Jedro

Na podlagi ugotovitev sodišča prve stopnje in sicer, da tožnik ni niti pomislil na to, da bi toženo stranko obvestil, da se na delo vozi z drugega naslova, kot ga je navedel toženi stranki, ter bi toženo stranko o tem obvestil, če bi se vozil dlje časa, ni bil ugotovljen tožnikov goljufivi namen (že) v začetku julija 2014 (ko naj bi se pričela renovacija hiše), da si pridobi protipravno premoženjsko korist v višini razlike med izplačanimi potnimi stroški za sporno relacijo. Zato kršitev po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 ni podana. Ugotovitev sodišča prve stopnje izključuje tudi naklep, s katerim naj bi tožnik huje kršil pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja v smislu 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Pravilno pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je v ravnanju tožnika podana (vsaj) huda malomarnost glede hujšega kršenja pogodbenih in zakonskih pravic iz delovnega razmerja.

Ker je pravilno ugotovljeno, da se tožnik v obravnavanem obdobju ni vozil na delo in z dela iz Kamnika, temveč, da je živel v Ljubljani, od koder je tudi prihajal na delo, je ugotovljeno, da je tožnik huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja po 2. alineji 110. člena ZDR-1.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklenilo, da se sprememba tožbe dopusti (točka I izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek, ki se glasi, da je (1) izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi št. ... z dne 24. 9. 2014, ki jo je tožeči stranki izdala tožena stranka nezakonita in se razveljavi; (2) da je tožena stranka dolžna tožečo stranko takoj pozvati nazaj na delo in ji priznati vse pravice do in iz socialnega in pokojninskega zavarovanja iz delovnega razmerja (pravico do priznanja dopusta 4 dni od 24 priznanih v letu 2014 in za leto 2015 v višini najmanj 24 dni; pravico do upoštevanja nepretrgane skupne delovne dobe; pravico do zdravstvenega zavarovanja in vse druge pravice, vezane na skupno delovno dobo) za čas od dne 26. 9. 2014 do 26. 1. 2016 za polni delovni čas in od 27. 1. 2016 do 22. 1. 2017 za polovični delovni čas in ji za ves čas od 26. 9. 2014 do 26. 1 2016 obračunati plače v višini pripadajoče osnovne plače najmanj v višini 1.098,61 EUR bruto mesečno, povišane za dodatek na delovno dobo (v višini 2 % za čas od septembra 2014 do vključno novembra 2014; od decembra 2014 do vključno novembra 2015 2,5 % dodatka ter od decembra 2015 do 26. 1. 2016 3 % dodatka) ter ji izplačati pripadajoč neto znesek plač, z zakonsko določenimi zamudnimi obrestmi od neto zneska plač od vsakega 16. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila, od bruto zneska plač pa plačati vse davke in prispevke od plač ter akontacijo dohodnine, ter za čas od 26. 9. 2014 do 26. 1. 2016 tožečo stranko prijaviti v invalidsko, pokojninsko in zdravstveno zavarovanje za pol delovni čas, za čas od 27. 1. 2016 do 22. 1. 2017 obračunati plače v višini pripadajoče osnovne plače za polovični delovni čas najmanj v višini 550,00 EUR bruto mesečno, povišani za dodatek na delovno dobo (3 % dodatek za čas od 27. 1. 2016 do vključno novembra 2016; 3,5 % dodatek na delovno dobo za čas od decembra 2016 do 22. 1. 2017) ter ji izplačati pripadajoč neto znesek plač, z zakonsko določenimi zamudnimi obrestmi od neto zneska plač od vsakega 16. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila, od bruto zneska plač pa plačati vse davke in prispevke od plač ter akontacijo dohodnine,vse v roku 8 dni, pod izvršbo; (3) da je tožena stranka dolžna tožeči stranki izplačevati razliko v plači, ki bi jo prejela pri toženi stranki in plači, ki jo bo tožeča stranka prejemala pri drugem delodajalcu in jo bo tožeča stranka toženi stranki izkazala s plačilnimi listami drugega delodajalca, za čas od 23. 1. 2017 do reintegracije, do vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec, v primeru zamude z zakonsko določenimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti v plačilo do plačila (točka II izreka). Postopek je ustavilo v delu, v katerem tožeča stranka zahteva za dan 25. 9. 2014 priznanje vseh pravic do in iz socialnega in pokojninskega zavarovanja iz delovnega razmerja za polni delovni čas, prijavo v invalidsko, pokojninsko in zdravstveno zavarovanje, obračun plače v višini pripadajoče osnovne plače najmanj v višini 1.098,61 EUR bruto mesečno, povišane za 2 % dodatek na delovno dobo ter izplačilo pripadajočega zneska plač z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od bruto zneska plač pa plačati vse davke in prispevke od plač ter akontacijo dohodnine (točka III izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožeči stranki povrne stroške v višini 36,00 EUR v roku 8 dni, šteto od dneva prejema te sodne odločbe ter v primeru zamude, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude dalje do plačila (točka IV izreka).

