Jedro

Rok za vložitev tožbe na sklenitev glavne pogodbe je prekluziven (in ne zastaralen).

Določba 367. člena OZ varuje le zastaralne, ne pa tudi prekluzivnih rokov.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom z dne 12.5.2016; - tožbo z dne 23.7.2013 kot prepozno zavrglo, - odločilo, da je dolžna tožnica toženki v roku 15 dni plačati 3.315,35 EUR pravdnih stroškov.

2. Zoper odločitev(1) se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnica, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da jo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje (odločitev o stroških postopka pa pridrži za končno odločitev). Sodišče prve stopnje naj bi spregledalo novejšo sodno prakso na temo medsebojnih pravnih učinkov 112. člena ZPP v zvezi s 367. členom OZ. Navaja, kaj naj bi navedlo Višje sodišče v Ljubljani v sodbi I Cp 2112/2011 z dne 31.1.2012 oziroma Vrhovno sodišče Republike Slovenije v odločbah VIII Ips 1/2014 z dne 19.5.2014 in II Ips 183/2013 z dne 22.5.2014. Sodna praksa naj bi takšno stališče zavzela zaradi tega, ker bi ob strogi gramatikalni razlagi 112. člena ZPP in 367. člena OZ zašli v logični nesmisel, po katerem bi bilo za stranko bistveno bolje, da nepristojno sodišče tožbo nemudoma zavrže, kot pa če jo odstopi pristojnemu sodišču. Po pravni teoriji je zastaralni rok varovan, tudi če ne pride do zavrženja tožbe in nato nove tožbe, ampak do odstopa zadeve pristojnemu sodišču in nadaljevanja postopka pred tem sodiščem. Ravno do tega pa je prišlo tudi v predmetnem primeru. V nadaljevanju pritožba pojasnjuje, zakaj gre v primeru roka za uveljavitev zahtevka po petem odstavku 33. člena OZ za zastaralen rok, prav tako kakšna naj bi bila razlika med zastaralnimi in prekluzivnimi roki oziroma kakšne so posledice poteka enih in drugih. Do prekluzije naj bi prišlo samo v primerih iz 345. člena OZ, pri kateri gre za izjemo od splošnega pravila o uporabi pravil zastaranja. To pomeni, da je mogoče rok šteti za prekluziven samo v primeru, če to utemeljujejo izrecne določbe materialnega prava. Navaja, za kakšno dikcijo v takih primerih gre. Takšne izrecne dikcije pa peti odstavek 33. člena OZ ne vsebuje. Dikcija, ki kaže na obstoj prekluzivnega roka, izhaja iz drugega odstavka 251. člena OZ, prvega odstavka 461. člena OZ, drugega odstavka 462. člena OZ, 475. člena OZ, 480. člena OZ, 487. člena OZ, 495. člena OZ, 596. člena OZ, 663. člena OZ, 764. člena OZ, 765. člena OZ in 835. člena OZ. Navedeno razlikovanje naj bi bilo potrebno iz razloga, ker je moč v primeru izpolnitve prekludirane obveznosti izpolnjeno na podlagi pravil o neupravičeni obogatitvi zahtevati nazaj, kar pa ne velja v primeru izpolnitve zastarane obveznosti. Poudarja, da je predpogodba dvostranski pravni posel in opisuje, kakšne obveznosti iz nje izhajajo. Glede pravo-varstvenega zahtevka peti odstavek 33. člena OZ določa, da ga lahko upravičenec uveljavi v šestmesečnem roku. Po poteku tega roka pravovarstveni zahtevek preneha, kar pa je tudi dobesedna dikcija prvega odstavka 335. člena OZ. Vse navedeno naj bi pomenilo, da je tožbo vložila na krajevno nepristojno sodišče znotraj šestmesečnega zastaralnega roka po petem odstavku 33. člena OZ.

