Jedro

Uredba o plačah in drugih prejemkih javnih uslužbencev za delo v tujini v tretjem odstavku 5. člena določa, da javni uslužbenec, napoten na delo v tujino, prejema plačo za delo v RS, če se je moral začasno vrniti v RS zaradi službenih razlogov, evakuacije, nevarnosti ali zdravstvenih razlogov, po preteku 30 koledarskih dni, razen v primeru iz drugega stavka 37. člena te uredbe, zaradi začasne odstranitve z dela, in to z dnevom odstranitve, v času dela v tujini, kadar izraba letnega dopusta v tujini presega sorazmerni del letnega dopusta v posameznem koledarskem letu glede na čas dela v tujini v tem koledarskem letu. Tožnik je v vtoževanem času delo dejansko opravljal na svojem delovnem mestu v drugi državi, zato bi za ta čas moral prejemati plačo za delo v tujini. S sporno odredbo je bil tožnik do pisnega preklica poklican v ministrstvo na poročanje in posvetovanje v zvezi z nepravilnostmi na finančnem in drugih področjih ter v zvezi z izvajanjem notranjih aktov in navodil ministrstva. Ta poziv na posvetovanje in poročanje ni predstavljal podlage za začasno vrnitev v RS iz službenih razlogov za več mesecev in za izplačilo plače v smislu 1. alineje 3. odstavka 5. člena navedene Uredbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje delno ugodilo tožbenemu zahtevku ter: - razveljavilo oz. odpravilo sklepa Ministrstva za zunanje zadeve št. ... z dne 23. 9. 2010 in št. ... z dne 6. 8. 2010 ter sklepa Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS, št. ... z dne 10. 11. 2010 ter št. ... z dne 1. 9. 2010 (I. in II. točka izreka sodbe); - naložilo toženi stranki, da je dolžna tožeči stranki obračunati razliko v plači za mesec julij 2010 v višini 1.967,33 EUR bruto in za mesec avgust 2010 v višini 2.623,05 EUR bruto ter po odvedbi prispevkov in davkov tožeči stranki izplačati pripadajoče neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska za julij od 6. 8. 2010 dalje, od neto zneska za avgust pa od 6. 9. 2010 dalje do plačila (III. in IV. točka izreka sodbe); - v presežku (glede zneskov, navedenih v izreku sodbe) zavrnilo tožbeni zahtevek za obračun bruto in plačilo neto razlik v plači za meseca julij in avgust 2010 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od datumov zapadlosti mesečnih zneskov (navedenih v izreku sodbe) do plačila (V. točka izreka sodbe) ter - odločilo, da stranki krijeta vsaka svoje stroške postopka (VI. točka izreka sodbe).

Zoper ugodilni del navedene sodbe in odločitev o stroških postopka se je pravočasno pritožila tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter predlagala, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožeči stranki pa naloži plačilo vseh pravdnih stroškov tožene stranke, vključno s pritožbenimi stroški. V pritožbi navaja, da je tožena stranka v skladu s svojo dosedanjo prakso pozvala tožečo stranko na konzultacije v domovino z namenom, da bi tožeča stranka lahko po potrebi sodelovala pri razjasnjevanju nepravilnosti v finančnem poslovanju in da hkrati tožečo stranko umakne z veleposlaništva, katerega poslovanje je bilo potrebno raziskati. Navedeno je službeni razlog za začasno vrnitev v RS v smislu 1. alineje 3. odstavka 5. člena Uredbe o plačah in drugih prejemkih javnih uslužbencev za delo v tujini, ki je po poteku 30 koledarskih dni podlaga za izplačilo plače za delo v Sloveniji. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, ker citirane določbe Uredbe ni uporabilo. Ker v spornem obdobju, ko je tožena stranka tožeči stranki izdala odredbo o konzultacijah, okoliščine in razsežnosti nepravilnosti v poslovanju še niso bile znane, tožena stranka zoper tožečo stranko še ni sprožila postopka odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki je po ZDR podlaga za prepoved dela oz. disciplinskega postopka, ki je po ZJU podlaga za začasno odstranitev z dela.

