Jedro

Z uveljavljanjem zahtevka sodnim potom določi stranka ne samo obseg meje sodne obravnave, ampak tudi sodne odločbe. Sodišče je tako vezano na dejansko podlago spora in tožbeni predlog. Vezanost se kaže v tem, da sodišče ne sme stranki prisoditi več ali kaj drugega kot je zahtevala.

Izrek

1. Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

2. Revizijski stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je zahtevala od tožene stranka plačilo zneska tolarske protivrednosti 12.463,57 DEM z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.9.1992 dalje. Sodišče je svojo odločitev utemeljilo z ugotovitvijo, da tožena stranka tožniku ni izdala in izročila internih obveznic, ki bi jih glede na določila Zakona o vrednostnih papirjih (Uradni list SFRJ, št. 64/89, 29/90) in Zakona o izplačilu osebnih dohodkov, sredstev za potrebno skupno porabo in sredstev za prehrano delavcev med delom (Uradni list SFRJ, št. 37/90) morala izdati. Zato, po presoji prvostopnega sodišča, ne obstoji dejanska in pravna podlaga za izpolnitev terjatve tožnika, ki jo je utemeljeval iz izdaje obveznic.

Sodišče druge stopnje je na pritožbo tožeče stranke spremenilo sodbo sodišča prve stopnje tako, da je naložilo toženi stranki plačilo zneska 404.545,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.7.1992 dalje, v 8 dneh pod izvršbo. Višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo. Sprejelo je pravno presojo, da izhaja obveznost tožene stranke iz naslova tožniku v letu 1990 neizplačanega dela osebnega dohodka, ki je zapadel v plačilo z vsakokratnim izplačilom plač.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila pravočasno revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava po 3. točki 1. odstavka 385. člena ZPP. V obrazložitvi revizije navaja, da je sodišče druge stopnje kršilo določbe postopka s tem, da je prekoračilo tožbeni zahtevek tožeče stranke (2. odstavek 385. člena ZPP). Tožnikov zahtevek postavljen v predlogu na Sodišče združenega dela v Ljubljani z dne 20.11.1992 se je glasil na plačilo 404.545,50 SIT s 30 % zamudnimi obrestmi od 30.6.1992 dalje. S pripravljalno vlogo z dne 30.6.1995 pa je tožnik svoj tožbeni zahtevek spremenil tako, da je od tožene stranke, namesto prvotnega predloga zahteval plačilo tolarske protivrednosti 12.763,57 DEM z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.9.1992 dalje do plačila. Ker je sodišče prve stopnje tako postavljeni zahtevek zavrnilo kot neutemeljen, sodišče druge stopnje pa je tožniku prisodilo glavnico iz prvotno oblikovanega zahtevka, je podana po stališču revizije, kršitev postopka iz 2. odstavka 385. člena ZPP. Revizija nadalje očita sodišču zmotno uporabo materialnega prava, saj v obravnavanem primeru tožnikova terjatev ne izhaja iz naslova prikrajšanosti v plači. Po Zakonu o izplačilu osebnih dohodkov, sredstev za neposredno skupno porabo in sredstev za prehrano delavcev med delom, je bilo namreč prepovedano izplačilo določenega zneska mesečne akontacije osebnih dohodkov. Tudi v primeru, če bi bila pravna presoja pritožbenega sodišča glede utemeljenosti tožbenega zahtevka iz tega naslova pravilna, ni pravilna njegova odločitev o dospelosti uveljavljane tejatve. Terjatev tožnika je, po mnenju revizije, na podlagi 324. člena ZOR dospela v plačilo šele z dnem vložitve predloga na sodišče. Sodišče druge stopnje se je pri razsoji o višini uveljavljanega zneska - ki mu je tožena stranka v celoti oporekala - zmotno oprlo na neverodostojno listino iz priloge A 1. Zato predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da pritožbo tožnika stroškovno zavrne in potrdi sodbo prvostopnega sodišča. Na podlagi določila 390. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 - 27/90 - ZPP) je bila revizija vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija je utemeljena.

Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti preizkusilo glede bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, vendar take kršitve ni ugotovilo. Uveljavljena kršitev določb ZPP zaradi prekoračitve tožbenega zahtevka pred sodiščem druge stopnje pa je podana (1. odstavek 2. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 354. člena ZPP).

Tožnik je svoj zahtevek, postavljen v predlogu za začetek postopka, s katerim je zahteval od tožene stranke plačilo 404.545,50 SIT s 30 % zamudnimi obrestmi od 30.6.1992 dalje, s pripravljalno vlogo z dne 6.3.1995 (l. št. 15) v celoti spremenil tako, da se je glasil na plačilo zneska tolarske protivrednosti 12.763,57 DEM z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.9.1992 dalje. Sodišče prve stopnje je obravnavalo in odločalo o tako spremenjenem tožbenem zahtevku, ki ga je zavrnilo kot neutemeljenega. Sodišče druge stopnje pa je ob delni ugoditvi tožnikovi pritožbi, odločalo o prvotno postavljenem tožnikovem zahtevku, ki ni bil predmet presoje prvostopnega sodišča. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je bilo sodišče druge stopnje v obravnavanem primeru - ko ne gre za spor po 23. členu Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 19/94 - ZDSS), po 2. členu ZPP v zvezi s 14. členom ZDSS vezano na obseg tožbenega zahtevka. V tem določilu je izraženo temeljno načelo procesnega prava, to je načelo dispozitivnosti, saj stranke same določajo okvire delovanja sodišča. Z uveljavljanjem zahtevka sodnim potom določi stranka ne samo obseg meje sodne obravnave, ampak tudi sodne odločbe. Sodišče je tako vezano na dejansko podlago spora in tožbeni predlog. Vezanost se kaže v tem, da sodišče ne sme stranki prisoditi več ali kaj drugega kot je zahtevala (ne eat iudex ultra et extra petita partium). Sojenje ultra petitum in extra petitum je absolutna bistvena kršitev postopka, ki sicer ni navedena v 2. odstavku 354. člena ZPP. S takšnim sojenjem je kršeno načelo dispozitivnosti tudi v škodo tožene stranke.

Ker je tožeča stranka spremenila prvotni zahtevek, postavljen v tolarjih, v tolarsko protivrednost glavnice 12.763,57 DEM, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.9.1992 do plačila in ga je sodišče prve stopnje kot neutemeljenega zavrnilo, bi moralo tudi sodišče druge stopnje odločati o tem zahtevku. Ker je odločalo o zahtevku, ki ga ni bilo več, je sodišče prekoračilo pooblastila, ki jih ima pri odločanju v obravnavanem sporu. Tožena stranka zato pravilno opozarja, da je sodišče druge stopnje za svojo odločitev nepravilno uporabilo 2. odstavek 385. člena ZPP. Takšna kršitev pa ima za posledico razveljavitev sodbe sodišča sodišča druge stopnje (1. odstavek 394. člena ZPP) in vrnitev zadeve v ponovno sojenje.

V ponovljenem postopku bo pritožbeno sodišče ponovno odločalo o pritožbi tožeče stranke, v mejah postavljenega tožbenega zahtevka, to je o zahtevku v tolarski protivrednosti 12.763,57 DEM s pripadki. Pri tem je opozoriti, da tožena stranka zahtevku v tuji valuti ni ugovarjala, ugovarjala pa je njegovemu temelju in višini.

Določbe ZPP, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).