce, predpisane in objavljene skupaj z Uredbo, ter te posredovalo pristojnemu ministrstvu (prvi in drugi odstavek 6. člena), ki je moralo k izdaji potrdil dati pisno soglasje ter na njegovi osnovi nalog za odprtje posebnega evidenčnega računa pri Službi družbenega knjigovodstva RS (v nadaljevanju SDK; prvi odstavek 7. člena), kasneje pri ARSPPNI,10 na podlagi tega soglasja je podjetje upravičencem potrdila izdalo (prvi odstavek 8. člena), pri čemer so jih upravičenci (imetniki potrdila) lahko uporabljali le z lastninsko nakaznico, s katero so podjetju (prejemniku potrdila) dali dovoljenje za prenos oziroma preknjižbo sredstev s svojega evidenčnega računa na račun prejemnika pri SDK oziroma ARSPPNI (tretji in četrti odstavek 8. člena), podjetje - prejemnik potrdila je na podlagi uporabljenih potrdil napravilo zbirni seznam vseh prejetih potrdil in ga poslalo SDK oziroma APPNI (prvi in drugi odstavek 9. člena), ki je morala naslednji dan po prejemu tega seznama preknjižiti vrednost sredstev na evidenčnih računih delavcev - imetnikov potrdil na račune podjetij - prejemnikov potrdil in vnesti podatke v centralno evidenco podjetij (10. člen).

18. Sodišči prve in druge stopnje sta neizpodbojno ugotovili, da tožnikom njihov delodajalec, Č., v obdobju od 1. 9. 1990 do 31. 12. 1992 ni izplačal celotnih neto plač; da je Č. v letu 1992 družbeni kapital prenesla na Sklad, katerega pravna naslednica je toženka; da je Sklad 6. 4. 1995 sprejel sklep o privatizaciji Č., Ministrstvo za ekonomske odnose in razvoj pa je 4. 11. 1995 dalo soglasje za izdajo zadolžnic za premalo izplačane neto plače za prej navedeno obdobje; da je Sklad 20. 1. 1996 objavil razpis s pozivom za odkup poslovnega deleža podjetja z interno razdelitvijo delnic v višini 20 % vseh delnic in z notranjim odkupom do višine 40 % vseh delnic; da so tožniki ponudbo sprejeli, organ upravljanja Č. pa je od 20. 1. 1996 do 20. 3. 1996 zbral potrdila o manj (premalo) izplačanih plačah od 377 upravičencev; da ustrezne pogodbe o prodaji delnic niso bile sklenjene (tožniki v privatizacijo Č. niso bili vključeni).11 Izpodbijana sodba res ne vsebuje izrecnega zapisa o tem, ali so bila potrdila upravičencev razknjižena ali ne, a zaradi tega dejanske ugotovitve niso pomanjkljive: sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, katere faze postopka lastninjenja so bile opravljene in da so v nazadnje opravljeni fazi upravičenci potrdila o premalo izplačanih neto plačah izročili organu upravljanja podjetja. V ugotovitvi, da je kot zadnje opravljeno tisto dejanje, ki bi mu morala razknjižba potrdil in izročitev potrdila o razknjižbi Skladu šele slediti, je nujno vsebovana tudi ugotovitev, da organ upravljanja ni poskrbel za razknjižbo potrdil pri ARSPPNI in zato tudi potrdila o razknjižbi ni izročil Skladu.12

19. Vrhovno sodišče ob korekciji svojega stališča iz prvega sojenja v zadevi pritrjuje sodiščema nižjih stopenj, da je Skladova obveznost skleniti pogodbe o prodaji delnic tožnikom res nastala (že) z izpolnitvijo pogojev iz drugega odstavka 10. člena ZPPOLS (Skladova javna objava ponudbe za odkup delnic do višine 20 % vseh delnic pravne osebe in za notranji odkup delnic največ do višine 40 % vseh njenih delnic, sprejem te ponudbe s strani upravičencev v roku 60 dni); od takrat dalje sta (bila) namreč interna razdelitev in notranji odkup po zakonu obvezna načina privatizacije (drugi odstavek 10. člena ZPPOLS).13 Sklep o privatizaciji, ki ga je sprejel upravni odbor sklada po 7. členu ZPPOLS, je izraz (izjava) volje organa upravljanja pravne osebe, ki se privatizira, kako izvesti privatizacijo. Takšna izjava volje je primerljiva z izjavo volje o izbiri načina ali kombinacije načinov preoblikovanja (prvi odstavek 19. člena ZLPP), ki jo je izrazil organ upravljanja podjetja, ki ni bil v lasti Sklada, ko je sprejel program preoblikovanja (drugi odstavek 19. člena ZLPP). To pomeni, da so imeli tožniki v primeru, če sklep upravnega odbora sklada ni upošteval zakona, upravičenje v zakonu predviden obvezen način privatizacije izsiliti s civilno tožbo (prim. prvi odstavek 27. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR)14.15