2. Zoper sodbo oziroma točko II izreka se je pravočasno pritožila tožeča stranka (v nadaljevanju: tožnik) zaradi bistvene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži povrnitev vseh stroškov postopka v roku 8 dni, oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje in sicer drugemu sodniku, ki bo sodil nepristransko. V pritožbi povzema potek dosedanjega postopka, navaja dejstva oziroma navedbe, s katerimi je utemeljeval tožbeni zahtevek v prvem postopku, povzema razloge sodišča prve stopnje, ki je tožbeni zahtevek zavrnilo, navaja argumente, ki jih je uveljavljal v pritožbi, nato na kratko povzame tudi razloge sodbe Višjega delovnega in socialnega sodišča, na podlagi katerih je bila njegova pritožba zavrnjena. Vrhovno sodišče RS je s sklepom opr. št. VIII Ips 133/2017 z dne 25. 10. 2017 tožnikovi reviziji ugodilo, izpodbijani sodbi sodišč prve in druge stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Iz obrazložitve sklepa izhaja, da sta nižji sodišči zmotno uporabili materialno pravo, saj tožnikov goljufiv namen ni bil dokazan, saj sta sodišči dopustili možnost, da tožnik ni niti pomislil na dolžnost obveščanja tožene stranke o spremembi kraja, od koder se je v relevantnem obdobju vozil na delo. Glede kršitve določb 36. in 37. člena ZDR-1 pa je bila obrazložitev sodišča druge stopnje pavšalna, saj dejstva, ki bi kazala na kršitev iz hude malomarnosti, v sodbi višjega sodišča niso navedena, obenem pa so ob dopuščanju možnosti, da tožnik ni niti pomislil na to notifikacijsko dolžnost, lahko tudi sporna. Navaja, da je v novem sojenju tožnik izpovedal, da je včasih spal v Kamniku, včasih v Ljubljani, včasih v Postojni, celo v Puli in v Beogradu, pretežno pa v Kamniku, razen v obdobju, ko Kamnika objektivno ni bilo mogoče koristiti kot bivališča. Preveč plačanih stroškov prevoza na delo ni vrnil, ker ni vedel, da obstajajo, saj plačilnih list ne pregleduje redno, tožena stranka pa mu ni nikoli predstavila razlike med izplačanimi in pripadajočimi stroški, ki pa jih je sicer pripravljen povrniti. Bivanje v Ljubljani je bilo razmeroma kratkotrajno in začasnega značaja, kar bi lahko potrdile priče A.A., B.B., C.C., D.D., E.E., F.F., G.G., katerih zaslišanje je sodišče zavrnilo kot nepotrebno, prav tako nikoli ni imel namena pridobitve protipravne premoženjske koristi. Prihod na delo iz Kamnika je prijavil toženi stranki šele po opozorilu sodelavke H.H., pri kateri se je sprememba prebivališča urejala in je v Kamniku živel že prej, kot pa mu je delodajalec stroške prihoda na delo plačeval za prihod na delo iz Kamnika. Delodajalec mu tudi za nazaj ni plačal te razlike. Navaja, da je sodišče prve stopnje v novem sojenju sprejelo sodbo, ki je neobrazložena v smislu 8. člena ZPP, s čimer je podana bistvena kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Sodba ne vsebuje dejstev, ki so lahko odločujoča in ki lahko vplivajo na pravilnost sodbe, zato je sodba tudi obremenjena s kršitvijo zagotovljene pravice do enakosti pred zakonom po 14. členu Ustave RS. Navaja, da je v izpodbijani odpovedi tožena stranka kot razlog za njeno izdajo navedla kršitev določb 36. člena ZDR-1 in 37. člena ZDR-1 ter 1. in 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Sodišče v novi sodbi ni navedlo in z ničemer ni obrazložilo razlogov, zakaj sedaj možnosti, da tožnik ni niti pomisli na notifikacijsko dolžnost, morda ne dopušča več. Iz konteksta je iztrgana njegova izpoved, da bi sporočil spremembo, če bi ta trajala dalj časa, na primer šest mesecev ali eno leto, saj je tožnik izpovedal, da ni mislil, da bo sanacija potekala toliko časa. Dejanska nezmožnost rabe hiše tudi ni trajala tako dolgo, če ne bi prišlo do zamašitve kanalizacije. Tožnik ni imel goljufivega namena, na kar kaže tudi okoliščina, da dejstva, da na delo občasno prihaja iz drugega naslova, ni skrival in je o tem javno govoril s sodelavci, kar je smiselno potrdila tudi zakonita zastopnica tožene stranke, ki je izpovedala, da je slišala govorice, da se tožnik v juliju in avgustu 2014 na delo ni vozil iz Kamnika. V zvezi s tem, da bi morebitni goljufiv namen morala tožena stranka ugotavljati že ob spremembi tožnikovega prebivališča, pritožba opozarja, da je relevantna sodna praksa drugačna in sicer iz sodbe Pdp 1340/2008 z dne 7. 7. 2009 izhaja relevantna pomembnost časovnega elementa takega kaznivega dejanja. Pri tožniku ni šlo za spremembo bivališča, ampak za okoliščine, ki so bile pričakovane, kratkotrajne in so objektivno pogojevala nezmožnost rabe prebivališča in posledično začasno in občasno bivanje na drugem naslovu. Sodišče prve stopnje je nepravilno zavrnilo izvedbo dokazov z zaslišanjem prič, ki jih je tožnik predlagal, glede dokazovanja nezmožnosti rabe svojega prebivališča, od koder se je redno vozil na delo. Nelogična in protispisna je ocena sodišča, da je nenavadno, da tožnikova mati detektivu ne bi povedala, da je bila narava tožnikovega bivanja v Ljubljani zgolj začasna, detektiv I.I. (ki ga sodišče prve stopnje nepravilno imenuje J.J.), ki je opravil razgovor s tožnikovo materjo, pa sanacije okoli hiše in renovacije hiše ni opazil. Detektiv je izpovedal, da ga je tožnikova mati K.K. povabila v hišo in mu povedala, da tožnik tam živi in je želela detektivu pokazati tožnikovo sobo, v kateri spi, a je detektiv ni želel pogledati. Na istem zaslišanju je svojo izpoved spremenil tako, da je zatrjeval, da mu je K.K. rekla, da tožnik v Kamniku prespi in tudi, da je tožnika nato obiskal v Ljubljani, kjer pa se s tožnikom o razlogih za takratno bivanje v Ljubljani sploh nista pogovarjala, ampak je detektiv le logično sklepal, da tožnik živi v Ljubljani, saj je bil tam tudi pes. Popolnoma logično je, da je pes z lastnikom in oseba, ki mora že tako uporabljati sosedovo hišo za osnovne življenjske funkcije, ne bo soseda obremenjevala še s psom. Opozarja, da K.K. detektivskega zapisa ni imela možnosti prebrati in ga korigirati. Obstoj problema z zamašeno kanalizacijo izven hiše pa potrjuje tudi vložena pisna vloga Komunalnega podjetja L. z dne 26. 