Jedro

Med pravdnima strankama in toženkinim bivšim možem (tožničinim sinom) je bil že ob nakupu spornega stanovanja v letu 1993 sklenjen dogovor, da bosta stanovanje dejansko kupila toženka in njen bivši mož. Ta dogovor je bil realiziran s plačilom vseh mesečnih obrokov kupnine s stranki toženke in njenega bivšega moža ter s prepustitvijo nepremičnine njima v izključno posest, da se je izvrševala dolgoletna mirna posest. To potrjuje pravilnost zaključka, da je imela toženka zakonito in dobroverno posest, saj tožnica ni dokazala, da so v času potrebne priposestvovalne dobe obstajale okoliščine, ki bi vzbudile dvom, da je toženka postala (so)lastnica nepremičnine.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem se je tožena stranka dolžna izseliti iz stanovanja na naslovu Ž. - del stavbe 000-000-11 (ID ...). Pravdne stroške toženke v višini 1.849,88 EUR je naložilo v plačilo tožnici.

2. Proti sodbi vlaga pritožbo tožnica, ki uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga spremembo sodbe z ugoditvijo tožbenemu zahtevku. Priglaša pritožbene stroške.

Toženka ni priposestvovala lastninske pravice na stanovanju, saj ni imela nobene pravne podlage. Lastninska pravice na nepremičninah se prenaša s pravnim poslom v pisni obliki. Med pravdnima strankama ni bila sklenjena pisna pogodba o prenosu lastninske pravice. Toženka je vedela, da lastninska pravica pripada tožnici, ki je sklenila pogodbo o odkupu stanovanja. Na položnicah, s katerimi so se plačevali obroki kredita, je kot plačnik navedena tožnica zato o dobroverni lastniški posesti ni mogoče govoriti. Pogoj za pridobitev lastninske pravice po določbi 43. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ), kot 28. člena Zakona o temeljnih lastninsko pravnih razmerjih (ZTLR), je dobrovernost. Toženka je ves čas vedela, da je lastnica tožnica, ki je bila vknjižena v zemljiško knjigo. Vedela je, da je leta 2005 tožnica sklenila s svojim sinom oziroma toženkinim možem (sedaj bivšim) darilno pogodbo za primer smrti za sporno stanovanje. Toženka zato ni bila v opravičljivi zmoti. Toženka je izpovedala, da se po sklenitvi kupne pogodbe, kjer je kot kupec nastopala tožnica, niso pogovarjali o prepisu stanovanja na toženko. Izpovedala je, da so se prvič o tem resno pogovarjali takrat, ko je tožnica sklenila darilno pogodbo s sinom. Toženka je torej ves čas vedela, da ni vpisana v zemljiški knjigi kot lastnica. V sodbi ni obrazloženo, na čem temelji dobrovernost toženke, da je lastnica stanovanja. Ustni dogovor in plačevanje obrokov kupnine to ni. V odločbah I Cp 694/2017 in I Cp 878/2017 je določeno, katere so predpostavke za pridobitev lastninske pravice s priposestvovanjem in vsebina (ne)dobrovernosti. Sodišče je odločilo v nasprotju z njima.

Nerazumljiv je tudi izrek izpodbijane sodbe, v katerem si nosilni razlogi nasprotujejo. Sodišče namreč v tč. 8 izpodbijane sodbe ugotavlja, da je verjeti, da je tožnica nastopala kot kupec stanovanja le formalno, saj toženki in njenemu možu ni bilo znano, da bi lahko pogodbo o nakupu stanovanja sklenila sama. Zato toženka in njen mož nista direktno sklenila pogodbe s prodajalcem stanovanja, saj za to možnost nista vedela. Ob takšni ugotovitvi je nelogičen sklep sodišča, da je bila lastninska pravica priposestvovana. Če nekdo ve, da drugi nastopa kot kupec, čeprav dejansko zanj, je priposestvovanje izključeno.

