Jedro

V postopku presoje pravilnosti in zakonitosti sklepa, s katerim je bilo odločeno o predlogu za odlog izvršbe, ni mogoče izpodbijati pravilnosti in zakonitosti odločbe, ki naj bi se izvršila, niti pravilnosti in zakonitosti morebiti že izvedene izvršbe. Odložitev izvršbe pomeni začasno zadržanje izvršbe oziroma začasno prekinitev že začetega izvršilnega postopka. Po 2. odstavku 281. člena ZUP/86 se upravna izvršba odloži, če se ugotovi, da je za izpolnitev obveznosti dovoljen odlog ali da je namesto začasne odločbe, ki bi se naj izvršila, izdana odločba o glavni stvari, ki se loči od začasne odločbe. Odložitev izvršitve upravnega akta pa je možna le, če upravni akt še ni bil izvršen. V primeru, da je bila izvršitev upravnega akta že opravljena, ni mogoče zahtevati njene odložitve.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) zavrnilo tožbo tožnika zoper odločbo tožene stranke z dne 24.8.1999. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnice zoper sklep urbanistične inšpekcije Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor, Enote L., Izpostave G. z dne 17.12.1998, s katero je ta zavrnila njeno zahtevo za odlog izvršbe- odločbe urbanistične inšpekcije z dne 3.8.1995. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe navedlo, da gre v obravnavani zadevi za izvršitev odločbe urbanističnega inšpektorja z dne 3.8.1995, ki prestavlja izvršilni naslov. Po 1. odstavku 280. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86) je v upravni izvršbi dovoljena pritožba, vendar se ta lahko nanaša le na samo izvršbo. Z njo ni mogoče izpodbijati pravilnosti odločbe, ki se izvršuje. ZUP/86 v 2. odstavku 281. člena določa, da se upravna izvršba odloži, če se ugotovi, da je za izpolnitev obveznosti dovoljen odlog ali da je namesto začasne odločbe, ki naj bi se izvršila, izdana odločba o glavni stvari, ki se loči od začasne odločbe. Za izpolnitev obveznosti, ki je bila tožnici naložena za odločbo z dne 3.8.1995, ni bil dovoljen odlog, prav tako pa v obravnavani zadevi ni bila izdana začasna odločba.

Tožnica vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Posebej navaja, da je izpodbijana sodba v nasprotju z zakoni in ustavo, in sicer v nasprotju s 14. (enakost pred zakonom), 15. (uresničevanje in omejevanje pravic), 22. (enako varstvo pravic), 26. (pravica do povračila škode) in 33. (pravica do zasebne lastnine) členom Ustave Republike Slovenije. Zoper odločbo z dne 3.8.1995 je vložila pravočasno pritožbo, s katero je predlagala tudi odlog izvršbe. S pritožbo in vlogo za odlog izvršbe je izkazala za verjetno, da bi z izvršbo pretrpela znatnejšo in težko popravljivo škodo, odložitev izvršbe pa ne nasprotuje javni koristi niti ni nevarnosti, da bi zaradi odložitve izvršbe nastala nasprotni stranki večja nepopravljiva škoda. Kljub temu je bil dne 8.8.1995 in 9.8.1995 objekt porušen. Upravni organ je izvršil rušenje, ne da bi odločil o odložitvi izvršbe. Zakon o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (Uradni list SRS št. 18/84, 37/85 in 29/86 ter Uradni list RS št. 26/90, 3/91, 18/93, 47/93, 71/93, 29/95 in 44/97 v nadaljevanju: ZUN) v 73. členu določa, da se v odločbi, izdani po 73. členu ZUN določi tudi način izvršbe, ki se opravi na podlagi izvršljive odločbe. Ker ZUN ne ureja, kdaj postane odločba izvršljiva in tudi nima drugih določb, ki bi urejale prisilno izvršitev takšne odločbe, se uporabljajo določbe ZUP/86. Določitev roka, kdaj bo opravljeno izvršilno dejanje po tretji osebi, torej ni določitev načina izvršbe, za določitev tega roka v zakonu ni podlage, kar pomeni, da bi moral upravni organ pred prisilno izvršitvijo naložene obveznosti po drugi osebi, po določbah ZUP/86 ugotoviti, ali je odločba postala izvršljiva in da naložena obveznost ni bila izpolnjena ter šele nato odločiti, kdaj bo opravljena izvršba po drugi osebi. V obravnavani zadevi odločba z dne 3.8.1995 sploh ni bila izvršljiva. Ravnanje upravnega organa je bilo zato nezakonito, zaradi česar ji je upravni organ dolžan povrniti škodo, nastalo z nezakonitim rušenjem. Tožnica predlaga, da se pritožbi ugodi in sodbo v celoti razveljavi oziroma spremeni tako, da se tožbi ugodi in odpravi odločba tožene stranke ter ugodi zahtevi za odlog izvršbe.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Predmet presoje v tem upravnem sporu je odločba tožene stranke, s katero je ta zavrnila pritožbo tožnice zoper sklep o zavrnitvi njene zahteve za odlog izvršbe odločbe urbanistične inšpekcije z dne 3.8.1995, zato je v obravnavani zadevi treba presoditi le, ali so podani pogoji za odlog izvršbe. Ker v postopku presoje pravilnosti in zakonitosti sklepa, s katerim je bilo odločeno o predlogu za odlog izvršbe, ni mogoče izpodbijati pravilnosti in zakonitosti odločbe, ki naj bi se izvršila, niti pravilnosti in zakonitosti morebiti že izvedene izvršbe, pritožbeno sodišče ni presojalo pritožbenih ugovorov, ki se nanašajo na zakonitost in pravilnost odločbe z dne 3.8.1995, niti pritožbenih ugovorov, ki se nanašajo na njeno izvršljivost, ter zakonitost že izvedene izvršbe.