9. 2014. Ne strinja se s stališčem sodišča prve stopnje, da gre za nepomembno dejstvo, da tožena stranka ni dala navodila delavcem o potrebi javljanja spremembe kraja, od koder delavec pride na delo za primer, če delavec občasno prihaja na delo iz drugega kraja in tudi ni dala navodila, komu naj se sprememba javlja. ZDR-1 zavezuje obe pogodbeni stranki in nobene določbe ni dopustno interpretirati v škodo delavcu, ki je v delovnem razmerju šibkejša pogodbena stranka. Opozarja, da takšna interpretacija 36. člena ZDR-1 tudi ni v skladu z določbo prvega odstavka 34. člena ZDR-1, ki k aktivnem delovanju zavezuje tudi delodajalca. Tožnik torej ni na formalen način obvestil tožene stranke o razlogih za začasno spremembo bivališča, ker formalen način ni bil predpisan. Do začasne spremembe pa je prišlo iz objektivnih razlogov iz funkcionalne nezmožnosti rabe hiše v Kamniku. Navaja, da je prejel nekoliko več plačanih stroškov za prihod na delo, a korist je tako majhna, da je škoda, ki jo je utrpel delodajalec, zanemarljiva. Sodišče ni ugotovilo škode, ki jo je v izpodbijani sodbi le zapisalo, tožniku izplačani znesek prevoza in stroškov, ne pa preveč prejetega zneska, kar pa ne predstavlja pravilne sodne ocene elementa obravnavanega dejanja, ampak le nerelevantno balastno navedbo. Do opustitve notifikacijske dolžnosti na strani tožnika ni prišlo niti naklepno in tudi ne iz hude malomarnosti, ampak največ iz navadne malomarnosti, površnosti, kar potrjuje tudi okoliščina, da se je tožnik na delo občasno vozil tudi iz Beograda ali iz Pule, pa ni nikoli javljal spremembe kraja, od koder je prišel na delo in seveda tudi ni zahteval višjega povračila. Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi je najtežji ukrep delovnopravne narave, za katerega mora biti krivda delavca s strani delodajalca nesporno dokazana in hkrati ustrezno presojana glede na okoliščine konkretnega primera. Iz obrazložitve ni razvidno, da bi se sodišče sploh opredeljevalo do relevantnih subjektivnih okoliščinah s strani delavca, to je, da tožnik v preteklosti nikoli ni bil sankcioniran, pri toženi stranki pa je bil v delovnem razmerju že od leta 2009 dalje. Tožniku tožena stranka ni omogočila, da bi se lahko pred uvedbo postopka sam izjasnil o razlogih za začasno spremembo kraja bivanja, da je tožnik pri toženi stranki opravljal tudi prostovoljno neplačano delo, čeprav se je zakonita zastopnica tožene stranke sklicevala na korekten odnos do podrejenih in ni našla nobenega argumenta, zakaj tožnika ni pred uvedbo nadzora ali pa med izvajanjem nadzora preprosto vprašala, od kod prihaja na delo, ali pa mu izrekla vsaj milejši ukrep. Sodišče torej tudi v novem sojenju ni pravilno ocenilo okoliščin za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi in ni pravilno ocenilo, ali je izpodbijana izredna odpoved v skladu s 4. členom Konvencije MOD št. 158, ki določa, da delavcu delovno razmerje ne preneha, če za to ni resnega razloga v zvezi z obnašanjem delavca ali v zvezi z obnašanjem delavca ali v zvezi z operativnimi potrebami delodajalca. Sodišče prve stopnje je nekritično sledilo zgolj navedbam in izpovedbam prič tožene stranke ter njene zakonite zastopnice, izvedbo relevantnih dokazov pa neutemeljeno zavrnilo, zato sodba ne more biti zakonita in je po prepričanju tožnika posledica pristranskosti sodnice, ki je sodbo napisala s tako stopnjo površnosti, da je ocenjevala celo neutemeljenost zahtevka za reintegracijo za dan 25. 9. 2014, ki ga je tožena stranka popravila na pravilni datum 26. 9. 2014. Meni, da bi bil tožnik upravičen do povrnitve stroškov najmanj v višini revizijskih stroškov, saj je tožnik z revizijo uspel. 3. V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka navedbe iz pritožbe, predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Pritožba neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je sodišče zavrnilo zaslišanje predlaganih prič A.A., B.B., C.C., D.D., E.E., F.F. in G.G., ki naj bi izpovedale o tem, da je bilo bivanje tožnika v Ljubljani razmeroma kratkotrajno in začasnega značaja. Sodišče prve stopnje ugotovilo, da se tožnik v mesecu juliju 2014 in avgustu 2014 na delo ni vozil iz Kamnika, zato zaslišanje navedenih prič ni moglo vplivati na odločitev, saj bi moral tožnik vsako spremembo, ki bi vplivala na njegove pravice iz delovnega razmerja, torej tudi pravico do povračila stroškov prihoda na delo in z dela, sporočiti toženi stranki v roku, ki bi bil krajši od dveh mesecev, tožnik pa tega ni storil niti v obdobju dveh mesecev. Z vidika presoje tožnikovega ravnanja bi bilo torej relevantno le tisto zaslišanje, ki bi dokazovalo, da je bilo bivanje na drugem naslovu krajše od roka, v katerem mora tožnik sporočiti spremembo naslova, s katerega se vozi na delo, kar pa v obravnavani zadevi ni izkazano. Zaradi navedenega zavrnitev dokaznih predlogov temelji na zakonitih in ustavno sprejemljivih razlogih.