20. Vendar obrazloženo v prejšnji točki obrazložitve še ne pomeni, da se Vrhovno sodišče strinja tudi s pravnomočno odločitvijo o Skladovi kršitvi tako nastale kontrahirne dolžnosti. Bistveno je namreč, da so imeli upravičenci - tožniki v skladu z ZPPOLS za izvedbo izpolnitve te kontrahirne dolžnosti Sklada sodelovalno dolžnost, tj. ravnanje, ki ga mora opraviti upnik, da dolžniku omogoči izvedbo izpolnitve (konkretno kontrahirne dolžnosti). Ne more biti dvoma, da bi Sklad svojo kontrahirno dolžnost lahko izpolnil šele takrat, ko bi vedel, kdo sodeluje pri privatizaciji na način interne razdelitve delnic in s kolikšnimi sredstvi, to pa je lahko izvedel šele s tem, ko/če je prejel potrdilo ARSPPNI o dejansko razknjiženih potrdilih oziroma lastniških certifikatih oziroma ko/če so upravičenci v skladu s petim odstavkom 15. člena ZPPOSL svoje pravice uveljavljali neposredno pri njem.16 Bistveni razlog, da tožniki niso bili udeleženi pri privatizaciji Č., so torej okoliščine, da njihova potrdila o premalo izplačanih neto osnovnih plačah niso bila razknjižena pri ARSPPNI in da potrdilo o razknjižbi ni bilo izročeno Skladu oziroma da v primeru, če je bil organ upravljanja Č. pasiven, v nadaljnjem roku 60 dni svojih pravic niso sami (preko skupnega zastopnika) uveljavljali neposredno pri Skladu, ki bi moral v nadaljevanju (pripraviti in) z njimi skleniti pogodbe o prodaji delnic. Ključno je, da je razknjižbo potrdil o neizplačanih plačah lahko dosegel le organ upravljanja podjetja, in to z bistvenim prispevkom upravičencev (konkretno tožnikov) samih; namesto njih (v primeru njihove pasivnosti) za to ni mogel poskrbeti Sklad. Od tedaj, ko je prejel obvestilo organa upravljanja podjetja o sodelovanju upravičencev v interni razdelitvi po tretjem oziroma petem odstavku 12. člena ZPPOLS, pa do prejema potrdila o razknjižbi (četrti odstavek 15. člena ZPPOLS) oziroma do uveljavljanja pravic upravičencev do privatizacije neposredno pri njem (preko skupnega zastopnika - peti odstavek 15. člena ZPPOLS) Sklad namreč v postopku interne razdelitve ni sodeloval.17 Dolžnost poskrbeti za razknjižbo potrdil ni bila na Skladu - ta sploh ni imel upravičenja za to, pač pa na organu upravljanja Č.,18 v petem odstavku 15. člena ZPPOLS pa je nadalje jasno določeno, kakšen je postopek v primeru, če je organ upravljanja podjetja pasiven: upravičenci - tožniki bi morali v nadaljnjih 60 dneh svoje pravice uveljavljati sami neposredno pri Skladu preko skupnega zastopnika, pooblaščenega za sklenitev in izvedbo pogodbe o odkupu delnic. Tožniki (niti) ne trdijo, da bi ravnali v skladu z navedeno zakonsko določbo. Skladu oziroma toženki kot njegovi pravni naslednici zato po stališču Vrhovnega sodišča ni mogoče očitati protipravne opustitve izvedbe opisane faze privatizacije Č.19 kot ene izmed predpostavk uveljavljane odškodninske obveznosti (prim. 183. člen ZOR). Izpolnitev kontrahirne dolžnosti Sklada je preprečil vzrok, ki ni bil na njegovi strani, temveč - v končni fazi - v sferi upnikov (tožnikov) samih.