3. Toženka je v odgovoru predlagala zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno naziranje, da je (šestmesečni) rok za uveljavitev zahtevka na sklenitev glavne pogodbe (na podlagi sklenjene predpogodbe) iz petega odstavka 33. člena OZ(2) zastaralen in ne (pravilno) prekluziven, je v očitnem nasprotju ne le s tistim v pravni teoriji(3) ampak tudi uveljavljeno sodno prakso.(4) Za takšen odstop od tega prevladujočega naziranja pa pritožba prepričljivih razlogov ne poda. Splošno zatrjevanje, da je moč o prekluzivnih rokih govoriti le v primerih, ki so predvideni v 345. členu OZ, (samo za sebe) k „identificiranju“ roka iz petega odstavka 33. člena OZ ne pripomore.(5) Podobno velja za pritožbeno pojasnjevanje razlike med zastaralnimi in prekluzivnimi roki in sklicevanje na besedila posameznih členov OZ, ki urejajo prekluzivne roke.(6) Bistveno bolj pomembna od teh je dikcija petega odstavka 345. člena OZ, ki jo omenja tudi sama pritožba. V skladu z omenjeno določbo se pravila o zastaranju ne uporabljajo v primerih, ko je v zakonu določen rok, v katerem je treba vložiti tožbo ali opraviti določeno dejanje, ker bi bila sicer pravica izgubljena. Z drugimi besedami to pomeni, da je moč s pomočjo jezikovne razlage nek rok „identificirati“ kot prekluziven (tudi) takrat, kadar se nanaša na vložitev tožbe. Prav to pa velja za besedilo petega odstavka 33. člena OZ, ki določa rok, v katerem je potrebno zahtevati sklenitev glavne pogodbe, pri čemer pravna teorija (glede na kratkost samega roka in potrebo po odpravi dvoma, ali se bo pravica iz predpogodbe uveljavljala) omenjeno zahtevo (zahtevek) opredeljuje kot vložitev tožbenega zahtevka.(7) Ker je torej rok za vložitev tožbe na sklenitev glavne pogodbe prekluziven (in ne zastaralen), je brezpredmetno tudi pritožbeno pojasnjevanje stališča sodne prakse in pravne teorije glede potrebne razlage 112. člena ZPP(8) v zvezi s 367. členom OZ. Omenjena določba OZ (kot izhaja iz njenega prvega odstavka) namreč varuje le zastaralne, ne pa tudi prekluzivnih rokov.(9)

6. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podani niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (druga točka 365. člen ZPP). Zaradi neuspeha s pritožbo tožnica sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Tudi toženka sama krije svoje z vložitvijo odgovora na pritožbo nastale stroške, saj v njem podane navedbe niso v ničemer prispevale k odločitvi o pritožbi (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

Op. št. (1): Ki jo pritožba napačno opredeljuje kot sodbo (in ne pravilno sklep).

Op. št. (2): Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 83/2001, s kasnejšimi spremembami.

Op. št. (3): Glej V. Kranjc v Obligacijskem zakoniku s komentarjem (redaktorja Miha Juhart, Nina Plavšak), GV Založba, Ljubljana 2003, prva knjiga, str. 268, 269. Op. št. (4): Glej npr. odločbe VSRS II Ips 304/2012 z dne 18.12.2014, VSRS II Ips 139/2014 z dne 26.11.2015, VSL I Cp 3281/2014 z dne 21.1.2015 in VSL I Cp 712/2010 z dne 21.4.2010. Op. št. (5): Medtem ko je navajanje, da gre pri določbi 345. člena OZ za izjemo od splošnega pravila o uporabi pravil o zastaranju, neprepričljivo. Med obema vrstama rokov ne gre za razmerje med splošnim in posebnim (oziroma izjemo od splošnega), ampak za (dva) instituta, ki jih glede na njune različne posledice (in ustreznost le-teh) že zakonodajalec predvidi za posamezne zakonske dejanske stane.

Op. št. (6): Neprepričljiv (pa tudi sicer ne najbolj jasen) je tudi poskus argumentiranja roka iz petega odstavka 33. člena OZ kot zastaralnega s pravili o neupravičeni obogatitvi in okoliščino, da gre pri predpogodbi za dvostranski pravni posel, pri kateri se obveznost ne glasi na določen denarni zahtevek ali na opravo določenega dela, ampak na sklenitev glavne pogodbe. Prekluziven rok namreč ni določen le v primerih, ko se upravičenje (oziroma obveznost nasprotne stranke) glasi na denarni znesek ali na opravo določenega dela. Tako npr. OZ tudi za uveljavljanje pravice zahtevati razveljavitev izpodbojne pogodbe določa rok, ki je prekluziven (99. člen OZ).

Op. št. (7): Glej V. Kranjc v Obligacijskem zakoniku s komentarjem (redaktorja Miha Juhart, Nina Plavšak), GV Založba, Ljubljana 2003, prva knjiga, str. 268, 269. Op. št. (8): Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami.

Op. št. (9): Glej tudi VSRS sklep II Ips 41/2016 z dne 10.3.2016.