Če je bil dogovor res takšen, kot ga zatrjuje toženka, bi morala toženka drugače oblikovati tožbeni zahtevek, in sicer na izstavitev zemljiškoknjižne listine.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka je odvisna od prehodnega vprašanja, katera od pravdnih strank ima lastninsko pravico na stanovanju. Tožnica je trdila, da je zemljiškoknjižna lastnica stanovanja in zahteva od toženke izselitev iz njega, ker da ga uporablja brez pravne podlage. Toženka je temu ugovarjala in trdila, da ima pravno podlago za bivanje v njem, ker je ona dejanska (so)lastnica in (so)posestnica. Branila se je z ugovorom, da ima za uporabo (ustno) pogodbeno in zakonsko podlago.

6. Sodišče prve stopnje je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje, na podlagi katerega je ob pravilni uporabi materialnega prava (določb ZTLR in SPZ)1 odločitev pravilna. Pri tem tudi ni storilo zatrjevanih in uradoma upoštevnih kršitev postopka (2. odst. 350. člena ZPP). Sodba vsebuje razloge o odločilnih dejstvih, zato jo je mogoče preizkusiti. Izrek izpodbijane sodbe ni v nasprotju z razlogi, ki jih pritožba deloma povzema in jih je sodišče podalo v 8. tč. izpodbijane sodbe. Ti razlogi skupaj z nosilnimi ugotovitvami v nadaljnjih dveh točkah sodbe omogočajo sklep, da ima toženka pravno podlago za uporabo (pravico do posesti) spornega stanovanja. Pritožbeno sodišče o pravilnosti dejanskih ugotovitev za takšen zaključek nima pomislekov, saj ima oporo v prepričljivi dokazni oceni izpovedi pravdnih strank in zaslišanih prič v povezavi z dokaznimi listinami (8. člen ZPP), ki je pritožba konkretno niti ne izpodbija, pač pa delu povzete izpovedi toženke daje drugačen pomen, s čimer pa celovite in skrbne dokazne ocene vseh dokazov ne ovrže. 7. Toženka je v okviru ugovora o obstoju podlage za bivanje v stanovanju uveljavljala (so)lastninsko pravico (tudi) na podlagi priposestvovanja. Stvar toženke je, na osnovi katerih dejstev in predpisov bo uveljavljala svojo pravico. Tožnica je utemeljevala svojo pravico na dobroverni in zakoniti posesti s tem, da je bil med tožnico in toženko ter njenim možem (sinom tožnice) sklenjen ustni dogovor, da bosta ne glede na to, da bo pogodbo o nakupu stanovanja z občino (z dne 15. 9. 1993) sklenila tožnica kot imetnica stanovanjske pravice, lastnika stanovanja toženka in njen mož. Sodišče prve stopnje je v tej zadevi obravnavalo vprašanje lastništva v okviru ugovora. Zakonita posest lahko temelji tudi na ustnem dogovoru, ki je podlaga za pridobitev lastninske pravice. Pritožbeno zavračanje toženkine pravice z argumentom, da je ne uveljavlja ustrezno, tako ni utemeljeno.

8. Lastninska pravica na nepremičnini se prenaša s pravnim poslom praviloma v pisni obliki. Vendar pravna teorija in sodna praksa dopuščata, da oblično nepopolna (ustna) pogodba konvalidira z realizacijo. Pritožbeni očitek, da toženka ni mogla pridobiti solastninske pravice na stanovanju, ker ni bilo sklenjene pisne pogodbe o prenosu le-te, zato ni utemeljen. Zmotno pritožba tudi meni, da zaradi neobstoja pisne pogodbe, toženka ni bila v opravičljivi zmoti (dobroverna) glede svoje pravice. Tovrstni ustni pravni posel, ki je realiziran, ne zadostuje za sklep o nedobrovernosti, ki jo mora dokazati nasprotna stranka, saj se dobra vera domneva. Toženka je lahko upravičeno verjela, da ima pravico do posesti sporne nepremičnine. Ob neizpodbijani ugotovitvi, da je bila zemljiška knjiga za predmetno nepremičnino vzpostavljena šele v letu 2013, ko je že potekla priposestvovalna doba, je tudi brez pomena pritožbena navedba, da je toženka ves čas vedela, da ni vpisana kot lastnica. Tudi tožnica ni bila pred tem vpisana. Da se je toženka zavedala, da je za sam vpis v zemljiško knjigo potrebna listina, ne omogoča zaključka, da je vedela, da stvar ni njena. Tudi izjave toženke, da se o prepisu stanovanja niso pogovarjali, ni mogoče šteti v njeno škodo. V konkretni situaciji ni bilo neobičajno in neživljenjsko, da družinski člani, ki so bili v dobrih odnosih, dogovora niso zapisali.