7. Neutemeljen je očitek relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka (prvi odstavek 339. člena ZPP), ki naj bi jo po zatrjevanju tožnika sodišče prve stopnje storilo s tem, da v novem sojenju ni upoštevalo napotkov Vrhovnega sodišča RS iz sklepa opr. št. VIII Ips 133/2017 z dne 25. 10. 2017, zaradi česar naj bi sodba "ostala tako prazna", da je v smislu 8. člena ZPP neobrazložena. V skladu z načelom proste presoje dokazov (8. člen ZPP) o tem, katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Določba vsebuje metodološki napotek za oblikovanje dokazne ocene, bistveno pa je lahko kršena le v primeru, kadar dokazna ocena ni v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene (torej kadar ne ustreza standardu vestnosti in skrbnosti ter ni analitično sintetična), ne pa tudi, če bi bila ocena vsebinsko neprepričljiva (tako npr. sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 369/2005 z dne 15. 3. 2007, VIII Ips VIII Ips 246/2016 z 21. 3. 2017). V obravnavani zadevi sodba temelji na pravilni dokazni oceni, kateri ni mogoče očitati, da bi bila opravljena brez upoštevanja napotkov iz 8. člena ZPP, ali da je vsebinsko neprepričljiva. Sodišču prve stopnje, kot bo sicer podrobneje obrazloženo v nadaljevanju, ni mogoče očitati, da v novem sojenju ni upoštevalo stališč Vrhovnega sodišča RS.