21. V bistvenem enako velja za notranji odkup delnic, ki ga ZPPOLS ureja v 16. do 19. členu. Postopek privatizacije na ta način se namreč v bistvenem ni razlikoval od postopka za interno razdelitev delnic: po sprejemu sklepa o privatizaciji s strani upravnega odbora Sklada je organ upravljanja podjetja, ki se je privatiziralo, obvestil upravičence o možnosti notranjega odkupa delnic; ta je moral nato v 60 dneh Sklad obvestiti, ali bodo upravičenci v notranjem odkupu sodelovali. Če tega ni storil v navedenem roku, so upravičenci pravico do udeležbe v notranjem odkupu izgubili, lahko pa so ob pasivnosti organa upravljanja v nadaljnjem roku 60 dni svoje pravice uveljavili sami neposredno pri Skladu preko skupnega zastopnika (prim. 16. člen). Organ upravljanja je moral nato v 60 dneh od obvestila o sodelovanju upravičencev pri notranjem odkupu zbrati presežna potrdila oziroma lastniške certifikate,20 jih predložiti ARSPPNI in Skladu izročiti njeno potrdilo o dejansko razknjiženih potrdilih oziroma certifikatih, saj je v primeru nepredložitve potrdila o njihovi razknjižbi pravica upravičencev do notranjega odkupa zapadla (prim. 19. člen). Ključno je, da je bila obveznost poskrbeti za razknjižbo presežne vrednosti iz potrdil oziroma certifikatov in potrdilo o razknjižbi izročiti Skladu na organu upravljanja podjetja oziroma da so v primeru njegove pasivnosti upravičenci do privatizacije svoje pravice morali uveljaviti sami neposredno pri Skladu preko skupnega zastopnika.

22. Tožniki kot upravičenci do privatizacije in upniki kontrahirne dolžnosti Sklada svoje obrazložene sodelovalne dolžnosti nedvomno niso izpolnili (drugega niti ne trdijo, čeprav je /bilo/ trditveno in dokazno breme glede tega na njih)21, ta opustitev pa je Skladu onemogočala izvršitev kontrahirne dolžnosti po ZPPOLS. (Tudi) pri možnosti sodelovanja v privatizaciji po ZPPOLS je šlo za pravico, ki je (bila) zagotovljena predvsem v individualnem interesu upravičenca, zato je on sam tisti, ki nosi odgovornost za to, da poskrbi za njeno pravočasno in pravilno uveljavljanje.22 ZPPOLS, ZLPP in Uredba jasno razmejujejo pristojnosti, obveznosti in upravičenja posameznih udeležencev v postopkih privatizacije. Pojasnjeno je že bilo, da od tedaj, ko je prejel obvestilo organa upravljanja podjetja o sodelovanju upravičencev pri interni razdelitvi oziroma pri notranjem odkupu, pa do prejema potrdila o razknjižbi oziroma do uveljavljanja pravic upravičencev do privatizacije neposredno pri njem, Sklad v postopku interne razdelitve oziroma notranjega odkupa sploh ni sodeloval. Skladova opustitev opozarjanja upravičencev, da razknjižba potrdil ni bila opravljena, česar mu ni nalagal noben predpis, torej v nobenem primeru ne more pomeniti njegove odškodninske odgovornosti. Če so upravičenci - tožniki sami opustili uveljavljanje pravice, ki je bila za varstvo njihovih pravnih interesov določena v zakonu, ne morejo odgovornosti za morebitne negativne posledice tega prevaliti na Sklad.

23. Obrazloženo bi pomenilo, da je odločitev sodišč prve in druge stopnje materialnopravno zmotna, kar bi narekovalo ugoditev toženkini reviziji in tako spremembo izpodbijane sodbe, da bi se pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da bi se tožbene zahtevke zavrnilo (prim. prvi odstavek 380. člena ZPP). Vendar, kot izhaja iz odločbe Ustavnega sodišča RS Up-524/14-32 z dne 16. 6. 2016, tožniki uveljavljanega povračila škode niso utemeljevali zgolj s Skladovo kršitvijo kontrahirne dolžnosti, temveč tudi z njegovo spremembo svoje prvotne odločitve o privatizaciji Č., za kar naj ne bi imel podlage v zakonu. Ustavno sodišče RS je posebej poudarilo, da pri tem vprašanju ne gre za opustitev sklenitve pogodbe, temveč za nedovoljeno spremembo privatizacije v družbi Č. kot domnevno protipravno ravnanje. Drži, da so se redna sodišča, najprej sodišči nižjih stopenj in nato (posledično tudi) Vrhovno sodišče, ukvarjala (zgolj) z vprašanjem Skladove opustitve kontrahirne dolžnosti, ne pa tudi s strani tožnikov zatrjevano nedovoljeno spremembo privatizacije Č. ter pravnimi in dejanskimi vprašanji, pomembnimi s tega vidika.

