Jedro

Sodišče lahko uredi mejo tako, da sporni prostor razdeli po pravični oceni le tedaj, kadar pogoji za odločanje na podlagi močnejše pravice niso podani in kadar se zadnja mirna posest ne da ugotoviti.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se (razen v 3. točki izreka) razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom: 1. po pravični oceni uredilo mejo med parcelo predlagateljice parc.št. 233/34 - in parcelama nasprotnega udeleženca parc.št. 233/35 ter parc.št. 123/1. Ta poteka od točke A do točke C in je označena na skici izvedenca, ki je sestavni del izpodbijanega sklepa.

2. Vrednost spornega mejnega prostora določilo na 146.267,00 SIT.

3. Predlagateljici naložilo plačilo sodnih taks v znesku 24.300 SIT.

4. Udeležnce poučilo, da smejo v 3 mesecih uveljavljati močnejšo pravico v posebni pravdi in 5. Odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka, skupne v znesku 180.910,00 SIT pa vsak do polovice ter nasprotnemu udeležencu obenem naložilo plačilo 90.455,00 SIT, ker je skupne stroške založila predlagateljica.

Zoper prvo točko sklepa se po svoji pooblaščenki pritožuje predlagateljica, ki uveljavlja vse pritožbene razloge ter sodišču druge stopnje predlaga, naj izpodbijani sklep v tem delu razveljavi ter zadevo vrne v novo odločanje drugemu sodniku. Pritožnica navaja, da si izrek in razlogi sklepa nasprotujejo. Sodišče prve stopnje naj bi namreč najprej ugotovilo, da je predlagateljica sporno površino uporabljala, nasprotni udeleženec pa je ni užival na noben način, nato pa naj bi v nasprotju s tem zaključilo, da mirna posest nobenega udeleženca ni dokazana. Ob ugotovitvi, da je predlagateljica sporno zemljšče vseskozi uporabljala, nasprotni udeleženec pa ni v zvezi s tem ničesr ukrenil, naj bi bilo neutemeljeno razlogovanje prvega sodišča, češ, da bi morala zaradi svoje mirne uporabe predlagati postopek za ureditev meje. Tako udeleženci kot priče, navaja pritožnica, so izpovedali, da je bil betonski zid tista meja, do katere je vsak udeleženec koristil zemljišče. Predlagateljica naj bi tako svojo linijo dokazala, nasprotni udeleženec bi moral torej sprožiti ustrezen postopek, kar je tudi storil, vendar šele leta 1995. Pritožnica nadalje navaja, da iz sklepa ni razvidno, na podlagi česa prvo sodišče predlagateljici odreka dobrovernost. Katastrska meja naj bi se določala šele leta 1994 in sicer za nepremičnine, ki ležijo na južni strani, pod cesto, in ravno tedaj naj bi nasprotni udeleženec ugotovil, da se uživalna in katastrska meja ne skladata.

Pritožnica nadalje graja dokazno oceno, da so priče, B. in C. verodostojne. To naj ne bi držalo, saj so vsi trije ožji sorodniki naspotnega udeleženca. Poleg tega naj tudi ne bi držalo, da so v pravdnem postopku P 25/95 izpovedovali enako kot v tem mejnem postopku ter dalje navaja, kje vse naj bi se njihove izpovedbe v teh dveh postopkih razlikovale. Poleg tega prvo sodišče sploh ni ocenjevalo izpovedb ostalih prič, saj naj bi po menju prvega sodišča izpovedovale le glede močnejše pravice, s čimer se pritožnica ne strinja ter navaja odlomke, ki naj bi predstavljali dejansko podlago za odločitev o zadnji mirni posesti. Nazadnje pa pritožba napada tudi odločitev po kriteriju pravične ocene. Prvo sodišče naj bi namreč upoštevalo le interese B., katere hiša stoji na parceli nasprotnega udelženca, pri čemer sama sploh ni stranka tega postopka. Po drugi strani pa je garažo predlagateljice prvo sodišče presekalo z mejno črto.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je s prvo točko izpodbijanega sklepa odločilo v mejnem sporu po kriteriju pravične ocene. Kadar sodišče mejo ureja po kriteriju pravične ocene mora upoštevati vse konkretne okoliščine, še prav posebej pa mora paziti, da urejena meja ne poteka skozi objekte mejašev. Pravična ocena pomeni, da sodišče upošteva interese udelžencev postopka tako, da je tem z odločitvijo kar najbolj ugodeno, seveda v skladu z načeli enakosti in pravičnosti. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da določena mejna črta seka objekt - garažo predlagateljice. Takšna odločitev prvega sodišča pa se ne sklada s pravnim standardom pravične ocene in je napačna. Že iz tega razloga je bilo potrebno izpodbijani sklep v prvi točki razveljaviti.

Prvo sodišče je sprva skušalo odločiti po kriteriju zadnje mirne posesti, nakar je ugotovilo, da le ta za nobenega udeleženca ni dokazana. Takšan odločitev ni prepričljiva, saj bije v oči nesporno dejstvo, da je predlagateljica sporni svet uporabljala vse do pravde pred Okrajnim sodiščem na Vrhniki P 25/95 in ga tudi še danes in vse kaže tudi na to, da je bila prepričana, da je do tega tudi pravno upravičena. Prvo sodišče bi moralo dejansko stanje v tej smeri dokončno ugotoviti, ne pa, da je štelo odločitev po tem kriteriju za nemogočo ter se lotilo odločitve po pravični oceni. Sodišče prve stopnje bo moralo tako v novem postopku ponoviti in oceniti vse doslej izvedene dokaze ter tako popolno in pravilno ugotoviti dejansko stanje. Ob tem pritožbeno sodišče zgolj pripominja, da je ugotavljanje predlagateljičine dobrovernosti bolj predmet odločanja po močnejši pravici, ki pa se v obravnavani zadevi ne ugotavlja.

Ugotoviti je treba tako predvsem to, ali je predlagateljica imela dejansko oblast nad stvarjo, pa do tega ni prišla s silo, zvijačo ali prevaro. Šele če se bo po izvedenem postopku izkazalo, da zadnja mirna posest ni dokazana, bo sodišče odločilo po kriteriju pravične ocene. Iz navedenih razlogov je bilo treba ugoditi predlagateljičini pritožbi ter razveljaviti izpodbijani sklep ne samo v prvi točki izreka, pač pa tudi v nadaljnjih točkah (razen v tretji točki, ki se nanaša le na obveznost plačila sodne takse), kar je nujna posledica razveljavitve prve točke izpodbijanega sklepa. Nazadnje pa pritožbeno sodišče še ugotavlja, da ni nobenih razlogov, zaradi katerih bi moral v ponovljenem postopku odločati drug sodnik. Izkazan namreč ni noben razlog, ki bi kazal na sodnikovo pristranost.