8. Prav tako ni podana očitana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijano sodbo je mogoče preizkusiti, saj vsebuje ustrezne razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki so bila potrebna za sprejem odločitve, ti razlogi niso nejasni, prav tako pa med njimi ni nasprotja o tem, kar se navaja v razlogih izpodbijane sodbe o vsebini listin in zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami in zapisniki.

9. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da je bilo tožniku kršeno ustavno načelo do enakosti pred zakonom po 14. členu Ustave RS, ki jo tožnik v pritožbi navezuje na zgoraj očitani kršitvi določb postopka, ki pa nista utemeljeni.

10. Tožena stranka je tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi (A2), ker je s tem, ko delodajalcu ni javil spremembe kraja, s katerega prihaja na delo, posledično pa mu je delodajalec izplačeval višje povračilo stroškov za prevoz na delo, kot mu je dejansko pripadalo, kršil določbi 36. in 37. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013), njegovo ravnanje pa ima vse znake kaznivega dejanja goljufije po 211. členu Kazenskega zakonika (KZ-1, Ur. l. RS, št. 55/2008 in naslednji do vključno 9/2011). Tožena stranka je torej tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi po 1. alineji (če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja) in 2. alineji (če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja) prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Za zakonitost odpovedi mora biti izpolnjen tudi drugi pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1 in sicer, da obstajajo razlogi, določeni s tem zakonom, in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi.

11. Že zgoraj so navedeni razlogi, zaradi katerih je Vrhovno sodišče RS s sklepom opr. št. VIII Ips 133/2017 z dne 25. 10. 2017 ugodilo reviziji tožnika, sodbi sodišča prve in druge stopnje razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V novem sojenju je sodišče prve stopnje odpravilo očitane pomanjkljivosti ter na podlagi ocene izvedenih dokazov sprejelo pravilno stališče, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi zakonita.

12. Iz izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje izhajajo naslednje bistvene dejanske ugotovitve, kot sledi: - tožnik v mesecih juliju in avgustu 2014 ni prebival in se ni vozil na delo in z dela z naslova stalnega prebivališča Kamnik, M., temveč da se je na delo vozil z naslova N., Ljubljana; - tožnik ni pomislil na to, da bi toženo stranko obvestil, da se na delo vozi z drugega naslova, kot ga je navedel toženi stranki - toženo stranko bi o tem obvestil, če bi se vozil dlje časa; - tožnik je že pred domnevno adaptacijo hiše v Kamniku imel tak "sistem prenočevanja", da se je včasih vozil na delo iz Ljubljane, včasih iz Postojne ali pa iz Kamnika - sanacija stanovanjske hiše v Kamniku, tudi če bi se dejansko zgodila, ni vplivala na navedeni režim oziroma "sistem prenočevanja"; - tožniku je bilo za mesec julij 2014 obračunano in izplačano 324,00 EUR potnih stroškov, za mesec avgust 2014 pa 162,00 EUR; - obveznost obveščanja tožene stranke o spremenjenih okoliščinah na strani tožnika določa 11. člen tožnikove pogodbe o zaposlitvi (A1).

13. Po prvem odstavku 211. člena KZ-1 stori kaznivo dejanje goljufije, kdor, zato da bi sebi ali komu drugemu pridobil protipravno premoženjsko korist, spravi koga z lažnivim prikazovanjem ali prikrivanjem dejanskih okoliščin v zmoto ali ga pusti v zmoti in ga s tem zapelje, da ta v škodo svojega ali tujega premoženja kaj stori ali opusti. Bistveni znaki navedenega kaznivega dejanja so torej: namen pridobitve protipravne premoženjske koristi, lažno prikazovanje dejanskih okoliščin, zmota delodajalca in (poleg časa in kraja) tudi samo ravnanje storilca, ki ga je mogoče opredeliti kot goljufivo ravnanje.

