Jedro

Opozorilo na stroškovne posledice pravde ni grožnja, ki bi jo lahko opredelili kot silo ali zvijačo, zlasti, ker je prvi tožnik sodno poravnavo sklepal v prisotnosti svoje pravne pooblaščenke.

Izrek

Pritožba se zavrne in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zahtevek prvega tožnika za razveljavitev sodne poravnave zavrnilo (I. točka izreka sodbe), tožbo druge tožnice in tretje tožnice za razveljavitev sodne poravnave pa zavrglo (II. točka izreka sodbe). S III. točko izreka sodbe je vsakemu od tožnikov naložena obveznost plačila 164,62 € pravdnih stroškov tožene stranke.

Po svojem pooblaščencu se pravočasno pritožujejo vsi trije tožniki. Pritožbo vlagajo iz vseh treh, z ZPP predvidenih pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlagajo, da izpodbijano sodbo in sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje pred drugim razpravljajočim sodnikom. Opozarjajo, da sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaza z zaslišanjem predlaganih prič. Menijo, da bi iz izpovedb prič sledil zaključek, da je pri tožnikih v smislu 45. čl. OZ obstajal utemeljen strah zaradi nemožnosti dostopa na podstrešje stanovanjske hiše. Trdijo, da so strah utemeljevali s tem, da jim je bil po sklenjeni sodni poravnavi onemogočen dostop na podstrešje hiše, kjer toženka živi. S sklenjeno sodno poravnavo jim je toženka onemogočila dostop na skupno podstrešje. S tem je tudi dimnikarski službi onemogočila dostop do skupnih dimnikov, zaradi česar je bila obravnavana pri sodniku za prekrške. Sodišču prve stopnje očitajo, da navedenih dejstev ni upoštevalo in je neutemeljeno zaključilo, da strah v tej smeri ne obstaja. Navajajo, da toženka ne skrbi za redno vzdrževanje dimnikov in podstrešja, medtem ko prvi tožnik toženke ne ovira pri uživanju njene solastninske pravice na podstrešju; še več - svojo obveznost je izpolnil že po sodbi sodišča v Ljubljani II P 460/03 že v letu 2005. To bi si sodišče lahko ogledalo na kraju samem, vendar to dejstvo sodišča ni zanimalo. Zaslišanje K. in M. je bilo predlagano zaradi dokazovanja strahu tožnikov, da bo zaradi nemožnosti dostopa do skupnega podstrešja lahko prišlo do požara, ali nemožnosti zamenjave strešnikov ipd. Tožniki v hiši živijo že vse življenje, toženka pa prihaja le občasno ter je za zahteve tožnikov po izročitvi ključa za dostop na skupni del podstrešja povsem gluha. Tako se izkaže za nepreverjeno trditev sodišča, da toženka v času sklenitve poravnave ni ravnala pod vplivom sile in zvijače. Toženka in njena pooblaščenka sta pred sklenitvijo poravnave izvajali na prvega tožnika pritiske, češ, če ne bo podpisal, bo nosil vse stroške postopka. Toženkin namen je bil, da pride do ključev vhodnih vrat podstrešja in s tem onemogoči tožnikom prost dostop na skupni del podstrešja. Sodišču prve stopnje tožniki očitajo, da ni dokazalo, da toženka dejansko ne ovira tožnikov pri normalni redni rabi skupnega dela podstrešja. Pritožniki menijo, da razveljavitev sodne poravnave lahko predlagajo vsi, ki imajo pravovarstveni interes. Vsi trije tožniki ga imajo, ker so zainteresirani za redno vzdrževanje in mirno uživanje skupnih delov hiše, pri katerem so po sklenjeni poravnavi ovirani.

Pritožba ni utemeljena.

Prvi tožnik, ki je aktivno legitimiran za izpodbijanje sklenjene sodne poravnave, je uveljavljal razlog iz 1. točke 2. odstavka 392. čl. ZPP in ga konkretiziral s trditvijo, da sta ga toženka in njena pooblaščenka opozarjali, da bo plačnik stroškov postopka in da bo izveden rubež, če stroški ne bodo plačani. Pritožbeno sodišče pritrjuje prvostopenjskemu sodišču, da opozorilo na stroškovne posledice pravde ni grožnja, ki bi jo lahko opredelili kot silo ali zvijačo, zlasti, ker je prvi tožnik sodno poravnavo sklepal v prisotnosti svoje pravne pooblaščenke. Sodišče je torej v celoti sprejelo edino dejstvo, ki ga je v smeri zatrjevanja sile, grožnje in zvijače ob sklenitvi sodne poravnave zatrjevala tožeča stranka, zato je utemeljeno odklonilo izvajanje ostalih dokazov.

Drugih dejstev, ki bi kazala na to, da je prvi tožnik poravnavo sklenil v zmoti, pod vplivom sile ali grožnje, le-ta ni zatrjeval. V vlogi z dne 24.10.2007 vsebovana navedba, da se je toženka zavezala vzdrževati dimnike pod pretvezo, da bi tožnikom onemogočila dostop na podstrešje ni konkretizirana. Šele v pritožbi so pritožniki začeli navajati, da po sklenitvi poravnave toženka dimnikov ne vzdržuje, kar bi eventualno lahko kazalo na njen zavajajoč pristop k sklepanju poravnave. Vendar pa je ta navedba v pritožbenem postopku podana novota, ki je zakon ne dovoljuje in zato ne more biti predmet obravnave v pritožbenem postopku (1. odstavek 337. čl. ZPP). Isto velja za navedbe o strahu, ki naj bi ga pritožniki imeli po sklenitvi sodne poravnave zaradi strahu pred požarom.

Že iz same dikcije 392. čl. ZPP je razvidno, da sklenjeno sodno poravnavo s tožbo lahko izpodbijajo le stranke, ki so jo sklenile. Drugačno stališče pritožnic ni sprejemljivo. Sodna poravnava, enako kot sodba, učinkuje med strankami, zato pritožbeno zatrjevanje pravovarstvenega interesa ne vzdrži kritične presoje.

Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 353. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. list RS, št. 26/99 - 52/07, ki se uporablja v skladu z 2. odstavkom 130. čl. ZZP-D - Ur. list RS, št. 45/08) pritožba zavrnjena.