Jedro

Tožnik od 9. 2. 2010 dalje ni več v delovnem razmerju. Tožnik tudi ni obvezno zavarovan na podlagi ZPIZ-2 niti ni na poklicni rehabilitaciji. Tožnik je s 25. 5. 2021 izpolnil pogoje za priznanje pravice do starostne pokojnine in ta pravica mu je bila tudi že priznana. V tem primeru so torej izpolnjeni vsi z zakonom določeni pogoji za odločitev, kot jo je sprejela tožena stranka, in sicer da tožniku preneha pravica do nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločba tožene stranke št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 15. 6. 2021 in odločba št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 30. 4. 2021 ter da se tožniku nadomestilo plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu še naprej izplačuje.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik. V pritožbi opozarja na socialno stanje. Nadomestilo plače je bilo namreč višje kot na novo priznana starostna pokojnina. Meni, da je zakonska določba, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje, nelogična, saj bi v primeru, če bi imel manj kot 15 let pokojninske dobe, nikoli ne izpolnil pogojev za priznanje pravice do starostne pokojnine. V tem primeru pa bi obdržal pravico do nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem delu.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče, na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP),1 pazi po uradni dolžnosti.

5. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 15. 6. 2021, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. zadeve: ..., št. dosjeja: ... z dne 30. 4. 2021. Z navedeno odločbo je prvostopenjski organ tožene stranke odločil, da tožniku preneha pravica do nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev s 25. 5. 2021. 6. V zadevi je sporno, ali je tožnik kljub priznanju pravice do pokojnine, še naprej upravičen do nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu.

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje in iz listinske dokumentacije v spisu izhaja, da je bil tožnik z odločbo št. ... z dne 23. 7. 1993 razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu. Priznane so mu bile pravice iz invalidskega zavarovanja. Tako mu je bila z odločbo št. ... z dne 3. 3. 2010 priznana tudi pravica do nadomestila plače za čas čakanja na ustrezno zaposlitev od 10. 2. 2010 dalje. Tožnik je 25. 5. 2021 izpolnil pogoje za priznanje pravice do starostne pokojnine. Iz tožnikovih navedb izhaja, da mu je tožena stranka tudi že priznala pravico do starostne pokojnine.

8. Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-2)2 v sedmem odstavku 126. člena določa, da pravica do nadomestila iz invalidskega zavarovanja preneha zavarovancu s preostalo delovno zmožnostjo, ki ni v delovnem razmerju ali ni obvezno zavarovan na podlagi tega zakona in ni na poklicni rehabilitaciji z dnem, ko izpolni pogoje za priznanje pravice do starostne pokojnine.

9. Tožnik od 9. 2. 2010 dalje ni več v delovnem razmerju. Tožnik tudi ni obvezno zavarovan na podlagi ZPIZ-2, niti ni na poklicni rehabilitaciji. Tožnik je s 25. 5. 2021 izpolnil pogoje za priznanje pravice do starostne pokojnine in ta pravica mu je bila tudi že priznana. V tem primeru so torej izpolnjeni vsi z zakonom določeni pogoji za odločitev, kot jo je sprejela tožena stranka, in sicer da tožniku preneha pravica do nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu.

10. Glede pritožbenih navedb, da je taka ureditev nelogična, pa pritožbeno sodišče poudarja, da se z nadomestili iz invalidskega zavarovanja v določenem delu pokriva izpad dohodkov, ki je nastal zavarovancem zaradi nastale invalidnosti. Izplačevanje nadomestil tako zagotavlja zavarovancem socialno varnost. S tem ko je bila tožniku priznana pravica do starostne pokojnine pa je odpadla pravna podlaga za izplačevanje nadomestil, saj tožniku socialno varnost zagotavlja starostna pokojnina. Na samo odločitev višina nadomestila oziroma višina starostne pokojnine kot je bila odmerjena tožniku, nima nobenega vpliva. ZPIZ-2 v že citiranem sedmem odstavku izrecno določa, da ob izpolnitvi pogojev določenih v sedmem odstavku 126. člena ZPIZ-2, preneha pravica do nadomestila iz invalidskega zavarovanja. Gre za odločitev po uradni dolžnosti, kar pomeni, da odločitev o tem, ali bo nekdo še naprej užival nadomestilo ali starostno pokojnino, ni več odvisna od volje zavarovanca, kot je bilo to primer po Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju: ZPIZ-1).3 Tako izhaja tudi iz komentarja k 127. členu ZPIZ-2.4 Tudi pravice iz invalidskega zavarovanja lahko zavarovanec pridobi le v primeru, če še ni dosegel polne starosti 65 let (prvi odstavek 69. člena ZPIZ-2). V primeru brezposelnih zavarovancev pa je bistven tudi Zakon o urejanju trga dela (v nadaljevanju: ZUTD),5 ki v 8. členu določa, da se za brezposelno osebo ne šteje upokojenec. Za delazmožno pa se šteje brezposelna oseba le do dopolnjenih 65 let starosti (prvi odstavek 9. člena ZUTD).

11. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

1 Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami. 3 Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami. 4 Glej veliki komentar Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, Lexpera, GV Založba, Ljubljana 2018, str. 303. 5 Ur. l. RS, št. 80/2010 s spremembami.