Odložitev izvršbe pomeni začasno zadržanje izvršbe oziroma začasno prekinitev že začetega izvršilnega postopka. Po 2. odstavku 281. člena ZUP/86 se upravna izvršba odloži, če se ugotovi, da je za izpolnitev obveznosti dovoljen odlog ali da je namesto začasne odločbe, ki bi se naj izvršila, izdana odločba o glavni stvari, ki se loči od začasne odločbe. Odložitev izvršitve upravnega akta pa je možna le, če upravni akt še ni bil izvršen. V primeru, da je bila izvršitev upravnega akta že opravljena, ni mogoče zahtevati njene odložitve. V obravnavani zadevi tožnica sama pove, da je bil dne 8.8.1995 in 9.8.1995 objekt porušen, torej, da je bila izvršitev odločbe, katere odlog je predlagala, že opravljena. Že zaradi tega, ker je bila v času odločanja izvršba že opravljena, niso podani pogoji za odlog izvršbe. Čeprav je tožnica pravočasno vložila predlog za odlog izvršbe, upravna organa obeh stopenj pa sta o predlogu odločala po izvedeni izvršbi in presodila, da niso podani z zakonom predpisani razlogi, zaradi katerih bi bilo dovoljeno odložiti upravno izvršbo, enako pa je ravnalo tudi sodišče prve stopnje, to ni vplivalo na pravilnost odločitve. Tudi po presoji pritožbenega sodišča namreč niso podani pogoji za odlog izvršbe v smislu 2. odstavka 281. člena ZUP/86, ki jih sicer tožnica niti ne zatrjuje.

Ker ZUP/86 ne določa posebnega roka za odločanje o zahtevi za odlog izvršbe, se šteje, da je pristojni organ dolžan odločiti v roku, določenem s 1. odstavkom 218. člena ZUP/86. Če pristojni organ, ki je zoper njegovo odločbo dovoljena pritožba, ne izda odločbe in je ne vroči stranki v predpisanem roku, ima stranka pravico do pritožbe, kot da bi bil njen zahtevek zavrnjen (2. odstavek 218. člena ZUP/86). Tožnica ni vložila pritožbe zaradi molka organa, zato pritožbene navedbe, da je organ prve stopnje ravnal nezakonito, ker o njeni vlogi ni odločal v zakonitih rokih, v tem upravnem sporu ne morejo biti upoštevane.

Ker je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da v obravnavani zadevi niso bili podani pogoji za odlog izvršbe, po presoji pritožbenega sodišča tudi niso bile podane zatrjevane kršitve človekovih pravic iz 14., 15., 22., 26. in 33. člena Ustave Republike Slovenije.

Ker razlogi, zaradi katerih se sodba izpodbija, niti razlogi, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti, niso podani, je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 73. člena ZUS pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.