Sodišče je napačno uporabilo materialno pravo, ko je ugotovilo, da odredba z dne 31. 5. 2010 ne predstavlja zakonite podlage za izplačilo plače po 1. in 3. odstavku 5. člena Uredbe iz razloga, ker tožeča stranka s to odredbo ni bila odpoklicana niti začasno razporejena v notranjo službo niti ji ni bilo prepovedano delo veleposlanika v Španiji oz. ni bila začasno odstranjena z dela. Takšna interpretacija je nevzdržna, saj lahko veleposlanika postavi in odpokliče le predsednik republike, odpoklic pa je vedno dokončen in ne more predstavljati zgolj začasne vrnitve v Republiko Slovenijo iz službenih razlogov. Določbe ZZZ-1, ki se nanašajo na razporejanje diplomatov v notranjo in zunanjo službo, se v skladu z določbo 5. odstavka 17. člena ZZZ-1 za veleposlanika ne uporabljajo, prepoved dela oz. začasna odstranitev z dela pa ni bila odrejena, ker za to še ni bilo pogojev. Stališče, da so začasni odpoklic, razporeditev v notranjo službo, prepoved dela in začasna odstranitev z dela tisti službeni razlogi po 1. alineji 3. odstavka 5. člena Uredbe, zaradi katerih bi se uslužbenec moral začasno vrniti v RS, in se mu zato po poteku 30 koledarskih dni izplačuje plača za delo v Sloveniji, je očitno napačno, ker se v teh primerih plača oz. nadomestilo plače določa po ZDR in ZJU.

Sklicevanje sodišč na dejstvo, da je tožeča stranka ne glede na drugačno pisno navodilo delodajalca delo dejansko opravljala v Španiji s sklepanjem po nasprotnem pomeni, da bi bila v primeru, da bi upoštevala zakonito pisno odredbo in se ne bi samovoljno vrnila v Španijo, zakonito obračunana plača za delo v Sloveniji. Razlogi sodbe so sami s seboj v nasprotju. Dejansko opravljanje dela v Sloveniji ni pogoj za izplačilo plač za delo v Sloveniji, ravno nasprotno. Uslužbenec, ki delo dejansko opravlja v Sloveniji, prejema plačo na podlagi ZSPJS in KP za javni sektor ter Uredbe o notranji organizaciji, sistemizaciji, delovnih mestih in nazivih v organih državne uprave in v pravosodnih organih, ne pa na podlagi Uredbe o plačah in drugih prejemkih javnih uslužbencev za delo v tujini, določba 1. alineje 3. odstavka 5. člena uredbe pa ureja izjeme, v katerih javni uslužbenec, ki sicer delo opravlja v tujini, in je upravičen do plače za delo v tujini, vendarle prejema plačo za delo v Sloveniji.