**O (ne)dovoljeni spremembi privatizacije v družbi Č.**

24. Vrhovno sodišče pojasnjuje, da so tožniki svoje odškodninske zahtevke utemeljevali tudi s trditvami (in dokazi zanje), da jim je škoda nastala tudi zato, ker je toženkin pravni prednik, Sklad oziroma Slovenska razvojna družba, d. d. (v nadaljevanju SRD), spremenil svojo prvotno odločitev o privatizaciji Č., za kar naj ne bi imel podlage v zakonu. Opozarjali so, da Skladu izbrani način privatizacije ni ustrezal, saj ob njeni izvedbi v lastniškem smislu ne bi dobil ničesar, pri čemer je bil upniško vse bolj izpostavljen, saj je imel do Č. terjatve iz naslova posojil. Ravno želja po rešitvi upniške eksponiranosti naj bi ga vodila v kršitev zakona. Poudarili so, da iz dopisa (faxa) uslužbenca SRD (pravne naslednice Sklada) D. K. sindikatu Č. z dne 7. 4. 2000 izhaja, da je Sklad kot edini (tj. 100 %) lastnik Č. izglasoval odpis nakopičene izgube v breme (družbenega) kapitala. S tem je razlastil upravičence, hkrati pa je izvedel povečanje kapitala, s čimer je sam pridobil delež, ki ga je pozneje za visok znesek prodal Ž., d. d. Sklad tako ni ravnal v skladu z zakonom in ni izvedel izbranega načina privatizacije. Končni rezultat je, da je Sklad na eni strani na račun tožnikov pridobil protipravno premoženjsko korist, na drugi strani pa jih je oškodoval za njihove terjatve iz naslova premalo izplačanih neto plač in pravico do pridobitve 60 % deleža v Č.. Iz omenjenega dopisa z dne 7. 4. 2000 naj bi bilo razvidno, da naj bi bila odločitev o drugačni privatizaciji (odpis izgube v breme /družbenega/ kapitala)23 sprejeta 11. 4. 1996,24 torej še preden se je iztekel rok za zbiranje potrdil in imenovanje skupnega zastopnika tožnikov (četrti in peti odstavek 15. člena ZPPOLS).25

25. Pripomniti velja, da je toženka svojo obrambo med drugim gradila na navedbah, da je bila Č. v obravnavanem obdobju pred stečajem, tožniki pa bi z nakupom delnic postali lastniki prezadolžene družbe, katere izgubo bi morali pokriti, zato bi z odpisom terjatev v breme kapitala svoje deleže izgubili.26 Zaradi toženkinega ravnanja naj zato tožnikom ne bi nastala nobena škoda. Kapital Č. naj bi bil negativen, zato jo je bilo treba dokapitalizirati. Dokapitalizacija je bila izvedena tako, da so upniki skladno z določili ZGD svoje terjatve konvertirali v poslovne deleže. Del konvertiranega kapitala in družbeni kapital sta bila porabljena za pokrivanje (katastrofalnih) izgub preteklih let. Tako se je ustvaril nov kapital, ki pa ni imel več statusa družbenega kapitala, saj je imel znane lastnike, kar naj bi pomenilo, da je obveznost zamenjave potrdil za manj izplačane plače za delnice družbe ugasnila. Družbenega kapitala za lastninjenje po opisani konverziji naj namreč ne bi bilo več.