14. Na podlagi ugotovitev sodišča prve stopnje in sicer, da tožnik ni niti pomislil na to, da bi toženo stranko obvestil, da se na delo vozi z drugega naslova, kot ga je navedel toženi stranki, ter bi toženo stranko o tem obvestil, če bi se vozil dlje časa, ni bil ugotovljen tožnikov goljufivi namen (že) v začetku julija 2014 (ko naj bi se pričela renovacija hiše v Kamniku), da si pridobi protipravno premoženjsko korist v višini razlike med izplačanimi potnimi stroški za relacijo Kamnik - Vrhnika in Ljubljana - Vrhnika. Zato kršitev po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 ni podana. Ugotovitev sodišča prve stopnje izključuje tudi naklep, s katerim naj bi tožnik huje kršil pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja v smislu 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1. 15. Neutemeljeno pa pritožba izpodbija stališče sodišča prve stopnje, da je v ravnanju tožnika podana (vsaj) huda malomarnost glede hujšega kršenja pogodbenih in zakonskih pravic iz delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je na podlagi zaslišanja tožnika ter zasebnega detektiva I.I., ugotovilo, da je tak režim vožnje, ko se je tožnik vozil na delo z različnih lokacij, pri toženi stranki pa je priglasil prihod z najbolj oddaljene lokacije, trajal že več let, ter da je v juliju in avgustu 2014 tožnik vsakodnevno prihajal na delo iz Ljubljane. Glede na to je pravilen zaključek, da je tožnik ravnal neskrbno ter da je zanemarjal običajno skrbnost, ki se pričakuje od povprečno skrbnega človeka oziroma delavca ter s tem ravnal hudo malomarno, ker spremembe (vsaj) za julij in avgust 2014 ni prijavil toženi stranki. VDSS je že zavzelo stališče (npr. sodba Pdp 65/2017 z dne 18. 5. 2017), da se je treba pri opredelitvi naklepa ali hude malomarnosti v zvezi s kršitvijo pogodbenih obveznosti opreti na splošna pravila civilnega prava, saj ZDR-1 o tem nima posebnih določb, v prvem odstavku 11. člena pa napotuje na smiselno uporabo splošnih pravil civilnega prava. Po teh pravilih s krivdo razumemo osebno sposobnost oškodovalca (kršitelja), da spozna nedopustnost svojega ravnanja ali opustitve in po tem spoznanju uravnava svoje obnašanje. Za krivdo sta značilna dva elementa, in sicer razumski (zavestni), ki se nanaša na možnost spoznavanja dejstev, in voljni, ki predstavlja voljo za to, da neko dejstvo nastane. Malomarnost se presoja po abstraktnem merilu skrbnosti človeka. Hudo malomarno je tisto ravnanje, ki je skrajno nepazljivo in pomeni zavestno zanemarjanje običajne skrbnosti, ki se pričakuje od povprečno skrbnega človeka. V predmetni zadevi je torej treba uporabiti kriterij skrbnosti, ki se pričakuje od povprečno skrbnega delavca.