Sodišče prve stopnje je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, ker je dokaz z določbo 2. člena aneksa k pogodbi o zaposlitvi izvedlo izven trditvene podlage. Sodišče je pravilno ugotovilo, da je tožena stranka z odredbo z dne 31. 5. 2010 tožeči stranki do pisnega preklica odredila udeležbo na poročanju in posvetovanju v MZZ in da se je tožeča stranka na delovno mesto v Španijo vrnila brez dovoljenja, konkludentnega ali izrecnega, oziroma odobritve tožene stranke. Napačno pa je uporabilo materialno pravo, ko je zaradi pravnega naziranja pritožbenega sodišča (v razveljavitvenem sklepu) navedlo, da to ni pomembno. Bistveno kršitev je zagrešilo tudi zato, ker je zavrnilo dokaz z vpogledom v sklep Vrhovnega sodišča RS opr. št. Up 154/2011, ki ga je tožena stranka predložila v ponovljenem postopku, pri tem pa ni navedla, zakaj ga ni mogla predložiti do zaključka prvega naroka v prvem postopku. Predložitev sodne prakse ni listinski dokaz, pač pa argument v prid določeni interpretaciji zakona, zato tožena stranka z argumentacijo svojega pravnega naziranja v vlogi v ponovljenem postopku ni prekludirana. Bistveno kršitev določb pravdnega postopka naj bi storilo sodišče tudi s tem, da se ni opredelilo do navedb tožene stranke glede neutemeljenosti zahtevka v delu, ki se nanaša na odvedbo davkov in prispevkov od vtoževane razlike v plačah in je zahtevku tudi v tem delu ugodilo. Posledično pa je zmotno uporabilo materialno pravo s tem, ko ni upoštevalo določbe 2. odstavka 5. člena Uredbe, na podlagi katere se akontacija dohodnine in prispevki za vse javne uslužbence, razporejene na delo v tujini, obračunajo od plače za delo v Sloveniji. Javni uslužbenci, razporejeni na delo v tujini, so na podlagi 1. odstavka 4. člena navedene Uredbe do tako obračunane akontacije dohodnine in prispevkov upravičeni poleg plače za delo v tujini. Plača za delo v tujini je tako neto plača, od katere se ne odvajajo davki in prispevki.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki jih je uveljavljala pritožba, in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nadaljnji; ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Zlasti ni podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, ki jo smiselno uveljavlja tudi pritožba, saj izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, v njej pa tudi ni nikakršnih nasprotij, tako da jo je mogoče preizkusiti. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe s tem v zvezi, zlasti trditev o domnevnem nasprotju med razlogi sodbe med seboj, ki jo tožeča stranka izpostavlja v povezavi s svojim stališčem, da dejansko opravljanje dela v Sloveniji ni pogoj za izplačilo plač za delo v Sloveniji po določbi 1. alineje 3. odstavka 5. člena Uredbe o plačah in drugih prejemkih javnih uslužbencev za delo v tujini (Ur. l. RS, št. 14/2009 in nasl. - Uredba), ker naj bi uslužbenec, ki delo dejansko opravlja v Sloveniji, prejemal plačo na podlagi ZSPJS in KP za javni sektor ter Uredbe o notranji organizaciji, sistemizaciji, delovnih mestih in nazivih v organih državne uprave in v pravosodnih organih, ne pa na podlagi Uredbe o plačah in drugih prejemkih javnih uslužbencev za delo v tujini, ki naj bi v 1. alineji 3. odstavka 5. člena urejala le izjeme, v katerih javni uslužbenec, ki sicer delo opravlja v tujini in je upravičen do plače za delo v tujini, vendarle prejema plačo za delo v Sloveniji. Razlogi sodbe niso v ničemer v nasprotju sami s sabo. Dejansko opravljanje dela v Sloveniji res ni vedno pogoj za izplačilo plač za delo v Sloveniji po Uredbi o plačah in drugih prejemkih javnih uslužbencev za delo v tujini, saj že iz samega teksta 1. alineje 3. odstavka 5. člena Uredbe izhaja, da je izplačilo plače za delo v Sloveniji predvideno za primere, če se je moral javni uslužbenec „začasno vrniti v Republiko Slovenijo zaradi službenih razlogov, evakuacije, nevarnosti ali zdravstvenih razlogov, po preteku 30 koledarskih dni.“ To pomeni, da je javni uslužbenec, razporejen na delo v tujino, po začasni vrnitvi v Republiko Slovenijo zaradi službenih ali drugih v 1. alineji 5. člena Uredbe navedenih razlogov za prvih 30 dni upravičen do plače za delo v tujini (čeprav dela v tujini ne opravlja, ker se nahaja v RS, kjer pa ni nujno, da dejansko dela!), po preteku 30 koledarskih dni pa do plače za delo v Sloveniji. Nobenega dvoma pa tudi ni, da se „plača za delo v Sloveniji“ določa v skladu z ZSPJS in drugimi predpisi, ki urejajo sistem plač v državnih organih (kot izhaja tudi iz 1. odstavka 5. člena uredbe).

Sicer pa je dejstvo, da tožeča stranka navedeno absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka (po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP) uveljavlja v prvi vrsti zaradi nestrinjanja s pravno presojo sodišča prve stopnje, kar pa po vsebini pomeni uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava, ki pa je prav tako neutemeljeno, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju. Če se stranka z dejanskimi ugotovitvami, dokazno oceno, pravno presojo oziroma z razlogi sodbe ne strinja, oziroma če sodba ne vsebuje razlogov, s katerimi bi sodišče stališčem stranke pritrjevalo, to še ne pomeni, da so razlogi pomanjkljivi, nejasni oziroma v nasprotju. V takšnem primeru sploh ne gre za bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da naj bi sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, ker je dokaz z določbo 2. člena aneksa k pogodbi o zaposlitvi izvedlo izven trditvene podlage, saj ni nobenega dvoma, da je obstajala zadostna trditvena podlaga (sklicevanje na aneks) za presojo. Prav tako sodišče prve stopnje ni zagrešilo očitane relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP (ki je pritožba ne konkretizira) s tem, da je zavrnilo dokaz z vpogledom v sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. Up 154/2011, ki ga je tožena stranka predložila v ponovljenem postopku zaradi prekluzije. Pritožba ima sicer prav, ko graja takšno ravnanje prvostopenjskega sodišča z utemeljitvijo, da predložitev sodne prakse ni listinski dokaz, pač pa argument v prid določeni interpretaciji zakona, zato stranka z argumentacijo svojega pravnega naziranja v pripravljalni vlogi v ponovljenem postopku ni prekludirana. Prekluzija po 286. členu ZPP se nanaša le na navajanje dejstev in ponudbo dokazov in izjavo o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke. Stranka se tekom postopka, tudi po prvem naroku, lahko sklicuje na sodno prakso oz. v prid svojim stališčem predloži nove judikate iz sodne prakse, saj ne gre za nove dokaze niti za nova dejstva, glede katerih bi bila prekludirana. Kljub navedenemu pa v obravnavanem primeru ne gre za očitano relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj dejstvo, da sodišče ni upoštevalo judikata, na katerega se je tožena stranka sklicevala, ni v ničemer vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe, saj je prvostopenjsko sodišče sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