26. Vrhovno sodišče ocenjuje, da bi se s strani tožnikov zatrjevana okoliščina, da naj bi Sklad spremenil svojo prvotno odločitev o privatizaciji, v okoliščinah konkretnega primera lahko pokazala tudi kot naknadna nemožnost izpolnitve njegove kontrahirne dolžnosti po ZPPOLS. V primeru, če je za stanje nemožnosti izpolnitve, do katere pride v času med nastankom obveznosti in časom zapadlosti, odgovoren dolžnik, na mesto njegove izpolnitve v naravi stopi obveznost plačila odškodnine. Okoliščine, ki izključujejo njegovo odgovornost, mora dokazati dolžnik (drugi odstavek 354. člena ZOR).27 Za odločitev v obravnavani zadevi so torej lahko odločilni (tudi) odgovori na vprašanja, ali in če, kdaj, je Sklad spremenil svojo odločitev o privatizaciji Č. oziroma ali je to, kot trdijo tožniki, storil v obdobju med sprejetjem sklepa o privatizaciji z interno razdelitvijo in z notranjim odkupom delnic ter iztekom rokov za izvedbo teh načinov privatizacije iz ZPPOLS (in ZLPP).

**Sklepno**

27. Tožniki so se na podlagi Skladove odločitve o privatizaciji njihovega delodajalca Č. z interno razdelitvijo in notranjim odkupom delnic odrekli sodnemu uveljavljanju svojih zahtevkov za izplačilo premalo plačanih neto plač v obdobju od 1. 9. 1990 do 31. 12. 1992, saj so jih nameravali preoblikovati v lastninske deleže v njem (v obliki delnic), do česar pa ni prišlo in se je ta privatiziral na drug(ačen) način. Tožniki s sklicevanjem na dopis (fax) uslužbenca SRD D. K. sindikatu Č. z dne 7. 4. 2000 opozarjajo, da naj bi Sklad svojo prvotno odločitev o privatizaciji Č. na način interne razdelitve in notranjega odkupa v nasprotju z zakonom spremenil (v odpis nakopičene izgube v breme /družbenega/ kapitala), in to (že) 11. 4. 1996. To lahko pomeni, da je takrat nastopila naknadna nemožnost izpolnitve Skladove kontrahirne dolžnosti po ZPPOLS, za katero lahko ta oziroma njegova pravna naslednica, če se ne bo razbremenila, odškodninsko odgovarja. Sodišči prve in druge stopnje se z dokazovanjem oziroma ugotavljanjem resničnosti trditev pravdnih strank o dejstvih, relevantnih z vidika te pravne podlage, do sedaj nista ukvarjali, saj sta tožbenim zahtevkom ugodili na drugi - Skladovi protipravni kršitvi kontrahirne dolžnosti. Ker je Vrhovno sodišče - drugače od sodišč nižjih stopenj - presodilo, da t(ak)a protipravnost ni podana, je nastal položaj, ko je odgovor na vprašanje (ne)obstoja nedovoljene spremembe načrta privatizacije v družbi Č. lahko odločilen za (ne)uspeh tožnikov v tej pravdi. To narekuje ugotavljanje še drugih, dodatnih pravno odločilnih dejstev, kar je po določbi drugega odstavka 380. člena ZPP razlog, iz katerega je Vrhovno sodišče reviziji zoper tisti del sodb sodišč nižjih stopenj, ki se nanaša na tožnike, glede katerih revizija ni bila zavržena, moralo ugoditi, sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljaviti ter zadevo v tem obsegu vrniti temu sodišču v novo sojenje, v katerem bo treba opisano pomanjkljivost odpraviti. Dokončnega odgovora na vprašanje, glede katerega je bila dopuščena revizija, tj. ali je sodišče pravilno uporabilo materialno pravo glede presoje protipravnosti ravnanja toženkinega pravnega prednika glede izvedbe lastninjenja Č., tako v tej fazi postopka še ni mogoče podati.