16. Odgovor na to vprašanje je v vsebini dolžnega ravnanja tožnika v zvezi z obveznostjo sporočanja oziroma notifikacijsko dolžnostjo, ki je opredeljena v prvem odstavku 36. člena ZDR-1 ter prepovedjo povzročanja škode iz 37. člena ZDR-1. Citirani prvi odstavek 36. člena ZDR-1 določa, da mora delavec obveščati delodajalca o bistvenih okoliščinah, ki vplivajo oziroma bi lahko vplivale na izpolnjevanje njegovih pogodbenih obveznosti, in o vseh spremembah podatkov, ki vplivajo na izpolnjevanje pravic iz delovnega razmerja. Tako opredeljena zakonska obveznost je bila identično določena tudi v tožnikovi pogodbi o zaposlitvi. Niti 36. člen ZDR-1 niti 11. člen pogodbe o zaposlitvi tožnika ne določata roka, v katerem mora sporočiti spremembo podatkov, vendar pa te obveznosti ni mogoče časovno razlagati tako, kot to meni tožnik, in sicer, da lahko spremembo sporoči v roku šestih mesecih, če bi takšno stanje, ko bi se vozil na delo iz Ljubljane, tudi dejansko trajala šest mesecev. Notifikacijsko obveznost za zaposlene v javnem sektorju določa Uredba o povračilu stroškov prevoza na delo in z dela delavcem in funkcionarjem v državnih organih (Uredba; Ur. l. RS, št. 95/06, 16/07 in 41/12), ki v tretjem odstavku 9. člena določa, da mora zaposleni vsako spremembo podatkov iz prejšnjega odstavka (to je med drugim tudi bivališče in kraj, od koder se zaposleni dejansko vozi na delo), sporočiti delodajalcu v roku osmih dni. Ker se plača v skladu s prvim odstavkom 134. člena ZDR-1 plačuje za plačilna obdobja, ki ne smejo biti daljša od enega meseca, je od povprečno skrbnega delavca utemeljeno pričakovati, da v roku enega meseca sporoči spremembo bivališča oziroma kraja, s katerega se vozi na delo. Takšno stališče utemeljuje tudi ugotovitev sodišča prve stopnje glede višine izplačil, ki jih je tožnik samo v juliju 2014 in avgustu 2014 prejel iz tega naslova. Tožnik je za julij 2014 iz naslova potnih stroškov prejel 324,00 EUR, za avgust 2014 pa 162,00 EUR (nižji znesek od julijskega je posledica izrabe letnega dopusta). Glede na to, da je tožnik za julij 2014 prejel 745,42 EUR neto plače, je bilo izplačilo stroškov prevoza na delo in z dela bistven del prihodkov tožnika. Neskrbnost ravnanja po eni strani potrjuje tudi ugotovitev, da je tožnik nameraval spremembo prijaviti šele po šestih mesecih, ter da se je tožnik na delo in z dela že nekaj let vozil z različnih naslovov, čeprav je toženi stranki prijavil prihode le iz Kamnika. Ugotovljeno je tudi, da ga je tožena stranka že v letu 2011 opozorila na prijavo pravilnih podatkov glede navedbe kraja, s katerega se vozi na delo.

17. Tožnik se tudi ne more uspešno sklicevati na to, da ni preverjal plačilnih list oziroma da je zaupal toženi stranki, saj vse to kaže na njegov odnos do pravic oziroma izvrševanja obveznosti iz delovnega razmerja, ki terjajo tudi notifikacijo v primeru potnih stroškov. Takšne pritožbene navedbe ne morejo izpodbiti pravilnih dejanskih ugotovitev in pravnih stališč sodišča prve stopnje, temveč obratno, s prelaganjem odgovornosti izključno na toženo stranko kot delodajalca še dodatno utemeljujejo, da tožnik ni ravnal tako, kot bi ravnal povprečno skrben delavec. Bistveno je tudi, da bi tožnik moral notifikacijsko dolžnost izpolniti tako, da bi spremembo podatka javil za to pristojni osebi, ne pa, da se v pritožbi sklicuje na to, da naj bi o tem, da se na delo vozi iz Kamnika oziroma da se običajno pripelje od drugod, povedal sodelavcem, oziroma da tega podatka ni tajil. Iz navedenega izhaja, da delodajalca ni obvestil o spremembi podatkov v smislu določbe pogodbe o zaposlitvi oziroma ZDR-1. 18. Ker je pravilno ugotovljeno, da se tožnik v obravnavanem obdobju ni vozil na delo in z dela iz Kamnika, temveč, da je živel v Ljubljani, od koder je tudi prihajal na delo, je ugotovljeno, da je tožnik huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja po 2. alineji 110. člena ZDR-1. Pritožba neutemeljeno očita, da so razlogi oziroma dokazna ocena sodišča prve stopnje nelogična in protispisna, ker tožnikova mati detektivu I.I. ni povedala, da je bila narava tožnikovega bivanja v Ljubljani zgolj začasna, ter da detektiv I.I. ni opazil sanacije okoli hiše in renovacije. To za presojo tožnikove hude malomarnosti ni odločilno, saj je sodišče dejstvo, da je tožnik v spornem obdobju prihajal na delo iz Ljubljane, ugotovilo na podlagi izpovedi I.I., ki je o tem govoril s tožnikom. Tožnik mu je v pogovoru pojasnil o "režimu vožnje na delo", še preden je tožena stranka pričela z ugotavljanjem neupravičenosti izplačil za potne stroške, saj je takrat, ko je s tožnikom opravil razgovor, detektiv I.I. nadzoroval ravnanje tožnika v času bolniške odsotnosti. Zato tudi ni bistvena pritožbena navedba, da tožnikova mati K.K. ni imela možnosti prebrati detektivskega zapisa in ga korigirati.