9. Iz prepričljivo argumentiranih in dokazno podprtih ugotovitev sodišča prve stopnje je razvidno, da je bilo med pravdnima strankama in toženkinim bivšim možem (tožničinim sinom) že ob nakupu spornega stanovanja z dne 15. 9. 1993 (pred pogodbo med tožnico kot imetnico stanovanjske pravice in občino) sklenjen dogovor, da bosta stanovanje dejansko kupila toženka in njen bivši mož. Zato sta tudi skupno zagotovila plačilo vseh mesečnih obrokov kupnine. Toženka je skupaj s svojim možem izvrševala izključno mirno posest na stanovanju, saj se je tožnica, skupaj z možem, takoj po nakupu iz njega izselila. Toženka je vzdrževala stanovanje, plačevala stroške v zvezi z njim. Vse do leta 2017, ko se je toženka razvezala s toženčevim sinom (s katerim še vedno živita skupaj v spornem stanovanju z otrokoma), tožnica ni uveljavljala nikakršnih lastninskopravnih upravičenj. Tožnica je navidezno nastopala kot kupec spornega stanovanja, saj toženki in njenemu možu ni bilo znano, da bi to pogodbo lahko sklepala kot ožja družinska člana. Te okoliščine kažejo, da je bil dogovor realiziran s plačilom obrokov in prepustitvijo nepremičnine v posest, da se je izvrševala dolgoletna mirna posest, kar potrjuje pravilnost zaključka sodišča prve stopnje, da je imela toženka zakonito posest, kot tudi dobroverno (upravičeno imela stvar v posesti kot svojo) posest, saj tožnica ni dokazala, da so v času potrebne priposestvovalne dobe obstajale okoliščine, ki bi vzbudile dvom, da je toženka postala (so)lastnica nepremičnine. Ker je imela toženka (z možem) stanovanje v zakoniti in dobroverni posesti že vse od leta 1993, se je desetletna priposestvovalna doba iztekla že leta 2003.2 Ker postane priposestvovalec lastnik v trenutku, ko se izteče doba, okoliščine, ki nastanejo po tem trenutku, niso pravno relevantne pri presoji dobre vere. Pritožbeno sklicevanje na v letu 2005 sklenjeno darilno pogodbo za primer smrti med tožnico in njenim sinom, na pridobljeno pravico toženke že zato ne more imeti nobenega vpliva. Tudi sicer pa pritožbeno sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da ta pogodba v povezavi z izpovedbami prič dodatno potrjuje sklenitev dogovora ob nakupu stanovanja, da bosta toženka in njen mož dejansko kupila in postala lastnika, saj darilna pogodba kaže, da se je tožnica zavedala, da ni lastnica.

10. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da izpodbijana odločitev odstopa od v pritožbi izpostavljenih dveh odločb. Odločbi, v katerih se obravnava sicer podobna tematika, nista primerljivi. Zavrnitev zahtevkov je bila podana na drugačno ugotovljenem dejanskem stanju, kot je v obravnavani zadevi, zgolj (sicer pravilno) navajanje pravne opredelitve dobre vere, pa ne more voditi do drugačne odločitve, kot jo je pravilno sprejelo sodišče prve stopnje.

11. Pritožba ni utemeljena in ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere je v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP dolžno paziti po uradni dolžnosti, zato je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v skladu s 353. členom ZPP potrdilo.

12. Ker tožnica ni uspela s pritožbo, toženka pa z odgovorom na pritožbo ni v ničemer prispevala k odločitvi pritožbe, sta pravdni stranki dolžni kriti vsaka svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena, prvi odstavek 155. člena ZPP).

1 Če priposestvovalna doba začne teči v času veljavnosti Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR), izteče pa se v času veljavnosti Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), je razmerje treba presojati po določilih SPZ. Drugi odstavek 269. čl. SPZ dobroverno in zakonito posest, predpisano z ZTLR, izenačuje z dobroverno lastniško posestjo, predpisano za priposestvovanje po uveljavitvi SPZ. 2 Rok za priposestvovanje zakonite in dobroverne posesti, kot za dobrovernost lastniško posest je 10 let.