Pritožbeni preizkus je pokazal, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev, sprejeta odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi izpodbijane sodbe, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa v skladu s 1. odstavkom 360. člena ZPP še dodaja: Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo na pravilno pravno podlago, zlasti na določbe Zakona o javnih uslužbencih (Ur. l. RS, št. 56/2002 in nasl. - ZJU), Zakona o zunanjih zadevah (Ur. l. RS, št. 45/2001 in nasl. - ZZZ-1) ter Uredbe o plačah in drugih prejemkih javnih uslužbencev za delo v tujini (Ur. l. RS, št. 14/2009 in nasl. – Uredba). Čeprav je v razlogih sodbe navedlo, da ob stališču pritožbenega sodišča (v razveljavitvenem sklepu opr. št. Pdp 205/2013 z dne 10. 5. 2013) prvostopenjskemu sodišču „ni preostalo nič drugega, kot da mu sledi“, je sodišče prve stopnje ravnalo v skladu z določbo 1. odstavka 362. člena ZPP in opravilo vsa pravdna dejanja in obravnavalo vsa sporna vprašanja, na katera je opozorilo sodišče druge stopnje v svojem sklepu. V ponovnem postopku je upoštevalo materialno pravna stališča pritožbenega sodišča, ki jih je pritožbeno sodišče že v razveljavitvenem sklepu dovolj natančno utemeljilo. Pritožba sicer ponovno izpostavlja kot sporna vprašanja, v zvezi s katerimi je pritožbeno sodišče že v navedenem sklepu zavzelo povsem jasna stališča, ki jih zato na tem mestu ne ponavlja. Prvostopenjsko sodišče je ob dejstvu, da s sporno odredbo z dne 31. 5. 2010 tožeča stranka ni bila niti odpoklicana niti začasno razporejena v notranjo službo niti ji ni bilo prepovedano delo veleposlanika v Španiji in ni bila začasno odstranjena z dela, utemeljeno presodilo, da odredba ne predstavlja zakonite podlage za izplačilo plače po citirani 1. alineji 3. odstavka 5. člena Uredbe in tožbenemu zahtevku v pretežnem delu ugodilo.

Pri odločanju o višini tožbenega zahtevka je sodišče prve stopnje upoštevalo izračun razlike, ki ga je pripravila tožena stranka (priloga B10). Res je sicer, da se sodišče prve stopnje ni posebej opredeljevalo o vprašanju odvoda davkov in prispevkov od prisojenih razlik, kot utemeljeno opozarja tožena stranka, vendar to ni odločilnega pomena. Tudi če so pritožbene navedbe s tem v zvezi točne, je dejstvo, da bi ugoditev pritožbi tožene stranke v tem delu pomenila odločitev v škodo tožene stranke, pritožbeno sodišče pa po določbi 359. člena ZPP sodbe ne sme spremeniti v škodo stranke, ki se je pritožila, če se je pritožila samo ona. Sodišče prve stopnje je namreč toženi stranki naložilo v plačilo razlike za meseca julij in avgust 2010 v bruto zneskih, jo zavezalo, da odvede davke in prispevke in tožniku izplača neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti neto zneskov do plačila. Pritožba pa zatrjuje, da naj bi prisojene razlike ne predstavljale bruto zneskov, ampak neto zneske, kar pa pomeni, da bi bil tožnik – ob eventualni spremembi sodbe v tem delu – upravičen do obresti od celotnih prisojenih zneskov razlik, ne le od zneskov, zmanjšanih za davke in prispevke. Zato pritožba tudi v tem delu ni utemeljena.

Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (154., 165. člen ZPP).