19. Pritožba nadalje neutemeljeno izpostavlja, da tožena stranka ni (v znesku) izračunala razlike oziroma prikrajšanja oziroma pridobitve neupravičene premoženjske koristi s strani tožnika, saj je splošno znano dejstvo, da vožnja iz Kamnika na Vrhniko predstavlja daljšo pot kot vožnja iz Ljubljane na Vrhniko ter da razlika predstavlja protipravno premoženjsko korist. Na drugačno odločitev tudi ne vplivajo navedbe tožnika, da je bil pripravljen vso škodo vrniti ter trditev, da ni imel namena pridobiti si protipravno premoženjsko korist. 20. Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da je izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1, ki določa, da lahko delodajalec izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Tožena stranka je v izredni odpovedi pogodbe zapisala, da glede na ugotovljene okoliščine ocenjuje, da nadaljevanje delovnega razmerja s tožnikom ni več mogoče, kar je bilo pravilno ugotovljeno tudi pred sodiščem prve stopnje in sicer, da obstajajo takšne okoliščine, da tožnik ne more nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Glede na to, da je sodišče prve stopnje ugotovilo vsa pravno odločilna dejstva, ki se nanašajo na izgubo zaupanja tožene stranke v delo tožnika, pritožba glede izpolnjevanja pogoja za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz drugega odstavka 109. člena ZDR-1 neutemeljeno navaja, da sodišče v novem sojenju ni pravilno ocenilo okoliščin za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi in ni pravilno ocenilo, ali je izpodbijana izredna odpoved v skladu s 4. členom Konvencije MOD št. 158. 21. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožena stranka tožniku omogočila zagovor, niso utemeljene pritožbene navedbe, da tožena stranka tožniku ni omogočila, da bi se lahko pred uvedbo postopka sam izjasnil o razlogih za začasno spremembo kraja bivanja. Nebistvene oziroma pravno neodločilne pa so tudi navedbe, da je tožnik pri toženi stranki opravljal tudi prostovoljno neplačano delo, ter da bi lahko zakonita zastopnica tožene stranke, če se je že sklicevala na korekten odnos do zaposlenih, tožnika pred uvedbo nadzora ali pa med izvajanjem nadzora preprosto vprašala, od kod prihaja na delo, ter (ali) mu izrekla vsaj milejši ukrep. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da je bil tožnik diskriminiran, ker tožena stranka za identično kršitev sodelavcu O.O. ni podala izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Glede tega je zakonita zastopnica tožene stranke P.P. pojasnila, da je za primer O.O. izvedela šele tekom tega postopka in da bi tudi zoper njega enako postopala, če bi to pravočasno izvedela. Tudi sicer pritožba v tem delu ni utemeljena. S sklicevanjem na dolžnost enake obravnave delavcev bi bilo od delodajalca nesprejemljivo zahtevati, da ob ugotovljenih pogojih za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi konkretnemu delavcu ne sme podati izredne odpovedi samo zato, ker je nekaterim drugim delavcem ob enakih kršitvah ni. Ni namreč enakosti v nepravu, kar pomeni, da se delavec na diskriminacijo oziroma neenako obravnavo ne more sklicevati, če so tudi drugi delavci na podoben ali enak način kršili svoje obveznosti, pa delodajalec zoper njih ni ukrepal ali je ukrepal mileje.

22. Glede na to, da je sodišče prve stopnje ugotovilo vsa pravno odločilna dejstva, tožnik v pritožbi tudi neutemeljeno navaja, da sodišče v novem sojenju ni pravilno ocenilo okoliščin za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi in ni pravilno ocenilo, ali je izpodbijana izredna odpoved v skladu s 4. členom Konvencije MOD št. 158. 23. Glede na vse obrazloženo nadalje niso utemeljene pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje nekritično sledilo zgolj navedbam in izpovedbam prič tožene stranke ter njene zakonite zastopnice, izvedbo relevantnih dokazov pa neutemeljeno zavrnilo. Sodišču prve stopnje tudi ni mogoče očitati neenakopravnega oziroma nepoštenega odnosa do tožnika, zato tožnik povsem neutemeljeno predlaga, da naj sodišče sodbo razveljavi in zadevo vrne v obravnavo drugemu sodniku.

24. Ker tožnik v postopku ni uspel, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo o stroških postopka, ki jih mora kriti sam. Na to ne vpliva dejstvo, da je tožnik uspel v revizijskem postopku, saj se o stroških postopka odloča na podlagi uspeha v postopku (154. člen ZPP).

25. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

26. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka, v skladu s prvim odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).