28. Vrhovno sodišče je meritorno odločilo tudi o toženkini reviziji zoper izpodbijano sodbo v delu, ki se nanaša na tožnika D. L., čeprav je predlog za dopustitev revizije v tem delu zavrglo. Zavrglo ga je namreč zato, ker naj bi bila vrednost zahtevka tega tožnika nižja od 2.000,00 EUR, revizijo pa je mogoče dopustiti le pod pogojem, da je ta vrednost presežena (četrti odstavek 367. člena ZPP). Pri preizkusu te predpostavke za dopustitev revizije se je oprlo na podatek o višini D. L. pravnomočno prisojenega zneska odškodnine, naveden v izreku sodbe sodišča prve stopnje; glede na veliko omejenost procesnega gradiva v postopku za dopustitev revizije je s tem svoje možnosti preverbe pravilnosti navedene okoliščine izčrpalo. Sodišče prve stopnje pa je 30. 1. 2012 na predlog tega tožnika zaradi odprave očitne pomote pri pretvorbi njegove terjatve iz tolarjev v EUR izdalo popravni sklep, po katerem je ta upravičen do odškodnine v višini 3.247,98 EUR. Popravni sklep je bil toženki vročen po izteku roka za vložitev predloga za dopustitev revizije. Vrhovno sodišče z njim ob odločanju o predlogu za dopustitev revizije ni bilo seznanjeno. Če bi bilo, predloga v delu, ki se nanaša na D. L. prisojeno odškodnino, iz razloga iz četrtega odstavka 367. člena ZPP ne bi zavrglo, saj po povedanem iz tega razloga ni bil nedovoljen. Toženka, ki je bila s tem prizadeta, pravnega sredstva zoper sklep o zavrženju ni imela. Varstvo je zahtevala z revizijo. Zato njena revizija v tu obravnavanem delu ni nedovoljena, čeprav ni bila dopuščena.28

29. Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

1 Pri tem pa sodišče revizije ne more dopustiti, če zakon določa, da revizije ni, ali če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ne presega 2.000,00 EUR (četrti odstavek 367. člena ZPP). Postopek dopuščene revizije je "dvofazen". V tem primeru mora stranka najprej (pri Vrhovnem sodišču RS) vložiti predlog za dopustitev revizije (367.b člen ZPP) in šele po (morebitni) dopustitvi samo revizijo. 2 Dodati velja, da se pri tem kot vrednost spornega predmeta vzame samo vrednost glavnega zahtevka (39. člen ZPP). 3 Primerjaj sodno prakso Vrhovnega sodišča RS: sodba in sklep II Ips 345/2002 z dne 10. 4. 2003, sodba in sklep II Ips 456/2002 z dne 5. 6. 2003 ter sklep II Ips 116/2003 z dne 26. 2. 2004. 4 (Tudi) iz izreka izpodbijane pravnomočne sodbe izhaja, da gre za deljivo terjatev. 5 Takih tožnikov je bilo sicer 21, vendar je Ustavno sodišče RS za tri izmed njih (1/ D. M., 2/ D. N. in 3/ D. O.) ustavno pritožbo zavrglo (sklep Up-524/14 z dne 16. 2. 2016) in sodbe Vrhovnega sodišča II Ips 299/2012 z dne 27. 2. 2014 v tem delu ni razveljavilo in mu zadeve v tem obsegu ni vrnilo v novo odločanje. 6 V primeru formalnega ali navadnega materialnega sosporništva seštevanje vrednosti spornega predmeta - tudi ob navedeni določbi - ni mogoče; prim. odločbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 222/2010 z dne 13. 6. 2011, II Ips 197/2012 z dne 23. 8. 2012, II Ips 236/2011 z dne 2. 8. 2012, II Ips 258/2012 z dne 17. 1. 2013 idr. 7 Prim. tudi sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 214/2011 z dne 5. 4. 2012. 8 S tem je predlagatelj zakona želel v največji možni meri določiti enak obseg pravic delavcev v postopkih privatizacije - prim. Poročevalec DZ RS z dne 14. 9. 1994. 9 To je (bilo) treba pri izračunu in izdaji potrdil smiselno uporabiti na podlagi določbe tretjega odstavka 15. člena ZPPOLS (izdana je bila namreč že pred uveljavitvijo ZPPOLS, za potrebe privatizacijskih postopkov, ki so tekli po ZLPP). 10 Ta je prevzela dela in naloge SDK kot njen pravni naslednik - prim. 72. člen Zakona o Agenciji Republike Slovenije za plačilni promet, nadziranje in informiranje (ZAPPNI) in nasl. 11 O vsem navedenem med pravdnimi strankami niti ni (bilo) spora. 12 Ni mogoče prezreti, da so tožniki sami na prvem naroku za glavno obravnavo na poziv sodišča izrecno navedli, da potrdila po njihovem vedenju niso bila razknjižena in da niso imenovali nobenega pooblaščenca za urejanje zadev s Skladom - gl. zapisnik z dne 21. 10 2008 (list. št. 122 spisa). 13 Prim. tudi Poročevalec DZ RS z dne 14. 9. 1994, v katerem je predlagatelj zakona navedel, da je pravica do odkupa delnic v okviru interne razdelitve upravičencem zagotovljena z zakonom, če se v zakonskem roku izjavijo, da želijo navedeno pravico uveljaviti. 14 Ta se v tej zadevi uporablja na podlagi 1060. člena sedaj veljavnega Obligacijskega zakonika - OZ. 15 Tako Vrhovno sodišče v sodbi RS II Ips 601/2001 z dne 24. 1. 2002. 16 Sklad kot imetnik in prodajalec delnic pravne osebe, ki se je privatizirala, bi šele takrat lahko ugotovil, kakšne so njegove obveznosti do udeležencev interne razdelitve. Izvedba interne razdelitve delnic (ki je, ker je bila mogoča le za 20 % delnic, vplivala tudi na izvedbo ostalih izbranih načinov privatizacije) je bila odvisna od števila sodelujočih upravičencev in s tem od višine zbranih sredstev; izpolnitev kontrahirne dolžnosti ni bila mogoča, dokler sta se navedena elementa lahko spremenila. Prim. tudi četrti odstavek 25.a člena ZLPP. 17 Potrdila je po pridobljenem soglasju od pristojnega ministrstva upravičencem izdal ter jih nato od zainteresiranih upravičencev zbral in jih SDK oziroma ARSPPNI predložil v razknjižbo organ upravljanja podjetja oziroma so v primeru njegove pasivnosti upravičenci morali imenovati skupnega zastopnika za sklenitev in izvedbo pogodbe o odkupu delnic v okviru interne razdelitve. 18 Dodati velja, da tudi tožniki sami v odgovoru na revizijo izrecno zastopajo stališče, da je bila razknjižba potrdil pri ARSPPNI izključna naloga uprave pravne osebe, ki se je privatizirala; tega namesto nje ni mogel storiti nihče drug. 19 Glede na navedbe tožnikov o tem, kdo je bil lastnik njihovega delodajalca, je treba posebej poudariti, da sta bila tako Sklad kot Č. gospodarski družbi in s tem pravni osebi, tj. samostojna (ločena) subjekta civilnega prava - prim. 2. člen Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD). 20 To so tisti deli, ki niso bili porabljeni pri interni razdelitvi delnic. 21 Nasprotno, na prvem naroku za glavno obravnavo so izrecno navedli, da potrdila po njihovem vedenju niso bila razknjižena in da sami niso imenovali nobenega pooblaščenca za urejanje zadev s Skladom - gl. zapisnik z dne 21. 10 2008 (list. št. 122 spisa). 22 Gre za izraz spoštovanja človekove osebnosti, ki narekuje, da se človeka obravnava kot sposobnega, zato pa tudi odgovornega, da sam odloča o sebi in da poskrbi za ustrezno varstvo svojih pravic in interesov. 23 Prim. tudi 28. člen ZLPP - Preoblikovanje podjetja z večanjem lastniškega kapitala, ki (med drugim) kot možen način vplačila delnic pri tem načinu preoblikovanja določa tudi zamenjavo obveznosti podjetja za delnice, če se s tem strinjata organ upravljanja in upnik (peta alineja tretjega odstavka). 24 Letnica v dopisu sicer ni navedena, vendar tožniki menijo, da je očitno, da gre za leto 1996. 25 Trditve o teh dejstvih so tožniki, kar je bistveno, podali tudi že v tožbi (in kasnejših vlogah) ter na prvem naroku za glavno obravnavo (ter na kasnejših narokih), ne le v odgovoru na revizijo, na katerega je opozorilo Ustavno sodišče RS. 26 Prim. zapisnik o glavni obravnavi z dne 21. 10 2008 (list. št 121 spisa), na kateri je toženka navedla, da trditve tožnikov o slabem finančnem stanju Č. v času od prenosa družbenega kapitala do konverzije "pripoznava", saj sama zatrjuje popolnoma enako. 27 Prim. Juhart, M., v: Juhart, M., Plavšak, N. (ur.), Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 356 in 435-436; Možina D., Kršitev pogodbe, GV založba, Ljubljana 2006, str. 366. 28 Tožniki v odgovoru na revizijo izrecno navajajo, da je tudi za njih nesporno, da je bilo D. L. prisojeno 3.247,98 EUR.